Danes je blagajna odprta od 15:15 do 21:30 (odprto še 00:04, tel: 01 239 22 17).

Projekcije filma

sreda, 11. 07. 2018 / 21:30 / Ljubljanski grad

Film pod zvezdami

Spletni nakup

od 31. januarja 2018

Pokliči me po svojem imenu Call Me by Your Name

Luca Guadagnino / Italija, ZDA, Francija, Brazilija / 2017 / 131 min / angleščina, francoščina, italijanščina, nemščina

Projekcije filma

sreda, 11. 07. 2018 / 21:30 / Ljubljanski grad

Film pod zvezdami

Spletni nakup

Luca Guadagnino se s filmom, ki je posnet po istoimenskem romanu Andréja Acimana, vrača v opojno poletje v osrčju severne Italije s tenkočutno zgodbo o odraščanju ter nadvse čutno zgodbo o prvi ljubezni.

režija Luca Guadagnino, scenarij James Ivory (po istoimenskem romanu Andréja Acimana), fotografija Sayombhu Mukdeeprom, montaža Walter Fasano, produkcija Peter Spears, Luca Guadagnino, Emilie Georges, Rodrigo Teixera, Marco Morabito, James Ivory, Howard Rosenman, igrajo Armie Hammer, Timothée Chalamet, Michael Stuhlbarg, Amira Casar, Esther Garrel, Victoire Du Bois, Vanda Capriolo, Antonio Rimoldi, Elena Bucci, Marco Sgrosso, André Aciman, Peter Spears, distribucija v Sloveniji Con film

festivali, nagrade Nagrada AFI za film leta. Nagradi gotham za najboljši celovečerni film in igralski preboj. Nagrada občinstva – Melbourne. Nagrada občinstva – St. Louis. Nagrada rising star za najbolj obetavnega igralca – Palm Springs. Nagrade združenja filmskih kritikov Chicaga za najboljšo moško vlogo, najbolj obetavnega igralca in najboljši prirejeni scenarij. Nagrada združenja filmskih kritikov New Yorka za najboljšega igralca. Nagrada združenja filmskih kritikov San Francisca za najboljši prirejeni scenarij. Tri nominacije za zlati globus v kategorijah najboljši film, glavni in stranski igralec. Kinotripova nagrada mladinske žirije – Liffe. Sundance. Berlin. Toronto. San Sebastián. New York. London. Oskar za prirejeni scenarij.

IMDb Uradna stran

Fotografije

zgodba
Poletje 1983. Sedemnajstletni Elio s starši preživlja počitnice v družinski vili na severu Italije, ob igranju klasične glasbe, prebiranju knjig in spogledovanju s prijateljico Marzio. Čeprav je od malih nog obdan s sadovi visoke kulture in buhtečega intelektualnega življenja, je za mladega Elia to vendarle še čas čustvenega zorenja, radovednosti in raziskovanja. Nekega dne se nato družini pridruži postavni Američan Oliver, doktorski študent, ki pri Eliovem očetu opravlja poletno pripravništvo. In med mladeničema se začne počasi prebujati nezadržna privlačnost.

Luca Guadagnino (Nemirna obala) se s filmom Pokliči me po svojem imenu, ki je posnet po istoimenskem romanu Andréja Acimana, vrača v opojno poletje v osrčju severne Italije s tenkočutno zgodbo o odraščanju ter nadvse čutno zgodbo o prvi ljubezni.

zanimivosti
Guadagnino naj bi pri projektu, ki ga snoval osem let, sprva nastopil zgolj v vlogi producenta, medtem ko bi moral scenarij in režijo prevzeti ameriški režiser James Ivory (Ostanki dneva, Howardov kot, Maurice …). Ker pa je Ivoryjeva produkcija zahtevala preveč finančnih sredstev in časa, je režijo po Ivoryjevem scenariju nazadnje prevzel Guadagnino sam ter v dveh mesecih posnel film v mestecu Crema in bližnji okolici, kjer tudi prebiva.

