iz prve roke
»V svojih filmih se že od vsega začetka ukvarjam z dogajanjem v družbi in moji neposredni okolici. Zato je bilo neizogibno, da bo sedem mesecev, ki sem jih preživel v zelo specifičnem okolju zapora, našlo pot v moje delo. Že leta 2010, ko so me prvič aretirali, me je zasliševalec vprašal: ‘Zakaj snemaš takšne filme?’ Odgovoril sem mu, da pri svojem delu vedno črpam iz lastnega življenja. Kar sem doživljal v tistem trenutku, se bo torej na tak ali drugačen način nujno znašlo v kakšnem mojem filmu. In točno to se je zgodilo v prizoru pogovora z odvetnico v filmu Taksi (Taxi). Toda moja druga zaporniška izkušnja je pustila še globlje sledi. /…/ Čeprav v filmu Bila je samo nesreča govorim iz lastnih izkušenj, zgodba odraža dogajanje v iranski družbi na splošno – zlasti v povezavi z revolucijo Ženska, življenje, svoboda, ki se je začela jeseni leta 2022. V tistem obdobju se je ogromno spremenilo. /…/ Izhodiščna ideja se je pojavila zelo hitro: spraševal sem se, kaj bi se zgodilo, če bi eden izmed mojih sojetnikov po prihodu iz zapora srečal nekoga, ki ga je mučil in poniževal. To vprašanje je bilo izhodišče za pisanje scenarija, pri katerem sem sodeloval z dvema prijateljema, scenaristoma Naderjem Saïvarjem in Shadmehrom Rastinom. Začeli smo skicirati možne poteke dogajanja, ampak vedel sem, da so najpomembnejši avtentičnost zgodb o zaporniškem življenju in različni načini, na katere jih je mogoče pripovedovati. Na pomoč sem poklical človeka, ki je preživel veliko časa za zapahi in je trenutno žal spet tam – Mehdija Mahmoudiana. Pomagal mi je pri dialogu, pri čemer je zajemal tako iz dejanskega dogajanja v zaporu kot iz zelo različnih načinov, kako o zaporniški izkušnji pripovedujejo ljudje po izpustitvi. /…/ Liki so izmišljeni, toda zgodbe, ki jih pripovedujejo, so se v resnici zgodile. Resnična je tudi raznolikost teh ljudi in različnost njihovih odzivov. Nekateri postanejo zelo nasilni, obsedeni z željo po maščevanju. Drugi skušajo ohraniti distanco in razmišljajo o dolgoročnejših rešitvah. Nekateri so ob aretaciji politično zelo angažirani (ali pa to postanejo kasneje), drugi pa se s politiko sploh niso nikoli ukvarjali in so jih aretirali skoraj po naključju. Tako je na primer z Vahidom, glavnim junakom filma: to je delavec, ki je preprosto zahteval plačilo za svoje delo. Toda režima ne zanimajo podrobnosti. Vsak od likov v filmu uteleša eno od številnih skupin, ki na bolj ali manj organiziran način sestavljajo opozicijo. Te skupine so pogosto v odprtem sporu med seboj, tudi v zaporih. Vsi pa so enotni v nasprotovanju režimu. /…/ Ko sem prišel iz zapora, sem čutil, da moram posneti film za ljudi, ki sem jih tam spoznal. Dolžan sem jim bil ta film.«
– Jafar Panahi

kritike
»[Panahijeva] najnovejša mojstrovina /…/ se zdi kot vrhunec vsega, kar je prestal in se naučil. Tonska uravnoteženost filma je izjemna: triler, satira, politična farsa, nenadni izbruhi nasilja, vse to pa drži skupaj nepredvidljivost resničnih človeških protislovij. Film gradi na zvoku: moški posluša korake svojega nekdanjega zasliševalca. Briljantni hitchcockovski uvod, ki ga Panahi razvije v raziskovanje moralnih dilem. /…/ Film nam namesto odgovorov ponuja vprašanja: ali se je z nasiljem mogoče soočiti brez maščevanja? Kaj bodo o filmu menili Iranci v prihodnosti, ko ga bodo končno lahko svobodno gledali? Poleg tega nas Panahi, morda nevede, nagovarja v trenutku, ko se demokracije po svetu krhajo in strah postaja politično orodje: kakšne odločitve bomo sprejeli?«
– Ramin Bahrani

»Film je težko kritično analizirati, ne da bi razkrili ključne dele zgodbe, ki skriva več kot le eno presenečenje. Iranski cineast vzdržuje napetost vse do zadnje, resnično izjemne sekvence. Gre hkrati za cinično farso o tiraniji iranskega režima in njegovih metodah ustrahovanja; izjemno učinkovit triler, v katerem se žrtve prelevijo v storilce perverznih dejanj in obratno; ter komedijo, ki se s smehom upira tragičnosti situacije. /…/ Bila je samo nesreča nikakor ni ‘samo’ film na poti skozi kinematografe. To je mojstrovina poguma in človečnosti.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Panahi v Cannes tokrat prihaja s filmom, ki je morda čustveno najbolj neposreden doslej: zgodbo o državnem nasilju in maščevanju, o trpljenju pod tiranijo, ki obstaja hkrati z na videz vsakdanjo normalnostjo. Film, v katerem ne manjka mračnih prebliskov satire, črne komedije in farsične grozljivke, deluje skoraj kot iranski disidentski poklon Vikendu z Berniejem (Weekend at Bernie’s) ali celo Hitchcockovim Težavam s Harryjem (The Trouble With Harry). /…/ Pred nami je še en nadvse prepričljiv resno-komičen prispevek enega najbolj izvirnih in pogumnih predstavnikov svetovnega filma.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»To je film, narejen iz perverznih simetrij in nepričakovanih rim: kot Dantejev sedmi krog pekla nas zgrabi za vest ter nas žive pokoplje.«
– Sergi Sánchez, Fotogramas

»Ena Panahijevih največjih odlik je od nekdaj bila njegova sposobnost, da vključi alegorije in metafore, ne da bi pri tem izgubil občutek za like, dogodke in čustva. To je tudi razlog, zakaj njegovi filmi odmevajo preko meja, čeprav ostajajo trdno zasidrani v iranskem življenju. /…/ Ta nepopolna, razdvojena skupina moških in žensk, nagnetenih v Vahidov mali kombi /…/, ne predstavlja le preseka družbe, ampak tudi različne maščevalne impulze. In prav vsi delujejo resnično, kot celovito izrisane osebe.«
– Bilge Ebiri, Vulture

»Gibajoča vozila so uokvirjala drame številnih iranskih arthouse klasikov, od Okusa češnje Abbasa Kiarostamija naprej /…/, toda le redki med njimi so vozili v tako visoki dramatični prestavi ali tako suvereno krmarili med trilerjem in farso.«
– Justin Chang, The New Yorker

»/…/ pretresljiva, absurdistična, na glavo obrnjena caper komedija – nekakšna minimalistična različica filma It’s a Mad, Mad, Mad, Mad World, navdihnjena z aktualno tragedijo v Iranu. /…/ Film, v katerem ne manjka preobratov, šokantnih razkritij in obešenjaškega humorja.«
– Graham Fuller, The Arts Desk

»Liki v filmu Bila je samo nesreča so se zbrali skoraj kot tatovi diamantov v Steklih psih (Reservoir Dogs): da bi pokazali s prstom in izvršili pravico. Njihov mračno zabavni podvig združuje absurdizem Samuela Becketta z enim izmed Tarantinovih bolj besnih filmov o maščevanju – pa naj se (za počasi tlečo dramo z neskončnimi prizori voženj in postankom na porodniškem oddelku) sliši še tako čudno.«
– Peter Debruge, Variety

»Bila je samo nesreča je drama o maščevanju, komedija o kolektivnem ukrepanju (in ukrepanju na splošno), film ceste z nizko kilometrino in počasi kipeči etični triler. To je krik srca, komično tuljenje v temo in eden najpomembnejših filmov leta. /…/ Ovinkasta, ganljiva in nepričakovano smešna zgodba o uporu.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»/…/ zares izjemna prilika o empatiji, usmiljenju, pravičnosti, obžalovanju in nepotešenem besu.«
– David Fear, Rolling Stone

»Panahi – in dober iranski film nasploh – potrebuje samo en kombi in nekaj likov, ki se prevažajo naokrog, in dober film je zagotovljen.«
– Simon Popek, Dnevnik

»Jafar Panahi, veliki iranski auteur /.../ je filme skoraj dvajset let snemal ilegalno, skrivaj, v hišnem priporu, zdaj pa je končno film posnel tudi legalno (čeravno brez ustreznih dovoljenj), toda film Bila je samo nesreča – remiks trilerja, road movieja, farse in politične drame – ni kak apolitični pop, ki hodi po prstih, temveč jezen in napet obračun s totalitarnim teokratskim režimom /.../. Ko maščevanje privzame strukturo pravne države, je soglasje o smrtni kazni čedalje težje, obenem pa pravna država, ki tu spontano nastaja, kompromitira vse akterje, navsezadnje, režim jih je z represijo, manipulacijami in izsiljevanji prelevil v oportuniste – v male, taktične, skorumpirane, »pošastne« konformiste, ki pod pretvezo »preživetja« mislijo le na osebne koristi. /.../ Zato takšni režimi, kot je iranski, preživijo – če bi se sesuli, bi moralo preprosto preveč ljudi gledati v tla. Preživijo pa tudi zato, ker skuša druga, uporniška, disidentska stran vedno na vsak način dokazati, da je moralno superiornejša in bolj humana /.../. Posneto po resničnih dogodkih, se razume. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Bila je samo nesreča je zgodba o iskanju ljudi in kompromisov, o bolečih razkritjih, o dogajanju v zaporih, o brutalnih tehnikah mučenja, o težavah pri soočanju z življenjem po vrnitvi domov. Pri tem Panahi premišljeno ne zapade v temačnost, ki bi jo morda pričakovali od tematike, temveč pripoveduje skozi povsem realistične, vendar obenem absurdno komične situacije. V njih mu uspe potlačeno grozo, ki bruha na dan iz zlomljenih nekdanjih zapornikov, prepletati s humorjem in izlivi tako pristne človečnosti, da ob njej otopi še verski fanatizem. /.../ Jafar Panahi s tem filmom ne le opozori na zločine proti človeštvu, ki jih trpijo politični zaporniki in to ne samo iranski, ampak s prikazom težavnosti njihovega ponovnega vključevanja v življenje v povsem banalnih situacijah občinstvu predstavi perspektivo, s katero se je mogoče poistovetiti, pa čeprav se ti liki pravzaprav odločajo o tem, ali zagrešiti umor. Bila je samo nesreča potrjuje Panahija kot izjemnega avtorja.«
– Igor Harb, Radio Slovenija

iz prve roke
»Beseda pillion dobesedno pomeni sovoznikov sedež na motorju. Motoristi jo uporabljajo tudi za človeka, ki sedi na tem sedežu. Če si pillion med gejevskimi motoristi, pa ima izraz tudi konotacijo podrejenosti. /…/
Medsebojni odnosi so nekaj, s čimer se ljudje nenehno ukvarjamo – mislim na odnose v kakršnikoli obliki, seksualne ali platonske, o katerih razmišljamo vsak dan, neposredno ali pa posredno. Naš film je po mojem mnenju tako močan zato, ker te odnose raziskuje na zabaven, igriv in precej predrzen način. Gledalcem bo najbrž kar malce vzelo sapo; mislim, da bodo presenečeni. Liki v tem filmu pogosto ravnajo točno tako, kot bi od njih pričakovali, dokler nenadoma ne naredijo nečesa povsem drugega. Pričakujte nepričakovano. /…/
Dinamika moči je prisotna v vseh odnosih. V razmerju, kakršno imata Colin in Ray, je ta dinamika izrazito neuravnotežena. A vzemimo Colinove starše: tudi tam gre za igro moči, čeprav se ta morda ne izraža na enak način. Nekatere dinamike so seveda nezdrave, vendar obstajajo tudi takšne, ki jih ljudje ocenjujejo kot nezdrave zgolj zaradi družbenih konvencij. Te predsodke sem želel postaviti pod vprašaj. /…/
Nisem hotel, da bi bil Ray dvodimenzionalen lik alfa samca. Alexander k svojim vlogam pristopa na zelo inteligenten način. Neverjetno čeden je, hkrati pa ima v sebi nekaj igrivega, ekscentričnega – kanček nevarnosti. Ko se je pridružil projektu, kar nisem mogel verjeti. Nisem pričakoval, da bom lahko sodeloval z nekom, ki ima takšen ugled v industriji. Že dolgo ga občudujem, zato sem bil res navdušen, da bova nekaj ustvarila skupaj.«
– Harry Lighton

»Upam, da se bodo ljudje poistovetili s Colinom in njegovo potjo ter razumeli kompleksnost njegovega odnosa z Rayem. To je vse, kar si lahko želim. Če bi moral film povzeti v treh besedah: lubrikant, švic in usnje!«
– Alexander Skarsgård

»Zdelo se mi je izjemno, da je Harry uspel to drzno zgodbo splesti v nekaj, kar po eni strani deluje tako nedolžno in odkritosrčno, po drugi pa tako zapleteno in kompleksno. Združitev teh dveh plati se mi je zdela resnično vznemirljiva. V enem trenutku gledamo zelo spodobno družinsko večerjo, že v naslednjem pa se znajdemo v situaciji, ki je res kar precej ekstremna. Nenehno prehajanje med tema skrajnostma se mi je kot bralcu zdelo preprosto briljantno. Igrati lik, ki je tako pretanjen in niansiran, kot je Colin – to je bila zame sanjska priložnost. /…/ Film je čudovito presenetljiv, izviren in drzen, hkrati pa zelo prisrčen in domačen. Je zelo lepa kombinacija teh stvari. Res sem vesel, da sem lahko del te zgodbe.«
– Harry Melling

kritike
»V dokaz, da prava ljubezen nima nič opraviti z nežnostjo, je tu izrazito angleška zgodba o romanci, predanosti in izgubi Harryja Lightona – debitantski režiser je ustvaril nekaj zabavnega, ganljivega in šokantnega, nekakšnega križanca, v katerem se srečata Alan Bennett in Tom of Finland, morda s ščepcem nečesa, kar bi lahko imenovali BDSM Wallace in Gromit. To je pravzaprav film, kakršen bi moral biti Petdeset odtenkov sive.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Film Ljubezen boli mi je v vseh pogledih ukradel srce. Vsako priložnost izkoristim, da ga priporočam. Ogledala sem si ga kar dvakrat. Komaj čakam, da vidim Lightonov naslednji film. Kemija med Aleksandrom Skarsgårdom in Henryjem Mellingom je sanjska.«
– Ana Lily Amirpour, režiserka filmov Ponoči hodi sama ter Mona Lisa in krvava luna

»V drznem prvencu britanskega scenarista in režiserja Harryja Lightona nekako sobivajo zloraba, cringe humor in nepričakovano nežna romanca. Ne gre toliko za šokantni potencial nekaterih sicer res nazornih prizorov nekonvencionalnih seksualnih praks, ampak bolj za odtenke ljubezni, poželenja in dopolnjujočih se potreb v sub/dom razmerju. /…/ Roman Adama Mars-Jonesa iz leta 2020 nosi naslov Box Hill – ime kraja, ki bo za vedno ostal povezan s prizorom piknika v Emmi Jane Austen. V Lightonovem filmu, ki je hkrati mučen in zabaven, ko brez obsojanja raziskuje prostovoljno čustveno ujetništvo enega partnerja ter osvobajajoče samoodkrivanje drugega, lahko skoraj zaslutimo subverzivno različico angleške komedije nravi. To je zgodba, v kateri lahko dozdevno šibki na koncu pridobijo več kot močni. /…/ Skarsgård s kirurško natančnostjo ujame subtilne spremembe v Rayevih odzivih. Nenaden izraz strahu v njegovih očeh, ko njuna popoldanska idila na lepem zdrsne v konvencionalen romantični zmenek, razkriva globoko bolečino in napoveduje žalost. In prav tisto, kar se iz te žalosti rodi, naredi film tako razorožujoč, saj pokaže, da lahko tudi najbolj bridke srčne bolečine vodijo do radikalne osebne rasti in samospoznanja, ki s seboj prinašata nepredstavljivo moč. Dejstvo, da se vse to skriva v filmu, polnem penisov (protetičnih?), grobega seksa in pasjih ovratnic, pa je razlog, da je Ljubezen boli takšna predrzna poslastica – da o edinstveni kvirovski ljubezenski zgodbi sploh ne govorimo.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Gledalci odprtega duha bodo kmalu spoznali, da Ljubezen boli ne želi izzivati, ampak na pristen in občutljiv način raziskati tisto plat gejevske kulture, ki jo imamo v mainstream filmih le redko priložnost videti.«
– Nikki Baughan, Screen Daily

»Lightonova BDSM bajkerska romantična komedija morda zveni nišno, a odvrzite predsodke in odkrili boste, da gre za univerzalno ljubezensko zgodbo.«
– Amy Nicholson, Los Angeles Times

»Ekipa drznih umetnikov je ustvarila navdušujoč portret človeka, ki na resnično izviren način išče svojo identiteto. Kaj ga osrečuje? Kaj mu prinaša zadovoljstvo? Če vas bodo prizori seksa spravili v zadrego, je to povsem razumljivo. Je pa tudi škoda, saj transformativnih zgodb, kakršna je ta, ne najdemo prav pogosto, v nobenem mediju. Vsaj ne takšnih, ki bi jim verjeli.«
– Gregory Ellwood, The Playlist

»Hudičevo kinky in hkrati nepopisno romantičen. To ni kombinacija, ki bi se je filmi lotevali pogosto, kaj šele da bi stvar tako lepo izpeljali – in prav zato je Ljubezen boli takšen čudež.«
– William Bibbiani, TheWrap

»Film Ljubezen boli brez predsodkov raziskuje, česa si ljudje želimo – v postelji in zunaj nje –, a se za to včasih bojimo prositi. Razume tudi, da se ne rodimo tako, da bi o sebi vedeli že čisto vse – še dobro, kajti sicer bi bilo življenje veliko manj zabavno.«
– Stephanie Zacharek, Time

