Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:30 (odpre se čez 02:07).
od 12. decembra 2016

Paterson Paterson

Jim Jarmusch / Francija, ZDA, Nemčija / 2016 / 118 min / angleščina

Jim Jarmusch je ustvaril tiho filmsko pesem o iskanju lepote v najbolj neznatnih trenutkih vsakdanjega življenja.

režija Jim Jarmusch, scenarij Jim Jarmusch, fotografija Frederick Elmes, montaža Affonso Gonçalves, glasba SQÜRL, avtor pesmi Ron Padgett, produkcija Joshua Astrachan, Carter Logan, igrata Adam Driver, Golshifteh Farahani, distribucija v Sloveniji FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Nagrada palm dog – Cannes. Nominacije za nagrado gotham za najboljši celovečerec, najboljši scenarij in najboljšega igralca. Sydney. Karlovi Vari. Toronto. New York. Busan. London. Chicago. Viennale. Solun. CPH: PIX. AFI Fest. LIFFe.

IMDb

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

Fotografije

zgodba
Paterson je voznik avtobusa v mestecu Paterson v New Jerseyju. Njegovo življenje se odvija po ustaljenem ritmu. Skozi okno avtobusa vsak dan opazuje mesto, ki drsi mimo, in lovi drobce pogovorov med potniki. Med odmori v beležko zapisuje svoje pesmi. Po službi pelje na sprehod psa in v baru popije natanko eno pivo. Nato se vrne domov k ženi Lauri. Njen svet se za razliko od moževega ves čas spreminja in vsak nov dan ji prinaša nove sanje. A Paterson jo ljubi in ona ljubi njega. Film beleži sedem dni v življenju dveh povsem običajnih ljudi.

Jim Jarmusch je ustvaril tiho filmsko pesem o iskanju lepote v najbolj neznatnih trenutkih vsakdanjega življenja.

zanimivosti
V Patersonu, industrijskem mestu v New Jerseyju, nedaleč od New Yorka, je živelo nekaj pomembnih kulturnih ikon, med njimi pesnika William Carlos Williams in Allen Ginsberg, Lou Costello (iz dvojca Abbott in Costello), italijanski anarhist Gaetano Bresci, glasbeni duet Sam & Dave in raper Fetty Wap.

Film je navdihnila pesnitev Paterson Williama Carlosa Williamsa (izdana v petih knjigah med letoma 1946 in 1958) ter njegova znamenita misel: »Ni idej, so samo stvari.«

iz prve roke
»Paterson slavi poezijo podrobnosti, variacij in vsakodnevnih interakcij. Je nekakšna protiutež mračnim, pretirano dramatičnim in akcijsko usmerjenim filmom. To je film, ki bi mu moral človek preprosto pustiti, da drsi mimo njega – kot podobe mimo okna avtobusa, ki kot mehanična gondola pluje po ulicah malega, pozabljenega mesta. /…/ Vedno sem si želel, da bi me nekoč imeli za filmski ekvivalent newyorški pesniški šoli. Pesnike te šole je močno zaznamoval majhen manifest, ki ga je spisal Frank O’Hara. O’Hara je bil zaposlen kot kustos v Muzeju moderne umetnosti; imel je torej pravo službo, pesmi pa je pisal med odmori za kosilo, podobno kot Paterson. V manifestu, ki mu je dal naslov Personizem, pravi: Pesem piši enemu samemu človeku, ne svetu. Piši jo, kot da pišeš pismo ali sporočilo.«
– Jim Jarmusch