iz prve roke
»Pokliči me po svojem imenu je oda ljubezni v najbolj čisti obliki. Oda hrepenenju, ki nikdar ne mine. /…/ Ta film mi predstavlja sklepno dejanje trilogije o poželenju, ki jo sestavljata še Io sono l’amore in Nemirna obala. A če je v prvih dveh poželenje vodilo v posesivnost, obžalovanje, prezir in potrebo po osvoboditvi, sem se želel tokrat pogrezniti v idilo mladosti. Elio, Oliver in Marzia so vpeti v čudovito zmešnjavo tistega, kar je Truman Capote nekoč opisal z besedami ‘ljubezen, ki nima geografije, ne pozna meja’. Pokliči me po svojem imenu je tudi poklon očetovskim figuram v mojem življenju: mojemu lastnemu in mojim filmskim očetom – Renoirju, Rivettu, Rohmerju, Bertolucciju … /…/ Niso me zanimala siceršnja pričakovanja, ki morajo zadostiti predvsem producentom, struktura junak-antijunak, notranji junaki in spet zunanji, vse, o čemer je sicer treba razmišljati pri postavljanju zgodbe v scenarij. Tokrat sem zgodbo samo razgrnil, kot odejo na svežo travo ob pripravi piknika. Zanimala me je resničnost: kaj se zgodi, ko se dva srečata, ko si prvič dolgo zreta v oči, ko v očeh drugega vidita sebe. Zame je bilo preprosto. Zaljubil sem se tako v enega kot v drugega in to kemijo sem potem skušal ustvariti med njima, jo prenesti na film. Snemal sem v domačem okolju, ki je samo po sebi zelo senzualno. Okolje Creme je pravzaprav junak sam po sebi, ki narekuje popolno frivolnost med ljudmi. In to je direktor fotografije Sayombhu Mukdeeprom zelo dobro razumel.«
– Luca Guadagnino

portret avtorja
Luca Guadagnino (rojen leta 1971 v Palermu, otroštvo je preživel v Etiopiji) je italijanski filmski režiser in scenarist. Na rimski univerzi La Sapienza je diplomiral iz filmske zgodovine in kritike. Že njegov celovečerni prvenec The Protagonists (1999) je bil predvajan na filmskem festivalu v Benetkah. Med Guadagninove pomembnejše filme sodijo še dokumentarci Mundo civilizado (2002), Inconscio italiano (2011) in Bertolucci on Bertolucci (v sorežiji z Walterjem Fasano, 2013) ter igrani celovečerec Melissa P. (2005), mednarodni preboj pa mu je prinesel film Io sono l’amore (2009), ki ga je zasnoval skupaj z dolgoletno prijateljico in sodelavko Tildo Swinton, koproducentko in glavno igralko. Film o nevarni sli ljubezenskega poželenja, ki vdre v zaprti krog milanske visoke družbe, je po premieri v Benetkah zakrožil po mnogih festivalih in si prislužil tako nominacijo za oskarja za kostumografijo kot tudi nominaciji za zlati globus in BAFTO za najboljši tujejezični film. Na beneškem festivalu je premiero doživel tudi Guadagninov četrti igrani celovečerec, čuten, razgret in od sonca razbeljen psihološki triler Nemirna obala (A Bigger Splash, 2015), ki smo si ga na rednem sporedu Kinodvora ogledali leta 2016. V zaključni, postprodukcijski fazi je režiserjev težko pričakovani projekt priredbe kultne klasike Daria Argenta Suspiria iz leta 1977. Peti igrani celovečerec Pokliči me po svojem imenu pa po filmih Io sono l’amore in Nemirna obala zaključuje avtorjevo trilogijo filmov o poželenju.

kritike
»Čeprav Guadagnino dogajanje ves čas ovija v tančico skrivnosti, poustvari Eliovo prelomno poletje s takšno intenziteto, da se nam zdi, kot bi ga doživljali na lastni koži. To je redek talent, ki ga uvršča v sam panteon mojstrov čutnosti, kakršna sta Pedro Almodóvar in François Ozon, Pokliči me po svojem imenu pa postavlja ob bok njunim najboljšim filmom.«
– Peter Debruge, Variety