»Če pogledamo širšo sliko, mimo eksplicitnih prvin, gre – in to mislim brez ironije – pravzaprav za romantično melodramo. Film Ljubezen boli je globoko humano raziskovanje človeškega čustvovanja, in pravzaprav film o tem, da je težko zdržati v dosledni transgresivnosti. V tem je obenem podoben in različen od pisanja oziroma radikalne filozofije Markiza de Sada. In film se razplete celo v konservativno potrditev ljubezni oziroma nujne konstrukcije para, ki morda ni čisto običajen, spet pa ne tako zelo različen od obrazcev melodram, ki jih prinaša glavni kinematografski tok …«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

iz prve roke
»K zgodbi me je pritegnilo dejstvo, da sem jo že od samega začetka občutila kot izjemno osebno in domačo. V resnici se ukvarja z zelo univerzalnimi temami, ki jih na tak ali drugačen način poznamo vsi: ljubezen, hrepenenje, strahovi, človeška narava. Zame je ljubezen največja gonilna sila in z avtorskega vidika lahko rečem, da je ta film resnično dejanje ljubezni.«
– Čejen Černić, www.croatian.film

»Zakaj me je scenarij tako navdušil? Najprej, gre za zgodbo o prepovedani ljubezni, ki sem jo izkusila tudi sama, tako da sem se z njo lahko povezala. Potem, liki so bili napisani tako živo, da sem imela občutek, da bi se jih lahko dotaknila. Tomislav jih je napisal sijajno in zdelo se mi je, kot da vse te ljudi že poznam, kot da so del mojega življenja. Jasno pa mi je bilo tudi, da gre za pomembno zgodbo o ljubezni, strahu, LGBTQ+ skupnosti, pa tudi o povsem običajnih ljudeh, sprejemanju in razbijanju tabujev – za zgodbo, ki je univerzalna in jo je treba povedati. /…/ Na Hrvaškem je veliko vasi, ki jih vsako leto poplavi. Voda simbolizira emocije. Tako kot voda tudi čustva vedno najdejo svojo pot. Ni jih mogoče ustaviti. Če jih boš hotel ustaviti, bodo našla drugo pot, neki drug način, da se izlijejo. Nizki jezovi iz vreč peska, ki jih vidimo v filmu, so prva linija obrambe pred naraščajočo reko. V filmu predstavljajo realistično obrambo pred poplavami, obenem pa vsi glavni liki okoli sebe prav tako simbolno gradijo jezove, stene, prepreke. Marko jez gradi okoli sebe, njegova mama okoli družine, vsa vas oziroma skupnost pa pred stvarmi, ki jo ogrožajo. Svoje tradicionalne vrednote ščitijo pred progresivnim načinom razmišljanja. Vsi se pripravljajo na močno deževje, ki neizbežno prihaja. V filmu ves čas slišimo tudi radijske novice. Če pozorno poslušate, lahko ugotovite, da so novice napisane tako, da govorijo o odnosu med Markom in Slavenom. To je nekaj, česar med prvim ogledom morda ne ujamete. Tudi motiv zajcev je bil zame zelo pomemben, saj so divji zajci simbol svobode. Zanje je edini način življenja na svobodi. Če jih zapremo v kletko, bodo storili samomor. Podobno je tudi z ljudmi. Če svojega življenja ne moremo živeti svobodno, bomo umrli – morda ne fizično, zagotovo pa v našem duhu.«
– Čejen Černić, iz intervjuja z Ano Šturm v Ekranu

kritike
»Zajčji nasip je eno lepših filmskih presenečenj letošnjega leta. Nepretenciozen in tankočuten film govori o prepovedani ljubezni med dvema fantoma, ki se morata poleg svojih razburkanih občutkov, za katere – razen da so močni in se jim ne moreta upreti – še sama ne vesta čisto točno, kaj so in kam ju vodijo, soočiti tudi z nerazumevanjem družin, prijateljev in sovaščanov oziroma v lažno nostalgijo ‘boljše’ preteklosti in tradicije zazrte družbe, ki se na vse, kar štrli ven iz okvirov njenega zaprtega, varnega sveta, odzove s strahom. /…/ Poleg nepozabnega nastopa obeh glavnih igralcev film odlikujeta še bogata simbolika in nadvse otipljiva, naelektreno temačna atmosfera, ki bolj kot na dramo spominja na kak triler. Černić napetost ves čas spretno stopnjuje – tako skozi vse močnejša čustva med protagonistoma kot skozi postopno naraščanje reke in posledični strah vaščanov –, kar gledalce drži v nenehnem suspenzu. Ob tem paralizirajoč občutek brezizhodnosti režiserka učinkovito mehča s premišljenimi detajli, ki so polni drobnih nežnosti. Notranje boje in strahove, ki prežemajo filmski prostor-čas, Zajčji nasip tako obravnava z veliko mero razumevanja in človečnosti.«
– Ana Šturm, Ekran

»Čejen Černić /.../ nas preseneti z nekaj odličnimi prijemi in iz več znanih premis razvije edinstven film. Počasi tleči scenarij pušča dovolj časa in prostora za ustvarjanje vzdušja, ki ga režiserka gradi s pomočjo nepričakovano temnih tonov pogosto nemirnih posnetkov Marka Brdarja, zvočne podobe Julija Zornika in meditativne glasbe Domasa Strupinskasa. Film tako prežame z globoko občuteno melanholijo, ki nikoli ne zdrsne v osladnost ali sentimentalnost.«
– Marko Stojiljković, Eye For Film

»Čejen Černić si zasluži pohvale za marsikaj, predvsem pa za to, da ni ubrala poti večine grozljivih zgodb na temo LGBTQ+, postavljenih v države, ki imajo pred seboj še dolgo pot, vsaj kar zadeva strpnost. Režiserka je iskrena, pripravljena pokazati, kako kruti lahko postanejo ljudje, kadar jih je strah nečesa, česar ne razumejo. A v zgodbo, ki kljub vsemu govori predvsem o prvi ljubezni (in seksu), vnaša tudi veliko topline in nežnosti.«
– Marta Bałaga, Cineuropa

iz prve roke
»V tej zgodbi me je najbolj zanimalo, kako se surova realnost pastirskega sveta zrcali v našem času /…/. Želela sem spregovoriti o ženskah, ki so na rob odrinjene še bolj, kot je za njihov spol običajno, vendar na koncu s tega roba patriarhatu pokažejo sredinec. Poleg tega sem želela raziskati, kaj pomenita prava človeška solidarnost in empatija znotraj togih vrednostnih sistemov, ki temeljijo na siloviti želji po pripadanju in posedovanju. Ključnega pomena je bila tudi nemožnost komunikacije – motiv, ki me na splošno zelo zanima (saj je jezik vedno pomanjkljiv). Teresa in Milena ter Teresa in Ilija morda prav zato, ker so prikrajšani za običajna komunikacijska sredstva, resnično ‘vidijo’ drug drugega. Takšen ‘prestavljen’ pogled jim omogoča, da drug drugega vsaj za trenutek rešijo, ali bolje rečeno, da si pomagajo, saj Bog očitno ne bo pomagal. /…/ Naslov sem si izposodila iz zbirke zgodb hrvaškega pesnika Marka Pogačarja. Od nekdaj mi je bil všeč, ker zveni kot zelo kruta, dokončna diagnoza. /…/ Bog preprosto ne bo pomagal – vsak dan nam to dokazuje – in s tem občutkom se je strašno težko sprijazniti. Zato se ljudje obračajo k veri in velikim zgodbam – ker je težko sprejeti ves ta nesmisel in trpljenje.«
– Hana Jušić

»Ker sem študirala angleško književnost, sem vedno imela rada romantične vizije žensk, ki so jim v tistem času diagnosticirali histerijo. Danes seveda vemo, da je takratna diagnoza histerije v resnici pomenila nekaj povsem drugega. Želela sem pripovedovati o ženskah, ki so v obdobju in družbi, v katerih so živele, veljale za neprilagojene. Zamislila sem si podobo narave, po kateri hodi nekdo v črni obleki. Ta podoba me je povsem prevzela. Ženska v črnem, ki beži – ne ve se, kam ali pred čim. Potem pa sem naletela na kratek film s čilsko filmsko igralko Manuelo Martelli, posnet v Valparaísu. Šlo je za film Carla Sironija, italijanskega režiserja, in zelo mi je bil všeč. Takrat sem pomislila: zakaj ne bi tudi sama poskusila ustvariti filma o Čilenki? Zakaj bi se omejevala? Če mi je všeč igralka iz Čila, zakaj ne bi mogla prav ona postati glavni lik v mojem filmu? In tako sem poskusila.«
– Hana Jušić, iz intervjuja s Petro Meterc v Ekranu

kritike
»Bog ne bo pomagal je v okviru hrvaške kinematografije zelo redek žanrski spoj – opisali bi ga lahko kot zgodovinsko-etnografsko mešanico trilerja in grozljivke, v kateri so mnogi prepoznali tudi prvine vesterna /…/. Manuela Martelli je v glavni vlogi nenavadne ženske, ki jo ključno opredeljuje viktorijanska temno modra obleka, naravnost čarobna. Ima obraz tiste vrste, kakršnega je imela nepozabna Brooke Adams v Malickovih Božanskih dnevih (Days of Heaven); njeno telo pa združuje krhkost in moč, kar v kombinaciji z obleko prikliče v spomin prav tako nepozabno Holly Hunter v Klavirju (The Piano) Jane Campion.«
– Damir Radić, Novosti

»Čeprav sta na prvi pogled povsem različna, lahko med filmom Bog ne bo pomagal in režiserkinim prvencem Ne glej mi v krožnik (Ne gledaj mi u pijat) iz leta 2016 opazimo določeno kontinuiteto – pri čemer je Bog ne bo pomagal tehnično zrelejši in kljub umeščenosti v ozke razpoke preteklosti, paradoksalno, širše zastavljen. Toda čeprav traja 137 minut, se nikoli ne vleče. Namesto tega počasi in vztrajno tli, kot razbeljena žerjavica, ki bi jo lahko v vsakem trenutku razvnelo neko nebrzdano čustvo. Ljubezen, hrepenenje, pravičniški bes ali sramotna krivda; na žrtveni grmadi ali pa v večnih plamenih pekla – obstaja toliko načinov, kako goreti!«
– Jessica Kiang, Variety

»Bog ne bo pomagal v ruralnem okolju združuje prvine realizma in modernizma ter v spomin prikliče nekatere najpomembnejše dosežke postneorealizma. Potrebo po izobraževanju in napredku v najbolj oddaljenih kotičkih Italije so v svojem času na podobno nedvoumen, vendar ne pamfletski način obravnavali (pozni) Rosellini, Pasolini, Olmi ter – tukaj neizogibna – brata Taviani (Oče gospodar / Padre Padrone, 1977). Toda Hana Jušić se problematike globoko zakoreninjenega patriarhata v našem okolju (gre za začetek dvajsetega stoletja ali sodobnost?) jasno loteva z vidika ženske emancipacije v kontekstu neznosne, vseprisotne mizoginije. Teresa je izvrsten feministični pendant k Tujcu iz Pasolinijevega Izreka (Teorema, 1968).
Prisotnost mitov, naivne umetnosti, magije in avtohtonih oblik duhovnosti v veliki meri določa ne le vsebino, temveč tudi poetiko filma – in s tem njegovo politično razsežnost. Avtorica svoje stališče vzpostavi na organski način: njen feministični pogled prihaja iz notranjosti, iz samega prikazanega sveta, vendar se širi onkraj tako realnosti kot realizma, pri čemer izziva, izpodbija in ruši ‘naravnost’ patriarhalnega reda.
V tem smislu je še posebej zanimiv način, na katerega Bog ne bo pomagal raziskuje nevsakdanje možnosti vizualnega komuniciranja, natančneje, komuniciranja prek miselnih podob, domišljije. V zgodbi, ki jasno temelji na jezikovni oviri (hrvaščina–španščina) in splošnem nerazumevanju med liki, se protagonisti, ki – in kadar – se morajo razumeti (Teresa in Milena, Teresa in Ilija), kljub vsemu zelo dobro razumejo. Za ta namen Hana Jušić domiselno uvede krožni panoramski zasuk kot intersubjektivno filmsko obliko: kot izraz neposrednega komuniciranja s tistim, kar je Gilles Deleuze nekoč poimenoval plavajoča podoba-misel.«
– Pavle Levi, Peščanik.net

»Temni, skrivnostni neznanci so klasična filmska tema, toda Hana Jušić v svojem mračnem in intenzivnem drugem celovečercu formulo osveži z zasukom običajne dinamike med spoloma. V njenem sugestivnem kostumskem filmu, postavljenem na začetek 20. stoletja, je namreč ženska tista, ki se neke nevihtne noči nepričakovano pojavi ob vetrovnem vznožju hrvaškega gorovja /…/. Srečanje [med ženskama] je le začetek režiserkinega počasi tlečega razmisleka o dinamiki moči in patriarhatu – temah, ki jih je obravnavala že v svojem prvencu. V celovečercu Bog ne bo pomagal jih spretno preplete z novimi temami, kot so zapoznelo odraščanje, hrepenenje po komunikaciji ter kriza vere. Film na trenutke deluje kot priredba romana sester Brontë, spet drugič pa kot vestern, vendar vseskozi ohranja presenetljivo sodoben značaj.«
– Amber Wilkinson, Screen Daily

»/.../ film pričara veličasten, slikarski, nekoliko srhljiv univerzum, ki (podobno kot režiserkin prvenec) raziskuje teme družbene ujetosti in radikalnega bega. /…/ To je mračen svet, poln senc in brlečih sveč, kjer se laži in skrivnosti razkrivajo le postopoma, neravnovesje moči pa pomeni, da pot do svobode za tiste, ki si upajo kršiti uveljavljena pravila, vodi prek skrivnih in skrajnih dejanj. Navdihnjena glasbena podlaga, asketska kakor pokrajina, v počasi tleči suspenz vnese sodobno in dinamično noto.«
– Carmen Gray, The Film Verdict

»Hrvaška režiserka Hana Jušić v svojem drugem filmu Bog ne bo pomagal /…/ na izjemno izviren način obravnava večno temo obstrancev. /…/ Prostrana gorska pokrajina, ki jo čudovito ujame direktorica fotografije Jana Plećaš, spominja na vlogo, ki so jo imele gore v Skritem življenju (A Hidden Life) Terrencea Malicka. Najbolj uspešni pa so njeni posnetki takrat, kadar gorá ni mogoče videti; v temnih nočeh, ko je edini vir svetlobe bakla, tema pa obdaja junake še tesneje kot gore. /…/ Mračna zgodba o krivdi in drugosti ter sestrski vezi, ki je sidrišče filma, razkriva velik talent in se izkaže za vredno naslednico režiserkinega prvenca. Umestitev v glavni tekmovalni program festivala v Locarnu dokazuje, da režiserka že dobiva zasluženo priznanje.«
– Cédric Succivalli, International Cinefile Society

o avtorjih
Pedro Solis prihaja iz sveta videoiger, njegova filmska kariera pa je v celoti zasidrana v animaciji. Med drugim je sodeloval pri filmu Tad Jones in iskanje izgubljenega mesta. S svojim režiserskim in scenografskim prvencem La Bruxa je leta 2011 osvojil nagrado goya za najboljši animirani kratki film. Njegov drugi kratki film Cuerdas se je v Guinnessovo knjigo rekordov zapisal kot najbolj nagrajevan kratki film vseh časov. Filma Cuerdas in Otroci Divjega zahoda je navdihnil njegov sin Nicolás, ki ima cerebralno paralizo. 

Juan Jesús García je začel kariero s 3D modeliranjem, kasneje pa se je pridružil umetniški ekipi podjetja za videoigre. Leta 2018 je v sodelovanju s partnerji, med njimi Pedrom Solisom, ustanovil animacijski studio CORE ANIMATION, ki je ustvaril podobo filma Mumije, njegovega režijskega celovečernega prvenca.

iz prve roke
»Ko se je rodil moj sin Nicolás, sem imel neizbežen občutek, da se bo moje življenje za vedno spremenilo. In res se je. Vsakodnevna rutina družine se je obrnila na glavo. Kar naenkrat smo se morali soočiti z realnostjo otroka s hudo cerebralno paralizo, ki nikoli ne bo mogel govoriti, se komajda lahko zavestno premika in bo vedno krhkega zdravja. To pa njegove sestre ni ustavilo, da se ne bi spomnila vseh možnih načinov, na katere se je lahko z njim igrala in ga vključevala v svoje igre. Od tega, da mu je pobarvala obraz in ga oblačila v kostume, do tega, da je z vrvmi vlekla njegove roke, da je lahko telovadil. To je bila zanj največja spodbuda. Sam je z nami govoril z očmi. (…) Začel sem razmišljati, kakšne zgodbe lahko in moramo pripovedovati. Vključujoče zgodbe, ki premagujejo predsodke in nam omogočijo, da se zazremo vase in se po ogledu počutimo kot boljši ljudje, ne da bi se zato odpovedali dogodivščinam.«
- Pedro Solis

»Zadnji stavek knjige pravi, ‘Po tem se ni zgodilo nič več’, a v svetu, v katerem živimo danes, takšnega črnogledega stališča ne želiva ohraniti. Film smo usmerili v sprejemanje, da je vse minljivo in da ima vse svoj konec, a da je kljub izzivom življenje vredno živeti. Pomembno je, da ostanemo odprti, namesto da se zapiramo vase iz strahu pred bolečino in jezo.«
– Liane-Cho Han

citati iz filma
»Prvi del tvojega imena, Ame, v japonščini pomeni dež.« /.../ »Ime mi je bilo res pisano na kožo. Kot dež sem bila dragocena in nevarna, blagodejna in smrtonosna, tiha in bučna. Predvsem pa sem se počutila nepremagljivo. «
– Nishio-san in Amélie

»Pri treh letih vse vidiš in ničesar ne razumeš. Koliko lastovk prinese pomlad? Ali brazgotine sčasoma izginejo kot sneg na soncu?«
– Amélie

kritike
»Način, kako film uporablja pastelne barve pri oživljanju likov in okolja, ustvarja občutek, kot da pred našimi očmi oživi impresionistična otroška knjiga in skoči naravnost na platno. Film se ponaša s čudovitim, edinstvenim likovnim slogom, ki se uspešno loči od večine sodobnih animiranih filmov, hkrati pa ohranja nostalgičen pridih.«
– Timothy Lee, Geek of Color

»Mala Amélie izžareva živahnost vsakdanjega življenja in čudovito ujame ganljive trenutke otroštva.«
– Paul Carlson

