Danes je blagajna odprta od 15:00 do 21:00 (odpre se čez 03:11).
od 9. maja 2018

Nikoli zares tukaj You Were Never Really Here

Lynne Ramsay / Velika Britanija, ZDA, Francija / 2017 / 90 min / angleščina

Lynne Ramsay nam pod krinko surovega in temačnega trilerja ponudi tankočutno značajsko študijo, ki drzno kljubuje pravilom žanra.

režija Lynne Ramsay, scenarij Lynne Ramsay po knjigi Jonathana Amesa, fotografija Thomas Townend, montaža Joe Bini, glasba Jonny Greenwood, produkcija Rosa Attab, Pascal Caucheteux, James Wilson, Lynne Ramsay, igrajo Joaquin Phoenix, Ekaterina Samsonov, Alessandro Nivola, Alex Manette, John Doman, Judith Roberts, distribucija v Sloveniji FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Najboljši scenarij in najboljši igralec – Cannes. San Sebastián. London. LIFFe. Sundance. Göteborg. Hongkong.

IMDb

Fotografije

zgodba
Brutalen najeti morilec s travmatično preteklostjo se spusti v mračni svet newyorškega podzemlja, da bi iz krempljev organizirane otroške prostitucije rešil senatorjevo hčerko.

Lynne Ramsay (Pogovoriti se morava o Kevinu) nam pod krinko surovega in temačnega trilerja ponudi tankočutno značajsko študijo, ki drzno kljubuje pravilom žanra. Film, ki ga kritiki razglašajo za Taksista enaindvajsetega stoletja, je iz Cannesa odnesel nagradi za najboljši scenarij in igralca.

iz prve roke
»Moja starša sta bila velika filmska navdušenca. Dvojno Zavarovanje, Poštar vedno zvoni dvakrat, Hitchcock, takšne reči. Obožujem žanr. Sam Fuller je znal stvari resnično obrniti po svoje. /…/ Všeč mi je Izžarevanje, ki na prvi pogled deluje kot običajna grozljivka, v resnici pa govori o človeku, ki izgublja razum. /…/ Veliko ljudi je bilo precej presenečenih, ko sem se lotila te priredbe, a pritegnil me je lik po imenu Joe, tip srednjih let, ki živi z mamo, ranjen in samomorilski na malce črnohumoren način. Pravo nasprotje tistih neuničljivih filmskih junakov. Joe je zelo nepopoln človek. Doživlja nekakšno krizo moškosti. Ne more se rešiti, niti ubiti se ne more – potem pa iz tega nastane nekakšna zgodba o Lazarju, človeku, ki skozi travmatično izkušnjo vstane od mrtvih. /…/ Samantha Morton [igralka v Morvern Callar] je zadnjič prišla na projekcijo in bila malce pretresena. Rekla je, da jo je film spominjal na sliko Francisa Bacona. Gre za precej eksperimentalno delo, zato mu sinopsis ne dela dobre usluge. Želim si, da bi pisalo samo: uživajte v vožnji.«
– Lynne Ramsay

portret avtorice
Lynne Ramsay, rojena leta 1969 v Glasgowu, se je uveljavila kot ena najbolj izvirnih in drznih predstavnic britanskega neodvisnega filma. Nagrajena je bila že za svoje kratke filme, dvakrat tudi z nagrado žirije v Cannesu. S celovečernim prvencem Podganar (Ratcatcher, 1999), poetičnim filmom o odraščanju v revnem predmestju Glasgowa v sedemdesetih, si je prislužila posebno omembo v canski sekciji Posebni pogled, slovenski gledalci pa smo si ga lahko ogledali na LIFFu. Sledil je še en kritiško in festivalsko uspešen film, priredba kultnega eksistencialističnega romana Alana Warnerja Morvern Callar (2002). V Kinodvoru smo leta 2012 predvajali režiserkin tretji celovečerec Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need to Talk About Kevin), psihološko dramo o težavnem razmerju med materjo in sinom, posneto po romanu Lionela Shriverja. Nikoli zares tukaj je režiserkin prvi celovečerec po šestih letih.

