Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:30 (odpre se čez 02:08).
od 4. aprila 2018

Moški ne jočejo Muškarci ne plaču

Alen Drljević / Bosna in Hercegovina, Nemčija, Hrvaška, Slovenija / 2017 / 98 min / bosanščina

Film bosanskega režiserja, navdahnjen z resničnimi dogodki in posnet z vrhunskimi igralci z vseh koncev nekdanje države, je zgodba o tem, da moramo najprej oprostiti sebi, šele potem bomo lahko oprostili tudi drugim.

režija Alen Drljević, scenarij Alen Drljević, Zoran Solomun, fotografija Erol Zubčević, montaža Vladimir Gojun, producenta Damir Ibrahimović, Jasmila Žbanić, produkcija Deblokada, koprodukcija Iridium Film, Živa produkcija, Manderley Films, igrajo Boris Isaković, Leon Lučev, Emir Hadžihafizbegović, Sebastian Cavazza, Ermin Bravo, Boris Ler, Ivo Gregurević, Primož Petkovšek, Jasna Ðuričić, Izudin Bajrović, distribucija v Sloveniji 2i Film

festivali, nagrade Posebna nagrada žirije in nagrada Europa Cinemas Label – Karlovi Vari. Nagrada FIPRESCI – LIFFe. Najboljša manjšinska koprodukcija – FSF, Portorož. Nagrada mladega občinstva – Sarajevo. Najboljši igrani film – Zagreb. Najboljši igrani film – Bratislava. Najboljši igrani film – MedFilm, Rim. Nagrada za najboljšo moško vlogo (igralski ansambel) – Hercegnovi. Najboljši mednarodni film – Göteborg. Uradni kandidat Bosne in Hercegovine za oskarja v kategoriji najboljši tujejezični film.

IMDb

Fotografije

zgodba
V odmaknjenem gorskem hotelu se skoraj dve desetletji po koncu jugoslovanskih vojn na terapevtski delavnici zberejo veterani različnih narodnosti in veroizpovedi, da bi se spopadli s svojimi travmatičnimi izkušnjami. A v naelektrenem ozračju, polnem predsodkov, nezaupanja, sovraštva in zamer, lahko vsaka nepremišljena beseda ali napačen pogled znova sprožita konflikt.

Film bosanskega režiserja, navdahnjen z resničnimi dogodki in posnet z vrhunskimi igralci z vseh koncev nekdanje države, je zgodba o tem, da moramo najprej oprostiti sebi, šele potem bomo lahko oprostili tudi drugim. Posebna nagrada žirije in nagrada Europa Cinemas Label v Karlovih Varih ter nagrada FIPRESCI na LIFFu.

iz prve roke
»Poleti 2010 sem se prijavil na delavnico, ki jo je mirovna organizacija ponudila vojnim veteranom iz nekdanje Jugoslavije. Prvotno sem nameraval izpeljati raziskavo, ki naj bi postala osnova za kratek dokumentarec. /…/ Mislil sem, da sem osebne izkušnje iz vojne že davno pustil za sabo, da je to poglavje mojega življenja zaprto. A delavnica me je popolnoma prevzela. Sedel sem z ljudmi, ki so dobesedno streljali drug na drugega. Oziroma, če sem bolj natančen, streljali smo drug na drugega. Prvotno nezaupanje in nelagodje sta se počasi spremenila v neobičajno vzdušje razumevanja in sočutja. Globoko zakopana čustva in nerešena vprašanja, ki sem jih nosil v sebi, so prihrumela na dan. Vse to je prispevalo k odločitvi, da o tem posnamem dolgometražni igrani film.«
– Alen Drljević

portret avtorja
Alen Drljević se je rodil leta 1968 v Sarajevu, kjer je študiral režijo na Akademiji scenskih umetnosti. Za diplomski film Prva plata (2005) je prejel nagrado UIP na Sarajevskem filmskem festivalu, nominacijo za nagrado Evropske filmske akademije in nagrado za najboljši kratki film v Motovunu. Njegov dokumentarec Karneval (2007) se je uvrstil v uradni program amsterdamskega festivala IDFA, v Trstu pa je osvojil nagrado občinstva. Kot asistent režije je Drljević med drugim sodeloval pri filmih Grbavica Jasmile Žbanić (zlati medved v Berlinu) in Gori (Gori vatra) Pjera Žalice.

kritike
»Film priča o izjemnem talentu vseh igralcev in rezultat je resnično srhljiv. Lučev in Isaković upodobita alfa-moška in igralca obvladujeta tudi film. A Hadžihafizbegovićeva živčnost, Lerova tiha jeza, predvsem pa občutljivost, ki jo pokaže celotna igralska zasedba, v film vnašajo ravnovesje in ga obvarujejo pred pretirano sentimentalnostjo – vsemu vpitju, petju, ognju, solzam in celo krvi navkljub. /…/ Drljević mojstrsko uporablja omejene, zaprte prostore, psihodrama kot filmsko sredstvo pa se izkaže ravno tako katarzična za gledalce kot za like – takšna pa je najbrž tudi za vse tiste veterane, ki jim je uspelo stopiti korak naprej in so se odločili soočiti s svojo temačno preteklostjo.«
– Vladan Petković, Cineuropa