»Videti je kot slika, ki je oživela.«
– Marie Manyara

»Ta nežna in prisrčna animacija je ganljiva študija zgodnjega otroštva; kako krhko je in kako močnega se počutiš, ko ga preživiš, ali presežeš.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

Grace Pudel je obsesivna zbiralka polžev, ki jo po ločitvi od ljubljenega brata dvojčka doletijo številne nesreče. V njeno življenje posije žarek upanja, ko se spoprijatelji z ekscentrično starko po imenu Pinky.

 iz prve roke
»Moje zgodbe so odsev vsakdanjega življenja; biografije ljudi, s katerimi se lahko poistovetimo – prijateljev, ekscentričnih sorodnikov, slikovitih likov, ki jih srečamo na ulici. Trudim se najti ravnovesje med humorjem in patosom, svetlobo in senco, komedijo in tragedijo. Iznašel sem besedo, ki opisuje moje filme: glinografija, zloženka iz besed glina in biografija. /…/ Zakaj zbiramo nepotrebne stvari in kdaj to postane težava? Zakaj se odločimo, da nas bodo ti predmeti spremljali vse življenje? Moja mama je bila nekakšna horderka in pred nekaj leti sem se lotil težke naloge krčenja njenega imetja. Začel sem se spraševati, ali gre za kompulzivno kopičenje ali le za veliko zbirko. Je bila običajna zbirateljica ali je imela resno težavo? Sem jo morda obsojal, hkrati pa sam nisem bil nič boljši? /…/ Prebral sem veliko knjig o psihologiji hrčkanja ter si ogledal nekaj dokumentarcev in eksploatacijskih resničnostnih šovov. Odkril sem, da kompulzivno kopičenje ni redkost, ampak prej nekakšna epidemija, posledica nebrzdanega potrošništva. Izvedel sem, da so skrajni horderji v življenju pogosto doživeli travmatično izgubo – nenadno smrt družinskega člana, najpogosteje otroka. /…/ Med razvijanjem osnutkov za film me je začela vse bolj fascinirati prijateljica, ki je prav tako navdušena ‘zbirateljica’, rojena pa je bila z razcepljenim nebom. Imela je pestro življenje – bila je prostitutka, narkomanka, fantazistka, nudistka in modna oblikovalka (ne v tem vrstnem redu). Zbira nagačene živali, nenavadne starine in prijatelje. Na svojih slavnih večerjah pripoveduje osupljive anekdote; je sijajna pripovedovalka in pristna ekscentričarka. Toda njeno otroštvo je bilo travmatično: enajst operacij ustnice ji je pustilo telesne in duševne posledice. V šoli so jo zbadali, a je našla način, kako se s tem spoprijeti; z leti se je naučila iz limon narediti limonado. Spomine nekega polža je navdihnilo tako njeno življenje kot življenje moje matere ... pa tudi moje lastno. /…/ Želel sem, da estetika tega filma ostane preprosta, zato sem ustvarjal s štirimi osnovnimi materiali: glino, žico, papirjem in barvo. Vse preveč stop-motion animacij je pretirano zglajenih in odvisnih od 3D tiskalnikov. Jaz pa sem želel slaviti glino z vsemi njenimi napakami in nepopolnostmi. Poleg tega sem se rodil z dedno tresavico, ki sem jo vgradil v svojo estetiko. Vsak kos je moral biti pomanjkljiv, asimetričen; kot bi ga izdelal v naglici ali pijan. Psihe mojih likov so nepopolne, zato sem želel njihov videz uskladiti s svojimi risbami, ki so grobe, skicozne, naivne. K svojemu delu pristopam holistično in si prizadevam za izvirnost. Umetnost posnema življenje in obratno; to dvoje je zame neločljivo. /…/ Kot večina umetnikov stremim k popolnosti, čeprav vem, da je moje prizadevanje brezupno. Vedno se najde kakšen kader, ki bi ga rad ponovil; kakšna replika, ki bi jo napisal na novo; dan, ko je film končan, je vedno grenko-sladek. Spomini nekega polža so nastajali osem let in žal mi je, da je potovanja konec. Potrudili smo se, da smo s proračunom, ki nam je bil na voljo, naredili kar največ. Veliko smo žrtvovali, da bi Gracino zgodbo povedali z dostojanstvom in spoštovanjem. Morda gre res le za majhne glinene gmote, toda zame in za mojo ekipo so to resnični ljudje. Z vsem srcem upamo, da bodo njihova mala življenja s pomočjo čarobne stop-motion tehnike gledalcem prinesla smisel, veselje in tolažbo.«
– Adam Elliot

kritike
»Kaj je hujšega od lupin, v katere nas tlačijo drugi ljudje? Lupin, ki si jih nadenemo sami? Ta misel o nevidnih rečeh, ki jih nosimo na svojih hrbtih – o negotovosti, depresiji, žalosti, travmah –, je v središču ganljive stop-motion sage Adama Elliota. Česa podobnega v animiranem filmu letos ne boste videli. /…/ Spomini nekega polža kar prekipevajo od idej, čustev in referenc. Ne vidimo vsak dan stop-motion animacije, ki bi vključevala poklone Sylvii Plath, Gospodarju muh in Cahiers du Cinéma. Adam Elliot, avtor nič manj sijajnih Mary in Maxa, je vrh vsega fenomenalen pisec, kar je pri tako vizualnem mediju, kakršen je animirani film, pogosto podcenjeno. /…/ Ko grozi, da nas bo temačnost Gracine zgodbe povsem preplavila, Elliot film nenadoma razsvetli s trenutki lepote in nas spomni, da se polži ne morejo premikati nazaj – mi pa tudi ne. Ko se nam zdi, da je življenje postalo pretežko, lahko prijaznost neznanca, spomin na ljubljeno osebo ali pa celo le dobra knjiga ali film spremenijo našo perspektivo.«
– Brian Tallerico, RogerEbert.com

»Elliot zgodbo razvija na tako premišljen in čustven način, da pozabimo, da gledamo ljudi iz gline. Toda v stop-motion animaciji, narejeni 100-odstotno brez računalnika, s celofanskimi plameni in solzami iz lubrikanta, je vseeno nekaj čarobnega. Ne bodite presenečeni, če boste ob gledanju točili prave solze.«
– Peter Debruge, Variety

»‘Vse je mogoče popraviti,’ pravi nekdo, ‘razpoke pa moramo slaviti.’ Spomini nekega polža – naj bodo še tako morbidni – so čudovito smešno slavljenje teh razpok, pa tudi življenja, ki ga lahko kljub njim živimo. Misel se odraža v Elliotovi rahlo mračni estetiki, zaradi katere je film videti kot depresivna epizoda, osvetljena z enim samim žarkom upanja, pa tudi v režiserjevem smislu za suho komedijo, ki celo v najtemnejših situacijah najde mero črnega humorja. /…/ Življenje je morda res mogoče razumeti le za nazaj, toda Spomini nekega polža zgradijo očarljiv in prepričljiv argument, da bomo v njem nekoč vsi našli lepoto – tako očarljiv in prepričljiv, da jo boste morda začeli iskati že danes.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Film je grenko-sladka kronika nekega življenja, ki skozi filter spomina pripoveduje o tem, kaj je ostalo od otroštva in kakšne sledi je pustilo v odraslosti; to pa počne z burlesknim, prisrčnim in hudomušnim tonom, ki ogreje naše srce.«
– Véronique Cauhapé, Le Monde

»Poleg obilice gole kože je še veliko drugih razlogov, zakaj bo otroke bolje pustiti doma; tole je videti, kot bi Nick Cave vdrl v Aardmanove studie in glino preklel z gotskim, odločno odraslim plaščem pogube.«
– Nick Howells, London Evening Standard

»Nenavadno ganljiva tragikomedija, polna dickensovskih preobratov in ekscentričnih likov. /.../ Svet, ki ga ustvari Elliot, je tako čudno lep, da ga je pravi užitek gledati.«
– Alissa Wilkinson, The New York Times

»Tako optimistične obupanke zlepa ne boste videli. Njena tesnoba ne vara. Njena depresija je stand-up. /…/ Grace, ki jo je po malem anticipirala Amélie Poulain, po malem pa Violet Baudelaire, protagonistka filma Lemony Snicket: Zaporedje nesrečnih dogodkov, je več kot Oliver Twist – Oliver Twister! Adam Elliot, avstralski oskarjevec / …/ se ne boji ne mraka ne nepričakovanosti, kaj šele drastičnosti, tako da pokaže, kako daleč gre lahko animirani film in koliko emocionalnih oktav lahko preigra. Zaveda se, da tega, kar lahko poveš z animiranim filmom, z igranim filmom ne moreš, zato tega animiranega presežka noče zapraviti. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Osebe tu se zdijo bolj resnične kot v marsikaterem igranem filmu, pa čeprav so narejene iz gline; Film je tudi poklon moči umetnosti, predvsem knjig. /…/ Filmska pripoved, ki smo ji priča, je čustveno intenzivna. Prevladujejo tragika, težka čustva, žalost, razočaranja. V osnovi precej temačen pogled na življenje s poudarkom na doživljanju krutosti, neizprosnosti sveta, je kljub temu posejan s trenutki črnega humorja, pri katerih se tudi glasno zasmejimo. V prevladujočo mrakobnost od časa do časa posijejo žarki svetlobe – upanje, veselje – v filmu predvsem v obliki prijateljstva – ki ohranijo idejo o tem, da velja vztrajati. Pomembno vlogo igra tudi misel, da polži nikoli ne gredo nazaj, ampak vedno samo naprej. /…/ Spomini nekega polža je zaradi teže, ki jo vsebuje, vsekakor film za odrasle, gre pa za delo, ki zaradi iskrenosti, s katero se režiser loti človeške eksistence, pusti na gledalcu globok vtis.«
– Tesa Drev Juh, Radio Slovenija

portret avtorja
Adam Elliot je neodvisen animator in vizualni umetnik, ki živi in dela v Melbournu. Znan je predvsem po filmu Harvie Krumpet (2003), nagrajenem z oskarjem za najboljši animirani kratkometražec, ter celovečernem prvencu Mary in Max (Mary and Max, 2009) s Toni Collette in Philipom Seymourjem Hoffmanom v glavnih glasovnih vlogah.

Med vožnjo z vlakom si Ariel in Paul čas krajšata z risanjem svojih največjih strahov. Njuna igra se nepričakovano spremeni, ko se jima pridruži skrivnostna sopotnica Gilda. Njene nenavadne zgodbe zabrišejo mejo med domišljijo in resničnostjo ter razkrijejo, da je strah lahko veliko bolj otipljiv, kot se zdi na otroških risbah.

Lekcije teme / Lessons of Darkness / Lektionen in Finsternis
Nemčija, dokumentarni, 1992, 55’
Režija: Werner Herzog
Scenarij: Werner Herzog
Montaža: Rainer Standke
Fotografija: Paul Berriff
Zvok: John Pearson
Igrajo: Werner Herzog
Produkcija: Werner Herzog Filmproduktion (Paul Berriff)
Kontakt: office@wernerherzog.com

Apokaliptična vizija sveta v plamenih s prizori kuvajtskih naftnih požarov po Zalivski vojni. Film deluje kot znanstvena fantastika, saj v kadrih ne razpoznamo našega planeta.

Mišice in katastrofe – ironična montaža, ki presprašuje človekovo gonjo po moči, fascinacijo s podobami moči in neskončno zmožnost, da uniči svet.

Izjemna obramba trdnjave Deutschkreuz brez primere / Unprecedented Defence of the Fortress Deutschkreuz / Die beispiellose Verteidigung der Festung Deutschkreuz
igrani, 1966, 15’
Režija: Werner Herzog
Scenarij: Werner Herzog
Montaža: Werner Herzog
Fotografija: Jaime Pacheco
Zvok: Uwe Brandner
Igrajo: Peter Brumm, Wolfgang von Ungern-Sternberg, Georg Eska, Karl-Heinz Steffel
Produkcija: Werner Herzog Filmproduktion (Werner Herzog)
Kontakt: office@wernerherzog.com

Satira o vojni in miru in absurdnostih, ki izvirajo iz njiju.

Ukrepi proti fanatikom / Precautions Against Fanatics / Massnahmen gegen Fanatiker
igrani , 1969, 12’
Režija: Werner Herzog
Scenarij: Werner Herzog
Montaža: Beate Mainka-Jellinghaus
Fotografija: Dietrich Lohmann, Jörg Schmidt-Reitwein
Zvok: Werner Herzog
Igrajo: Petar Radenković, Mario Adorf, Peter Schamoni
Produkcija: Werner Herzog Filmproduktion (Werner Herzog)
Kontakt: office@wernerherzog.com

Ironično raziskovanje strpnosti in represije skozi oči nenavadnega protagonista: starega, razjarjenega moškega, ki se razglasi za zaščitnika konj na münchenskem hipodromu in se s trenerji prereka, da bi pred kamerami opravičil svoje vedenje.

Zadnje besede / Last Words / Letzte Worte
igrani, 1968, 13’
Režija: Werner Herzog
Scenarij: Werner Herzog
Montaža: Beate Mainka-Jellinghaus
Fotografija: Thomas Mauch
Zvok: Herbert Prasch
Igrajo: Lefteris Daskalakis, Antonis Papadakis
Produkcija: Werner Herzog Filmproduktion (Werner Herzog)
Kontakt: office@wernerherzog.com

Lokacija: severovzhodna Kreta. Policija naj bi nasilno odstranila igralca lire z majhnega, nenaseljenega otoka Spinalonga, ki se nahaja streljaj od kretske obale. Moški zanika vse obtožbe. Drugi ljudje špekulirajo o njegovem življenju.

Velika ekstaza rezbarja Steinerja / The Great Ecstasy of Woodcarver Steiner / Die große Ekstase des Bildschnitzers Steiner
dokumentarni, 1974, 46’
Režija: Werner Herzog
Scenarij: Werner Herzog
Montaža: Beate Mainka-Jellinghaus
Fotografija: Jörg Schmidt-Reitwein
Zvok: Benedikt Kuby
Glasba: Florian Fricke
Igrajo: Walter Steiner
Produkcija: Werner Herzog Filmproduktion (Werner Herzog)
Kontakt: office@wernerherzog.com

Študija psihe vrhunskega smučarskega skakalca, katerega redna zaposlitev je mizarstvo.

Legenda angleške avantgarde pod vtisom svojega generičnega imena razmišlja o svojem življenju in karieri. Skozi zadržano, ironično rabo besedila, slike in glasu se sooča z minljivostjo in zapuščino. Izpovedno potovanje, ki razkrije, kako zelo pomembno je ime.

Mesto pesnikov / City of Poets
Nizozemska, dokumentarni, 2024, 21’
Režija: Sara Rajaei
Scenarij: Sara Rajaei
Fotografija: Mohammad Mahdi Yaghobian
Montaža: Nathalie Alonso Casale
Zvok: Milan Gataric
Glasba: Milan Gataric
Produkcija: Near/By Film
Kontakt: agencia@curtas.pt

Skozi kolaž osebnih arhivskih posnetkov vznikne zgodovina metaforičnega mesta, v katerem vse ulice nosijo imena pesnikov. Ko se spremeni režim in se začne vojna, imena zamenjajo. V mesto prispejo begunci, prebivalci pa so izgubljeni sredi spominov o pozabljenih pesnikih.

Moški številka 4 / Man Number 4
Združeno Kraljestvo, dokumentarni, eksperimentalni, 2024, 9’
Režija: Miranda Pennell
Scenarij: Miranda Pennell
Montaža: Miranda Pennell
Zvok: Philippe Ciompi
Igrajo: John Smith (voice)
Produkcija: Miranda Pennell
Kontakt: agencia@curtas.pt

Podroben pregled ene same digitalne fotografije, posnete 12. decembra 2023 v Beit Lahiji, v Gazi. Iz povečanih pikslov se počasi oddaljujemo, da se pojavijo podobe – ljudje, orožje, stavbe – in izzovejo vprašanje, kaj pomeni biti opazovalec.

Predujem / L’Avance
Francija, igrani, 2024, 18’
Režija: Djiby Kebe
Scenarij: Djiby Kebe, Ahmadou Bamba-Thiam
Fotografija: Tara-Jay Bangalter
Glasba: Lyele
Igrajo: Saabo Balde, Julia Faure, Juliette Speck, Djibi Diakhaté
Produkcija: Chérubins Productions
Kontakt: agencia@curtas.pt

Aliou, obetavni študent na pariški akademiji Beaux-Arts, proda sliko pokojne matere priznanemu zbiralcu za 5,000 evrov. Zaradi nasprotujočih si zahtev dostava slike postane dolga in obremenjujoča pot za mladega umetnika afriškega porekla. Kako mu bo uspelo brez izdaje svojih korenin?