portret avtorja
Jim Jarmusch šteje za enega vodilnih ameriških neodvisnih režiserjev. Do tega statusa je prišel v osemdesetih z nizom poceni, večinoma črno-belih, minimalističnih tragikomedij (Bolj čudno od raja/Stranger than Paradise, 1984, Pod udarom zakona/Down by Law, 1986), ki so jih zaznamovali režiserjev nenavaden smisel za humor, specifičen občutek za filmski ritem in nezgrešljivo vzdušje melanholije. Omenjene prvine je v devetdesetih združil s poigravanjem z žanrskimi obrazci, od eksistencialističnega filma ceste (Noč na zemlji/Night on Earth, 1991, Zlomljeni cvetovi/Broken Flowers, 2005) do samurajske kriminalke (Ghost Dog, 1999, Meje razuma/Limits of Control, 2009), ter med drugim ustvaril enega najboljših ameriških filmov desetletja, ironični pogled na zgodovino Divjega zahoda s pomenljivim naslovom Mrtvec (Dead Man, 1995). V Kinodvoru smo si poleg Zlomljenih cvetov in Mej razuma pred leti lahko ogledali tudi njegov film Kava in cigarete (Coffee and Cigarettes, 2003), nedavno pa še Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013), vampirsko ljubezensko zgodbo s Tomom Hiddlestonom in Tildo Swinton. Poleg Patersona je bil na zadnjem festivalu v Cannesu prikazan njegov dokumentarec o Iggyju Popu in The Stooges Gimme Danger (2016). Jarmusch je tudi sicer znan po sodelovanju s številnimi glasbeniki; v njegovih filmih so poleg omenjenega Iggyja Popa nastopili (in običajno tudi prispevali glasbo) John Lurie, Tom Waits, Screamin’ Jay Hawkins, Neil Young, Robert Diggs (RZA) in drugi.

kritike
»Jarmuschev Paterson s Tonijem Erdmannom tekmuje za naslov najbolj drznega in očarljivega filma festivala [v Cannesu]. V obeh primerih gre za komedijo, a medtem ko se film Maren Ade razrašča in uspe s pomočjo scenarija in impresivnih igralskih stvaritev, je Jarmuschev film preprost – kot prvorazreden rockovski komad na tri strune, ki transcendira skozi ponovitve in drobne variacije.«
– Amy Taubin, Film Comment

»Najboljši film Jima Jarmuscha po dolgem času: čudovito nežna, duhovita in tankočutna kronika /…/. Film navduši kot posvetilo (mestu, poeziji, prijateljstvu, razumevanju in ljubezni) in hkrati kot hvalospev radosti, lepoti in tistim dobrim rečem, ki jih lahko najdemo med razočaranji in banalnostmi vsakdanjega življenja.«
– Geoff Andrew, Sight & Sound

»Tako kot številni Jarmuschevi najboljši filmi nas Paterson nenehno preseneča z duhovitimi drobnimi variacijami, ki so obenem epske in neznatne /…/.«
– Jonathan Rosenbaum, The Chicago Reader

»S Patersonom /…/ se je Jarmusch bolj kot kadarkoli približal umetniškemu manifestu. Režiser je prvič prišel v New York leta 1970 s sanjami o pesniški karieri, a čeprav je poezijo hitro zamenjal za glasbo in film, je ta ostala srce njegove filmske ustvarjalnosti. /…/ To je pomembno delo – najčistejša destilacija Jarmuscheve estetike.«
– Bilge Ebiri, The Village Voice

»Paterson govori o mnogih rečeh: o energiji, ki celo gospodarsko prikrajšanim mestom poganja kri po žilah, o bližini in hkrati inherentni osamljenosti, ki jo prinaša življenja v dvoje, o tem, kako lahko stvari, ki jih počnemo v prostem času, določajo, kdo smo … Govori tudi o ljubezni, poeziji in sanjah ter o naključnem srečanju, ki lahko čudežno zaceli rane. Kako lahko nekdo vse to zlije v en sam film, je velik misterij – sicer pa: tudi dobra pesem je vedno nekakšen misterij.«
– Stephanie Zacharek, Time

»Neverjetno očarljiv film, ki ponudi vrsto drobnih modrosti in tihih uteh tam, kjer bi morda pričakovali provokacije. Njegova edina prevara je, da se izkaže za veliko globljega, kot se zdi na prvi pogled. /…/ Paterson je oster v vsakem detajlu, čeprav majcen kot portret na zrnu riža. Včasih je pač tako, da čim manjše so mere, tem večji je učinek – kar pomeni, da bi bil Paterson prav lahko Jarmuschev ‘božji delec’. /…/ Verjetno najmanjši filmček vseh časov, ki naredi pesnike iz vseh nas.«
– Jessica Kiang, The Playlist

»Paterson je Jarmuscheva najbolj navdušujoča značajska študija po Zlomljenih cvetovih – in veliko bolj zakoreninjena v resničnem življenju. Ni ga težko prepoznati kot Jarmuschevo najbolj osebno delo.«
– Eric Kohn, IndieWire

