Danes je blagajna odprta od 14:30 do 21:00 (odprto še 03:44, tel: 01 239 22 17).

Festival dokumentarnega filma 2018

Od 14. do 21. marca 2018. Producent festivala je Cankarjev dom.

O prihajajoči ediciji je vodja filmskega programa Cankarjevega doma Simon Popek zapisal tole:

Svet je lahko tudi lep

Ravno dan pred pisanjem pričujočega uvodnika sem na tv-zaslonu spremljal spektakularno izstrelitev rakete Falcon Heavy, ki jo je ekscentrični bogataš pospremil z bizarno podrobnostjo: raketa je na krovu ponesla v vesolje … osebni avto. Je to odraz realnosti 21. stoletja, kulture ekscesa, medijske pompoznosti, všečkov? Gotovo. Ob spektaklu sem tudi sam užival, šlo je za demonstracijo novega obdobja v vesoljskem »raziskovanju«, se pa vseeno nisem mogel znebiti občutka, da gre obenem za trivializiranje pomembnega, zelo dragega in – vsaj na papirju – naprednega dogodka.

Pred štiridesetimi leti je NASA s ploviloma Voyager I in II v vesolje med drugim poslala zlato ploščo, na kateri so bili vgravirani največji dosežki človeštva. To je bila skromna gesta pri poskusu komuniciranja z morebitnimi bitji onstran našega dojemanja. Danes se zdi, da k vsaki stvari pristopamo z larger-than-life mentaliteto. In če gre pri letošnjem programu Festivala dokumentarnega filma za iskanje točke povezovanja, potem so to larger-than-life liki ter kritičen ali nostalgično-melanholičen odnos do preteklosti. Dokumentarec Najbolj oddaljen spregovori ravno o dosežkih Voyagerjev ter razliki med vesoljskimi programi pred pol stoletja in danes; romunski Mrtvi narod o krivdni vlogi Romunov pri holokavstu, kar dokumentarec Raduja Judeja znova povezuje z zelo aktualnimi novicami s Poljskega, ki je sprejela bizaren zakon o prepovedi omembe šoaha v kontekstu poljske zgodovine; Druga stran vsega o beograjskem meščanskem stanovanju, ki je preživelo vse totalitarne režime od konca druge svetovne vojne; Zahodno od reke Jordan o spremembah o odnosu med Izraelci in Palestinci od začetka osemdesetih do danes; V napeti sedanjosti o prelomnih družbenih dogodkih druge polovice šestdesetih let, ki so leta 1968 zavreli v praški pomladi in majskih študentskih protestih.

Našteti filmi imajo nekatere larger-than-life protagoniste, npr. vodjo pariških študentov Daniela Cohna-Bendita, »rdečega Dannyja«, ki pa se zdijo minorni v primerjavi z liki iz larger-than-life kategorije, npr. s polkovnikom Fahirjem iz Razstavljavca min, manipulativnim igralcem, ki begunce Tujca v paradižu sprejema v treh ideoloških inkarnacijah, s tehnološkimi guruji iz Silicijeve doline v Čistilcih ali nepopustljivo trenerko in selektorico ruske gimnastične reprezentance iz filma Čez bolečinski prag.

In potem so tu cineasti, ki ustvarjajo dokumentarce o običajnih ljudeh ali »mrtvem času«, npr. edinstvena Latvijka Laila Pakalnina, ki potegne emocijo ali pomenljiv aktualni komentar iz najbolj banalne vsakdanjosti. Ali Frederick Wiseman, najbolj trdovraten gost FDF-ja (gostimo ga skoraj vsako leto), čigar Ex Libris, film o znameniti Newyorški javni knjižnici, učinkuje kot tihi protest proti vulgarizaciji javnega diskurza, instantnim sodbam in razslojevanju v možnostih izobraževanja. Povedano drugače, to je portret Amerike, ki je v »kulturi« medijskega kričaštva sploh ne prepoznamo več. Amerika je še vedno lahko solidarna, strpna, kultivirana, miselno in čustveno artikulirana, le skrili so jo pred nami, nam govori med vrsticami Wiseman, podobno kot to počne Debatni krožek, kjer se med učenjem francoščine v Centru Georgesa Pompidouja retorično enakovredno »kosajo« vsi razredni sloji, tako odvetniki in zdravniki kot proletarci in begunci.

Svet je lahko tudi lep, samo televizijska poročila je treba odklopiti – in dati priložnost filmskemu dokumentarcu.