zgodba
Osemletna Ana živi v svetu, kjer skoraj ni mej med resničnostjo, spominom in domišljijo. Neke noči na stopnicah prisluškuje očetu, ki je v postelji z ljubico. Nenadoma se oče začne dušiti. Ženska plane iz sobe, se v naglici obleče in steče iz hiše. Ana vstopi v spalnico in najde očeta mrtvega. Mirno vzame s komode napol prazen kozarec mleka, ga odnese v kuhinjo in umije. V sobo vstopi Anina mama in jo ljubeče ošteje, ker je tako pozno pokonci …
iz prve roke
»Nikoli nisem verjel v tako imenovani raj otroštva; nasprotno, mislim, da je otroštvo obdobje, v katerem so nočni strahovi, strah pred neznanim, občutek nerazumljenosti in osamljenost ravno tako prisotni kakor življenjska radost in radovednost, o katerih toliko govorijo pedagogi. Ana, junakinja mojega filma, je občutljiva in še posebej dojemljiva; ob soočenju z nasilnostjo sveta odraslih si je ustvarila lastno, ločeno vesolje, v katerem je prostor le za tiste, ki ravnajo v skladu z njenimi pričakovanji. V tem svetu realnost zajema spomine, ki se zdijo ravno tako oprijemljivi kot sedanjost; želje in halucinacije, ki se prepletajo z vsakdanjim življenjem.«
– Carlos Saura
kritike
»Kača v nedrih, politična in psihološka mojstrovina Carlosa Saure, je bila posneta poleti leta 1975, ko je španski diktator Francisco Franco ležal na smrtni postelji, premiero pa je /…/ doživela 26. januarja 1976, štirideset let po izbruhu državljanske vojne. Saura bi za svoje razmišljanje o zgodovini in spominu torej težko izbral primernejši trenutek. Film obdajata dva odločilna dogodka: atentat na Francovega imenovanega naslednika Carrera Blanca leta 1973 in prve demokratične volitve leta 1978. /…/
Resničnost in fantazija se prepletata. /…/ Saura nam pokaže intimnost, s katero lahko sobivajo živi in mrtvi, zlasti kadar – kot je v njegovih filmih pogosto – krhke duševnosti zaradi travme zamrznejo v času. Kot so zapisali številni kritiki, je ta travma povezana s politično represijo. Zgodovinske in družbene reference v filmu so neločljivo povezane s psihičnimi strukturami, ki jih raziskuje. /…/ Ko Ana in njena sestra Irene pomagata pospravljati hišo, Irene vpraša [gospodinjsko pomočnico] Roso, kdaj se je končala vojna (Rosa pravilno ugane, da je bilo leta 1939). Dekleti mahata s pištolama, za kateri pravita, da jima jih je zapustil oče (Ana svojo nameri v osovraženo teto). Ni si mogoče zamisliti bolj jasnega in bolj vznemirjujočega znamenja nasledstva nasilja, ki se prenaša iz generacije v generacijo, s krivih ali pa pozabljivih odraslih na zbegane otroke. Ta slaba vzgoja pojasnjuje enigmatični naslov filma, ki citira španski pregovor: ‘Redi krokarje in izkljuvali ti bodo oči.’«
– Paul Julian Smith, Criterion
»Cineast prepleta spomine, sanje, vizije in otroške morilske nagone, premeša vrstni red dogodkov in uspe ustvariti delo, primerljivo z nekaterimi filmi, ki so jih v istem obdobju posneli Bertolucci (Konformist), Malle (Šum na srcu) in, zakaj pa ne, Bergman (Kriki in šepetanja) – pri čemer seveda ne smemo pozabiti na mentorski lik Luisa Buñuela. Z drugimi besedami, cvet evropskega avtorskega filma sedemdesetih let; avtorji, ki so izrazito provokativni, protiburžoazni in freudovski, hkrati pa zavezani določeni obliki klasicizma (ali celo akademizma), tudi v svoji želji po estetskem in političnem prelomu. To še posebej velja za Sauro, ki je ustvarjal ostre kritike frankizma, zavite v diskretne metafore, ter se v njih poigraval s cenzuro, medtem ko ga je država izbrala, da na velikih mednarodnih festivalih predstavlja mlado, moderno in osvobojeno Španijo ter izvaža podobo nadarjenega predstavnika nacionalnega filma.«
– Olivier Père, ARTE
»Vznemirljiv, globoko skrivnosten film, ki je hkrati zagonetna drama o disfunkcionalni družini in zgodovinska prilika o koncu frankizma: delo, ki si povsem zasluži mesto ob Bergmanovih Krikih in šepetanjih ter Fanny in Alexandru. /…/ Deklica v nekem smislu uteleša vso mlajšo generacijo Špancev, ki jo je brutalno zaznamoval Francov režim ter nestrpno in obupano čaka, da končno izdihne, hkrati pa si želi, da bi ga sama pokončala. Klavstrofobično vzdušje v hiši simbolizira Španijo, a Saura bi ravno tako lahko govoril o Evropi na splošno: Evropi v mučnem povojnem zanikanju glede države v svoji sredini, ki je bila ideološki in vojaški poligon za nacistično Nemčijo in katere brezsramni fašizem je preživel vojno. Film je mojstrovina oblike in tehnike, Geraldine Chaplin in Ana Torrent pa sta izjemni.«
– Peter Bradshaw, The Guardian