»Ta film je Jarmuschevo življenje; tako pridušen je, da si ga lahko predstavljamo kot lestvico, odigrano po praznem zraku, nekje levo od Steinwayja. Paterson je resnično edinstven – dih jemajoča lekcija o samoti, a takšna, ki ima rada tudi dobro družbo. Neponovljiva srečanja, vsakdanja naključja in vse, kar izvemo, če pazljivo opazujemo svet … /…/ Kako lahko Jarmusch vzame to hišico iz vžigalic, narejeno praktično iz zraka, in jo napolni s takšno spokojnostjo in modrostjo, je uganka, ki ima en sam pravi odgovor: Jarmusch je umetnik.«
– Tim Robey, The Telegraph

»Jim Jarmusch se vrača s čudovito epizodno zgodbo o krhkem, plodnem in včasih nepredvidljivem razmerju med ustvarjalnostjo in vsakdanjim življenjem.«
– Geoff Andrew, Time Out

»Normalen in prisrčen film o normalnih in prisrčnih ljudeh. S poezijo vred. Avtorsko in tisto – Samo povem -, ki jo je  o slivah v hladilniku napisal William Carlos Williams. In z japonskim turistom vred, ki pride v Paterson po njegovih sledeh in Patersonu podari nov zvezek. Ampak to so seveda taki filmi, ki ne dobivajo nagrad — niti nimajo veliko občinstva. Četudi jih posname Jarmusch. Pašejo pa.«
– Marko Crnkovič, Fokusposkus

»In Paterson, kustos Patersona, vse to rutinsko ponavlja iz dneva v dan, kot da štejejo le še reči, ki jih je mogoče ponoviti. Ponavljati pa jih je treba, da bi človek postal mesto, da bi torej Paterson postal Paterson. “Zdi se, kot da živiva v 20. stoletju,” pravi njegova žena. In od 20. stoletja ni ostalo prav dosti, le nekaj minimalističnih verzov, ščepec žargona pravšnjosti, tisti kul občutek, ko prvo cigareto prižgeš ženski, ki jo ljubiš, in vprašanje: Bi bili raje riba?« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Režiser je znova ujel pravo razmerje med minimalistično umetnostjo vsakdanjosti in poezijo – Paterson je mehka in dišeča odeja, v katero se zavijemo v času božiča, ko okoli sebe melanholično opazujemo rutino svojih najbližnjih – tako dolgočasno, a tako polno ljubezni.«
– Branka Resnik, 24ur.com

»Film Paterson je film o poeziji in je poezija sama. /… / Film je kot dolg, nežen objem. Iskanje podtonov in kaj bi, če bi variacij ne pride v poštev. Let it go, let it flow. Masaža duše sredi decembrskega vrtiljaka. /…/ Film se kot slapovi v Patersonu zliva v telo. Bivanje v golem svetu, kjer ni pomembno, katero leto je, kaj se dogaja, kakšni so sosedje, kdo vodi politiko, kako hitro in kaj vse lahko naredimo, dosežemo, spremenimo, izboljšamo, zaslužimo več, brezglavo letamo po svetu – ali razmišljamo, kaj je zares mislil tisti, ki je nekaj izrekel. /…/ Najlepše darilo zame bi bilo, da si ta mesec še enkrat pogledam Patersona. Da se prepustim mojstru podob in poezije, da me objame, pocrklja in osredišči na preprosto, izštekano lepoto.
– Jedrt Jež, Fokuspokus

»Jim Jarmusch tudi v najnovejšem filmu ohranja svoj – prepoznavni režijski slog, ki ga označujejo dolge scene, počasen ritem pripovedi, okleščeno dogajanje in obilje statičnih podob, predvsem pa čisto poseben smisel za absurd in pridušeni humor. A če nas je v prejšnjih filmih zabaval s posameznimi absurdnimi domislicami, vpletenimi v bolj ali manj posrečeno pripoved, je tokrat absurdna že sama zasnova filma, kajti Paterson je melanholična poema o vsakdanjosti, pretresljiva v svoji nedramatičnosti in očarljiva v svoji nedorečenosti, vendar brez skritih namenov ali ambicij, da bi povedala kaj več od tistega, kar preprosto prikazuje. Skratka popolno zlitje forme in vsebine, tematike in postopka njene obravnave, pripovedi in sloga, kar je tudi absurd svoje vrste. Nič čudnega, da mojster filmskega minimalizma blesti v polnem sijaju.«
– Bojan Kavčič, Vklop