»Onkraj nekaj bežnih trenutkov v filmu Maurice Ismaila Merchanta in Jamesa Ivoryja ter Gore Brokeback Anga Leeja nista ljubezen in intimnost med dvema moškima likoma na filmu nikoli delovali tako pristno ali čustveno pretresljivo. Skoraj revolucionarno je. To je filmska umetnost.«
– Gregory Ellwood, The Playlist

»Čeprav je Hammer morda večja zvezda in gre za eno igralčevih sočnejših vlog, v kateri je očitno tudi užival, resnični preboj tega filma pripada 21-letnemu Chalametu. Elio je nekdo, ki doživlja veliko stvari prvič in zanje komaj išče besede, toda njegov obraz in telesna govorica razgrneta lik kot odprto knjigo. Nekajminutni sklepni prizor, ki se odvije molče in v enem redkih bližnjih posnetkov Elia, je tako hipnotičen, da v hipu utrdi igralčev status enega najbolj obetavnih mladih talentov na svetu. Privlačnost med moškima je otipljiva, a še pomembnejše je, da znata izraziti kompleksna čustva, pričakovanja in razmišljanja svojih likov, ne da bi izrekla eno samo besedo.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter

»Pokliči me po svojem imenu je mojstrsko delo po zaslugi natančnosti njegovih detajlov. To ni ljubezenska zgodba, ki je zgolj ‘slučajno gejevska’. Stopnja zaupanja in moči, ki jo lika delita, podeli filmu večplastnost, ki je splošno filmsko občestvo morda ni vajeno. Toda izjemna veščina vseh vpletenih znova pokaže, kako lahko filmi porajajo empatijo na skoraj duhoven način. To je izjemen prispevek v kanon gejevskega filma.«
– Jordan Hoffman, The Guardian

»Pokliči me po svojem imenu, utripajoč v vzburjenih klavirskih kompozicijah in posnet z neizmerno senzualnostjo tajskega direktorja fotografije Sayombhuja Mukdeeproma (Stric Boonmee se spominja, Arabske noči), je polnokrven film, ki vse svoje čare podvrže eni sami preprosti resnici: da bolj ko se spreminjamo, bolj postajamo tisto, kar smo. Tako kot latinske predpone, ki jim Oliver in g. Perlman iščeta izvor, ali antične umetnine, ki pridobivajo nove pomene, ker se je svet od njihovega nastanka tako zelo spremenil, tudi Elio spoznava, da je odraščanje – naj se zdi v tem trenutku še tako divje in zastrašujoče – največje darilo, ki si ga lahko podari. Opazovati ga, kako počasi prihaja do tega spoznanja, je nepozabna in neskončno ganljiva izkušnja …«
– David Ehrlich, IndieWire

»Film silovite empatije in igrivosti, kjer se osamljenost prelevi v zadovoljitev in poželenje počasi postaja stvarnost.«
– Jordan Raup, The Film Stage

»/…/ film, ki je v tistih, ki smo ga že videli, nekaj premaknil. Precej. In to na način, da si ob zapuščanju dvorane rečeš: ‘O bog, zdaj vem, zakaj imamo radi filme.’«
– Patricija Maličev, Delo