kritike
»Film prizmatičnega sijaja, v katerem vsak kader govori o celotnih prizorih; prizori se odigrajo kot kratki filmi; skoraj subliminalni rezi pa gradijo notranji svet, ki zeva kot odprta rana (teh v filmu tudi sicer ne manjka). Ta 85-minutni celovečerec je filmska ustreznica odkritju oceana v kapljici vode. /…/ Gre za filmsko stvaritev najčistejše, najbolj domiselne in navdihujoče vrste. /…/ Skrajno izčiščeni film deluje kot eksperiment iz impresionističnega zgoščevanja; kot bi režiserka preizkušala, kako malo nam lahko da in kako čudno je lahko vse skupaj, pa še vedno ponudi prepoznaven triler o maščevanju. /…/ Lynne Ramsay je posnela film, ki sveti veliko močneje in zareže veliko globlje, kot bi od takšne zgodbe lahko kadarkoli pričakovali. Se še spomnite, ko ste prvič videli Taksista
– Jessica Kiang, The Playlist

»Film Nikoli zares tukaj so nekateri primerjali s Taksistom, drugi z Ugrabljeno (Taken) – in obe referenci sta razumljivi. Ampak mene je najbolj spominjal na Point Blank, žanrsko dekonstrukcijo Johna Boormana z Leejem Marvinom v glavni vlogi, ki se prav tako otrese elementov tipične kriminalne zgodbe in namesto tega ustvarja pomen preko sloga. Drugi film, ki mu je zelo podoben, pa je režiserkin lastni Pogovoriti se morava o Kevinu, v katerem siloviti občutek materinske krivde lik Tilde Swinton obsodi na nekakšno nadrealistično nočno moro, v kateri znova in znova preigrava svoje spomine (nekatere očitno nezanesljive) na spodletelo starševstvo. V filmih Lynne Ramsay je čustvo spomin, ki napaja tako sedanjost kot prihodnost.«
– Bilge Ebiri, The Village Voice

»Namesto da bi nas begala s podrobnostmi zgodbe in sveta, ki ga Joe naseljuje, se režiserka osredotoči na njegovo notranje življenje. S pomočjo Phoenixovega pretanjeno ekspresivnega obraza in govorice telesa, kompleksnega soundtracka, elastične montaže in Townendove čudovite fotografije pričara Joejevo stanje duha, njegovo krhkost, včasih presenetljivo nežnost in spet drugič neusmiljenost. /…/ Film bi lahko bil skoraj neznosno turoben izlet v umazano podzemlje korupcije, krute eksploatacije in nasilja, a je proti vsem pričakovanjem čvrsto zasidran v sočutju. /…/ Neverjetno drzen, domiseln in čudno privlačen film.«
– Geoff Andrew, Time Out

»Ramsayjeva, ki je svojo pot začela kot fotografinja, ima oko za kompozicijo in abstrakcijo, kar jo bolj kot s sodobniki iz britanskega filma povezuje z osebnostmi iz sveta umetnosti, na primer z Billom Violo in Gerhardom Richterjem.«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter

»Ta /…/ film /…/ je verjetno najbolj kompletno zaokrožena bravura letošnjega festivala [v Cannesu] /…/, vrhunsko zrežiran, napet, trdno skonstruiran in predrzen triler, izvrsten primerek hard boiled drame, ki se naslanja na bogato tradicijo newyorške urbane kriminalke sedemdesetih let. /…/ Lynne Ramsay [je] v 85 minutah demonstrirala moč pripovedne ekonomije in sugestivnost montažnega reza v pravem trenutku. Njen film je med drugim glorifikacija obrtne spretnosti, v sodobnem filmu skoraj izumrle vrline.«
– Simon Popek, Dnevnik

»/…/ izjemno nasilen triler, ki svojo surovo, neznosno mračno zgodbo pove s pretežno vizualnimi sredstvi in dialog oklesti na čisti minimum, tako da deluje skoraj kot grafični roman.«
– Jonathan Romney, Sight & Sound

»Nikoli zares tukaj ustvari pointilistično poezijo iz skrajne brutalnosti.«
– Kate Stables, Sight & Sound