Rože nemo pričajo / The Flowers Stand Silently, Witnessing
Združeno kraljestvo, dokumentarni, 2024, 17’
Režija: Theo Panagopoulos
Zvok: Hannan Jones
Glasba: Alexandra Katerinopoulou
Produkcija: Scottish Documentary Institute
Kontakt: agencia@curtas.pt

Na Škotskem živeči režiser palestinskega porekla odkrije redek škotski arhiv palestinskih divjih cvetlic in jih ponovno uporabi. Gre za neme 16-mm posnetke misijonarja iz obdobja 1930-1940, ki jih režiser vplete v ganljiv esej o ustvarjanju podob kot obliki pričanja in nasilja.

zanimivosti 
Film, ki temelji na prvinah magičnega realizma, je nastal po literarni predlogi priznanega češkega avtorja Arnošta Goldflama. Razvoj filma se je začel že leta 2017, med produkcijo pa je na snemalnih setih v štirih državah sodelovalo kar 16 animatorjev. V klasični tehniki lutkovne stop animacije je bilo v 435 snemalnih dneh ustvarjenih 71 minut čarobnega filmskega sveta — pri tem je vsak animator v povprečju posnel 5 sekund filma na dan.

o avtorju
Leon Vidmar je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani. Z zaključnim delom, kratkim animiranim filmom (Ne)strpnost, se je širši javnosti prvič predstavil na festivalu animiranega filma Balkanima v Beogradu (2010), kasneje pa še na mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka v Ljubljani (2010). Dodatna znanja si je pridobil s študentsko izmenjavo na Akademiji lepih umetnosti na Poljskem, Šoli uličnega gledališča (ŠUGLA) v Ljubljani in šoli performativnih umetnosti Performers House na Danskem.
Leta 2013 je kot asistent animatorja sodeloval pri realizaciji kratkega lutkovnega animiranega filma KOYAA – Roža avtorja Kolje Sakside. Od istega leta naprej Leon sodeluje z avtorico Špelo Čadež, s katero je najprej delal kot animator pri ustvarjanju kratkega animiranega filma Boles, leta 2017 pa pri realizaciji lutkovnega animiranega pregleda ter napovednika Netflixove serije Oranžna je nova črna.
Profesionalni prvenec Leona Vidmarja, kratki lutkovni animirani film Slovo, je bil premierno prikazan septembra 2016 na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je prejel nagrado vesna za najboljšo animacijo. Film Slovo je bil po premieri prikazan na več kot osemdesetih domačih in mednarodnih filmskih festivalih. Trenutno pripravlja kratki animirani film Kriva pota.

iz prve roke
Film je primeren za celotno družino in govori o univerzalni tematiki – izgubi, to pa je pomembna tema, o kateri se je potrebno pogovarjati. Skoraj vsak od nas se je namreč že kdaj soočil z izgubo ljubljene osebe ali hišnega ljubljenčka. Film bo gledalcem pustil v srcu zavedanje, da se nekoga, ki ga ni več na tem svetu, še vedno lahko spominjamo prek slik, spomina ali domišljije in ga tako prikličemo nazaj. Hkrati gre za zelo poetičen in barvit film, na trenutke tudi komičen.
- Kolja Saksida, producent

kritike
»Te odlične animirane miniature, ki sestavljajo čudovit mozaik filma Zgodbe iz čarobnega vrta, so nastale po literarni predlogi priznanega češkega avtorja Arnošta Goldflama. Vrsta prvin magičnega realizma v njih pa poskrbi, da niso samo skrivnostne, dramatične in žalostne, ampak tudi duhovite in smešne. Vse z okvirno vred so vrhunske v vseh pogledih, odlikujejo jih natančna dramaturgija, doživeta glasovna interpretacija, čarobna fotografija in domiselna režija, ki nikoli ne podleže tako pogosto videnim sodobnim prijemom velikih animiranih uspešnic /…/ Ne, režija Zgodb iz čarobnega vrta organsko sledi natančno, subtilno in tudi duhovito napisanemu scenariju z domišljeno dramaturgijo in z občutkom za najmanjše podrobnosti /…/. Ustvarjalci Zgodb iz čarobnega vrta z režiserjem Leonom Vidmarjem na čelu slovenske ekipe so posneli film, h kateremu se bo brez dvoma vračalo še veliko rodov otrok in tudi odraslih navdušencev, tako kot se vračamo k vsem filmom, ki se vpišejo v kanon svetovnega animiranega filma.«
- Matej Juh, MMC Rtv 

»Film o minevanju in prebolevanju izgube ob krasnih, čarobnih zgodbah, polnih dogodivščin in humorja, ki povsem odstopajo od predvidljive aktualne hollywoodske produkcije, ponudi krasno doživetje za vso družino.
- Tamara Harb, Vikend

»Zgodbe iz čarobnega vrta, ki so kot nekoč Socializacija bika, prvi slovenski animirani celovečerec, nastajale 10 let, so slovensko-slovaško-češko-francoski omnibus lutkovnih animacij o smrti za tiste, ki še ne vedo, kaj je to smrt, animirane lutke pa jih soočijo z neizbežno travmo izgube, konca in minljivosti, a to storijo bolje – sočutnejše, uvidevnejše, lucidnejše, preciznejše – kot katerikoli igrani film. ZA+«
- Marcel Stefančič, Mladina

»Po vizualni in zgodbeni ravni je film eden večjih animiranih presežkov letošnjega leta in čeprav morda ne bo pobral toliko nagrad kot latvijski oskarjevec Valovanje ali pritegnil takih množic kot Netflixova uspešnica K-Pop Demon Hunters, je zaradi kakovosti animacije in univerzalne, čustvene in razgibane zgodbe to film z dolgoletnim, večgeneracijskim potencialom. /…/ Slovenski film, vreden oskarja.«
- Igor Harb, Siol

razstava (do junija 2026)
Vsi, ki bi radi pobližje spoznali zakulisje nastajanja animiranega filma Zgodbe iz čarobnega vrta, bodo lahko svojo radovednost potešili na razstavi v Slovenski kinoteki.
Razstava obiskovalce popelje skozi celoten ustvarjalni proces ter jim podrobneje razkrije tehnike, faze in trike lutkovne stop animacije – od pisanja scenarija, izdelave scenografije in lutk do procesa animiranja, sinhronizacije, posebnih učinkov in končne montaže. Vzajemni popust.

Mariam sanja o boljšem življenju brez omejitev zahodnosaharskega taborišča za pribežnike v Alžiriji, zato pobegne in se pridruži vojski sredi puščave. Naivno si predstavlja sebe kot Ivano Orleansko, ki bo svojo državo rešila okupacije.

Dafne / Daphne
Ciper, Grčija, igrani, 2022, 18’
Režija: Tonia Mishiali
Scenarij: Tonia Mishiali
Fotografija: Yorgos Rahmatoulin
Montaža: Emilios Avraam
Zvok: Christos Kyriacoullis
Glasba: Christos Kyriacoullis, Delirium Elephants
Scenografija: Christy Polydorou
Kostumografija: Marios Messios
Igrajo: Niovi Charalambous, Fivos Papacostas, Andreas Papamichalopoulos, Izel Seylani, Giulio Filippo D'Errico
Produkcija: Bark Like A Cat Films, Caretta Films
Kontakt: ben@radiatorsales.eu

Daphne menja enega spolnega partnerja za drugim, a ni zadovoljna – vsaj ne s tem, kar je mislila, da potrebuje. Nato na cesti najde ranjenega psa. Kako daleč je pripravljena iti, da bo nekaj občutila?

Dolina pepela: Janyl / Ash Valley: Janyl
Kanada, Kirgizistan, eksperimentalni, igrani, 2024, 17’
Režija: Shu Zhu
Scenarij: G Wilson, Shu Zhu
Fotografija: Gemma Doll-Grossman
Montaža: Ulukmyrza Ravshanbekov, Chynara Suymenalieva, Shu Zhu
Zvok: Matthew Sasaki
Glasba: Curtis Tamm
Kostumografija: Kanykei Kydyrmaeva, Elina Samiybek kyzy
Igrajo: Albina Imasheva, Nikita Salimbaev, Railya Talaeva
Produkcija: Bairak Production, Ash Valley Co.
Kontakt: shuzhufilms@gmail.com

Ko se začnejo pri živalih v bližini državnega naftnega polja pojavljati nenavadni simptomi, se neustrašen veterinar nameni ugotoviti, kaj je vzrok, in se sestati z avtoriteto naftne rafinerije.

Kijevska torta / Kyiv Cake / Kiievi tort
Estonija, Ukrajina, animirani, 2025, 22’
Režija: Mykyta Lyskov
Scenarij: Mykyta Lyskov
Montaža: Mykyta Lyskov
Animacija: Aili Allas, Tarmo Vaarmets, Mykyta Lyskov, Shara Arus
Zvok: Horret Kuus
Glasba: Anton Baibakov
Igrajo: Sofia Baibakova, Oscar Baibakov, Anton Baibakov, Sirii Kuus
Produkcija: Eesti Joonisfilm
Kontakt: kalev@joonisfilm.ee

Ukrajinska družina in težave, s katerimi se spopada.

Ni me strah, samo žalostna sem / Not Scared, Just Sad
Libanon, Bolgarija, dokumentarni, 2025, 18’
Režija: Isabelle Mecattaf
Scenarij: Isabelle Mecattaf
Fotografija: Pauline Maroun
Montaža: Isabelle Mecattaf
Zvok: Can Doğduaslan, Rabih Ahmar
Produkcija: CDM Production, Alaz Film
Kontakt: contact@inwavefilms.com

Isabelle Mecattaf posname svojo družino in okolico Bejruta po nedavnem izraelskem bombardiranju mesta in ujame neskladen soobstoj vsakdanjega življenja z nenehnimi pretresi in bridkostmi preživetja na robu vojne.

iz prve roke
»Bridki božič razmišlja o ustvarjanju in njegovem razmerju z resničnostjo, z življenjem samim. Pokaže, kako se lahko film upre samemu sebi ter postavi pod vprašaj lastni raison d’être. Ta metafilmska in pirandellovska igra poleg tega odpira vprašanja o etiki pripovedovalca. Ustvarjalec, Raúl, se zateče k avtofikciji, da bi govoril o svojih travmah. Govori o sebi (na prikrit način) ter o tem, kako nanj vplivajo stvari v njegovi okolici (na manj prikrit način). Ali je v življenju drugih kaj, do česar ne bi smel imeti dostopa? Ali pa ima kot ustvarjalec neomejeno pravico, da se napaja iz vsega, kar ga obkroža, saj so življenja drugih del njegovega lastnega in mu zato pripadajo? Kje so meje avtofikcije? Ali jih mora ustvarjalec, ki potrebuje navdih in ga lahko včasih najde le v svojem okolju – tudi (in predvsem) v trpljenju drugih –, res upoštevati?«
– Pedro Almodóvar

kritike
»V Bridkem božiču so ogledala, veliko ogledal, zelo globokih in zelo temnih, predvsem pa so v njem solze. Med prvimi in drugimi je režiser iz La Manche ustvaril svoj najgloblji, najbolj razdrobljen, najbolj neprizanesljiv, najbolj absurden, najbolj kompleksen, najbolj nepopoln (če se popolnost komu sploh še zdi pomembna) in, končno, najboljši film. Če mojstrovino opredelimo kot briljantno utelešenje in posvojitev kanona, je Bridki božič ravno nasprotno – torej antimojstrovina ali nemojstrovina. Toda če mojstrovino razumemo kot sopomenko za tveganje, svobodo in kot drugi izraz za novo, potem je Bridki božič ravno to – zaradi svoje nelagodnosti, zaradi razdrobljenosti, zaradi čezmernosti ter zaradi Bárbare Lennie in Aitane Sánchez-Gijón (ali obratno), dveh kolosalnih igralk, kolosalnih, kadar jočeta, kolosalnih, kadar besnita, kolosalnih, kadar se ena zrcali v drugi. Kolosalnih pred ogledali in za solzami.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Almodóvar vplete eno zgodbo v drugo, preskakuje med njima z osupljivo lahkotnostjo in obe pripelje do virtuoznega, čeprav nenadnega zaključka. Tisto, kar ostane z nami in kar Almodóvar razume ter dramatizira bolje kot katerikoli drug sodobni režiser, je misel, da je dejanje ustvarjanja lahko hkrati tudi dejanje uničevanja, pri čemer najbolj trpijo prav najbližji odnosi. ‘Bridki’ je resnično ključna beseda.«
– Justin Chang, The New Yorker 

»Vsi v Bridkem božiču so izgubili nekaj, česar najbrž nikoli več ne bodo dobili nazaj. Zakonsko zvezo. Otroka. Občutek ustvarjalnega poslanstva. Kot zapoje Chavela Vargas v ključnem trenutku pred koncem filma – tako nenadnim, da se zdi, kot bi Almodóvar svoje like prekinil sredi pogovora: ‘Ljubezen je preprosta stvar, preproste stvari pa pogoltne čas.’ Ta navdušujoče kompleksna poslastica poznejše kariere namiguje, da za fikcijo – in morda samo za fikcijo – takšne omejitve ne veljajo, ter da lahko ‘konec’ celo pomeni začetek nove zgodbe, če ji le damo priložnost. Almodóvar do teh zgodb morda ni imel vedno pravice, a odločitev v resnici nikoli ni bila v njegovih rokah.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Bridki božič, zapleten, večplasten razmislek o ustvarjalni licenci, lastništvu zgodb ter umetnosti, ki posnema življenje, ki posnema umetnost, je tako izrazito almodóvarski, da se gledalec občasno le s težavo prebije v njegovo krožno dvorano ogledal. Tistim, ki jim to uspe, pa film ponuja obilo zabave.«
– Guy Lodge, Variety

»Če bi želeli biti zlobni, bi lahko novi film Pedra Almodóvarja označili za samozadovoljnega. Toda če bi hoteli biti velikodušni, bi ga lahko označili za živahno dekonstrukcijo umetniškega samozadovoljstva. V resnici je oboje.«
– Robbie Collin, Daily Telegraph

»Pozabite na vprašanje o ločevanju umetnika od umetnosti – Bridki božič se sprašuje, ali ni morda umetnik tisti, ki mora spoštovati meje, in kaj pri tem tvega. Almodóvar za razliko od Raúla ni izgubil nič od svoje sposobnosti, da preseneča in izziva.«
– Phil de Semlyen, Time Out

»V opazovanju, kako se Almodóvar z obnovljeno igrivostjo in formalno samozavestjo vrača k znanim temam, je nekaj tiho navdihujočega. Tudi kadar preigrava svoje stare obsesije – performativnost, poželenje, spomin, samomitologizacijo –, ostaja eden redkih režiserjev, ki znajo samorefleksijo navdahniti z glamuroznostjo in hkrati občutkom nevarnosti.«
– Martin Tsai, AwardsWatch 

Film o zadnjih dneh poezije, posnet na svetovnem prvenstvu dražilcev živine. 

La Soufrière / La Soufrière
Zahodna Nemčija, dokumentarni, 1977, 30’
Režija: Werner Herzog
Scenarij: Werner Herzog
Montaža: Beate Mainka-Jellinghaus
Fotografija: Jörg Schmidt-Reitwein
Zvok: Werner Herzog
Produkcija: Werner Herzog Filmproduktion (Lucki Stipetic)
Kontakt: office@wernerherzog.com

Ko Herzog izve, da bo na otoku Guadeloupe izbruhnil vulkan, odpelje tja svojo snemalno ekipo. Z otoka so pobegnili vsi razen ostarelega moža, ki noče oditi.

Werner Herzog poje svoj čevelj / Werner Herzog Eats His Shoe
ZDA, dokumentarni, 1980, 22’
Režija: Les Blank
Scenarij: Werner Herzog
Montaža: Maureen Gosling
Fotografija: Les Blank
Zvok: Maureen Gosling
Igrajo: Werner Herzog, Tom Luddy, Michael Goodwin, Alice Waters
Produkcija: Werner Herzog Filmproduktion
Kontakt: office@wernerherzog.com

Ker je izgubil stavo s svojim asistentom, Erollom Morrisom, mora režiser Werner Herzog pojesti svoj čevelj.

Četrtna oblast je v parku Volkspark Hasenheide, natančneje v predelu za kruzanje posekala drevesa in postavila svetilke. Antifa homoseksualci se odločijo upreti temu heteroseksističnemu napadu. Vendar – je morda besedilo na njihovem protestnem plakatu preakademsko? Zasedanje se zna še zavleči …

*Tuntenhaus v berlinskem okrožju Prenzlauer Berg je stanovanjski projekt za homoseksualce. Je del nekdanje naseljene hiše na naslovu Kastanienallee 86.

Arheologija lezbične želje / Archeology of Lesbian desire / Arqueologia del deseo lesbico
Španija, Francija, dokumentarni, eksperimentalni, 2024, 14’
Režija: Camille Zéhenne
Scenarij: Camille Zéhenne
Montaža: Camille Zéhenne
Fotografija: Camille Zéhenne
Zvok: Nana Benamer
Glasba: Nana Benamer
Scenografija: Camille Zéhenne
Igrajo: Laura Chazel, Nana Benamer, Laure Julien, Manon Delarue, Sarai Mendoza
Produkcija: Camille Zéhenne
Kontakt: serge@ladistributrice.ca

Eksperimentalna esejistična filmska refleksija, ki se s feminističnim in kvir vidikom vrača k poetiki želje in spomina. V barvnem 16‑mm kadru, z izrazito sanjskim ritmom, film raziskuje lezbično erotiko – od čutne prisotnosti kipa do tistih nežnih, včasih potlačenih gest med ženskami. 

Ekstaza / Ecstasy
Mehika, igrani, eksperimentalni, 2023, 8’
Režija: Carolina Costa
Scenarij: Carolina Costa
Montaža: Monica Salazar
Fotografija: Carolina Costa
Glasba: Carlos Gualda
Igrajo: Mabel Cadena, Natalia Solián
Produkcija: Arsalan D. Asli
Kontakt: carolinampcosta@gmail.com

Mistični sci-fi, ki temelji na spisih svete Terezije iz Avile. V skrivnostnem mavzoleju, ki je hkrati relikt preteklosti in prihodnosti, na te nune vpliva črna luknja. Ekstaza je srhljivo raziskovanje užitka. 

Paris Model
Kanada, eksperimentalni, 2021, 6’
Režija: Brittney Appleby
Kontakt: brittneybappleby@gmail.com

Film Paris Model sestavljajo najdeni posnetki (found footage) striptiza, obdelani z eksperimentalnimi tehnikami analognega filma. Kombinacija eksperimentalnih tehnik ustvarja grozljive in strašljive podobe, ki občinstvo spodbujajo k razmisleku o smrtnosti in minljivosti človeškega mesa. 

Sramota / Shame / عيب
Libanon, eksperimentalni, 2024, 4’
Režija: Hadi Moussally
Scenarij: Hadi Moussally
Montaža: Olivier Pagny
Fotografija: Olivier Pagny
Glasba: Rasheed Jalloul
Igrajo: Salma Zahore, Hadi Moussally
Produkcija: Hadi Moussally
Kontakt: hm@hadimoussally.com

Vrhunski kostumi in bogata zvočna pokrajina nas popeljejo v vizualno in čutno razkošno pripoved, ki subtilno, a hkrati silovito preizprašuje družbena pričakovanja ter kolonialne poglede na arabski svet. 

Iz arhiva: Kvir Nigerijci / The Archive: Queer Nigerians
VB, Nigerija, eksperimentalni, 2023, 25’
Režija: Simisolaoluwa Akande
Scenarij: Simisolaoluwa Akande, Maureen Onwunali
Montaža: Simisolaoluwa Akande, Joseph Bushell
Fotografija: Bea Macdonald
Glasba: Tope Olufemi, Tori Daniels
Scenografija: Andrea Greenwood, Glow-ann Crawford
Igrajo: Chima, Alex, Timinepre, Morayo, Tomkola
Produkcija: Maxine Gordon
Kontakt: media2damaxprod@gmail.com

Zaradi sistematičnega izbrisa zgodovine kvir Nigerijcev iz nigerijske kulture, se kvir skupnost v Združenem kraljestvu združuje, da bi pričala o njihovih življenjih in izkušnjah ter jih dokumentirala za prihodnost, da jih nikoli več ne bo mogoče izbrisati.