»Film Pokliči me po svojem imenu je tako enostaven – in tudi tako eleganten – kot Bertoluccijev film Plešem sama. /…/ Elio in Oliver drug okrog drugega krožita zdaj kot Bach in Debussy, zdaj kot Heidegger in Heraklit, dokler Elio, ki je mislil, da je heteroseksualec /…/, ne preseneti samega sebe, film pa njegovo spolno reorientacijo – njegovo odkritje fluidnosti spolne identitete, spolnosti in želje – spremlja kot spektakel samoumevnosti in normalnosti, s kakršno so homoseksualnost sprejemali v stari Grčiji, h kateri se zdaj, no, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, arheološko steguje Eliov oče. Elio je videti kot mladi Proust, breskev – nova verzija »ameriške pite« – pa bo čez 40, 50 let, ko bo iskal izgubljeni čas, njegova magdalenica.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Pokliči me po svojem imenu je zato v svetu, ki mu vse bolj vlada cona vsakršnega, tudi čustvenega udobja, predvsem film o tem, kako pomembno je – zares in močno čutiti. Ne glede na posledice, ki jih to lahko sproži. Je tudi film o prvi ljubezni in odraščanju kot enem najintimnejših, najstrašljivejših pa tudi najlepših dogodkov v življenju. In navsezadnje, a ne na koncu, film o starših, ki – kako pogumno! – sina niso hoteli obvarovati in prikrajšati za otožna spoznanja in močno bolečino, čeprav bi ga lahko. In mu šele s tem dali možnost, da bo svojemu odraslemu življenju našel pravi pomen in ostrino.«
– Ženja Leiler, Delo

»Pokliči me po svojem imenu pričara moč in ranljivost najstništva. Moč ki je del spolne mladostne zaželenosti in ranljivost zaradi čustvene neizkušenosti. To je eden redkih filmov, ki mu uspe ujeti ekstazo in agonijo ljubezni. Zato so zaslužni dobro dodelan scenarijih ter fotografija in režija ki ustvarita vzdušje dolgih, lenobnih poletnih dni, v katerih se prebujata poželenje in ljubezen. Sploh je to izjemno dobro zrežiran film. Čuti se vešča in odločna režiserjeva roka, ki razkriva nianse mladostnega hrepenenja in zmedenost, ki jo čudovito upodobi mladi Timothée Chalamet v vlogi Elia, fanta ki prvič v življenju zares doživi ljubezen.«
– Andrej Gustinčič, Kino fokus

Premiera filma Pokliči me po svojem imenu razprodana!

Vstopnice za nocojšnjo Kinotripovo premiero so že pošle. Film si lahko v prihajajočih dneh ogledate na rednem sporedu.

Nominiranci za oskarje februarja v Kinodvoru

V februarju na spored prihajajo nominiranci za najboljši film leta Trije plakati pred mestom, Lady Bird in Fantomska nit. Pri nas bo igral nominiranec za tujejezičnega oskarja Brez ljubezni, ta vikend pa bodo na sporedu ponovno tudi Zbeži!, Kvadrat in Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost.

petek, 08. 12. 2017

Kinotripova premiera filma Pokliči me po svojem imenu

Na spored prihaja Kinotripov nagrajenec z 28. festivala Liffe! Premierno si ga bomo ogledali v sredo, 31. januarja ob 19. uri. Vstopnice so že v prodaji.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Glasba je časovna umetnost 3, LP film Laibach Glasba je časovna umetnost 3, LP film Laibach

Igor Zupe

ponedeljek, 25. 06. 2018 / 20:00 / Mala dvorana

Film o prvem uradno izdanem domačem albumu skupine Laibach iz leta 1985. Čeprav je bilo ime skupine v Ljubljani takrat politično prepovedano, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj.

Grace Jones Grace Jones: Bloodlight and Bami

Sophie Fiennes

ponedeljek, 25. 06. 2018 / 21:30 / Kinodvorišče

Po filmskih izletih s Slavojem Žižkom (Perverznežev filmski vodnik, Perverznežev vodnik po ideologiji) nas Sophie Fiennes odpelje na ekscentrično popotovanje s še eno popkulturno ikono.

Zadnjič

Jupitrova luna Jupiter holdja

Kornél Mundruczó

torek, 26. 06. 2018 / 14:30 / Dvorana

Nadrealistični, distopični znanstvenofantastični triler, postavljen nekam vzdolž meja trdnjave Evrope, je senzacionalna, akcije polna, vizualno osupljiva politična alegorija, v kateri se čudeži prodajajo za drobiž.