»Joe tako strmoglavi v pedofilsko mrežo, ki jo spletajo politične elite, pred tem pa si nabavi kladivo – očitno ni le poznavalec Psiha, temveč tudi Starega in Racije. Toda ko se vse napne, se Joe, fantomski vigilant, poravna v sanjavo, nočno, morasto, paranoidno hard-boiled presečišče treh Leejev Marvinov – »Jimmyja Cobba« iz Boissetovega Pasjega dneva, »Nicka Devlina« iz Ritchiejevega Leva med gangsterji in »Walkerja« iz Boormanovega Point Blanka. In kje je Joe? Nikoli ni bil zares tukaj. A od nas terja, da ga gledamo.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Jasno je, da gre v avtorskem postopku Škotinje Lynne Ramsay, ki je s svojimi dozdajšnjimi dramami ena od zanimivejših sodobnih filmskih avtoric, za vznemirljivo dekonstrukcijo zelo izgubljenih žanrskih obrazcev, vendar se resnična moč filma Nikoli zares tukaj skriva v njegovi vizualizaciji. Natančneje, v skoraj ekspresionistični raziskavi moči filmskega jezika in njegovih ključnih izraznih sredstev. Delo bi lahko primerjali z vrtoglavim toboganom, po katerem se s sapo jemajočim tempom spustimo v notranjost razkrajajoče se psihe glavnega junaka. Ta definicija morda zveni nekoliko pompozno, vendar je v sodobnih filmski produkciji osupljivo malo avtorjev, ki bi se polno zavedali potenciala audiovizualnih sredstev, da se z njihovo uporabo preseže tista osnovna pripovedna raven in naslika neki specifičen notranji svet. /…/ /…/ celovečerec Lynne Ramsay zanimivo združi najnižje primarne nagone preživetja, maščevanja, seksualnosti in nasilja in jih preseže s skoraj sublimno stilizacijo. S šokantnimi montažnimi rezi, izogibanjem pojasnjevanju in posameznimi prizori ki delujejo kot filmi znotraj filma, pa ustvari mozaik, ki je bolj kot z nekonvencionalno pripovedjo, primerljiv z esejem ali poemom. Film Nikoli zares tukaj, ki že z naslovom namiguje, za kaj v delu zares gre, je drzen in izstopajoč vizualni poskus.«
– Gorazd Trušnovec, RA ARS

»Ramsay nas odpelje na vznemirljivo, nasilno popotovanje v Črne globine ranjene, pokvečene duše. Draži nas tako z vizualnimi zvijačami in odmotavanjem zgodbene štrene kot z vprašanjem, kaj je sploh resnično in kaj ni, streže s simboli, zanika lastne trditve in vseskozi ohranja visoko napetost.«
– Sergej Hvala, Stop

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Whitney Houston Whitney: Can I Be Me

Nick Broomfield, Rudi Dolezal

torek, 17. 07. 2018 / 18:45 / Mala dvorana

Intimni, neuradni portret legendarne superzvezdnice Whitney Houston v režiji enega najbolj samosvojih dokumentaristov, Nicka Broomfielda (Kurt & Courtney, Biggie and Tupac).

Grace Jones Grace Jones: Bloodlight and Bami

Sophie Fiennes

torek, 17. 07. 2018 / 21:00 / Mala dvorana

Po filmskih izletih s Slavojem Žižkom (Perverznežev filmski vodnik, Perverznežev vodnik po ideologiji) nas Sophie Fiennes odpelje na ekscentrično popotovanje s še eno popkulturno ikono.

Film pod zvezdami / Predpremiera

Na obali Chesil On Chesil Beach

Dominic Cooke

torek, 17. 07. 2018 / 21:30 / Ljubljanski grad

Poletje leta 1962. Mladoporočenca Edward in Florence prispeta v hotel ob slikoviti obali Chesil, da bi tam preživela medene tedne. Toda idilo mlade ljubezni začneta kmalu pretresati negotovost in strah pred poročno nočjo. Sloviti britanski pisatelj Ian McEwan je scenarij za film priredil po svoji istoimenski knjižni uspešnici.