Program:

Sladko nebo The Sky Was Candy
Anh Tú Nguyen, Nemčija, 2025, 3 min, brez dialoga
Rumen in moder dan v življenju otroka.

Krokarjev brlog Ravenera
Teodor Mladenov Ralev, Bolgarija, 2025, 9 min, brez dialoga
V temnem, razmetanem brlogu živi samotni krokar, odrezan od zunanjega sveta, dokler se v stanovanje nad njim ne vseli živahna slavčica, operna pevka, ki mu poruši skrbno ohranjeni mir.

Dirka prijateljstva The Race of Friendship
Dean Hamer, Hrvaška, 2026, 7 min, brez dialoga 
Začne se tekma, ki bo končno pokazala, kdo je hitrejši: želva ali zajec.

Eci, peci, pec Eeny, Meeny, Miny, Moe!
Andrea Szelesová, Slovaška, 2025, 11 min, brez dialoga
Yiosu, osamljenemu mitološkemu dečku iz oblakov, se spremeni svet, ko pade na Zemljo.

Program:
Animak – Živali na stranišču Animak - Animals on the Toilet
Jaromír Plachý, Češka, 2026, 2 min, brez dialoga
Kaj bi živali počele na stranišču? Preverimo!

Tutti Tutti
Rong-Zuo Zhuang, Tajvan, 2026, 19 min, podnapisi
Rong Chen in Shao Yu med skupnim učenjem igranja na flavto spoznavata več kot le glasbo. Soočita se z različnimi željami glede prihodnosti in odkrijeta pomen prijateljstva ter sodelovanja.

Kopalke The Swimsuit
Amina Krami, Avstrija, 2025, 10 min, podnapisi
Ko kopalke postanejo nepričakovano darilo na vroč poletni dan, se Noa znajde pred nemogočo odločitvijo.

Film s sedmimi zaobljubami A Film with Seven Resolutions
Josh Weissbach, ZDA, 2026, 6 min, podnapisi
Na zadnji dan leta hči vpraša očeta, kaj je njegova novoletna zaobljuba. Prvi dan novega leta začneta snemati film o njenem vprašanju.

Najino kraljestvo Our Kingdom
Chris Ross, Velika Britanija, 2026, 9 min, podnapisi
Nekega dolgega poletnega popoldneva po šoli soseda Becky in Jake drug drugemu ponudita zatočišče.

iz prve roke
»Nekaj časa nazaj sem prebral knjigo z naslovom The Ax. V roke sem jo vzel, ker jo je napisal Donald E. Westlake, avtor romana, po katerem je bila posneta Čistina (Point Blank), eden mojih najljubših filmov vseh časov. Med branjem sem ugotovil, da se identificiram z glavnim junakom – moškim, ki verjame, da je proizvodnja papirja njegovo življenje, naj svet to sprejema ali ne. Podobna čustva tudi sam gojim do filmskega ustvarjanja, zato sem zlahka razumel protagonista, ki ima določene predstave o tem, kaj pomeni biti glava družine in moški ter v skladu s tem tudi živi. Navsezadnje sem tudi sam družinski človek. Ampak takrat še nisem vedel, da bom za snemanje tega filma potreboval dvajset let. /…/ Vsi, ki se trudimo preživeti v današnji kapitalistični družbi, nosimo v sebi globok strah pred izgubo službe in varnosti. Mislim, da sem lahko film Ni druge izbire tako dolgo pripravljal zato, ker so se vsi, ki sem jim zgodbo v teh dvajsetih letih pripovedoval – kjerkoli sem bil, ne glede na državo ali kulturo –, z njo poistovetili. Vedno so rekli: oh, kako aktualna zgodba je to.«
– Park Chan-wook

kritike
»Film Ni druge izbire /…/ je satirična, sarkastična, brutalno precizna demistifikacija srca neoliberalne patologije, ki bi jo lahko vrteli na double-billu z Bong Joon-hojevim Parazitom.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Predstavljajte si, da bi Wes Anderson posnel film z Joaquinom Phoenixom, in dobili boste približno predstavo o napetosti, ki jo ustvari Park Chan-wook v zgodbi, zgrajeni okoli moškega, ki spletkari kot zlobnež iz filma Stari (Oldboy) ali junakinja iz Lady Vengeance – a svoje načrte uresničuje z eleganco kojota iz Cestnega dirkača. Neizčrpen vir fizične komedije. /…/. Briljantna, krvava, mračno komična satira o kapitalizmu. /…/ Film, večji od življenja, a le nekaj neplačanih položnic stran od zamisljive resničnosti.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Slastna črna komedija Ni druge izbire, najnovejši primerek v naraščajočem številu dokazov v prid domnevi, da je Park Chan-wook najbolj eleganten filmski ustvarjalec današnjega časa. /…/ Bolj ko se kaos stopnjuje, bolj precizna postane Parkova režija, medtem ko išče nove, vrtoglave načine, da bi kar najbolje izkoristil posebnosti terena in arhitekture. /…/ Praktično ob vsakem posnetku imamo občutek, da gre prav za tistega, za katerega je Park komaj čakal, da ga bo lahko uprizoril. /…/ Nekako tako kot prizor, v katerem Man-su, nekoč težak alkoholik, ki pa že leta ne pije, končno vzame pijačo v roke in kamera ostane pritrjena na kozarec, medtem ko se prazni, morda tudi film Ni druge izbire pravzaprav le ujame občutek, ki ga imamo mnogi izmed nas, da še vedno stojimo pokonci in da se v resnici nagiba, obrača in odteka svet okoli nas. /…/ Mojstrovina nadzorovanega kaosa.«
– Jessica Kiang, Variety

»Ko se film približuje svojemu krvavemu vrhuncu, se začnejo pripovedne niti in podobe vse bolj prepletati, ali raje: prelivati druga v drugo. Park tako kot v svojih najboljših delih združuje ostro družbeno kritiko z igrivo filmsko inteligenco, rezultati pa so pogosto nadvse vznemirljivi. /…/ Če iščete film, ki ima nekaj pomembnega povedati o naši mračni dobi, si oglejte Ni druge izbire Park Chan-wooka.«
– Leonardo Goi, Notebook

»Zasluge za to, da je čedni, a pogosto patetični Man-su tako privlačen lik, ne gredo le režiserju Parku, ampak tudi čudovitemu Lee Byung-hunu, čigar igralski nastop je učna ura iz napetosti med komedijo in tragedijo.«
– Hannah Strong, Little White Lies

»Ni druge izbire ni le Parkov najbolj smešen film, ampak tudi njegov najbolj human – in za komedijo, ki je tako nasilna kot tale, to ni kar tako.«
– Nicholas Barber, BBC

»Novi film korejskega režiserja Park Chan-wooka se ponaša z njegovo značilno lahkotno fluidnostjo in jekleno samozavestjo ter tistim tipom pripovednega naboja, ki lahko prenese vse vrste narativnih odmikov, spektakularnih akcijskih prizorov in občasnih transu podobnih predajanj skrivnostnim vizijam. Film se začne kot nekakšna komedija studiev Ealing, nato pa se prelevi v portret disfunkcionalne družine, krhke moškosti, krize glavnega hranilca družine in sliko stanja naroda samega.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Film Ni druge izbire je napet, absurden, obupan in trapast – vse hkrati: le redko je kakšen film tako učinkovito združil toliko protislovnih tonov.«
– Robbie Collin, The Telegraph

»Celovečerni film Ni druge izbire /.../ je pretresljiva tragikomedija. Čeprav smo osnovni zaplet videvali zadnja leta v več evropskih filmih, uspe avtorju pregnesti snov, ki temelji na satirično kriminalnem romanu Donalda E. Westlaka, v popolnoma svež filmski organizem, ki je hkrati lokalen in globalen. /.../  Pri ogledu filma cmok v grlu zaduši krohot. Absurd, obup, žalost se križajo s črno komedijo, celo burlesko. Izjemen dokument svojega časa. /.../ Film Ni druge izbire je morda vrhunec že tako presežnega opusa Park Chan-wooka; da ni prišel v izbor za oskarja med tujejezičnimi filmi, je samo še en simptom časa. Pač gre za preveč jedko obsodbo sistema, ki golta ljudi in talente, navrže preveč moralnih dilem in tudi naslov je preveč dvoumen.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

zanimivosti
Park Chan-wook je filmsko priredbo romana The Ax Donalda Westlaka iz leta 1997 načrtoval celih dvajset let. Leta 2005 je Costa-Gavras po knjigi posnel celovečerec z naslovom Le Couperet, film Ni druge izbire, pri katerem sta kot producenta sodelovala Gavrasova žena in sin, pa Park posveča prav njemu.

iz prve roke
»Ko mi daste lokomotivo in podobne reči, bom takoj našel način, kako iz njih izvleči smeh. /…/ Na Generala sem bil bolj ponosen kot na katerikoli drug svoj film. /…/ Vzel sem stran iz zgodovinskih knjig in se je držal v vseh podrobnostih. Vse sem uprizoril točno tako, kot se je zgodilo ... Tudi pregon sem uprizoril natanko tako, kot se je zgodil.«
– Buster Keaton

kritike
»General, Keatonova klasika iz leta 1926, je na lestvici najboljših filmov vseh časov revije Sight and Sound zasedla 34. mesto – nobena komedija se ni uvrstila višje. Pa vendar to ni bilo dovolj visoko. /…/ Umetniška veličina bo v komediji bolj verjetno spregledana kot v smrtno resni drami. In tako kot Keaton sodi med največje umetnike filmskega medija, General po mojem mnenju sodi na sam vrh največjih filmov vseh časov.«
– Geoff Andrew, Najboljši filmi vseh časov, Sight and Sound

»Najboljša komedija, kar jih je bilo kdaj posnetih, najboljši film o ameriški državljanski vojni, kar jih je bilo kdaj posnetih, in mogoče sploh najboljši film, kar jih je bilo kdaj posnetih.«
– Orson Welles

»Film je poln klasičnih Keatonovih trenutkov, a vse to znotraj razburljive zgodbe, ki se nikoli ne ustavi, da bi zajela sapo. /…/ Boljše komedije, neme ali kakršnekoli že, ne boste našli.« 
– Leonard Maltin, Family Film Guide

»Buster Keaton je v pionirskem Generalu iz leta 1926 bolj ali manj izumil akcijski film.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Vsak posnetek zaznamuje pristnost in neprisiljeno pravilna kompozicija, ki spominja na fotografije državljanske vojne Mathewa Bradyja. /…/ Nikoli nimamo občutka, da bi bila zgodba preprosto izgovor za komedijo ali pa da so šale le dekoracija. /…/ Kritiki in gledalci so film večinoma zavrnili, saj očitno še niso bili pripravljeni na komedijo takšnega navdiha, inovativnosti in briljance. /…/ Danes bi le redkokdo podvomil v sloves Generala ne le kot ene največjih komedij, ampak tudi kot enega najboljših filmov vseh časov in eno nesmrtnih umetniških del 20. stoletja.«
– David Robinson

»Tako kot je General verjetno najbolj vztrajno gibajoč se film v zgodovini kinematografije, je njegov vrhunec zagotovo najbolj osupljiv vizualni dogodek, kar jih je bilo kdaj uprizorjenih v filmski komediji, morda celo v kateremkoli žanru.«
– Walter Kerr, The Silent Clowns

»To ni nema komedija, ki bi se zanašala na slapstick ali poceni gege, to je umetnost na najvišji ravni, hkrati pa je film tudi huronsko smešen! Neverjetno vplivno delo, ki se še danes, skoraj sto let po nastanku, zdi enako sveže. Le kako mu je uspelo?«
– Robert Mitchell, Najboljši filmi vseh časov, Sight and Sound

Film je leta 2016 restavrirala družba Lobster Films.
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski: film je bil na sporedu od 27.07.1966 do 29.07.1966.

kritike
»Gospodična Russell in tudi gospodična Monroe imata nekaj, zaradi česar ne moreš odvrniti pogleda od njiju, tudi kadar počneta zelo malo ali nič. Recite temu prirojeni magnetizem. Recite temu neokusna spogledljivost. Recite temu karkoli hočete.«
– Bosley Crowther, The New York Times, 1953

»V namerno vulgarnem, hipermodernem hollywoodskem muzikalu v režiji mojstra žanra Howarda Hawksa je med zvezdnicama /…/ neverjetna kemija; to je tudi prvič, da je ‘Blondinka’ igrala ‘Marilyn Monroe’«.
– J. Hoberman, The Village Voice

»Ta obraza sta naravnost čudovita, ko ju gledamo drugega ob drugem: Jane Russell je svetovljanska, cinična, zelo prisotna, Marilyn Monroe pa je sublimno neosredotočena in skoraj svetniška. Prava poslastica.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Bolj elegantne upodobitve prekipevajoče vulgarnosti petdesetih let ali bolj radostne hvalnice ženskemu opolnomočenju, kot ga utelešata ‘dve deklici iz Little Rocka’, ne boste našli.«
– David Fear, Time Out

»Zgodovinsko srečanje v zgodbi o bitki spolov.«
– Dave Kehr, Chicago Reader

»Film, tipičen za petdeseta leta, je jedka komedija o lovu na bogate snubce, ki se ne boji mešati sentimentalnih sanj in ostrega sarkazma, glamurozne magije in materialističnega čuta za to, kaj mora dekle storiti za preživetje – niz zabavnih protislovij, ki jih Marilyn Monroe ovekoveči v pogosto posnemani pesmi Diamonds Are a Girl’s Best Friend. Kot je zapisal Jonathan Rosenbaum: Gospodje imajo raje plavolaske je ‘nemogoč objekt – cinemaskop uma, kapitalistična Oklepnica Potemkin’.«
– Adrian Martin, 1001 Movies You Must See Before You Die

»Gospodje imajo raje plavolaske – domnevno najbolj seksističen film Marilyn Monroe, v katerem naj bi bil njen lik najbolj topoumen – sploh ni tako preprost, kot se morda zdi na prvi pogled. Pretkane strategije Lorelei Lee in njena nenasitna želja po moči, izražena skozi strast do draguljev (vse to skrito za trapastim vedenjem in otročjo govorico, ki še dodatno infantilizirata njenega že tako otročjega zaročenca v podobi Tommyja Noonana), so tudi parodično razkrinkanje kapitalistične dvoličnosti. Dvoumna igra Marilyn Monroe v tem smislu prikliče v spomin brechtovsko upodobitev Chaplinovega gospoda Verdouxa /…/ pet let prej. Tako kot skoraj vse ženske žrtve gospoda Verdouxova tudi moške tarče Loreleine artilerije niso zgolj neprivlačne, ampak kar groteskne – s čimer implicirajo gledalca, ki se bo bolj verjetno poistovetil s plenilko kot plenom. (Najbolj izstopajoč med vsemi Loreleijinimi žrtvami, nesposobni patriarhalni tepec v interpretaciji Charlesa Coburna, nosi ustrezen vzdevek Piggy.)
– Jonathan Rosenbaum, Chicago Reader

»Hawksov vizualno privlačni in žgečkljivi muzikal je delo najhladnejše seksualne realpolitike.«
– Richard Brody, The New Yorker

»Moški na ladji so ničle: petinsedemdesetletni Charles Coburn igra sira ‘Piggieja’ Beekmana, tako rekoč zrelega za plenice; George Winslow je resnobni pamž z raskavim glasom, ki bo podedoval polovico Pensilvanije; Jane Russell pa naj bi se zaljubila v Elliotta Reida, vohljača z jajčastim obrazom in brez vsakršne karizme. V ironičnih, a ljubečih pogledih Jane Russel, namenjenih Marilyn Monroe, je čutiti več topline /…/. Dekleti, daleč od kakršnekoli tekmovalnosti, sta zaveznici in v nekem trenutku celo zamenjata identiteti (Jane Russell si pobeli lase in se izdaja za Lorelei), dokler nazadnje praktično ne izmenjata poročnih zaobljub na najbolj ironični poroki v zgodovini Hollywooda.«
– Nick Pinkerton, The Village Voice

»Pričujoči muzikal se bolj kot katerikoli Hawksov film približa satiri na naravo (in sprevrženost) medspolnih odnosov v Ameriki, zlasti v petdesetih letih, ko je vladala prava obsedenost z ženskimi prsmi.«
– Molly Haskell, Film Comment

»[Leta 1953] se je prevladujoče oglaševalsko sporočilo, namenjeno ženskam, osredotočalo na poroko, dom in vrednote nove predmestne blaginje. Spolnost, ekonomija in politika se v filmu Gospodje imajo raje plavolaske spojijo v kapitalistično celoto, ki jo Marilyn in njen lik hkrati poosebljata in ironizirata. /…/ Film poudari negotovost, povezano z žensko maškarado – ne skozi motiv usodne ženske iz filma noir, temveč prek njenega komičnega podaljška, ‘neumne blondinke’. Jane Russell /.../ predstavlja protiutež Marilyninemu divjemu odmiku od zdrave pameti. Loreleijin odnos do življenja vijuga med preračunljivostjo in naivnostjo, tako da nestabilnost njene junakinje v kombinaciji z njeno spektakularno spolno privlačnostjo postane sredstvo komedije.«
– Laura Mulvey, Gentlemen Prefer Blondes: Anita Loos/Howard Hawks/Marilyn Monroe, v knjigi Howard Hawks: American Artist