»Jarmusch v Patersonu naredi nekaj podobnega kot v svojem prejšnjem filmu, Večna ljubimca, in kar je zanj nasploh značilno: z neštetimi umetnostnimi referencami in pripovedjo, ki se tudi sama ves čas suče okrog umetnosti, ustvari umetniško delo, ki je brezupno zaprto vase – nanaša se na umetnost samo in je slepo za vse drugo. Umetnosti in ukvarjanju z umetnostjo implicitno pripiše nekakšno plemenitost in moralno odličnost, pozablja pa, da gre prej kot za to pri umetnosti in okusu vedno tudi za vprašanje družbenega razreda. A vendar, Paterson je tako mojstrsko narejen film, da mu razen njegove samozaverovanosti res ni mogoče očitati ničesar. In morda je ravno zaradi protislovnih občutkov, ki jih prebudi, eden najzanimivejših filmov v tem letu.«
– Tina Poglajen, Dnevnik

William Carlos Williams, Paterson (odlomek):

Paterson leži v dolini pod slapovi reke Passaic
in njeno upehano valovje obliva njegov hrbet. Leži
na desnem boku, z glavo tik ob bučanju
valov, ki napolnjujejo njegove sanje! Za vekomaj spi,
njegove sanje pa se potikajo po mestu, kjer naskrivaj
vztraja. V njegovem kamnitem ušesu domujejo
metulji.

Nesmrten se niti ne zgane niti ne zdrami in le redko
ga je videti, vendar diha in domiselnost njegovih
namer,
ki se napajajo s hrumenjem reke,
navdihuje tisoč avtomatov. Ki zato, ker ne
poznajo ne vzrokov ne pragov svojih
razočaranj, tavajo zunaj lastnih teles, večinoma
na slepo,
zaprti in pozabljeni v hrepenenju – kajti niso
se še predramili.

– Izreci to, ne z idejami, marveč z rečmi –
zgolj prazni obrazi hiš
in cilindrična drevesa,
skrivenčena, cepljena s predsodki in naključji,
razklana, razorana, zgubana, marogasta, umazana –
skrivnostno – v jedru luči!

Od zgoraj, više od konic zvonikov, celo višje
od pisarniških stolpov, z močvirnih polj,
od katerih so ostale le sive lehe bedne trave,
črni ruj, uvela stebelca plevela,
blato in s suhim listjem pomešana goščava –
priteka nad mesto reka
in se prevali z roba tesni
v bogatem pršenju in mavričnih meglicah –

(Le kateri običajni jezik zmore razjasniti?
… počesana v ravne pramene
s škarnika skalnega
roba.)

Moški kakor mesto in ženska kakor cvet
– ki sta zaljubljena. Dve ženski. Tri ženske.
Brez števila žensk, vsaka kakor cvet.

A samo
en moški – kakor mesto.

(William Carlos Williams, zbirka Lirika, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, prevedel Miha Avanzo)

sreda, 04. 04. 2018

Filmska srečanja ob kavi: pogovor ob filmu Paterson

Pogovor s pesnikom in prevajalcem Juretom Potokarjem

ponedeljek, 12. 12. 2016

Razstava fotografij iz filmov Jima Jarmuscha

Razstava je pospremila predvajanje filma Paterson.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Prvič v kino / Premiera

Ernest in Celestinca Ernest et Célestine, La Collection "Blizzard"

Julien Chheng, Jean-Christophe Roger

sobota, 15. 12. 2018 / 10:00 / Dvorana

Tri epizode o miški in medvedu, velikodušnosti in iznajdljivosti ter o sprejemanju razlik.

Kapitan Morten in kraljica pajkov Captain Morten and the Spider Queen

Kaspar Jancis, Henry Nicholson, Riho Unt

sobota, 15. 12. 2018 / 11:30 / Dvorana

Pomorska dogodivščina v pomanjšanem svetu žuželk.

Poj mi pesem Poj mi pesem

Miran Zupanič

sobota, 15. 12. 2018 / 13:45 / Dvorana

Dokumentarec sledi umetniškemu razvoju Vlada Kreslina ter prikazuje kulturni kontekst, v katerem deluje že več kot štirideset let. To je film o glasbi in tistih, ki jo imajo radi.