»Skoraj dvajset let po uradnem koncu sovražnosti številni bivši borci še vedno niso pobegnili preteklosti – dejstvo, ki ga celovečerni prvenec Alena Drljevića razkrije s subtilnostjo in energijo. Film je nekakšna komorna drama, ki se odvrti kot 12 jeznih mož, če bi bili vsi moški krivi.«
– Ben Croll, Screen Daily

»Silovita drama o posledicah jugoslovanskih vojn raziskuje travmo, predsodke in krizo moškosti. /…/ Jedrnati scenarij /…/ je diskurziven, a nikoli didaktičen /…/. Moški ne jočejo ni le pronicljiva raziskava mehanizmov krivde in skupinske dinamike. Kot namiguje že naslov, gre tudi za kritiko kulture nepopustljivega mačizma /…/. Film prinaša tudi nemočno spoznanje, da čeprav je pogovor morda pomanjkljiva in včasih neučinkovita ali celo kontraproduktivna terapija za vojne travme, je to hkrati edina rešitev za moške, ki so morda preživeli, a se nikoli niso zares vrnili.«
– Jessica Kiang, Variety

»Bolj kot tradicionalna zgodba o moškem ali moških na poti k odrešitvi film prepriča kot razsvetljujoč pogled v kompleksni preplet toksične moškosti, etničnih razprtij in življenjskih travm, ki jih je povzročil in okrepil konflikt. /…/ Igra in fotografija sta večinoma skorajda dokumentarni, čeprav so v filmu nedvomno trenutki /…/, v katerih se Drljevićeva odločitev, da bo raje kot naturščike izbral najboljše lokalne igralce, resnično obrestuje.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter

»Žirije so se dotaknili pristop, ki ne obsoja različnih stališč likov; sijajna igralska zasedba, ki tem likom vdahne življenje; univerzalnost tematike odpuščanja (ne le drugim, ampak tudi sebi) in njen pomen za prihodnost Evrope kot skupnosti; ter subtilen komentar o negativnih vidikih mačizma.«
– utemeljitev nagrade Europa Cinemas za najboljši evropski film, Karlovi Vari

»Ko vsi ti vojni veterani slišijo štikel Zbog jedne divne crne žene (via Kičo Slabinac), nekdanji jugoslovanski megahit (in megamit), se morda spomnijo na »dobre stare čase«, na zlato dobo Jugoslavije, toda obenem je štikel tako jebeno dober, tako morilsko precizen, da moraš, ko se konča, nujno nekaj razbiti. In ko ga poslušajo, se res zdi, kot da jim ni jasno, kako to, da se lahko tako dobra pesem sploh kdaj konča, in kako to, da so počeli to, kar so počeli, in da so to počeli za domovine, za katere bi dali življenje – ko namreč zdaj vidijo, kako so videti te domovine, za katere bi dali življenje, se zdi vprašanje, »ali bi dali življenje za svojo domovino«, res ironično in cinično. Ali bi počeli tisto, kar so počeli, če bi vedeli, v kaj se bodo prelevile te domovine? Ali bi se borili v tej vojni, če bi vedeli, da 20 let po njenem koncu še vedno ne bodo osvobojeni?« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Drljević je svojim prvencem ustvaril eno najbolj prodornih, emotivno najbolj silovitih ter predvsem najbolj iskrenih del na temo zadnje balkanske vojne, ki se odkrito spopade tako z nacionalizmi vseh vpletenih strani, kot tudi s številnimi družbenimi stereotipi in predsodki, ki so jo spodbujali in jo vodili. Ne nazadnje tudi naslovnega, ki vpletenim preprečuje, da bi svoji bolečini zares pogledali v oči.«
– Denis Valič, RA ARS

ponedeljek, 09. 04. 2018

Pogovor z ekipo filma Moški ne jočejo

Premiera v prisotnosti filmske ekipe.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Prvič v kino / Premiera

Ernest in Celestinca Ernest et Célestine, La Collection "Blizzard"

Julien Chheng, Jean-Christophe Roger

sobota, 15. 12. 2018 / 10:00 / Dvorana

Tri epizode o miški in medvedu, velikodušnosti in iznajdljivosti ter o sprejemanju razlik.

Kapitan Morten in kraljica pajkov Captain Morten and the Spider Queen

Kaspar Jancis, Henry Nicholson, Riho Unt

sobota, 15. 12. 2018 / 11:30 / Dvorana

Pomorska dogodivščina v pomanjšanem svetu žuželk.

Poj mi pesem Poj mi pesem

Miran Zupanič

sobota, 15. 12. 2018 / 13:45 / Dvorana

Dokumentarec sledi umetniškemu razvoju Vlada Kreslina ter prikazuje kulturni kontekst, v katerem deluje že več kot štirideset let. To je film o glasbi in tistih, ki jo imajo radi.