»Medtem ko so drugi hollywoodski filmi iz petdesetih let svoje močno zakodirane prikaze spolnosti umeščali v družinsko okolje (Upornik brez razloga, Čaj in simpatija, Zapisano v vetru), Hawks v filmu Gospodje imajo raje plavolaske nadaljuje s svojim raziskovanjem seksa in moči v poklicni sferi. Prizadevanja obeh glavnih junakinj, da bi našli soproga, so neločljivo povezana z njunim karierizmom, zaradi česar se ljubezen pogosto zdi bolj stvar pragmatičnosti kot romantike. /.../ Celo najbolj znana pesem iz filma, Diamonds Are a Girl’s Best Friend v izvedbi Marilyn Monroe, ne nazadnje služi temu, da Lorelei oddalji od moških, namesto da bi jim jo približala, s čimer znova poudari, da je junakinjina prava privlačnost povsem neseksualne narave ter da je ljubezen med moškim in žensko transakcijska. (Predstavljamo si lahko, da je to le eden izmed razlogov, zakaj je film tako navdušil nikogar drugega kot Rainerja Wernerja Fassbinderja, ki ga je uvrstil na svoj seznam desetih najboljših filmov vseh časov.)«
– Michael Koresky, Film Comment

iz prve roke
»Ideja za Persono je prišla iz podobe. Nekega dne sem pred sabo nenadoma zagledal dve ženski, ki sta sedeli druga ob drugi in primerjali roke. Pomislil sem: ena je nema, druga pa govori. Ta drobna misel se mi je vedno znova vračala. /…/ Persona je latinska beseda za masko, ki so jo v antiki nosili igralci. To je zabaven naslov, dober naslov, primeren naslov. /…/ Nisem napisal scenarija v običajnem pomenu besede. Kar sem napisal, je bolj podobno glasbeni melodiji, za katero upam, da jo bom s pomočjo sodelavcev lahko orkestriral med samim snemanjem. /…/ Nekoč sem rekel, da mi je Persona rešila življenje – to ni pretiravanje. Če ne bi našel moči za snemanje tega filma, bi bilo z mano najbrž konec. Pomembna opomba: bilo je prvič, da mi je bilo popolnoma vseeno, ali bo film komercialno uspešen. /.../ Danes se mi zdi, da sem v Personi – ter kasneje v Krikih in šepetanjih – šel tako daleč, kot sem lahko. In da sem se v teh dveh primerih, ko sem delal v popolni svobodi, dotaknil skrivnosti onkraj besed, ki jih lahko odkrije le film.«
– Ingmar Bergman

kritike
»Erotična intenzivnost in surovost Persone sta bili leta 1966 provokativni in takšni tudi ostajata – le malo filmskih ‘klasik’ še vedno deluje tako moderno. Vsakršen občutek običajne psihodrame nenehno spodnaša eksperimentalni, improvizacijski značaj filmskega ustvarjanja. /…/ Bergman ni veliko razkril, raje je pustil, da gledalci pridejo do lastnih zaključkov. Po Personi je posnel še nekaj odličnih filmov, a nič tako drznega.«
– David Thompson, Najboljši filmi vseh časov, Sight and Sound

»Persona /…/ je za filmsko umetnost tisto, kar je Ulikses za roman /…/. Modernizem, ki pred našimi očmi postaja klasičen.«
– John Simon, Ingmar Bergman directs, 1974

»Persona bo prav gotovo vznemirila, zbegala in frustrirala večino gledalcev.«
– Susan Sontag, Sight and Sound, 1967

»Film, h kateremu se skozi leta vedno znova vračamo – zaradi lepote njegovih podob in ker upamo, da bomo razumeli njegove skrivnosti.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times, 2001

»Veš, da si priča veličini. To je sprehod skozi Bergmanov um.«
– Alejandro González Iñárritu

»[Film], ki je videti, kot da bi Bergman zavestno vsrkal vse novosti filmske umetnosti zadnjih desetletij, jih nato prikazal povsem osebno in nas, osuple, postavil pred filmsko delo, ki se, bolj kot vsa dotlej, odkrito veže na Jungovo teorijo psihoanalize in pravzaprav poskuša predstaviti povsem novo – osupljivo moderno, skromno, čeprav slikovno izredno dovršeno in predstavljeno v mojstrski črno-beli fotografiji –, mojstrsko filmsko delo.«
– Matjaž Klopčič, Ekran, 2001

»Najlepši Bergmanov film.«
– Jean-Luis Comolli, Cahiers du cinéma, 1967

»Osvobajajoč film!«
– Ari Aster

»Gnostično iskanje božjega niča.«
– Stig Wikander, Svenska Dagbladet, 1966

»Nič manj skrivnosten in vznemirjujoč, kot je bil nekoč.«
– Geoffrey Macnab, The Independent

»Film me je popolnoma prevzel. Ko je prišel v ameriške kinematografe, sem bil star okoli dvajset let, in od začetka do konca me ni izpustil iz prijema. /…/ Nihče še nikoli ni videl česa podobnega in film ima še vedno neizmerno moč. Kdo bi si danes upal posneti kaj takega?«
– David Bordwell

»Film me je povsem uročil in toplo vam priporočam, da mu pustite raztegniti vaš um – in vašo potrpežljivost – do skrajnih meja.«
– Brendan Gill, The New Yorker, 1967

»Eden Bergmanovih najbolj drznih, nenavadnih, čutno briljantnih in neopredeljivih filmov«.
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Bergman je tlakoval pot; ostali smo se potem samo zapeljali po njej.«
– Paul Schrader

»Vse, kar nekdo reče o Personi, je mogoče izpodbiti; nasprotno bo ravno tako res.«
– Peter Cowie, Ingmar Bergman: A Critical Biography, 1982

»Persona ostaja najčistejši destilat trpinčenega in zapletenega pogleda tega monumentalnega režiserja na medčloveške odnose.«
– Atom Egoyan

»Ljudska ogolelost, zaprti in zadušljivi prostori brez izhoda, neizmerna geometrija človeškega obraza, ki se v njegovih slikah počasi in boleče sklanjajo znotraj intimnih motenj med imaginarnim in realnim, med mesenim in duhovnim, med užitkom in dolžnostjo, med ljubeznijo in sovraštvom. Vse to se magistralno dovrši v Personi (1966), v vrhunskih variacijah na temo dvojnika in neizmerljivih globinah duše ob neizprosnih soočenjih med Liv Ullmann in Bibi Anderson v nabitem teku filmskega časa, pa tudi kina kot fantazmagoričnega dvojnika realnosti. Leden in obenem goreč film o vrtoglavem izmenjevanju dveh ženskih duš, o subtilnem teritoriju, ki ga je Bergman venomer obvladal do mučne onemoglosti.«
– Jože Dolmark, Tkanje pogledov

»Hardcore nadrealizem redko prinaša takšen užitek.«
– David Jenkins, Little White Lies

»Eden najbolj zapletenih in radikalnih filmov, kar jih je Bergman kdaj posnel.«
– Derek Malcolm, London Evening Standard

»Naj bo še tako begajoča, Persona je film, ki neposredno nagovarja gledalca. Kako se počutimo, ko gledamo, kar gledamo – in zakaj? /…/ Persona je hkrati taktilna in neulovljiva, razdrobljena in brezšivna, sistematična in zgrajena na prostih asociacijah. V bistvu gre za film drobcev in vinjet, ki ga drži skupaj moč umetnikove obrtniške veščine in sredobežna sila njegovega nezavednega. To ni uganka, ki bi jo bilo treba razvozlati, tako kot tudi ne razlagamo Beethovnovega godalnega kvarteta. Pomen, kot je rekla Susan Sontag, ‘se skriva v delu samem’.«
– J. Hoberman, The New York Times

»Poleg Državljana Kana gre verjetno za delo, o katerem je bilo med vsemi kanonskimi filmi napisanega največ. /…/ [Bergman] je bil morda korak tako pred svojimi oboževalci kot pred kritiki; kot bi bile polemike, ki jih Persona še danes sproža, vgrajene že v sam koncept filma: ne le v ikonične podobe, vredne tisoč besed, temveč tudi v tišine, ki so izzvale tisoč komentarjev.«
– Thomas Elsaesser, Criterion

iz prve roke
»Zame je Fargo slovarska definicija grotesknega. Je čudovit in odvraten hkrati.«
– William Macy

kritike
»Fargo je sarkastični, srhljivi, groteskni, labirintni panoptikum bratov Coen – film, na katerega je mogoče pogledati z vseh strani. Tudi skozi pekel. Le neba tu ni. Za nikogar. /…/ Kar gre lahko narobe, tudi gre narobe. Vsem. Ko mali ljudje skujejo zaroto, s kakršnimi se ponavadi bavijo eksperti, profiji, jim reč uide iz rok. Nič ne morejo. Videti so kot klovni, imbecili, stupids. Dvojne igre so za njih pretežke. ‘Pet trupel za tako malo denarja,’ svojemu možu postoka noseča policistka (Frances McDormand), ki ne ve, da je trupel v resnici osem. Fargo izgleda kot brat filma Ni prostora za starce, le da se dogaja na snegu.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Kot namiguje naslov, film ves čas preveva občutek oddaljenosti in neraziskanega območja. Vsej njegovi pretirani vsakdanjosti navkljub se zdi, da se začne tam, kjer se drugi filmi končajo.«
– Janet Maslin, The New York Times, 1996

»Fargo vijuga med satiro, komedijo, suspenzom in nasiljem, dokler se nazadnje ne izkaže za enega najboljših filmov, kar sem jih kdaj videl. Ko ga gledaš, z naraščajočim navdušenjem ugotavljaš, da sta ustvarjalca ogromno tvegala, a se vsakič znova spretno izmazala in ustvarila film, ki je popolnoma izviren, hkrati pa domač kot par starih čevljev. /…/ Brata Coen sta resničnost povzdignila v človeško komedijo – film, v katerem z užitkom opazujemo, kako iznajdljivo izpelje en neverjeten prizor za drugim. Dela, kot je Fargo, so razlog, zakaj imam rad film.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times, 1996

»Suspenz, satira, kriminalka, grozljivka, komedija in pronicljiv (četudi nekoliko nadrealističen) družbeni komentar se združijo in še enkrat dokažejo, da brata Coen (razen redkih izjem) še vedno z lahkoto obvladujeta ameriško filmsko sceno.«
– Geoff Andrew, Time Out

»Glede na njuno ljubezen do potegavščin, lahko trditvi, da se je neka verzija te zgodbe dejansko pripetila, verjamemo ali pa tudi ne – toda na koncu to sploh ni pomembno. Kar ostane z nami, so tihi obup in preprosti užitki vsakdanjega življenja na Srednjem zahodu, trapasti načini, kako ljudje prikrivajo svoje čustvene in intelektualne pomanjkljivosti, ter izmenična nesmiselnost in lepota človeškega življenja.«
– Jonathan Rosenbaum, 1996

Tashlinova prekipevajoča satirična ekstravaganca »dobesedno definira, kaj so filmi v petdesetih bili« (kot o enem svojih desetih najljubših vseh časov pravi John Waters). Nad njim se je navduševal tudi Truffaut, Godard pa je zanj celo iznašel besedo »tashlinovski«. Wim Wenders ga je razglasil za svoj najljubši muzikal in »ultimativni pregrešni užitek«, film pa je prispeval svoje celo pri združitvi Paula McCartneyja in Johna Lennona.

zanimivosti
V filmu nastopijo največje rock'n'roll zvezde petdesetih, ki odigrajo svoje najbolj prepoznavne pesmi tistega časa: Little Richard and his Band (The Girl Can't Help It, She's Got It, Ready Teddy), Gene Vincent and his Blue Caps (Be-Bop-A-Lula), Eddie Cochran (20 Flight Rock), Edmond O'Brian (Rock Around the Rock Pile), Julie London (Cry Me a River), Johnny Olenn (My Idea of Love, Ain't Gonna Cry No More), The Treniers (Rockin' is Our Bizness), The Platters (You'll Never, Ever Know), Fats Domino (Blue Monday), Abbey Lincoln (Spread the Word), The Chuckles (Cinnamon Sinner), Nino Tempo (Tempo's Tempo), Eddie Fontaine (Cool It, Baby).

»Punca ni nič kriva še vedno sodi med največje glasbene filme. [Rock 'n' roll] muzikale so do takrat obravnavali le kot B filme ali pa [rock 'n' roll] glasbo uporabljali zgolj kot temo, npr. v Džungli v šoli (Blackboard Jungle). Ali pa tiste male črno-bele produkcije z Alanom Freedom in veliko tistega, kar so imeli za 'črnske točke' … Ti ljudje so bili naši idoli in vselej smo menili, da niso dobili zasluženega priznanja – vse dokler nismo videli filma Punca ni nič kriva. /…/ Ta film imam še vedno zelo rad.«
- Paul McCartney

»Seveda sem hotel biti Little Richard. Idejo za brke sem dobil prav pri njem. Čeprav imata v filmu dva moška brke, kot so moji: tip od Plattersov na skrajni levi jih ima tudi.«
- John Waters

portret avtorja
»Frank Tashlin je v Hollywoodu zrežiral in napisal triindvajset komedij, napisal in ilustriral tri otroške knjige in naredil vsaj štirideset risank, vključno s tisto, ki je navdihnila bujno Baby iz filma Kdo je potunkal zajca Rogerja [Who Framed Roger Rabbit]. /…/ Če so komedije Lubitscha, Hawksa, McCareyja in Capre poosebljale trideseta, komedije Prestona Sturgesa pa štirideseta, so bila Tashlinovi filmi popolno utelešenje petdesetih. To niso bili lepi časi in preštevilni kritiki za kičasto in bleščečo fasado žal niso videli pogosto grenke in krute satire. Film Punca ni nič kriva, grotesken pogled v prvo rock'n'roll obdobje /…/, je v svoji namerni grdoti skoraj tragičen. Še toliko bolj, če veš, kako je Frank občudoval lepoto.«
- Peter Bogdanovich, The Possum's Smile

kritike
»Punca ni nič kriva je zelo smešna komedija v ritmu rock'n'rolla. Na prvi pogled se zdi, da se je producent/režiser/scenarist osredotočil predvsem na to, da bi ustvaril zabavo za mlade – naloga, ki jo je izpeljal do popolnosti. Vseeno pa se poraja sum, da se je hkrati nekoliko ponorčeval iz plesne mrzlice. V filmu je toliko vizualnih šal in fizičnih gagov, vključno s tistim z Jayne Mansfield in dvema steklenicama z mlekom, da bodo moški vseh starosti dobili sporočilo.«
- Variety (31. 12. 1955)

»S hvalo bom kratek. Punca ni nič kriva je več kot dober film, več kot smešen film, več kot izvrstna parodija; je prava mojstrovina svojega žanra. /…/ Preden sem končal tale zapis, sem imel film priložnost videti trikrat. Kot vsi veliki filmi je z vsakim novim ogledom lepši in boljši. Smejiš se manj, a ga imaš vsakič raje in vsakič te bolj gane.«
- François Truffaut, Les Films de ma vie

»Frank Tashlin ni prenovil hollywoodske komedije. Naredil je veliko več. Filma Hollywood ali propad in Zgodilo se je neke noči ali pa Punca ni nič kriva in Načrt za življenje se ne razlikujeta v stopnji, pač pa v vrsti. Z drugimi besedami: Tashlin ni prenavljal, ampak ustvarjal. Ko boste odslej govorili o komediji, zato ne recite ‘chaplinovska’, pač pa jasno in glasno: ‘tashlinovska’.«
- Jean-Luc Godard, Cahiers du cinéma (julij 1957)

»Sredi petdesetih je ameriška popularna kultura doživela silovit razvoj, ki so ga spodbudile nova blaginja in nove tehnologije. In s tem razvojem – televizija, stripi, LP plošče in widescreen filmi – se je rodila izjemna generacija satirikov. Ti si niso izbirali običajnih tarč, kakršne so seks, politika ali modne kaprice, pač pa so svojo ost usmerili proti oblikam in neizvirni vsebini zabave same. /…/ V Hollywoodu je bil najpomembnejši pripadnik nove šole satirične komedije Frank Tashlin. /…/ Satirik pa je nujno tudi moralist, in naj so ga pretirane podobe ameriške popkulture še tako zabavale, je bil Tashlin hkrati prepričan, da je treba zavrniti iluzije potrošništva v korist resničnosti človeških čustev. Bolj kot večina sodobnikov je razumel, kako nas lahko naše lastne želje izdajo in kako preprosto je z njimi manipulirati, da bi nam nekaj prodali. /…/ Najbolj absurden lik v Tashlinovih komedijah ni blondinka z velikim oprsjem, ampak patetičen moški v čistem, nebogljenem stanju vzburjenosti, nenehno vzdražen v erotiziranem okolju. Frank Tashlin je umrl leta 1972; svet, ki ga je satiriziral, pa je še vedno tu, v nekaterih pogledih celo bolj kot kadarkoli prej.« 
- Dave Kehr, The New York Times

»[Filma Punca ni nič kriva in Sla za moškim (Will Success Spoil Rock Hunter?)] ponavadi označujejo za Tashlinova največja dosežka. /…/ Tashlin je Jayne Mansfield skozi vso svojo kariero uporabljal kot utelešenje baročnega blišča petdesetih in obenem njihovo slikovito satiro. Zlasti omenjena filma razkrivata njegov protisloven odnos do sodobnega sveta z izredno silovitostjo. Seksi humorja, ki je postal nekakšen Tashlinov zaščitni znak, Jayne Mansfield ne manjka ne v prvem ne v drugem filmu; poleg tega pa se ostrina nihilistične satire, ki jo tako drzno razodeva The World That Isn’t, tu znova pojavi, a v nekoliko manj ostri obliki.«
- Ethan de Seife, Senses of Cinema

»Kvintesenca rock filma petdesetih vključuje sedemnajst točk, med njimi legendarne nastope Fats Domina, Plattersov, Little Richarda in Gena Vincenta – čeprav morda največji glasbeni trenutek nastopi, ko Eddie Cochran energično odpoje 20 Flight Rock. Zgodba je precej jedka satira na PR svet rocka in oglaševanja /…/.«
- David Pirie, Time Out

iz prve roke
»Pri pisanju scenarijev vedno mislim na igralce, s katerimi bi rad sodeloval pri oblikovanju likov. In pomislil sem, da bi bilo kul narediti film, v katerem bi Tom Waits igral očeta Adama Driverja. Tako se je vse skupaj začelo. /…/ Oče mati sestra brat je nekakšen antiakcijski film; njegov zadržani in tihi slog je zasnovan tako, da omogoča kopičenje malih podrobnosti – skoraj kot cvetje, skrbno urejeno v tri elegantne aranžmaje. /…/ S filmom nisem skušal povedati nič posebnega – želel sem le brez obsojanja opazovati te nepopolne ljudi, ki so nam nekako pri srcu. Ko smo končali s snemanjem, sem veliko razmišljal o tem, kako starši zaradi različnih razlogov niso odkriti do svojih otrok. To se mi je zdelo zelo zanimivo. /…/ Jehnny Beth iz benda Savages /…/ je v nekem intervjuju rekla: ‘Umetnosti ni treba govoriti o politiki, da bi bila politična ali da bi spremenila svet. Umetniki so tu zato, da nas odprejo, nam pomagajo, da se počutimo bolj povezani z drugimi ljudmi, in da v nas prebudijo empatijo. To je naloga umetnosti.’ Pomislil sem: uau, škoda, da tega nisem rekel jaz. /…/ Če nekaj ne govori neposredno o politiki, to še ne pomeni, da ni politično. Zame je na primer politično, da braniš empatijo. Joeja Strummerja sem zadnjič videl približno pet tednov pred njegovo smrtjo. Bilo je v New Yorku. Imel sem gripo ali nekaj takega, zato me je iz restavracije pospremil domov. Pred mojimi vrati se je ustavil, me pogledal v oči in rekel nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Rekel je: ‘Jim, naša naloga je, da branimo empatijo za vsako ceno in da živimo groovy življenje.’ Potem je odkorakal v dež in tisto poletje, pet tednov pozneje, umrl. Naslednjič sem ga videl na njegovem pogrebu v Londonu, v krsti. Trudim se živeti po tem načelu. Za vsako ceno braniti empatijo. In živeti groovy življenje. Delati skušam oboje. Uživati v čudnosti življenja, hkrati pa pri svojem delu braniti empatijo.«
– Jim Jarmusch

kritike
»Jarmusch že tako dolgo počne svojo stvar, da ga včasih jemljemo za samoumevnega. Potem pa pride s tako subtilnim in čudovitim, tako edinstvenim in popolnim filmom, kot je Oče mati sestra brat, in nam tiho vzame sapo. Kakšen užitek je gledati študijo družinskih odnosov, ki se tako popolnoma izogne vsem klišejem, čustveni preračunljivosti in banalni ‘identifikaciji’, tisti najbolj obrabljeni izmed pričakovanih lastnosti nekega filma. /…/ Film izžareva zrelost, modrost in sočutje, značilne za pozna dela umetnika, ki se je udobno namestil v bolj kontemplativnem obdobju življenja. Zdi se, da Jarmuschu na tej točki ni treba ničesar več dokazovati, vendar ima še veliko povedati. /…/ Oče mati sestra brat je edinstven portret družin in njihovih pomanjkljivosti, tako zabavnih kot živce parajočih, z izjemno igralsko zasedbo, ki se povsem zlije s svojimi vlogami. Vsi igralci so tako dobri, da bi bilo nepravično koga izpostavljati. Film je poln topline in širokosrčnosti, tudi kadar ljudje na platnu enega in drugega kažejo bolj malo. In za tridelno delo je po zaslugi nežnih niti melanholije, ki ga prepredajo, čudovito fluiden. Podobno kot Paterson je to film, ki zaradi svoje preprostosti, prisrčnosti in neolepšane vsakdanjosti deluje skorajda kot čudež.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Film je ravno toliko umirjen in zadržan, kot bi od Jarmuscha pričakovali, hkrati pa ga preveva nekakšna ganljiva ranljivost, ki nadomesti navihan suhi humor, tako značilen za mnoge druge njegove filme. /…/ Delo, ki ga Jarmusch imenuje svoj ‘tihi film’, govori glasno in jasno iz srca.«
– Nicolas Rapold, Sight and Sound

»Jarmusch je film Oče mati sestra brat /…/ imenoval antiakcijski, toda če ga pogledate dovolj pozorno in se prepustite njegovemu lagodnemu tempu, boste ugotovili, da je v njem več akcije kot v večini tako imenovanih akcijskih filmov, pa čeprav se ta dogaja zunaj platna, pod površjem, v neizgovorjenem. Režiser se skozi zaveso potlačenih čustev prebija kot skrajno osredotočen samuraj, vihteč svojo katano v počasnem posnetku /…/, kitarski soundtrack, ki ga je napisal sam, pa nas medtem vabi, da se ustavimo in povohamo vrtnice. /…/ Film je približno tako suh kot listi fizičnega izvoda kratkih zgodb, ki ga imate radi že od otroštva. Tu ni protagonistov in antagonistov, so le ljudje, ki se pomikajo skozi življenje, medtem ko Jarmusch lovi njihove trenutke, podobno kot je David Lynch nekoč kakor ribe v potoku lovil ideje. To je film, ki bi ga Lynch cenil: poln ekscentričnega humorja in povsem zadovoljen, da se na vratih ali hišnem pragu zadržuje toliko časa, dokler nekdo ne prekine neprijetne tišine – ali pa tudi ne. /…/ Jarmuschev skoraj perverzno minimalistični trio kratkih zgodb vam na prvi pogled morda ne daje ničesar, a če se boste prepustili njegovim kul vibracijam, vam bo na koncu dal vse.«
– Ryan Lattanzio, IndieWire

»Jarmusch nam s svojim najnovejšim filmom, očarljivim, nežnim, tihim triptihom na temo družine, ponuja nekaj novega in osebnega. /.../ Film nas vrača k staremu vprašanju: kdo so oziroma so bili naši starši? Ali so pred našim rojstvom živeli resnično življenje, ki ga ne bomo nikoli razumeli? In ali je tudi našim življenjem usojeno, da jih naši otroci izbrišejo, jih naredijo nepomembna, spremenijo v tabu? /…/ Morda boste film gledali v pričakovanju krize ali spopada: nekakšne eksplozije čustev ali strastne zahteve po iskrenosti. Toda zgodilo se ne bo nič od tega. Našli boste le zadovoljstvo in mir, sprejemanje in zenovsko preprostost, ki bodo očistili vaše cinefilske brbončice /…/. Prava poslastica.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Film Oče mati sestra brat, Jarmuschev tematski park družinskih vrednot (Jarmuscheva Resnična zgodba, The Straight Story, če hočete), sestavljajo tri epizode. /.../ Kot da so najbolj katarzične tiste besede, ki jih ne izrečejo, a nikoli ne vedo, česa niso izrekli. Kot da je izguba stika pogoj, da drug drugega sploh začutijo - in da se imajo v tej »noči na Zemlji« perverzno fajn. Kot da jim je nerodno, ker vedo, da te človečnost mine. Kot da jih je sram, ker se starajo. V vsaki epizodi ima nekdo uro Rolex, za katero trdi, daje ponaredek - a vendarle kaže čas. Jarmuschu pa se nikamor ne mudi. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Triptih zgodb lahko primerjamo z avdiovizualno izvedbo Bachove fuge na motiv družinskih vezi. /.../ Film je učna ura spoja stila in vsebine. V scenarističnem smislu je treba poudariti dragoceno lekcijo o tem, da je tisto, česar kot pisec ne poveš oziroma kar zamolčiš, lahko enako pomembno kot tisto, kar vidimo in slišimo na platnu. Gledalce film povabi, da sam sestavi drobce zgodbe oziroma ozadja likov in družinskih preteklosti, ki se tako ali tako povezujejo v celoto kot mozaik spominov in ne nujno objektivne interpretacije. Pomanjkanje stila pa Jarmuschu nikoli ni bilo mogoče očitati. /.../ Jarmuscha seveda ne zanima vprašanje sreče ali nesreče, njegov pristop je nekaj, čemur bi lahko rekli sladko neugodje in v tem prikazu zatikanja družinskih odnosov, medgeneracijskega nerazumevanja ter mask, ki si jih ob srečanjih nadevamo, in stvari, ki si jih zamolčimo, je res vrhunski. V filmu Oče mati sestra brat ni grenkobe ali obsojanja, prej gre za modrost sprijaznjenja. Tako je pač to. Hitchcock je dejal, da njegovi celovečerni filmi niso rezine življenja, ampak kos torte. Zadnji Jarmuschov film pa je nekje vmes, sestavljen iz vsakdanjih koščkov, aranžiranih kot sladica.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

»V Libanonu ima vsaka generacija svojo travmo, povezano z državo in regijo. In na neki točki se resnično vprašaš, ali obstaja kakšna upanja polna prihodnost za naslednje generacije. Hkrati pa je to kraj, na katerega smo vsi zelo navezani in nam je nadvse ljub. Mislim, da se to pogosto odraža v naši kinematografiji, v filmih, ki jih snemamo, in vprašanjih, zastavljenih v njih.« (Cyril Aris)

Cyril Aris
Rojen leta 1987 v Bejrutu, Libanon. Na newyorški univerzi Columbia je magistriral iz likovne umetnosti. Njegov dokumentarni prvenec Swing je bil premierno prikazan v Karlovih Varih in bil deležen širše mednarodne pozornosti. Aris je priznan libanonski režiser, scenarist in montažer ter član ameriške filmske akademije.

iz prve roke
»Ideja, da bi priredil enega najslavnejših romanov svetovne književnosti, človeka navda s tesnobo in dvomi! Doslej sem se loteval le manj znanih in priznanih del. Priredba mojstrovine, ki so jo prebrali vsi in ki si jo je vsak bralec že uprizoril v svoji glavi, je bila ogromen izziv. Toda moje navdušenje nad knjigo je bilo močnejše od pomislekov, zato sem se v projekt podal z določeno mero nonšalance. /…/
Gre za zgodbo o človeku, ki ne razume sveta okoli sebe; ki je opazovalec lastnega življenja. Rad imam nekoliko skrivnostne, introspektivne like. Moj film Mlada in lepa je govoril o dekletu, ki je odtujeno od sveta, odrezano od lastnih čustev. Meursault je nekakšna moška različica te junakinje. Všeč so mi nejasni liki, ki jih skušamo razvozlati med gledanjem filma. Ko sem se lotil priredbe, Meursaulta nisem razumel; film sem posnel, da bi ugotovil, kdo je in zakaj se tako vede. Njegovo ravnanje je pogosto vredno obsojanja; težko ga je razumsko ali psihološko razložiti. /…/
Ko snemaš film, se moraš z liki poistovetiti. Moj režijski pristop je moral odražati neke vrste fascinacijo nad Meursaultom; likom, ki je nedostopen, brezbrižen, brez moralne vesti, a poleg skrivnostnosti izžareva tudi lepoto in čutnost. /…/ Povsem sem se identificiral z njim! Zame je Meursault filmski ustvarjalec! Gleda okoli sebe in vidi like, igralce. Ljudje igrajo svoja življenja. Toda ne on; Meursault ne igra. Nikoli ne laže. Življenje je gledališka igra, v kateri on ne sodeluje. Toda vseeno vidi lepoto sveta, pa tudi njegovo nasilje. In ko to nasilje opazuje, ne posreduje. Ostaja gledalec. Vse do konca, ko se končno upre in postane igralec v svojem življenju. /…/
Vsaka priredba neizogibno vključuje element izdaje, ki ga je pač treba sprejeti. Podobno kot pri prevajanju. Jezik literature in jezik filma nista enaka. Sledil sem svojim instinktom, tistemu, kar me je v romanu zapeljalo, ter Camusovo vizijo priredil po svoje. Zdelo se mi je, da mora biti ‘prevod’ prvega dela knjige (materin pogreb, vsakdanje življenje, umor Arabca na plaži) senzoričen, skoraj nem, telesen, in da se mora razvijati v počasnem, elegičnem ritmu. Ljudje so mi govorili, da bo priredba drugega dela romana (sojenje in zapor) lažja, bolj ‘učinkovita’, a sem se prav tega dela najbolj bal. V drugem delu knjige gre namreč za notranji monolog, tok misli, prvi pa je bolj filmski, z behaviorističnimi opisi dejstev in dejanj. /…/
Nisem želel posneti dobesedne priredbe, ampak ponuditi sodoben pogled na to pomembno delo 20. stoletja; na kolonialno preteklost in bolečino, ki še vedno tako močno zaznamuje odnose med Francijo in Alžirijo. /…/ Zame je bilo ključno, da zgodbo umestim v širši okvir. Albert Camus je Tujca napisal leta 1939, knjiga pa je izšla leta 1942, v času francoske kolonizacije Alžirije. To je moralo biti v filmu jasno. Ideja je bila, da se potopimo v arhive tistega obdobja in pokažemo Alžirijo, kakršna je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja. /…/ Ker pa v Alžiru zaradi očitnih političnih razlogov nisem mogel snemati, je bila to priložnost, da pokažem, kako je bilo mesto videti v tridesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti Kazba in pristanišče; da pokažem vse tiste simbolične kraje, njihovo lepoto ... /…/
Zelo hitro sem ugotovil, da je bila potopitev v roman Tujec zame način, kako se znova povezati s pozabljenim delom lastne osebne zgodovine. Moj ded po materini strani, preiskovalni sodnik v alžirskem mestu Bône (današnja Anaba), je leta 1956 ušel atentatu, kar je pospešilo vrnitev moje družine v matično državo. Med preučevanjem dokumentov in arhivov ter srečanji z zgodovinarji in ljudmi, ki so živeli v tistem času, sem spoznal, kako močno so francoske družine povezane z Alžirijo in kako našo skupno zgodovino pogosto še vedno obdaja svinčena tišina. /…/
Lik Meursaulta je močno vplival na sodobno kulturo. To je mitska figura. Navdihnil je tudi številne filmske ustvarjalce. Seveda sem si ogledal Viscontijev film, ki je na platna prišel leta 1967. V enem od intervjujev je povedal, da ni mogel posneti filma, kakršnega je želel, da z rezultatom ni bil zadovoljen in da njegova prva izbira za vlogo Meursaulta ni bil Mastroianni, ampak Alain Delon. Kar je vsekakor boljša ideja. Idealno utelešenje Meursaulta v šestdesetih letih je bil mladi Delon iz [Melvillovega] Samuraja (Le samouraï) ali, še bolje, iz Antonionijevega Mrka (L’eclisse). Antonioni bi bil po mojem mnenju idealen italijanski režiser za priredbo Tujca.«
– François Ozon

kritike
»Čudovito popotovanje skozi delo mojega očeta, narejeno z velikim spoštovanjem. Bravo, François, in hvala.«
– Catherine Camus

»Kdor se loti mojstrovine Alberta Camusa in skuša naslediti Luchina Viscontija, potrebuje določeno mero drznosti. Te Françoisu Ozonu k sreči ne manjka. Predvsem pa je za takšen izziv potrebno veliko talenta. Tudi tega ima cineast v izobilju.«
– Xavier Leherpeur, Le Nouvel Obs

»Na Camusa je med drugim močno vplivala ameriška trda kriminalka; Ozon jo prikliče s pomočjo bogate črno-bele fotografije Manuja Dacossa. Kot mnogi antijunaki v filmih noir je Meursault običajen človek, ki se znajde ujet v pasti videza, žrtev togih družbenih predpostavk o ‘normalnem’ vedenju. Ozon je že dolgo pesnik vsakdanjega življenja in sil, ki ga lahko porušijo; Tujec se izkaže kot idealno sredstvo za posredovanje teh idej.«
– Adrian Martin, Mednarodni filmski festival v Rotterdamu

»François Ozon Meursaultu, pošasti brezbrižnosti v središču zgodbe, vdihne zemeljski, kolonialen in nihilističen značaj ter tako ponudi briljantno sodobno predelavo klasičnega romana Alberta Camusa. /.../ Igralski nastop Benjamina Voisina – ravnodušen in hkrati silovit, živalski in čuten – je izjemen.«
– Jacques Morice, Télérama

»Camusov Tujec, roman, ki ga ni mogoče prirediti in si je ob njem polomil zobe celo Visconti, Françoisa Ozona prisili k neke vrste suhosti in zadržanosti, ki bo njegove oboževalce morda razočarala. Toda Ozon verjetno nikoli ni bolj on sam kot takrat, kadar se odreče prekipevajočim fantazijam in znova najde nekaj hladnosti in krutosti iz svojih kratkometražcev. /.../ Film privzame nekoliko zastarel francoski slog, prežet s ciničnim brezupom Duvivierja ali Clouzota – kar je konec koncev eno izmed možnih branj romana. Nazadnje, v precejšnjem nasprotju z ostalim delom filma, pa se režiser z erotizacijo Meursaulta, njegove kože, telesa, gest in celo zločina ne more upreti iskanju glamurja v vsej tej bedi /.../. Tu se oddaljimo od Camusa, ki se drži toka zavesti svojega protagonista, vsekakor pa ostajamo pri Ozonu, kjer je vedno prisoten element voajerizma.«
– Marcos Uzal, Cahiers du Cinéma

»Begajoče, mučno, a hkrati hladno zapeljivo – izkušnja gledanja Tujca Françoisa Ozona ni tako zelo drugačna od tiste, ko beremo klasiko Alberta Camusa iz leta 1942. Ozon je dovolj moder, da le redko odstopi od besedila; namesto tega precej ustvarjalne energije vloži v posnemanje brezčutnega, a čudno privlačnega tona romana z izrazito filmskimi sredstvi. Vrzeli med Camusovimi jedrnatimi, deklarativnimi stavki tako postanejo drobci časa, izgubljeni med hladno koreografiranimi prizori; pisateljevi osvežujoče neposredni opisi pogosto nerazložljivih vedenj in miselnih procesov pa postanejo trdi, ostri robovi kiparske črno-bele fotografije, še toliko bolj skrivnostne, ker na videz ničesar ne skriva. /…/ Ozonova največja dosežka sta, da književnost prireja brez dobesednega prevajanja /…/ in da spoštuje misterij romana, namesto da bi ga skušal razvozlati. /…/ Režiser pravzaprav spremeni zelo malo, s tem pa ohrani brezčasno privlačnost pripovedi: Meursault tako kot v knjigi tudi v filmu ostaja čudovito imun za diagnoze in psihološke analize. Kako tolažilno bi bilo, če bi lahko njegovo stanje opredelili in sprejeli ustrezne ukrepe, da bi se pred njim zaščitili! Kako tolažilno in kako lažno. A v Ozonovem odtujenem, sanjsko odmaknjenem Tujcu ni nič tolažilnega, razen morda bežnega vpogleda v brezno, iz katerega se lahko umaknemo v nežno brezbrižnost sveta.«
– Jessica Kiang, Variety

»François Ozon Camusov roman z vzorno vestnostjo prenese na filmsko platno ter mu vdihne nepričakovano fotogeničnost in čutnost. Igralci so popolnoma ubrani.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro

»Ozon je s pesmijo Killing an Arab skupine The Cure, ki jo slišimo v zaključnih napisih, iz Camusovega Tujca ustvaril banalno in hkrati univerzalno dramo, v kateri bližnji posnetki obrazov in sončnih pokrajin pričarajo neresničen in vročičen sen.«
– Jean-Luc Wachthausen, Le Point

»François Ozon spremeni hermetično besedilo Alberta Camusa v pristno filmski preplet občutkov: čudovita črno-bela fotografija, sijoča telesa, spoj strasti in smrti. Meursault s svojo odtujenostjo postane sodoben lik; utelešenje ugasle, izgubljene mladosti v nerazumljivem svetu. Benjamin Voisin ožari platno, Ozon pa iz Camusovega Tujca ustvari pravi filmski čudež, prežet s tako silovito čutnostjo, da se nam bo za dolgo vtisnil v spomin.«
– Julien Rocher, aVoir-aLire.com​

zanimivosti
»V naši družbi vsak človek, ki ne joka na materinem pogrebu, tvega smrtno obsodbo.«
S temi besedami je Albert Camus povzel Tujca, ko so ga prosili, naj napiše uvod k ameriškemu prevodu svojega slavnega romana.
Knjiga je takoj po izidu pri založbi Gallimard junija 1942 doživela velik uspeh. Slavni romanopisec André Malraux je po branju rokopisa navdušeno izjavil: »Zapomnite si moje besede: to bo še pomemben pisatelj.«
Tujec je prestal preizkušnjo časa, zaznamoval generacije, prevedli so ga v številne jezike in še danes sodi med tri najbolj brane francoske romane na svetu. Doživel je več filmskih upodobitev, najbolj znana pa je tista, ki jo je leta 1967 z Marcellom Mastroiannijem v glavni vlogi zrežiral Luchino Visconti. Že v času Camusovega življenja je željo po priredbi izrazil tudi Ingmar Bergman, vendar projekt ni bil nikoli uresničen.

portret avtorja
François Ozon (1967, Pariz) je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki jim niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000); muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002); kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003); duhoviti eksces magičnega realizma Ricky (2009); bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010); diabolično komedijo o čarih in skušnjavah pripovedovanja V hiši (Dans la maison, 2012); študijo adolescence Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013); svobodno priredbo kratke zgodbe Ruth Rendell Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014); priredbo filma Ernsta Lubitscha Frantz (2016); erotični psihotriler Dvojni ljubimec (L’amant double, 2017); Božjo milost (2018), dramo o spolnih zlorabah otrok v katoliški cerkvi, ki je prejela veliko nagrado berlinske žirije; Poletje ’85 (Été 85, 2020), grenko-sladko zgodbo o prvi ljubezni, postavljeno v osemdeseta leta; satiro Peter von Kant (2022), s Fassbinderjevim filmom navdihnjeno pripoved o odnosu med slavnim umetnikom in njegovo muzo; ter Moj zločin (Mon crime, 2023), komedijo o ženskah in slavi, postavljeno v glamurozni Pariz tridesetih let prejšnjega stoletja.

iz prve roke
»Moja motivacija za filmsko predstavljanje novih oblik delavskega boja izhaja tako iz osebnih razmer zaposlitvene negotovosti kot iz negotovosti na področju dela na splošno. Tudi v Evropi – pregovorni zibelki socialnih držav – vse večje število ljudi dela v negotovih razmerah. Klasični sindikati, ki se ukvarjajo s kolektivnim organiziranjem, nam v boju za vzpostavitev poštenega delovnega odnosa praviloma niso v oporo.
Vendar nove oblike izkoriščanja delavcev lahko rodijo tudi nov način dela z izkoriščanimi in nove oblike organiziranja sindikalnega boja. V Evropi je ena redkih organizacij, ki za delavce skrbi na drugačen način, Delavska svetovalnica iz Ljubljane.
Uspehi Delavske svetovalnice so me spodbudili, da v svojem filmu pokažem ne le probleme, ampak tudi rešitve – predstaviti želim način dela Delavske svetovalnice. Namesto da bi postavljal v ospredje izkoriščane delavce, želim v filmu pokazati, kako se njihovih problemov lotiti; še več – kako jih rešiti. S filmom sporočam, da je mogoče iti naprej, v nove zmage!«
– Srđan Kovačević

»Dokumentarni film Kar je treba storiti je za Delavsko svetovalnico skozi leta snemanja postal veliko več kot film. Je ogledalo našega dela, naših uporabnikov. Brez filtra – tako, kakor je bilo, in tako, kakor bo še naprej. Včasih grobo, včasih smešno, včasih navihano, včasih žalostno, včasih tragično. Brez olepšav, brez izgovorov. Predvsem pa, in kar je najbolj pomembno: z vsemi delavskimi obrazi, ki nam hkrati govorijo na tisoče zgodb. Le slišati in videti jih je treba. In dokumentarni film Kar je treba storiti to tudi naredi. Dovoli si iti v delavsko intimo za delavskimi zgodbami, ki sicer hitro poniknejo v zakotje medijske pokrajine.«
– Goran Lukić

kritike
»/…/ to je v prvi vrsti zgodba o trojici, ki se z dušo in srcem zavzema za opeharjene delavce, pri čemer je zelo uspešna, po zaslugi slikovitega lika svetovalca Gorana Zrnića, opremljenega z obilico prostodušnega bosanskega humorja, pa tudi neverjetno duhovita. Če že ne moremo biti ponosni na etiko naših delodajalcev in (ne)učinkovitost nadzora nad spoštovanjem delavnopravne zakonodaje, smo lahko neskončno ponosni na ta domači primer dobre prakse in te tri srčne ljudi, ki vračajo vero v človeštvo. Goran Lukić, Laura Orel in Goran Zrnić delajo tisto, kar je treba storiti, mi pa na njihovem primeru vidimo, kaj se – s pravo podporo – da storiti, tudi ko je vse videti izgubljeno.«
– Špela Barlič, Dnevnik

»Kovačevićev film izraža potrebo po novi dinamiki solidarnosti. V njem ni ne rdečih zastav ne slik Lenina ne Marxovih citatov; v središču je skupina ‘razsvetljenih upornikov’, ki vztrajno izkoriščajo luknje v zakonu, da bi ljudem zagotovili vsaj osnovne možnosti za boj. Filmska pripoved je sestavljena iz drobcev obupa, birokracije, korupcije in upanja. V potrpežljivem tempu dokumentarca se zrcalijo zamudnost birokratskih postopkov, neskončni telefonski pogovori, papirologija, trenutki, izgubljeni v prevodu, in izčrpanost. Prisotnost Kovačevića kot režiserja in snemalca redko občutimo, kar na prvi pogled morda zveni kot kritika, a je v resnici ravno nasprotno. Protagonistom pusti čas in prostor, zavedajoč se izčrpavajočega bremena, ki ga prinaša boj za pravice – od prvega pogovora do še tako majhne zmage.
Znan je citat italijanskega marksističnega filozofa Antonia Gramscija, v katerem se sklicuje na francoskega pisatelja Romaina Rollanda: ‘Sem pesimist po svojem razumu, toda optimist po svoji volji.’ Po ogledu filma Kar je treba storiti z gledalcem ostane prav ta ‘optimizem volje’: medtem ko /…/ razkrivajo pomanjkljivosti sistema, krutost kapitalizma ter neokolonialistično dinamiko, ki se kaže v rasizmu in zlorabah, protagonisti slikajo tudi vzporedni svet, v katerem se ozaveščeni delavci in migranti uprejo ter dvignejo, da bi zahtevali svoje pravice.«
– Adham Youssef, The Film Verdict

»Kovačevićevo filmsko delo, ki je socialistično tako po vsebini kot produkcijski formi – dobiček si bo v primeru tokrat obravnavanega filma delil z nastopajočimi – si /…/ ne prizadeva le za spoznavni in estetski učinek, temveč tudi za performativnega. Gre za filmsko poetiko, ki inherentno ne doseže svojega smisla v polnosti, če ne spreminja tudi družbenopolitičnih razmerij. Vendar pa Kovačević niti v Tovarnah delavcem niti v tokratnem filmu Kar je treba storiti ne bi bil tako prepričljiv, če ne bi bil tako nadarjen filmski umetnik. Njegova poetika je dovršena in zmožna ustvarjati dramatične učinke tudi v navidez prozaični krajini pisarne ali tovarne. Z velikimi plani v dobro izbranih prizorih interakcij, bodisi v živo bodisi preko telefona, lovi široko paleto čustev akterjev. /…/ Kar je treba storiti je film, za katerega bi bilo dobro, da si ga ogledajo vsi državljani.«
– Muanis Sinanović, Jantarna lastovka

iz prve roke
»Tematsko je film kritika Zahoda, ki se nenehno zapleta v lastne ideološke mreže, se spotika ob vsako izrečeno besedo in banalno meri moči, medtem ko tako resna vprašanja, kot je genocid, zdrsnejo v zgolj še en verbalni spopad ideologij. Nastal je v dveh snemalnih dneh, od prve ideje do zaključka pa so minili zgolj trije meseci. Zavestno smo se odločili za tak pristop: včasih prav dolgotrajni produkcijski postopki ubijejo ustvarjalni zanos in izpraznijo prvotno idejo filma. Tokrat smo želeli delati hitro, neposredno in brez kompromisov.«
– Žiga Virc

kritike
»Film Zemljo krast je spretno prilagojen času in prostoru: masaker namiguje na Palestino in genocid, otroška igra "zemljo krast" pa z aktualno geopolitično situacijo po vsem svetu … Tu so še teme politične korektnosti, zapovedane sočutnosti, helikopterske vzgoje naših sončkov in drugih ne-problemov urejenega meščanskega življenja. Pravzaprav je film najboljši v tem satiričnem zarezu v medosebne odnose in njihove razpoke, v drobne banalnosti, ki prerastejo v spore in zamere, v tekmovanje egov in v nabirajoče se frustracije vsakdanjosti, ki ostanejo trajno nepredelane na oltarju spodobnosti. Tako pač to gre. /.../ Zemljo krast odlično prikaže zagatno dejstvo, da v našem svetu ne moreš zmagati; da civilizacija temelji na nezadovoljstvu, družbeno vezivo so pa prikrite laži. Vedno je za vogalom nek problem in če ga ni, si ga moramo pa izmisliti sami. Pod našim tlakom se skrivajo ostanki umorov oziroma trupel, za katere se delamo, da ne vemo, in o tem ne govorimo svojim bližnjim. Ni treba ravno v Palestino – kakšen množičen masaker najdemo tudi pri nas. Zelo slovenski film, pravzaprav, v več pomenih te fraze.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

»Scenarij Ize Strehar uspešno nadgrajuje humor in preobrate, ob tem pa ves čas ostaja na ravni povsem prepričljivih dialogov, tako da se večino filma počutimo, kot da gledamo pogovore, pri katerih smo že sodelovali. Kljub pogosto trivialnim temam pogovora ti niti za trenutek ne postanejo dolgočasni, saj režiser Žiga Virc odlično izkoristi kamero in montažo pri gradnji napetosti in vzdušja. Veliko je tudi na igralski zasedbi /.../. Ustvarijo namreč dovolj prepričljive in doživete like, da se bo marsikateri mladi starš hitro našel v njih oziroma jih bo prepoznal kot ljudi, s katerimi je prišel v stik prek svojih otrok.
In to je tudi glavni čar tega filma. Odrasli si večino prijateljev in znancev izberemo sami, ampak ko se znajdemo v vlogi starša, smo nenadoma "prisiljeni" v druženje s starši otrok, ki so všeč našemu. Te interakcije so lahko fascinantne in kot s scenarijem dokaže Iza Strehar, so odličen material tako za komedijo kot za dramo, za gradnjo napetosti in vzbujanje nelagodja. In so odlična odskočna deska za povsem resne razprave o stanju družbe.«
– Igor Harb, Siol.net

portret avtorja
Žiga Virc, rojen leta 1987 v Novem mestu, je na ljubljanski AGRFT diplomiral iz filmske in televizijske režije. Pozornost je vzbudil že z diplomskim filmom Trst je naš!, širšo prepoznavnost pa dosegel z igrano-dokumentarnim celovečercem Houston, imamo problem!, zgodbo o domnevnem ameriškem nakupu tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa v zgodnjih šestdesetih. Film je osvojil vesno za najboljši celovečerec, se kot slovenski kandidat potegoval za nominacijo za oskarja ter v Kinodvoru postal najbolj gledan film leta 2016. V Kinodvoru smo si lahko ogledali tudi arhivski dokumentarec Poletje ’91 (2021), svež in neobremenjen vpogled v vsakdanjik prebivalcev Slovenije na križišču zgodovine.

»Briljantno.« 
– El Mundo

iz prve roke
»Film se poglablja v ponovno prebujenje dolgo zadušenega ženskega pogleda ter ženske vabi, da se zazrejo vase z lastnimi očmi, ne skozi prizmo zunanjih pričakovanj. /…./ Namenjen je vsem tistim, ki so svoje prave identitete, duhove in ljubezni skrivali pred terorjem in nasiljem ‘normativnega’. Svetloba prihaja skozi razpoke in osvetljuje rane. Z ljubeznijo za ljubezen! Ljubiti! Ljubiti!«
– Kukla

kritike
»Fantasy, radosten poklon sestrstvu in samoodkrivanju, ponuja edinstveno nežen razmislek o queerovskem življenju. /…/ Gre za čudovito raziskujoče delo, ki si na novo zamišlja, kaj pomeni biti ženska, prijateljica in sestra. /…/ To ni le film, ampak eksperiment, ki filmsko ustvarjalnost uporabi kot sredstvo kolektivnega razcveta. /…/ Fantasy je suveren, energičen in žanrsko kljubovalen prvenec /…/.«
– Isabel Jacobs, East European Film Bulletin

»Eleganten, očarljiv prvenec slovenske scenaristke in režiserke Kukle /…/ je drama o odraščanju, začinjena z magičnim realizmom in ostro feministično kritiko.«
– Stephen Dalton, The Film Verdict

»S Fantasy je Kukli uspel redek dosežek: kratkometražec razširiti v še bolj impresiven celovečerni film.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa

»V filmu, ki raziskuje razlike med tem, kako doživljamo sami sebe, in tem, kako nas dojemajo drugi, je ansambel nadarjenih igralk v svoje vloge vnesel izjemno karizmo in pristnost.«
– utemeljitev kolektivne nagrade za najboljšo igralko v Sarajevu

»Gre predvsem za film o odraščanju, ki v ospredje postavlja vprašanje svobodne izbire in fluidnosti identitete v svetu, ki posamezniku na vsakem koraku diktira, kaj se spodobi in kaj ne, kaj je dovoljeno in kaj nesprejemljivo. /.../ A kar dela Kuklin film v polju domače kinematografije poseben, ni le tema, ki v slovenskem filmskem prostoru doslej praktično ni obstajala, temveč tudi navdihujoča fluidnost, ki se iz neujemljivih identitet protagonistk prenaša tudi v samo filmsko formo. Kot je za režiserko značilno, njen avtorski izraz prehaja med videospotovsko estetiko in klasičnim igranim filmom, kar čudovito dopolnjujejo tudi dinamična montaža Lukasa Miheljaka in glasbeni vložki Relje Ćupića, ki preudarno poudarijo fantazijske elemente in notranja doživljanja protagonistk. Medtem Kuklino avtorsko vizijo ves čas uigrano nadgrajuje tudi direktor fotografije Lazar Bognanović, ki to drzno filmsko doživetje zaokroži v vizualno osupljivo, mestoma intimno, spet drugje fantastično popotovanje.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik

»Tematsko vstopa tja, kjer slovenski film pogosto okleva: v preplet spolne identitete, migracijskih izkušenj in razrednega položaja. Vendar Kukle ne zanima naturalizem, niti sociološki: svoje like oblikuje ne skozi njihove družbene vloge, temveč skozi njihove izmike. Morda zato delujejo manj kot psihološko zaokrožene osebnosti in bolj kot nosilke različnih oblik subverzije. Od gledalke, gledalca je odvisno, ali bosta to videla kot primanjkljaj, ali kot nekaj skladnega s filmsko logiko, ki svojo energijo črpa iz estetike, ne iz pripovedne izčrpnosti. Fantasy tako ni film, ki bi ga merili po konvencijah pripovednosti, temveč po oblikovni inovativnosti. Njegov največji dosežek je vzpostavitev vizualnega sistema, v katerem postane spolna fluidnost prepoznavna ne le na ravni likov, temveč v sami zgradbi filmskega jezika. Ko film neprisiljeno prehaja med realistično in fantazijsko ravnjo, med videospotom in fikcijo, med notranjim in zunanjim, hkrati prehaja med identitetami. Kuklin prvenec je v kontekstu sodobnega slovenskega filma prelomen ne toliko zaradi tematske drznosti, temveč zaradi formalne suverenosti, s katero to temo prevede v vizualno, in v izrazito osebno obliko filmskega jezika.«
– Tina Poglajen, Radio Slovenija

portret avtorice
Kukla, rojena leta 1991 v Brežicah, je filmska režiserka in glasbenica. Leta 2014 je končala študij filmske in televizijske režije na ljubljanski AGRFT. Za kratkometražec Sestre je prejela veliko nagrado na Mednarodnem festivalu kratkih filmov v Clermont-Ferrandu in nagrado občinstva na festivalu Premiers Plans v Angersu. S Fantasy je kratkometražec nadgradila v celovečerni film.

»Ko sem prvič prebrala Maggiejin scenarij, sem imela občutek, kot bi me priključili na električni tok. Opisala bi ga kot najbolj pankovsko ljubezensko zgodbo, kar jih je kdaj bilo. Kot Bonnie in Clyde ali Divji v srcu, ampak naša ima v svoji koži bencin in mi držimo vžigalico.«
– Jessie Buckley

»Nevesta in Pošast, »otroka« Chicaga gangsterske dobe, postaneta power couple, nova Bonnie in Clyde, eksekutorja toksičnih - nasilnih, plenilskih, posiljevalskih, morilskih - moških /.../, gibanje #MeToo, glas mrtvih (»Mrtvi bi radi nekaj povedali«), revolucija iz onostranstva, vrnitev potlačenega, edini glas razuma v hladnem, krutem, nasilnem, zatiralskem, femicidnem, pošastnem svetu, v katerem so mrtvi bolj živi od živih in v katerem lahko le mrtva ljubimca rečeta, da se bosta ljubila, dokler ju smrt ne loči, ker s tem najbolje poudarita, da se bosta - ustvarjena drug za drugega - ljubila in borila do konca časa. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina