iz prve roke
»Z Ericom [Rothom] sva uživala pri pisanju prve različice scenarija. Imela je vse trope vesterna – žanra, s katerim sem odraščal – in zelo me je mikalo, da bi šel v to smer. Toda pomislil sem: edina oseba, ki lahko poleg Mollie Burkhart v zgodbo vnese dušo, je njen mož Ernest, to pa zato, ker sta zaljubljena. Šli smo v Oklahomo, v naselbino Gray Horse, kjer so nam pripadniki plemena Osage pripravili veliko večerjo. Neka ženska je vstala in rekla: ‘Veste, Ernest in Mollie sta se imela rada. Ne pozabite tega. Imela sta se rada.’ Pomislil sem: Uau! To je zgodba! /.../ Bilo bi preprosto narediti nekakšno detektivko, toda teh imamo že dovolj. Hotel sem raziskati nekaj drugega.«
– Martin Scorsese
»Ogledali smo si nekaj filmov z Montgomeryjem Cliftom: Dedinjo, Prostor na soncu, Rdečo reko. /…/ To je bila vrnitev k velikim epskim filmom iz štiridesetih let, z zelo sprevrženo, nenavadno ljubezensko zgodbo v svojem središču.«
– Leonardo DiCaprio
kritike
»Pripoved o pohlepu in nasilju z izjemno Lily Gladstone v glavni vlogi se izkaže za Scorsesejev pozni vrhunec. /…/ V napeti, razburljivi, dih jemajoči zadnji tretjini – vključno z duhovitim in ganljivim epilogom – Morilci cvetne lune postanejo več kot revizionistični vestern, več kot uničujoča ljubezenska zgodba in celo več kot klasični gangsterski film. Postanejo film Martina Scorseseja – in večje pohvale si ni mogoče zamisliti.«
– Jessica Kiang, Sight and Sound
»Scorsese je [v nekem intervjuju] dejal, da čuti, kako se njegov čas izteka, ravno ko je začel odkrivati nove, vznemirljive možnosti medija. A če so Morilci cvetne lune ‘pozni film’ – delo režiserja, ki se zaveda, da morda zadnjič sedi za kamero –, potem gre manj za litanije kot za gromki krik častitljivega mojstra, ki film spremeni v dejanje pričevanja. To je besen tour de force, ki nas prisili, da se soočimo z nizom dogodkov, toliko bolj uničujočih prav zaradi pozabe, v katero so utonili. /.../ Film pripada Lily Gladstone. Mollie je ultimativna priča, njeno neomajno dostojanstvo, s katerim prenaša vse vrste izdaj, pa je najosupljivejši vidik Morilcev cvetne lune. Ko se odvrti zaključna špica, nam v spominu ostaneta dva obraza: Scorsesejev, ko v ganljivem cameo nastopu izreče zadnje besede, in obraz Lily Gladstone, na katerem se izriše vse zlo, ki ga je Mollie pretrpela. Mollie ne potoči niti solze; Morilci cvetne lune niso pogreb. To je obtožba.«
– Leonardo Goi, Notebook
»Morilci cvetne lune so pretresljiva, na trenutke osupljivo mračna kriminalka o resničnem zločinu, ki zaradi srhljivih podrobnosti deluje že skoraj kot grozljivka.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Morilci cvetne lune so monumentalno dolgo delo, ki se razvija v počasnem tempu, vendar natančno ve, kam je namenjeno, in ne zapravi niti sekunde. To je elegantno vijugast film stare šole, takojšnja ameriška klasika; skoraj steinbeckovski v svoji pozornosti do detajlov in pravičniškem besu. /.../ Scorsese splete alternativni mit o rojstvu Amerike. Morilci cvetne lune se odigrajo kot mogočna, črno-črna tragedija o tem, kako je bil Zahod v resnici osvojen, raj pa je prikazan kot travnata pustinja, kjer je edini sadež surova nafta, kri na tleh pa seme za prihodnost.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Morilci cvetne lune, zasnovani kot nekakšen velikopotezni ep, ki v spomin prikliče čase ambiciozne filmske ustvarjalnosti sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let, so v svojem srcu ljubezenska zgodba. So pa tudi whodunnit, vendar brez poenostavljenih rešitev; zelo mračna različica vesternov stare šole; film, v katerem igralec, čigar talent prepogosto zasenči njegova slava, odigra najboljšo vlogo v karieri; nadaljevanje edinstvenega petdesetletnega sodelovanja dveh umetnikov/sosedov iz Male Italije; a tudi obtožba belske nadvlade nekoč in danes. Predvsem pa gre za film Martina Scorseseja, poln spoštovanja do kulture, ki je preživela strašno travmo, posejan z dramatičnimi preobrati, filmskimi referencami ter premisleki o meji med svetim in profanim. In seveda: Morilci cvetne lune so mojstrovina.«
– David Fear, Rolling Stone
»Ljubezen ne sme biti v napoto profitu. Vedela je, da se je z njo poročil zaradi denarja, da je volk, da v njej vidi kazino in da igra dvojno igro, a ga je kljub temu podcenila. Podcenila je pohlep, lakomnost, požrešnost, podcenila je brezobzirno in brezvestno nasilje, ki je vgrajeno v pohlep, podcenila je rasizem, korupcijo in mizoginijo, podcenila je kapitalizem, njegovo razlaščevalno, parazitsko, destruktivno, teroristično, apokaliptično moč, in podcenila je genocidno brutalnost »manifestne usode« in zlobno banalnost »ameriške izjemnosti«, ki sta poganjali razmah ameriškega kapitalizma. In ja, precenila je ljubezen, ki je ponotranjila vse slabe plati kapitalizma - izkoriščanje, izkoriščanje, izkoriščanje. ZELO ZA«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film Morilci cvetne lune ima nenavadno strukturo kriminalke, v kateri so vnaprej znani tako morilci, kot žrtve, s čimer ustvarja skrajno nelagoden občutek prisostvovanja drsenju plazu. Prisotni so tudi elementi vesterna in detektivke, hkrati pa gre za družbeno fresko, veličasten portret neke skupnosti skozi širok zgodovinski zamah. Na resnični zgodbi temelječe delo je tudi luciden esej o tem, da je v jedru prvotne akumulacije kapitala ZDA, v bistvu nasilje v obliki prevar, izsiljevanj, razlastitev in umorov.«
- Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
portret avtorja
Marko Šantić je na Hrvaškem rojeni ter v Sloveniji živeči režiser in scenarist. V času študija na AGRFT je posnel igrani kratkometražec Srečno pot, Nedim, ki mu je prinesel številna priznanja, med drugim nominacijo Evropske filmske akademije, nagrado za najboljši kratkometražec na festivalu v Sarajevu in glavno študentsko nagrado na festivalu v Tribeci. Leta 2013 je za celovečerni prvenec Zapelji me (2013) prejel vesno za najboljšo režijo na Festivalu slovenskega filma, kasneje pa je bil film izbran tudi kot slovenski kandidat za nominacijo za oskarja. Leta 2018 je posnel svoj drugi celovečerec Skupaj ter s Saro Hribar, eno od soscenaristk filma Zbudi me, zrežiral Lado Kamenski, nagrajeno z zlato areno za najboljši scenarij in igralko na festivalu v Pulju. Zbudi me (2022) je Šantićev tretji samostojni celovečerni film.
iz prve roke
»V zadnjih letih je svet priča zgodovinskemu revizionizmu – reinterpretaciji zgodovine. Mlajše generacije veliko časa preživijo na internetu, kjer pridobivajo napačna zgodovinska dejstva. Zdi se, da si pod tem vplivom ustvarjajo povsem drugačno podobo zgodovine, kot jo poznamo. /…/ Amnezija [glavnega lika] predstavlja sodobne posameznike, ki vedo malo o skupni preteklosti in so zato lažje potisnjeni v sovražnost do drugih kultur in sodržavljanov. Splošno nepoznavanje zgodovine je nekaj, kar vpliva na vse nas, in prav o tem govori moj četrti film. /…/ Še v prvih povojih scenarija smo bili priča velikemu migrantskemu valu z vzhoda, ko so množice ljudi drvele proti zahodni Evropi. Šlo je za trenutek, kakršnega naša generacija še ni doživela. Na televiziji smo neprestano gledali posnetke množičnega priseljevanja in domala čez noč se je pokazal naš ‘drugi obraz’; obraz družbe, ki se ima za tolerantno in razumevajočo, dokler živi v svojem zaprtem mehurčku. Takoj ko pride do trka z drugo kulturo, pa se situacija spremeni. Ko sem pisal scenarij, me je tako zanimala predvsem miselnost ‘malega’ človeka, ki se v strahu pred neznanim pridruži negativnim kampanjam, nestrpnemu govoru ter branju in širjenju lažnih novic.«
– Marko Šantić
kritike
»Se lahko človek resnično spremeni? Ali življenje sploh kdaj ponudi priložnost za nov začetek? Se je mogoče zares znebiti temne, sovraštva polne preteklosti? /.../ Film se morda sliši kot nekoliko lahkotnejša variacija Generacije X (American History X), toda odnosi med Slovenci in priseljenci iz drugih delov nekdanje Jugoslavije so v slovenskem filmu in javnem diskurzu dejansko zelo priljubljena tema. /…/ Film, pod katerega se kot scenarista podpisujeta Šantić in Sara Hribar, predvsem pa Goran Vojnović, ki je temo raziskoval že v različnih medijih (kot režiser, pisatelj, dramatik in kolumnist), deluje pristno predvsem zahvaljujoč Henigmanovi globoko predani upodobitvi glavnega lika, da lokacij in družbenih pokrajin sploh ne omenjamo. /…/ Režiser mojstrsko izpelje tudi enega ključnih prizorov ob koncu filma – to pa je dovolj, da film pusti dober vtis in morda prebudi ljudi iz vladajoče nacionalistične norosti.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa
»Odlična sodobna drama, postavljena v urbano Slovenijo, s sijajno in svežo igralsko zasedbo, ki vključuje dve 'evropski vzhajajoči zvezdi', izjemnim direktorjem fotografije in skrajno osredotočeno montažo /…/. Izgubljena duša v kaotičnem svetu. Izjemno filmsko doživetje, ki dokazuje moč podob.«
– Niki Nikitin, Filmski festival Black Nights v Talinu
»Zbudi me v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče. Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto. Pogumen in za današnji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi.«
– utemeljitev vesne za najboljši celovečerec
»Scenarij za film Zbudi me pomembno in občutljivo temo obravnava z jasne in odgovorne pozicije, a hkrati vanjo življenjsko vključuje tudi elemente duhovitosti. Pozoren je na vsak lik znotraj zgodbe, ga precizno izpelje in mu skozi nepričakovane situacije ponudi prostor za večplastnost. Avtorji brezizhodnost začaranega kroga sovraštva spretno preslikajo v domišljeno krožno strukturo, v kateri bi konec lahko spet bil začetek (filma).«
– utemeljitev vesne za najboljši scenarij
Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
iz prve roke
»Zanima me normalizacija telesnih sprememb in starosti, iskanje lepote v krhkosti ter raziskovanje končnosti in smrti. To je minevanje časa. Nihče nas ni naučil, kako se starati in umreti, jaz pa želim ta proces opazovati, ga sprejeti kot nekaj normalnega. Morda bo moj film komu, ki se spopada s strahovi v zvezi s smrtjo in starostjo, prinesel tolažbo. Neskončni spomin pa je predvsem ljubezenska zgodba; govori o tem, kako ljubiti v trenutkih ranljivosti, kako živeti z nekom, ko spomin ni več popoln. Pri snemanju sem zelo uživala, saj zgodbe nisem doživljala z vidika izgube ljubljene osebe ali izgube spomina. Namesto tega sem z navdušenjem in hkrati zavistjo občudovala njun odnos: nekaj, česar sama nisem doživela ali videla v svoji okolici. Pri njuni ljubezni ni pomembno, kaj sta bila nekoč, temveč kaj sta danes, dejstvo, da imata drug drugega. /…/ Oba sta znani javni osebnosti v Čilu. /…/ Augusto je bil zelo pomemben novinar. Deloval je v dveh različnih obdobjih čilske zgodovine. V času diktature je imel ključno vlogo kot sodelavec tajne informativne oddaje Teleanálisis; ta je poročala o dogajanju v državi, ko so glavni mediji molčali. Skupaj z novinarskimi kolegi je šel na ulice, snemal dogajanje in se pogovarjal z ljudmi, posnetke pa so nato skrivaj pošiljali po vsej državi. Danes je to najpomembnejše arhivsko gradivo iz obdobja čilske diktature. Augusto je zaslužen za nastanek podob, ki predstavljajo vizualni spomin države. Zelo je pomemben za našo zgodovino. Ko se je vrnila demokracija, je sodeloval pri vseh kulturnih oddajah največje javne televizije – kot voditelj, producent in scenarist. Ustvarjal je dve kroniki: o zgodovini naše države in o lokalni umetniški dejavnosti. /…/ Paulina je znana gledališka, filmska in televizijska igralka. Slavna in priznana je tudi na političnem področju. Bila je prva čilska ministrica za kulturo. Mojo pozornost je pritegnila njena vseživljenjska strast do kulture in umetnosti. Zares navdihujoče je, kako se je posvetila skrbi za svojega partnerja. /.../ Letos mineva petdeset let od Pinochetovega državnega udara. Zgodovina nikoli ne pozabi zgodovinskih dejstev. Živimo v družbah, ki tovrstnim spominskim slovesnostim namenjajo veliko pozornosti; spominjamo se, da ne bi ponavljali zgodovine. Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. /…/ Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ /.../ Pojem spomina je širok. Moj film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane ...«
– Maite Alberdi
kritike
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader
»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /.../ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire
»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian
»Paulina nenehno uri njegov »neskončni« spomin, ki peša in uhaja (Kam sva šla na prvi zmenek? Kdo si ti? Kaj počneva tu? Kaj je z mano? Zakaj jočem?), vse, kar počneta, vsak dialog, vsak nasmeh, vsako jutranje zbujanje, vsako vodenje po domu, vsak ples, vsako božanje, vsaka tolažba, vsak lapsus, vsaka ironija, vsako glasno branje knjige, vsako poslavljanje od knjig, vsako posvetilo, vsaka vaja za nastop, vsak boj s prepoznavanjem, vsako prebijanje skozi labirinte preteklosti, vsako klicanje spomina, je znak velike povezanosti, nežnosti, vdanosti, zaljubljenosti in sreče, toda obenem je obema povsem jasno, da jima ne bo uspelo. A po drugi strani - komu pa uspe? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta in Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. /…/ Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.«
– Petra Meterc, RA Slovenija
portret avtorja
Quentin Dupieux, rojen leta 1974 v Parizu, je režiser in ustvarjalec elektronske glasbe. Konec devetdesetih je posnel niz oglasov za kavbojke Levi’s, skladba Flat Beat, ki jo je ustvaril za kampanjo, pa je bila v tistem času velika uspešnica. Pod umetniškim imenom Mr. Oizo je kasneje izdal še več albumov. Leta 2007 je režiral svoj celovečerni prvenec Steak, tri leta pozneje pa se je v sekcijo Teden kritike v Cannesu uvrstil z Gumo (Rubber, 2010), zgodbo o avtomobilski pnevmatiki, ki se odpravi na morilski pohod. Sledili so celovečerci Narobe svet (Wrong, 2012), Wrong Cops (2013), Réalité (2014), Au poste! (2018), Semiš jakna (Le Daim), Mandibule (Mandibules, 2020), Neverjetno, a resnično (Incroyable mais vrai, 2022) in Kajenje povzroča kašelj (Fumer fait tousser, 2022). Lani avgusta je v tekmovalnem programu festivala v Locarnu predstavil film Yannick, mesec pozneje pa so na festivalu v Benetkah prikazali pričujoči celovečerec. Slovenski gledalci smo si režiserjeve filme lahko ogledali v Liffovi sekciji Ekstravaganca, na festivalu Kurja polt in na rednem sporedu Kinodvora. Dupieux trenutno pripravlja svoj štirinajsti celovečerni film À notre beau métier, v katerem bodo nastopili Léa Seydoux, Vincent Lindon in Louis Garrel.
iz prve roke
»Pri pisanju in režiji tega poklona sem se povezal s kozmično zavestjo Salvadorja Dalíja in se pustil voditi z zaprtimi očmi. Najprej mi je mojster naročil, naj za njegov lik (preveč zapleten za enega samega človeka) angažiram več odličnih igralcev; nato sva skupaj obiskala Buñuela ter mu ukradla nekaj podob in idej; potem me je na silo odvedel v globine svojih najmračnejših misli in v svoje sanje; dokler nisem nazadnje s težavo spet prevzel nadzora nad svojim filmom in ga preprosto posnel kot ljubezensko izpoved temu človeku. Kot je rekel sam, je bila njegova osebnost verjetno njegova največja mojstrovina. Moj film skromno pripoveduje o tem. /…/ Ko sem začel sanjati o projektu, sem hitro ugotovil, da ne smem posneti filma o Dalíju, ampak z njim; da moram poiskati neko obliko svobode, ki jo v meni navdihuje njegovo delo. Nisem hotel pripovedovati o Dalíju v umetniški šoli, pojasnjevati njegovih frustracij in dvomov, snemati umetnika pri delu. To me ni zanimalo. Dalí kot človek, kot genij komuniciranja, me navdušuje skoraj bolj kot Dalí-umetnik. Všeč mi je, kako je nenehno skušal ubežati lastni podobi, tako da se je z njo igral. To je tudi način, kako se mu poklanjam v filmu. Daaaaaalí! je ne-film o umetniku, ki nikoli ne bi želel, da bi ga pospravili v predalček. Zato smo se morali zazreti v vesolje in se podati v kraje, ki niso daleč od norosti – tako kot je počel on. Posneti nor film za genija. /.../ [Uvodni prizor, ki reproducira sliko Fontaine nécrophilique,] je bil zame način, kako gledalcem sporočiti, naj se vkrcajo. Od tu naprej jih čaka divja vožnja. Dalíjev tobogan. Nikakor nisem želel udobnega vodenega ogleda v muzejskem slogu. Zamišljal sem si film, ki bi gledalca dobro pretresel, ob katerem bi se mu zvrtelo v glavi; delal bi ostre ovinke, se ustavljal in spet speljeval. Hotel sem, da bi bil zelo igriv in velikodušen. /…/ O Dalíju sem prebral nekaj knjig; bile so zanimive, vendar nisem vedel, kaj bi lahko iz njih naredil. Raje sem poiskal posnetke; televizijske nastope. Dalí je imel občutek za punchline, vedel je, kako se pojaviti, samo da bi lahko potem bolje izginil. Izrekel je vse, kar mu je prišlo na misel. Razumel je, da so mediji poligon za njegovo umetnost. Tudi star in utrujen je bil v intervjujih fenomenalen. /…/ Daaaaaalí! se ravno toliko poklanja Dalíju kot navdihuje pri Buñuelovih filmih /.../. Gre pa tudi za (anahronističen) poklon Monty Pythonom. V njihovih filmih je svoboda, ki me je vedno navduševala. To so komedije, ki so hkrati zahtevne in popolnoma idiotske. Tako kot pri Dalíju in Buñuelu gre za iskanje novega jezika, zavračanje spodobnosti, željo po provokaciji, a tudi za nekakšno nežnost in človečnost, ki se mi zdita ganljivi. /.../ Dalí ni nikoli zares posnel svojega filma. Mislim pa, da bi bil velik filmski ustvarjalec. Naredil je nekaj kratkih filmov, ki jih je zelo navdihnil Méliès in ki že kažejo njegovo željo po igranju z medijem. /…/ Pri Mélièsu, tako kot pri Buñuelu ali Monty Pythonih, mi je všeč ideja, da je film obrt, ki dovoljuje vse. /…/ Občutek imam, da je Dalí utopija, ki je izginila. /…/ Ko pomislim na Dalíja, vidim svet, kjer je umetnost v središču. Umetniki so bili nekoč v središču družbe, videl si jih na televiziji, v časopisih. Niso se bali biti provokativni, absurdni, ali se celo osramotiti. /…/ Toda umetnost je izginila iz našega vsakdanjega življenja. /…/ Dalí je bil eden prvih umetnikov, ki je svojo svobodo promoviral kot obliko umetnosti. In to v samem središču sistema. V njegovi norosti je nekakšna iskrenost, ki me gane. Ne spoštuje nobenih pravil; išče, izumlja, včasih mu tudi spodleti. Toda ves čas dela nekaj novega. Pri ustvarjanju filmov se tudi sam skušam približati temu laboratorijskemu pristopu, tej igrivosti. Nenehno iščem nove načine ustvarjanja. Ko sem oživil Dalíja, sem si dovolil, da moje nezavedno resnično prevzame nadzor nad pisanjem. Daaaaaalí! je zelo natančno napisan film, zelo skrbno zgrajen, toda nima potrebe po ‘pripovedovanju’. To je film, ki se ves čas spreminja. Slika je tista, ki pripoveduje zgodbo; v nas vzbuja občutke, nas preseneti, premakne. Gre za nekakšen dialog med Dalíjem in filmom. Nisem genij kot on. Zato je moj film le skromen poskus, da se mu poklonim na najbolj nor in svoboden možen način. /…/ Nadrealizem danes ne pomeni nič. /…/ Ljudje kar naprej uporabljajo to besedo. Kadar česa ne razumejo, rečejo, da je ‘nadrealistično’. Ali še huje: ‘absurdno’. Če bi svoj film že moral opredeliti, potem ga zagotovo ne bi hotel umestiti v neko obstoječo kategorijo. Gre za igro, eksperiment; poskus drugačnega pristopa k filmu. Način, kako priklicati Dalíjevega duha, ne da bi stvari jemal preveč resno. Predstaviti umetnost v njeni najbolj fizični, najbolj iracionalni obliki. To je najmanj, kar lahko storiš, če se lotiš umetnika, kot je bil on.«
– Quentin Dupieux
kritike
»Sanje postanejo ovinki, motnje v zgodbi, razkrivajo in zakrivajo, nato pa se spet spremenijo v sanje. Tudi šale postanejo sanje. Vse je šala, sen, motnja, iluzija. Vse je skrajno resno in hkrati povsem nesmiselno – toda nesmiselnost je globoka, igrivost pa povsem resna. Ali pa tudi ne. Kot bi Luis Buñuel režiral scenarij Monty Pythonov. /…/ Nič v tem filmu ni predvidljivo – razen njegove lastne nepredvidljivosti. Daaaaaalí! zagotovo ne bo všeč vsakomur, vendar to tudi ni njegov namen. Dupieux tako kot njegov subjekt trmasto vztraja na svoji poti, pri tem pa doseže stopnjo prismuknjenosti, ki se nevarno približa sublimnosti.«
– John Bleasdale, Sight and Sound
»‘Zgodba mora imeti začetek, sredino in konec, vendar ne nujno v tem vrstnem redu,’ je dejal Godard, toda film Daaaaaalí! gre še korak naprej, saj ponudi tri začetke, šest sredin in štiri ali pet koncev, od katerih nobeden ni tam, kjer bi moral biti, a so hkrati vsi na pravem mestu. /…/ Film, ki bi ga Buñuel zagotovo cenil. /…/ Očarljivo!«
– Jessica Kiang, Variety
»Daaaaaalí! si zamišlja /.../ naključno srečanje med novinarko in slikarjem, podobno kot si je nekdo nekoč zamislil enako naključno srečanje dežnika in šivalnega stroja na operacijski mizi. /.../ Francoski režiser v svojem značilnem slogu razstavi slikarjevo osebnost in ponudi odštekano, samoreferenčno, žanrsko neopredeljivo in celo dalíjevsko komedijo. /.../ Dalí je v članku Film-arte, film-antiartístico /…/ bolj ali manj jasno pokazal ključ do svoje osebne in neposnemljive ideologije. ‘Antiumetniški filmski ustvarjalec,’ beremo, ‘strelja nad opečnati zid ter lovi nepričakovane in pristne kubistične ptice.’ Takoj zatem je pokazal na sovražnika, ki ga je treba premagati: ‘Umetniški filmski ustvarjalec po drugi strani strelja na lažne kubistične ptice in lovi neuporabno opeko. Filmski ustvarjalec [anti-umetniški] ignorira umetnost; snema na čisti način, pri čemer se podreja le tehničnim zahtevam kamere ter otročjemu in radostnemu instinktu svoje športne filozofije.’ Jasno. /…/. Daaaaaalí! se od začetka do konca razvija kot nenehno, radostno in brezglavo slavljenje paranoičnega, vsega, kar je nasprotje ‘arhaičnega in neaktualnega, konservativnega in tradicionalnega, klišejskega in retoričnega, sentimentalnega in pompoznega’. Besede so Dalíjeve, ne Dupieuxove. Ali pa je morda obratno? /…/ Daaaaaalí! – odločno antiumetniški film.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Dupieux nas znova spomni, koliko zabave je mogoče pričarati z najosnovnejšimi filmskimi sredstvi. /.../ Neskončno ustvarjalna vizija umetnosti in kinematografije.«
– Elena Lazic, The Playlist
»V času, ko je vsak drugi film prestiža in ugleda lačna biografija, smo lahko srečni, da imamo Quentina Dupieuxa, plodovitega, resnega in trapastega režiserja, ki je kot ustvarjen, da žanr sesuje v prah.«
– Alistair Ryder, The Film Stage
»/…/ mešanica Buñuela in trojice Zucker-Abrahams-Zucker, ki potrjuje Dupieuxov sloves absurdističnega komedijanta in subtilno pronicljivega esejista človeškega stanja.«
– Nicolas Rapold, Artforum
»Daaaaaalí!! je buñuelovska satira sodobne obsedenosti z znamčenjem, influencerstva, spletnega narcizma, nenehnega samooglaševanja, klovnovskega poziranja, toksičnega ekshibicionizma, identitetne grandomanije in porniflkacije kulta osebnosti. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
o avtorju
Guillaume Maidatchevsky je francoski režiser in strokovnjak za živali, ki je delal tako za neodvisne produkcije kot za velike francoske in mednarodne televizijske kanale, kot so National Geographic, BBC, Discovery, ZDF, Sky … Študij biologije ga je postopoma usmeril v snemanje filmov z ekološkim pomenom. Največkrat piše in režira zgodbe, povezane z naravo in varovanjem okolja. Ljudi rad spodbuja k sanjarjenju in pripovedovanju zgodb, živali pa snema, kot bi snemal igralce, na višini njihovih oči. Zanj ima vsaka žival svojo osebnost, s svojimi filmi pa skuša pripovedovati univerzalne zgodbe.
iz prve roke
»Iz knjige smo ohranili predvsem perspektivo živali z njihovim dojemanjem narave. Z mačkom je to še toliko bolj zanimivo, ker ga ni mogoče »disciplinirati« tako hitro kot psa. Maček živi med dvema svetovoma, domačim in zunanjim, ima svojo neukrotljivo plat, svojo voljo. /…/ Mačka sem hotel prikazati takšnega, kot je. Včasih je ljubek, a je tudi lovec, plenilec, ki se zna igrati s svojim plenom; gre za žival, ki zjutraj na vrtu ubije ptico, zvečer pa prede na vašem kavču. Želel sem, da otroci spoznajo, da ima maček svojo svobodo in da se sam odloča, ali jo bo izkoristil ali ne.«
- Guillaume Maidatchevsky
Lutkovni film, posnet v tehniki stop animacije, nadaljuje očarljivo tradicijo češke šole animacije, ki mračnost prepleta z lučjo, pustolovščino pa z diskretnim humorjem.
o avtorju
Filip Pošivač je diplomiral iz animacije na Akademiji za umetnost, arhitekturo in oblikovanje v Pragi. Leta 2015 je zaključil kratki film Az po usi v mechu (Deep in Moss), ki je postal festivalska uspešnica, iz nje pa je leto kasneje ustvaril še spletno serijo Zive z mechu (Live from the Moss). Njegov kratki film Pres palubu! (Overboard!) je imel premiero na festivalu Cinekid v Amsterdamu, ki slovi po izjemnem programu za otroke in mlade, prvi celovečerec Toni, Staša in čarobna luč pa izhaja iz njegovega prvega kratkega filma o svetlečem Toniju O Tondovi, který svítil (2011).
iz prve roke
»Za svoj prvi celovečerec sem izbral tehniko stop animacije. Vse lutke smo posneli sličico za sličico, kar je vedno prava dogodivščina! Animacija je zame že od nekdaj čarobna. Kot otrok sem gledal stare animirane filme legendarnega češkoslovaškega avtorja in vizualnega umetnika Jiříja Trnke. Menim, da imajo lutke čarobno moč – ko se premaknejo, se oči zasvetijo tako otroku kot odraslemu gledalcu. Preprosto te začarajo! In animacija jim vdihne življenje. Lutke in scenografija, ki jih obdaja, so ustvarjene iz običajnih materialov, takšnih, ki so povsod okoli nas. Ko jih vidimo v filmu, v nas vzbudijo intimni občutek, da se zgodbe lahko dotaknemo.«
- Filip Pošivač
kritike
»Film Toni, Staša in čarobna luč je resda v prvi vrsti namenjen otroškemu občinstvu, z družinsko identiteto pa lovi ravnotežje med slapstick humorjem in subtilnejšimi duhovitostmi in vizualnimi igrami, s čimer zabava tudi odrasle. Film odpira tudi širšo družbeno temo, primerno za naše polarizirane čase, saj slavi edinstvene identitete otrok in poudarja njihovo sprejemanje samih sebe. Ne le da otroke spodbuja, da se postavijo zase in pokažejo pogum, temveč hkrati spodbuja tudi odprt dialog s starši in se pri tem izogne nedomiselni poučni moralki.«
- Martin Kudláč, Cineuropa
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
portret avtorice
Margarethe von Trotta (1942, Berlin) velja za eno ključnih predstavnic t. i. novega nemškega filma in eno vodilnih feminističnih režiserk. V zgodnjih šestdesetih letih se je iz Pariza, kjer je odkrila francoski novi val in Ingmarja Bergmana, vrnila v Nemčijo ter se uveljavila kot igralka v filmih Rainerja Wernerja Fassbinderja in Herberta Achternbuscha. S tedanjim možem Volkerjem Schlöndorffom je sodelovala pri pisanju scenarijev za njegove filme ter skupaj z njim režirala priredbo romana Heinricha Bölla Izgubljena čast Katarine Blum (Die verlorene Ehre der Katharina Blum, 1975). Leta 1978 je posnela prvi samostojni celovečerec Drugo prebujenje Christe Klages (Das Zweite Erwachen der Christa Klages), ki so mu med drugimi sledili: Svinčeni časi (Die Bleierne Zeit, 1981; zlati lev v Benetkah), Rosa Luxemburg (1986; deljena nagrada za najboljšo igralko v Cannesu), Ženske z Rosenstrasse (Rosenstrasse, 2003; nagrada za najboljšo igralko v Benetkah) in Vision – Aus dem Leben der Hildegard von Bingen (2009). V Kinodvoru smo si lahko ogledali njen film Hannah Arendt (2012), v katerem je naslovno filozofinjo in politično teoretičarko odigrala Barbara Sukowa. Leta 2022 je Margarethe von Trotta prejela častno nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo.
iz prve roke
»Ingeborg Bachmann je že dolgo ena mojih najljubših avtoric. V mladosti sem tudi sama pisala pesmi, vendar jih nisem nikomur pokazala in sem pisanje kmalu opustila. Pozneje sem se v svojih filmih pogosto sklicevala nanjo, veliko preden sem zaslutila, da bom njeno življenje in delo kdaj obravnavala na tako neposreden način. /…/ Tako vsestransko, zapleteno, celo skrivnostno žensko in umetnico je seveda zelo težko ujeti v film. Zato sem se omejila na šest let njenega življenja. Štiri leta, ki jih je preživela z Maxom Frischem, in dve leti po tem – ko je trpela zaradi ločitve in se je lahko za kratek čas ‘pozdravila’ le s potovanjem v puščavo z mlajšim moškim. Njeno razmerje z Maxom Frischem je bilo po mojem mnenju poskus, da bi živela hkrati vezano in svobodno. Bila je samozavestna ženska, ki se je zelo dobro zavedala svoje vrednosti, vedela pa je tudi, da se je bilo ženskam v petdesetih in šestdesetih letih težko uveljavljati ali sploh doseči, da bi jih opazili. Ingeborg Bachmann so priznavali in spoštovali mnogi, vključno s pisateljskimi kolegi, in na začetku je verjela, da je Max Frisch dovolj močan, da jo bo sprejel skupaj z njenimi ‘temnimi trenutki’. Dva pisatelja: ali lahko sodelujeta in si pomagata – ali pa se kljub dobrim namenom ne moreta izogniti tekmovalnosti? Skušala sem povezati dve pripovedni niti: življenje, vezano na moškega, ter svobodno, neodvisno življenje. Dve različni življenjski poti, ki se prepletata.«
– Margarethe von Trotta
»Ingeborg Bachmann je po mojem mnenju ena največjih pesnic vseh časov. Njeno delo sem seveda poznala že prej, o njenem zasebnem življenju pa poleg korespondence s Paulom Celanom nisem vedela ničesar. Grozljivo je bilo izvedeti, koliko je pretrpela, da bi našla svobodo, in kako je bila poteptana njena vera v ljubezen. /.../ Z Margarethe sva dve ženski, ki se naju dotaknejo iste stvari, in čeprav pripadava različnima generacijama, sva se med delom odlično ujeli. Bilo je zelo razburljivo in izpolnjujoče. Zanimivo je bilo ugotavljati, kako določene teme ostajajo aktualne, zlasti tiste, povezane z vprašanjem ženskega osvobajanja. In z navdušenjem sem opazovala, kako znamo ženske stopiti skupaj; vse prepogosto namreč pozabljamo, da nismo same. To je bilo zame pravo darilo. Vse pri tem projektu je bilo darilo!«
– Vicky Krieps
kritike
»Ime Ingeborg Bachmann morda ni znano mnogim zunaj nemško govorečega sveta, toda veteranska režiserka Margarethe von Trotta prikaže pesničine /…/ življenjske, ljubezenske in umetniške preizkušnje na tako prepričljivo intimen način, da je vseeno, ali smo že slišali zanjo ali ne. Pomembno je le, da jo takoj prepoznamo kot žensko izjemnih talentov, briljantno žensko, ki pod vplivom gospodovalnega moškega očitno sodeluje pri lastnem uničenju. Z drugimi besedami: ena najstarejših zgodb na svetu, ki jo obudita k življenju energični nastop Vicky Krieps in ekstravagantna, operatična in ravno tako energična režija Margarethe von Trotta. /…/ Režiserki pri osemdesetih ne manjka drznosti.«
– Stephanie Bunbury, Deadline
»Margarethe von Trotta se vrača k dramaturškemu receptu filma Hannah Arendt: biografske prvine zakonskega razmerja združuje z diskretno didaktičnim posredovanjem jezikovne kulture. Iz avtobiografskih besedil Ingeborg Bachmann je razvila živahen, domiselno diskurziven scenarij. /.../ 81-letna veteranka novega nemškega filma ima kot malo filmskih ustvarjalcev smisel za to, da na platnu nameni prostor besedi. /.../ Če komorni film pogosto napačno označujejo kot gledališki ali nefilmičen, je to tudi posledica dejstva, da ga le redki obvladajo tako dobro kot Margarethe von Trotta.«
– Daniel Kothenschulte, Frankfurter Rundschau
»Margarethe von Trotta , ena vodilnih nemških filmskih režiserk, že vse od samostojnega celovečernega prvenca leta 1978 daje glas ženskam, ki v svojem času niso bile zares slišane ter z njim nagovarja nas danes in tiste, ki za nami prihajajo. In tudi film Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo, ki ga poleg domiselnega scenarija odlikuje igra obeh protagonistov, enigmatične po svobodi hrepeneče Vicky Krieps in nezavedno v preživele vzorce ukalupljenega Ronalda Zehrfelda, ob že tako zanimivi življenjski zgodbi subtilno, a zelo odločno odpira prostor besedam ženske, pesnice, pred svojim časom. Izplača se mu prisluhniti.«
– Gaja Pöschl, RA Slovenija
Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
iz prve roke
»Zanima me normalizacija telesnih sprememb in starosti, iskanje lepote v krhkosti ter raziskovanje končnosti in smrti. To je minevanje časa. Nihče nas ni naučil, kako se starati in umreti, jaz pa želim ta proces opazovati, ga sprejeti kot nekaj normalnega. Morda bo moj film komu, ki se spopada s strahovi v zvezi s smrtjo in starostjo, prinesel tolažbo. Neskončni spomin pa je predvsem ljubezenska zgodba; govori o tem, kako ljubiti v trenutkih ranljivosti, kako živeti z nekom, ko spomin ni več popoln. Pri snemanju sem zelo uživala, saj zgodbe nisem doživljala z vidika izgube ljubljene osebe ali izgube spomina. Namesto tega sem z navdušenjem in hkrati zavistjo občudovala njun odnos: nekaj, česar sama nisem doživela ali videla v svoji okolici. Pri njuni ljubezni ni pomembno, kaj sta bila nekoč, temveč kaj sta danes, dejstvo, da imata drug drugega. /…/ Oba sta znani javni osebnosti v Čilu. /…/ Augusto je bil zelo pomemben novinar. Deloval je v dveh različnih obdobjih čilske zgodovine. V času diktature je imel ključno vlogo kot sodelavec tajne informativne oddaje Teleanálisis; ta je poročala o dogajanju v državi, ko so glavni mediji molčali. Skupaj z novinarskimi kolegi je šel na ulice, snemal dogajanje in se pogovarjal z ljudmi, posnetke pa so nato skrivaj pošiljali po vsej državi. Danes je to najpomembnejše arhivsko gradivo iz obdobja čilske diktature. Augusto je zaslužen za nastanek podob, ki predstavljajo vizualni spomin države. Zelo je pomemben za našo zgodovino. Ko se je vrnila demokracija, je sodeloval pri vseh kulturnih oddajah največje javne televizije – kot voditelj, producent in scenarist. Ustvarjal je dve kroniki: o zgodovini naše države in o lokalni umetniški dejavnosti. /…/ Paulina je znana gledališka, filmska in televizijska igralka. Slavna in priznana je tudi na političnem področju. Bila je prva čilska ministrica za kulturo. Mojo pozornost je pritegnila njena vseživljenjska strast do kulture in umetnosti. Zares navdihujoče je, kako se je posvetila skrbi za svojega partnerja. /.../ Letos mineva petdeset let od Pinochetovega državnega udara. Zgodovina nikoli ne pozabi zgodovinskih dejstev. Živimo v družbah, ki tovrstnim spominskim slovesnostim namenjajo veliko pozornosti; spominjamo se, da ne bi ponavljali zgodovine. Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. /…/ Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ /.../ Pojem spomina je širok. Moj film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane ...«
– Maite Alberdi
kritike
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader
»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /.../ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire
»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian
»Paulina nenehno uri njegov »neskončni« spomin, ki peša in uhaja (Kam sva šla na prvi zmenek? Kdo si ti? Kaj počneva tu? Kaj je z mano? Zakaj jočem?), vse, kar počneta, vsak dialog, vsak nasmeh, vsako jutranje zbujanje, vsako vodenje po domu, vsak ples, vsako božanje, vsaka tolažba, vsak lapsus, vsaka ironija, vsako glasno branje knjige, vsako poslavljanje od knjig, vsako posvetilo, vsaka vaja za nastop, vsak boj s prepoznavanjem, vsako prebijanje skozi labirinte preteklosti, vsako klicanje spomina, je znak velike povezanosti, nežnosti, vdanosti, zaljubljenosti in sreče, toda obenem je obema povsem jasno, da jima ne bo uspelo. A po drugi strani - komu pa uspe? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta in Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. /…/ Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.«
– Petra Meterc, RA Slovenija
portret avtorja
Quentin Dupieux, rojen leta 1974 v Parizu, je režiser in ustvarjalec elektronske glasbe. Konec devetdesetih je posnel niz oglasov za kavbojke Levi’s, skladba Flat Beat, ki jo je ustvaril za kampanjo, pa je bila v tistem času velika uspešnica. Pod umetniškim imenom Mr. Oizo je kasneje izdal še več albumov. Leta 2007 je režiral svoj celovečerni prvenec Steak, tri leta pozneje pa se je v sekcijo Teden kritike v Cannesu uvrstil z Gumo (Rubber, 2010), zgodbo o avtomobilski pnevmatiki, ki se odpravi na morilski pohod. Sledili so celovečerci Narobe svet (Wrong, 2012), Wrong Cops (2013), Réalité (2014), Au poste! (2018), Semiš jakna (Le Daim), Mandibule (Mandibules, 2020), Neverjetno, a resnično (Incroyable mais vrai, 2022) in Kajenje povzroča kašelj (Fumer fait tousser, 2022). Lani avgusta je v tekmovalnem programu festivala v Locarnu predstavil film Yannick, mesec pozneje pa so na festivalu v Benetkah prikazali pričujoči celovečerec. Slovenski gledalci smo si režiserjeve filme lahko ogledali v Liffovi sekciji Ekstravaganca, na festivalu Kurja polt in na rednem sporedu Kinodvora. Dupieux trenutno pripravlja svoj štirinajsti celovečerni film À notre beau métier, v katerem bodo nastopili Léa Seydoux, Vincent Lindon in Louis Garrel.
iz prve roke
»Pri pisanju in režiji tega poklona sem se povezal s kozmično zavestjo Salvadorja Dalíja in se pustil voditi z zaprtimi očmi. Najprej mi je mojster naročil, naj za njegov lik (preveč zapleten za enega samega človeka) angažiram več odličnih igralcev; nato sva skupaj obiskala Buñuela ter mu ukradla nekaj podob in idej; potem me je na silo odvedel v globine svojih najmračnejših misli in v svoje sanje; dokler nisem nazadnje s težavo spet prevzel nadzora nad svojim filmom in ga preprosto posnel kot ljubezensko izpoved temu človeku. Kot je rekel sam, je bila njegova osebnost verjetno njegova največja mojstrovina. Moj film skromno pripoveduje o tem. /…/ Ko sem začel sanjati o projektu, sem hitro ugotovil, da ne smem posneti filma o Dalíju, ampak z njim; da moram poiskati neko obliko svobode, ki jo v meni navdihuje njegovo delo. Nisem hotel pripovedovati o Dalíju v umetniški šoli, pojasnjevati njegovih frustracij in dvomov, snemati umetnika pri delu. To me ni zanimalo. Dalí kot človek, kot genij komuniciranja, me navdušuje skoraj bolj kot Dalí-umetnik. Všeč mi je, kako je nenehno skušal ubežati lastni podobi, tako da se je z njo igral. To je tudi način, kako se mu poklanjam v filmu. Daaaaaalí! je ne-film o umetniku, ki nikoli ne bi želel, da bi ga pospravili v predalček. Zato smo se morali zazreti v vesolje in se podati v kraje, ki niso daleč od norosti – tako kot je počel on. Posneti nor film za genija. /.../ [Uvodni prizor, ki reproducira sliko Fontaine nécrophilique,] je bil zame način, kako gledalcem sporočiti, naj se vkrcajo. Od tu naprej jih čaka divja vožnja. Dalíjev tobogan. Nikakor nisem želel udobnega vodenega ogleda v muzejskem slogu. Zamišljal sem si film, ki bi gledalca dobro pretresel, ob katerem bi se mu zvrtelo v glavi; delal bi ostre ovinke, se ustavljal in spet speljeval. Hotel sem, da bi bil zelo igriv in velikodušen. /…/ O Dalíju sem prebral nekaj knjig; bile so zanimive, vendar nisem vedel, kaj bi lahko iz njih naredil. Raje sem poiskal posnetke; televizijske nastope. Dalí je imel občutek za punchline, vedel je, kako se pojaviti, samo da bi lahko potem bolje izginil. Izrekel je vse, kar mu je prišlo na misel. Razumel je, da so mediji poligon za njegovo umetnost. Tudi star in utrujen je bil v intervjujih fenomenalen. /…/ Daaaaaalí! se ravno toliko poklanja Dalíju kot navdihuje pri Buñuelovih filmih /.../. Gre pa tudi za (anahronističen) poklon Monty Pythonom. V njihovih filmih je svoboda, ki me je vedno navduševala. To so komedije, ki so hkrati zahtevne in popolnoma idiotske. Tako kot pri Dalíju in Buñuelu gre za iskanje novega jezika, zavračanje spodobnosti, željo po provokaciji, a tudi za nekakšno nežnost in človečnost, ki se mi zdita ganljivi. /.../ Dalí ni nikoli zares posnel svojega filma. Mislim pa, da bi bil velik filmski ustvarjalec. Naredil je nekaj kratkih filmov, ki jih je zelo navdihnil Méliès in ki že kažejo njegovo željo po igranju z medijem. /…/ Pri Mélièsu, tako kot pri Buñuelu ali Monty Pythonih, mi je všeč ideja, da je film obrt, ki dovoljuje vse. /…/ Občutek imam, da je Dalí utopija, ki je izginila. /…/ Ko pomislim na Dalíja, vidim svet, kjer je umetnost v središču. Umetniki so bili nekoč v središču družbe, videl si jih na televiziji, v časopisih. Niso se bali biti provokativni, absurdni, ali se celo osramotiti. /…/ Toda umetnost je izginila iz našega vsakdanjega življenja. /…/ Dalí je bil eden prvih umetnikov, ki je svojo svobodo promoviral kot obliko umetnosti. In to v samem središču sistema. V njegovi norosti je nekakšna iskrenost, ki me gane. Ne spoštuje nobenih pravil; išče, izumlja, včasih mu tudi spodleti. Toda ves čas dela nekaj novega. Pri ustvarjanju filmov se tudi sam skušam približati temu laboratorijskemu pristopu, tej igrivosti. Nenehno iščem nove načine ustvarjanja. Ko sem oživil Dalíja, sem si dovolil, da moje nezavedno resnično prevzame nadzor nad pisanjem. Daaaaaalí! je zelo natančno napisan film, zelo skrbno zgrajen, toda nima potrebe po ‘pripovedovanju’. To je film, ki se ves čas spreminja. Slika je tista, ki pripoveduje zgodbo; v nas vzbuja občutke, nas preseneti, premakne. Gre za nekakšen dialog med Dalíjem in filmom. Nisem genij kot on. Zato je moj film le skromen poskus, da se mu poklonim na najbolj nor in svoboden možen način. /…/ Nadrealizem danes ne pomeni nič. /…/ Ljudje kar naprej uporabljajo to besedo. Kadar česa ne razumejo, rečejo, da je ‘nadrealistično’. Ali še huje: ‘absurdno’. Če bi svoj film že moral opredeliti, potem ga zagotovo ne bi hotel umestiti v neko obstoječo kategorijo. Gre za igro, eksperiment; poskus drugačnega pristopa k filmu. Način, kako priklicati Dalíjevega duha, ne da bi stvari jemal preveč resno. Predstaviti umetnost v njeni najbolj fizični, najbolj iracionalni obliki. To je najmanj, kar lahko storiš, če se lotiš umetnika, kot je bil on.«
– Quentin Dupieux
kritike
»Sanje postanejo ovinki, motnje v zgodbi, razkrivajo in zakrivajo, nato pa se spet spremenijo v sanje. Tudi šale postanejo sanje. Vse je šala, sen, motnja, iluzija. Vse je skrajno resno in hkrati povsem nesmiselno – toda nesmiselnost je globoka, igrivost pa povsem resna. Ali pa tudi ne. Kot bi Luis Buñuel režiral scenarij Monty Pythonov. /…/ Nič v tem filmu ni predvidljivo – razen njegove lastne nepredvidljivosti. Daaaaaalí! zagotovo ne bo všeč vsakomur, vendar to tudi ni njegov namen. Dupieux tako kot njegov subjekt trmasto vztraja na svoji poti, pri tem pa doseže stopnjo prismuknjenosti, ki se nevarno približa sublimnosti.«
– John Bleasdale, Sight and Sound
»‘Zgodba mora imeti začetek, sredino in konec, vendar ne nujno v tem vrstnem redu,’ je dejal Godard, toda film Daaaaaalí! gre še korak naprej, saj ponudi tri začetke, šest sredin in štiri ali pet koncev, od katerih nobeden ni tam, kjer bi moral biti, a so hkrati vsi na pravem mestu. /…/ Film, ki bi ga Buñuel zagotovo cenil. /…/ Očarljivo!«
– Jessica Kiang, Variety
»Daaaaaalí! si zamišlja /.../ naključno srečanje med novinarko in slikarjem, podobno kot si je nekdo nekoč zamislil enako naključno srečanje dežnika in šivalnega stroja na operacijski mizi. /.../ Francoski režiser v svojem značilnem slogu razstavi slikarjevo osebnost in ponudi odštekano, samoreferenčno, žanrsko neopredeljivo in celo dalíjevsko komedijo. /.../ Dalí je v članku Film-arte, film-antiartístico /…/ bolj ali manj jasno pokazal ključ do svoje osebne in neposnemljive ideologije. ‘Antiumetniški filmski ustvarjalec,’ beremo, ‘strelja nad opečnati zid ter lovi nepričakovane in pristne kubistične ptice.’ Takoj zatem je pokazal na sovražnika, ki ga je treba premagati: ‘Umetniški filmski ustvarjalec po drugi strani strelja na lažne kubistične ptice in lovi neuporabno opeko. Filmski ustvarjalec [anti-umetniški] ignorira umetnost; snema na čisti način, pri čemer se podreja le tehničnim zahtevam kamere ter otročjemu in radostnemu instinktu svoje športne filozofije.’ Jasno. /…/. Daaaaaalí! se od začetka do konca razvija kot nenehno, radostno in brezglavo slavljenje paranoičnega, vsega, kar je nasprotje ‘arhaičnega in neaktualnega, konservativnega in tradicionalnega, klišejskega in retoričnega, sentimentalnega in pompoznega’. Besede so Dalíjeve, ne Dupieuxove. Ali pa je morda obratno? /…/ Daaaaaalí! – odločno antiumetniški film.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Dupieux nas znova spomni, koliko zabave je mogoče pričarati z najosnovnejšimi filmskimi sredstvi. /.../ Neskončno ustvarjalna vizija umetnosti in kinematografije.«
– Elena Lazic, The Playlist
»V času, ko je vsak drugi film prestiža in ugleda lačna biografija, smo lahko srečni, da imamo Quentina Dupieuxa, plodovitega, resnega in trapastega režiserja, ki je kot ustvarjen, da žanr sesuje v prah.«
– Alistair Ryder, The Film Stage
»/…/ mešanica Buñuela in trojice Zucker-Abrahams-Zucker, ki potrjuje Dupieuxov sloves absurdističnega komedijanta in subtilno pronicljivega esejista človeškega stanja.«
– Nicolas Rapold, Artforum
»Daaaaaalí!! je buñuelovska satira sodobne obsedenosti z znamčenjem, influencerstva, spletnega narcizma, nenehnega samooglaševanja, klovnovskega poziranja, toksičnega ekshibicionizma, identitetne grandomanije in porniflkacije kulta osebnosti. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
portret avtorja
Quentin Dupieux, rojen leta 1974 v Parizu, je režiser in ustvarjalec elektronske glasbe. Konec devetdesetih je posnel niz oglasov za kavbojke Levi’s, skladba Flat Beat, ki jo je ustvaril za kampanjo, pa je bila v tistem času velika uspešnica. Pod umetniškim imenom Mr. Oizo je kasneje izdal še več albumov. Leta 2007 je režiral svoj celovečerni prvenec Steak, tri leta pozneje pa se je v sekcijo Teden kritike v Cannesu uvrstil z Gumo (Rubber, 2010), zgodbo o avtomobilski pnevmatiki, ki se odpravi na morilski pohod. Sledili so celovečerci Narobe svet (Wrong, 2012), Wrong Cops (2013), Réalité (2014), Au poste! (2018), Semiš jakna (Le Daim), Mandibule (Mandibules, 2020), Neverjetno, a resnično (Incroyable mais vrai, 2022) in Kajenje povzroča kašelj (Fumer fait tousser, 2022). Lani avgusta je v tekmovalnem programu festivala v Locarnu predstavil film Yannick, mesec pozneje pa so na festivalu v Benetkah prikazali pričujoči celovečerec. Slovenski gledalci smo si režiserjeve filme lahko ogledali v Liffovi sekciji Ekstravaganca, na festivalu Kurja polt in na rednem sporedu Kinodvora. Dupieux trenutno pripravlja svoj štirinajsti celovečerni film À notre beau métier, v katerem bodo nastopili Léa Seydoux, Vincent Lindon in Louis Garrel.
iz prve roke
»Pri pisanju in režiji tega poklona sem se povezal s kozmično zavestjo Salvadorja Dalíja in se pustil voditi z zaprtimi očmi. Najprej mi je mojster naročil, naj za njegov lik (preveč zapleten za enega samega človeka) angažiram več odličnih igralcev; nato sva skupaj obiskala Buñuela ter mu ukradla nekaj podob in idej; potem me je na silo odvedel v globine svojih najmračnejših misli in v svoje sanje; dokler nisem nazadnje s težavo spet prevzel nadzora nad svojim filmom in ga preprosto posnel kot ljubezensko izpoved temu človeku. Kot je rekel sam, je bila njegova osebnost verjetno njegova največja mojstrovina. Moj film skromno pripoveduje o tem. /…/ Ko sem začel sanjati o projektu, sem hitro ugotovil, da ne smem posneti filma o Dalíju, ampak z njim; da moram poiskati neko obliko svobode, ki jo v meni navdihuje njegovo delo. Nisem hotel pripovedovati o Dalíju v umetniški šoli, pojasnjevati njegovih frustracij in dvomov, snemati umetnika pri delu. To me ni zanimalo. Dalí kot človek, kot genij komuniciranja, me navdušuje skoraj bolj kot Dalí-umetnik. Všeč mi je, kako je nenehno skušal ubežati lastni podobi, tako da se je z njo igral. To je tudi način, kako se mu poklanjam v filmu. Daaaaaalí! je ne-film o umetniku, ki nikoli ne bi želel, da bi ga pospravili v predalček. Zato smo se morali zazreti v vesolje in se podati v kraje, ki niso daleč od norosti – tako kot je počel on. Posneti nor film za genija. /.../ [Uvodni prizor, ki reproducira sliko Fontaine nécrophilique,] je bil zame način, kako gledalcem sporočiti, naj se vkrcajo. Od tu naprej jih čaka divja vožnja. Dalíjev tobogan. Nikakor nisem želel udobnega vodenega ogleda v muzejskem slogu. Zamišljal sem si film, ki bi gledalca dobro pretresel, ob katerem bi se mu zvrtelo v glavi; delal bi ostre ovinke, se ustavljal in spet speljeval. Hotel sem, da bi bil zelo igriv in velikodušen. /…/ O Dalíju sem prebral nekaj knjig; bile so zanimive, vendar nisem vedel, kaj bi lahko iz njih naredil. Raje sem poiskal posnetke; televizijske nastope. Dalí je imel občutek za punchline, vedel je, kako se pojaviti, samo da bi lahko potem bolje izginil. Izrekel je vse, kar mu je prišlo na misel. Razumel je, da so mediji poligon za njegovo umetnost. Tudi star in utrujen je bil v intervjujih fenomenalen. /…/ Daaaaaalí! se ravno toliko poklanja Dalíju kot navdihuje pri Buñuelovih filmih /.../. Gre pa tudi za (anahronističen) poklon Monty Pythonom. V njihovih filmih je svoboda, ki me je vedno navduševala. To so komedije, ki so hkrati zahtevne in popolnoma idiotske. Tako kot pri Dalíju in Buñuelu gre za iskanje novega jezika, zavračanje spodobnosti, željo po provokaciji, a tudi za nekakšno nežnost in človečnost, ki se mi zdita ganljivi. /.../ Dalí ni nikoli zares posnel svojega filma. Mislim pa, da bi bil velik filmski ustvarjalec. Naredil je nekaj kratkih filmov, ki jih je zelo navdihnil Méliès in ki že kažejo njegovo željo po igranju z medijem. /…/ Pri Mélièsu, tako kot pri Buñuelu ali Monty Pythonih, mi je všeč ideja, da je film obrt, ki dovoljuje vse. /…/ Občutek imam, da je Dalí utopija, ki je izginila. /…/ Ko pomislim na Dalíja, vidim svet, kjer je umetnost v središču. Umetniki so bili nekoč v središču družbe, videl si jih na televiziji, v časopisih. Niso se bali biti provokativni, absurdni, ali se celo osramotiti. /…/ Toda umetnost je izginila iz našega vsakdanjega življenja. /…/ Dalí je bil eden prvih umetnikov, ki je svojo svobodo promoviral kot obliko umetnosti. In to v samem središču sistema. V njegovi norosti je nekakšna iskrenost, ki me gane. Ne spoštuje nobenih pravil; išče, izumlja, včasih mu tudi spodleti. Toda ves čas dela nekaj novega. Pri ustvarjanju filmov se tudi sam skušam približati temu laboratorijskemu pristopu, tej igrivosti. Nenehno iščem nove načine ustvarjanja. Ko sem oživil Dalíja, sem si dovolil, da moje nezavedno resnično prevzame nadzor nad pisanjem. Daaaaaalí! je zelo natančno napisan film, zelo skrbno zgrajen, toda nima potrebe po ‘pripovedovanju’. To je film, ki se ves čas spreminja. Slika je tista, ki pripoveduje zgodbo; v nas vzbuja občutke, nas preseneti, premakne. Gre za nekakšen dialog med Dalíjem in filmom. Nisem genij kot on. Zato je moj film le skromen poskus, da se mu poklonim na najbolj nor in svoboden možen način. /…/ Nadrealizem danes ne pomeni nič. /…/ Ljudje kar naprej uporabljajo to besedo. Kadar česa ne razumejo, rečejo, da je ‘nadrealistično’. Ali še huje: ‘absurdno’. Če bi svoj film že moral opredeliti, potem ga zagotovo ne bi hotel umestiti v neko obstoječo kategorijo. Gre za igro, eksperiment; poskus drugačnega pristopa k filmu. Način, kako priklicati Dalíjevega duha, ne da bi stvari jemal preveč resno. Predstaviti umetnost v njeni najbolj fizični, najbolj iracionalni obliki. To je najmanj, kar lahko storiš, če se lotiš umetnika, kot je bil on.«
– Quentin Dupieux
kritike
»Sanje postanejo ovinki, motnje v zgodbi, razkrivajo in zakrivajo, nato pa se spet spremenijo v sanje. Tudi šale postanejo sanje. Vse je šala, sen, motnja, iluzija. Vse je skrajno resno in hkrati povsem nesmiselno – toda nesmiselnost je globoka, igrivost pa povsem resna. Ali pa tudi ne. Kot bi Luis Buñuel režiral scenarij Monty Pythonov. /…/ Nič v tem filmu ni predvidljivo – razen njegove lastne nepredvidljivosti. Daaaaaalí! zagotovo ne bo všeč vsakomur, vendar to tudi ni njegov namen. Dupieux tako kot njegov subjekt trmasto vztraja na svoji poti, pri tem pa doseže stopnjo prismuknjenosti, ki se nevarno približa sublimnosti.«
– John Bleasdale, Sight and Sound
»‘Zgodba mora imeti začetek, sredino in konec, vendar ne nujno v tem vrstnem redu,’ je dejal Godard, toda film Daaaaaalí! gre še korak naprej, saj ponudi tri začetke, šest sredin in štiri ali pet koncev, od katerih nobeden ni tam, kjer bi moral biti, a so hkrati vsi na pravem mestu. /…/ Film, ki bi ga Buñuel zagotovo cenil. /…/ Očarljivo!«
– Jessica Kiang, Variety
»Daaaaaalí! si zamišlja /.../ naključno srečanje med novinarko in slikarjem, podobno kot si je nekdo nekoč zamislil enako naključno srečanje dežnika in šivalnega stroja na operacijski mizi. /.../ Francoski režiser v svojem značilnem slogu razstavi slikarjevo osebnost in ponudi odštekano, samoreferenčno, žanrsko neopredeljivo in celo dalíjevsko komedijo. /.../ Dalí je v članku Film-arte, film-antiartístico /…/ bolj ali manj jasno pokazal ključ do svoje osebne in neposnemljive ideologije. ‘Antiumetniški filmski ustvarjalec,’ beremo, ‘strelja nad opečnati zid ter lovi nepričakovane in pristne kubistične ptice.’ Takoj zatem je pokazal na sovražnika, ki ga je treba premagati: ‘Umetniški filmski ustvarjalec po drugi strani strelja na lažne kubistične ptice in lovi neuporabno opeko. Filmski ustvarjalec [anti-umetniški] ignorira umetnost; snema na čisti način, pri čemer se podreja le tehničnim zahtevam kamere ter otročjemu in radostnemu instinktu svoje športne filozofije.’ Jasno. /…/. Daaaaaalí! se od začetka do konca razvija kot nenehno, radostno in brezglavo slavljenje paranoičnega, vsega, kar je nasprotje ‘arhaičnega in neaktualnega, konservativnega in tradicionalnega, klišejskega in retoričnega, sentimentalnega in pompoznega’. Besede so Dalíjeve, ne Dupieuxove. Ali pa je morda obratno? /…/ Daaaaaalí! – odločno antiumetniški film.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Dupieux nas znova spomni, koliko zabave je mogoče pričarati z najosnovnejšimi filmskimi sredstvi. /.../ Neskončno ustvarjalna vizija umetnosti in kinematografije.«
– Elena Lazic, The Playlist
»V času, ko je vsak drugi film prestiža in ugleda lačna biografija, smo lahko srečni, da imamo Quentina Dupieuxa, plodovitega, resnega in trapastega režiserja, ki je kot ustvarjen, da žanr sesuje v prah.«
– Alistair Ryder, The Film Stage
»/…/ mešanica Buñuela in trojice Zucker-Abrahams-Zucker, ki potrjuje Dupieuxov sloves absurdističnega komedijanta in subtilno pronicljivega esejista človeškega stanja.«
– Nicolas Rapold, Artforum
»Daaaaaalí!! je buñuelovska satira sodobne obsedenosti z znamčenjem, influencerstva, spletnega narcizma, nenehnega samooglaševanja, klovnovskega poziranja, toksičnega ekshibicionizma, identitetne grandomanije in porniflkacije kulta osebnosti. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
o avtorju
Benoît Chieux je francoski scenarist, režiser in animator. Kot sorežiser in scenarist je sodeloval pri dveh celovečernih filmih znanega studia Folimage Mia in Migou (2008) in Teta Hilda (2013). Leta 2014 je posnel svoj prvi kratki animirani film Tiger Tied Up in One Rope, leta 2016 pa mu je sledil še Midnight’s Garden, ki je bil nominiran za nagrado cezar v kategoriji najboljši kratki animirani film.
iz prve roke
»Ne zanimajo me klasične iniciacijske zgodbe, polne križev in težav, prek katerih junak odkrije samega sebe. Tak scenarij se mi zdi preveč obrtniški, preveč predvidljiv, brez presenečenj in na koncu koncev povsem nepristen. Široko je zgolj potovanje, z vsem, kar ta beseda pomeni v smislu nepredvidenega, naključnega in na videz nesmiselnega, kot so denimo tiste male čarovnice v filmu. Te ne igrajo nobene posebne vloge, pa vendar Julijino pajdašenje z njimi pusti trajen vtis. Gledalci si lahko o tem pajdašenju mislijo, kar hočejo. Menim, da je to bistvo življenja. Vsak dan se nam dogajajo banalna srečanja in včasih preizkušnje, ki nas gradijo in rušijo, ne da bi se tega takrat zavedali. Najudarnejši dogodki niso vselej tudi najpomembnejši.
Kot režiser sem obseden z uprizarjanjem nevidnega: upodobiti veter v animaciji je neznanski izziv! [...] Ne zanima pa me samo veter kot tak, temveč vse, kar predstavlja. Veter je zrak, ki nas obdaja, dih, zaradi katerega lahko govorimo in pojemo. Brez dihanja ni življenja. In navsezadnje je tisto, čemur v katoliški veri pravimo »Sveti Duh«, obstaja pa tudi v vseh drugih religijah. Ta ideja je vsebovana v enem ključnih prizorov filma, ko Široko vdihne življenje Selmi, ne da bi se je dotaknil, in jo tako oživi. Veter je navzoč v različnih oblikah: kot prisotnost oblakov na nebu, kot poosebljenje viharja, zvoka, glasbe …«
- Benoît Chieux
kritike
»... film pa gledalcu ponudi prekrasen vizualni skok v slavospev domišljiji, ki ga ne gre zamuditi.«
- Tamara Harb, Vikend
Susanne Regina Meures je dobila idejo za film leta 2017 ob opazovanju skupine deklet, ki je izvajala pantomimo v počasnem posnetku. Danes vsi poznamo svet videov za družbena omrežja, takrat pa je režiserko presenetil. Govorila je z okoli 160 dekleti, preden je spoznala Leonie, ki je imela že tedaj pol milijona sledilcev.
iz prve roke
»Noro je, kako me imajo ljudje radi. Kakšen porast. Zdaj si želim ustvariti še več objav. Želim zrasti. Še močneje se moram potruditi.«
- Leo
»Nikoli nisem imela pravih prijateljic. Leo je tista, ki ima popolno življenje. Kdo si ne bi želel življenja, kot ga ima ona?«
- Melanie
»Videla sem izginjati lahkotnost in smeh, ko je Leonie vstopala v puberteto – čas, ki v katerem koli gospodinjstvu na tem planetu ni lahek. Njena starša sta se spopadala s še bolj težavno situacijo: kot mama in oče sta morala ščititi Leonie, hkrati pa jo kot menedžerja siliti k delu.«
- Susanne Regina Meures
kritike
»/…/ gledati, kako se Leonie in njena družina izgubljajo v svetu skonstruiranih podob, je moteče in zelo pronicljivo. Morda bi radi izstopili, a so zabredli pregloboko. Priti morajo do naslednje objave, naslednjih deset tisoč sledilcev, naslednje velike pogodbe, da lahko še bolj izpilijo in izpopolnijo svoje podobe. To je žalostna, a hkrati očarljiva pravljica z nepričakovanim kančkom upanja, ki ga sproži prava Pepelka te zgodbe – Melanie.«
- Nicole Santé, Bussines Doc Europe
portret avtorja
Marko Šantić je na Hrvaškem rojeni ter v Sloveniji živeči režiser in scenarist. V času študija na AGRFT je posnel igrani kratkometražec Srečno pot, Nedim, ki mu je prinesel številna priznanja, med drugim nominacijo Evropske filmske akademije, nagrado za najboljši kratkometražec na festivalu v Sarajevu in glavno študentsko nagrado na festivalu v Tribeci. Leta 2013 je za celovečerni prvenec Zapelji me (2013) prejel vesno za najboljšo režijo na Festivalu slovenskega filma, kasneje pa je bil film izbran tudi kot slovenski kandidat za nominacijo za oskarja. Leta 2018 je posnel svoj drugi celovečerec Skupaj ter s Saro Hribar, eno od soscenaristk filma Zbudi me, zrežiral Lado Kamenski, nagrajeno z zlato areno za najboljši scenarij in igralko na festivalu v Pulju. Zbudi me (2022) je Šantićev tretji samostojni celovečerni film.
iz prve roke
»V zadnjih letih je svet priča zgodovinskemu revizionizmu – reinterpretaciji zgodovine. Mlajše generacije veliko časa preživijo na internetu, kjer pridobivajo napačna zgodovinska dejstva. Zdi se, da si pod tem vplivom ustvarjajo povsem drugačno podobo zgodovine, kot jo poznamo. /…/ Amnezija [glavnega lika] predstavlja sodobne posameznike, ki vedo malo o skupni preteklosti in so zato lažje potisnjeni v sovražnost do drugih kultur in sodržavljanov. Splošno nepoznavanje zgodovine je nekaj, kar vpliva na vse nas, in prav o tem govori moj četrti film. /…/ Še v prvih povojih scenarija smo bili priča velikemu migrantskemu valu z vzhoda, ko so množice ljudi drvele proti zahodni Evropi. Šlo je za trenutek, kakršnega naša generacija še ni doživela. Na televiziji smo neprestano gledali posnetke množičnega priseljevanja in domala čez noč se je pokazal naš ‘drugi obraz’; obraz družbe, ki se ima za tolerantno in razumevajočo, dokler živi v svojem zaprtem mehurčku. Takoj ko pride do trka z drugo kulturo, pa se situacija spremeni. Ko sem pisal scenarij, me je tako zanimala predvsem miselnost ‘malega’ človeka, ki se v strahu pred neznanim pridruži negativnim kampanjam, nestrpnemu govoru ter branju in širjenju lažnih novic.«
– Marko Šantić
kritike
»Se lahko človek resnično spremeni? Ali življenje sploh kdaj ponudi priložnost za nov začetek? Se je mogoče zares znebiti temne, sovraštva polne preteklosti? /.../ Film se morda sliši kot nekoliko lahkotnejša variacija Generacije X (American History X), toda odnosi med Slovenci in priseljenci iz drugih delov nekdanje Jugoslavije so v slovenskem filmu in javnem diskurzu dejansko zelo priljubljena tema. /…/ Film, pod katerega se kot scenarista podpisujeta Šantić in Sara Hribar, predvsem pa Goran Vojnović, ki je temo raziskoval že v različnih medijih (kot režiser, pisatelj, dramatik in kolumnist), deluje pristno predvsem zahvaljujoč Henigmanovi globoko predani upodobitvi glavnega lika, da lokacij in družbenih pokrajin sploh ne omenjamo. /…/ Režiser mojstrsko izpelje tudi enega ključnih prizorov ob koncu filma – to pa je dovolj, da film pusti dober vtis in morda prebudi ljudi iz vladajoče nacionalistične norosti.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa
»Odlična sodobna drama, postavljena v urbano Slovenijo, s sijajno in svežo igralsko zasedbo, ki vključuje dve 'evropski vzhajajoči zvezdi', izjemnim direktorjem fotografije in skrajno osredotočeno montažo /…/. Izgubljena duša v kaotičnem svetu. Izjemno filmsko doživetje, ki dokazuje moč podob.«
– Niki Nikitin, Filmski festival Black Nights v Talinu
»Zbudi me v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče. Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto. Pogumen in za današnji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi.«
– utemeljitev vesne za najboljši celovečerec
»Scenarij za film Zbudi me pomembno in občutljivo temo obravnava z jasne in odgovorne pozicije, a hkrati vanjo življenjsko vključuje tudi elemente duhovitosti. Pozoren je na vsak lik znotraj zgodbe, ga precizno izpelje in mu skozi nepričakovane situacije ponudi prostor za večplastnost. Avtorji brezizhodnost začaranega kroga sovraštva spretno preslikajo v domišljeno krožno strukturo, v kateri bi konec lahko spet bil začetek (filma).«
– utemeljitev vesne za najboljši scenarij
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
iz prve roke
»Ko sem bil mlad, smo se vsi navduševali nad evropskim filmom: francoskim, italijanskim, švedskim ... Vsi smo hoteli snemati filme kot Evropejci. /…/ Bil sem seveda velik oboževalec Truffauta in Godarda. /…/ Pa Chabrola, Resnaisa in Renoirja – nor sem bil nanje. Od nekdaj sem si želel, da bi se rodil v Franciji ali da bi bil francoski režiser, ampak to seveda ni bilo mogoče, saj sem bil newyorški. Ker pa je to moj petdeseti film, sem si rekel: zakaj si ne bi dal darila, zakaj si ne bi izpolnil želje! /…/ Mislim, da ima naključje veliko večjo vlogo, kot smo si pripravljeni priznati – radi mislimo, da bomo lahko s trdim delom, predanostjo in disciplino svoje življenje imeli pod nadzorom. Vendar to drži le deloma, pa čeprav je misel morda nekoliko zastrašujoča. /…/ Preprosto obožujem mesta, podobno kot režiserji, ki se zaljubijo v glavne igralke. New York že leta romantiziram. Če gledate New York Spika Leeja ali Martina Scorseseja, lahko vidite, da se moj zelo razlikuje od njunega. Enako je s Parizom, ki ga gledam skozi rožnata očala. To pomaga, če snemaš zgodbo o umoru. V Hitchcockovih filmih tako uživamo zato, ker je vzdušje lahkotno, romantično. Čeprav govorijo o umorih, niso mračni ali neprijetni. Hotel sem torej posneti zgodbo o umoru, v kateri bi prikazal očarljivo plat Pariza in pariških likov. /…/ Srečno naključje je kriminalka, resna zgodba o zločinu in kazni. S kančkom romantike, seveda.«
– Woody Allen
kritike
»Film se razvija v živahnem, hudomušnem tonu, k čemur pripomore tudi glasbena podlaga z jazzovskimi komadi iz šestdesetih let, predvsem Cantaloupe Island Herbieja Hancocka. Srečno naključje ni komedija, vendar lahko skoraj vidiš Woodyja Allena, kako stoji ob strani in se hihita človeški norosti, ki vam jo prikazuje. /.../ Pravo olajšanje in užitek je ugotoviti, da je napisal scenarij, ki ni zakoreninjen v ‘nevrozah’, pač pa poln slikovitih likov, ki nas nenehno presenečajo. /.../ Dialog je sočen kot že dolgo ne. /…/ Alain vztraja, da življenje krojijo naključja. Jean pravi, da naključij ni, da si srečo ustvarjamo sami. Resnica je nekje vmes. Način, kako se to razkrije v filmu, pa je zabaven, vznemirljiv in navdušujoče predrzen. /…/ Allen je nedvomno ustvaril svoje najboljše delo po Otožni Jasmin (pred desetimi leti) – ali pa morda po Zadnjem udarcu (pred osemnajstimi leti).«
– Owen Gleiberman, Variety
»/.../ od starajočega se newyorškega režiserja nismo več pričakovali velikih reči. Presenečenje! Srečno naključje v Allenov opus vnese novo energijo. /.../ Allen, mojster burleske in družbene satire, kot luciden moralist raziskuje majhen svet pariških bogatašev ter poskrbi za nekaj komičnih preobratov. Kot pronicljivi opazovalec, ki se odlično znajde v tem elitnem okolju, ustvari kruto in zabavno pravljico; variacijo na temo naključja in ironije usode.«
– Olivier Delcroix, Le Figaro
»S Srečnim naključjem je Allen naredil nekaj, kar bo najbrž presenetilo vse. Ni ravno odkril nečesa novega, je pa našel nov način, kako to narediti – in sicer v francoščini. Film ni velika inovacija, vendar ima več energije in joie de vivre kot vse, kar je Allen posnel v zadnjem času. /.../ Zdi se, da je režiser našel nov zagon – kar nakazuje tudi poskočna jazzovska glasbena podlaga, ki je nekoliko bolj moderna kot njegove običajne glasbene izbire (Cannonball Adderley, Herbie Hancock, Milt Jackson), celo z zvoki električnega (da, električnega!) klavirja pri uvodnih napisih.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Allen že dolgo ni posnel tako dobrega filma.«
– Glenn Kenny, RogerEbert.com
»Srečno naključje je prisrčen, občasno tudi globok amuse-bouche.«
– David Katz, The Film Stage
»Že samo zaključni prizor je vreden cene vstopnice!«
– Davide Abbatescianni, Cineuropa
Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
iz prve roke
»Zanima me normalizacija telesnih sprememb in starosti, iskanje lepote v krhkosti ter raziskovanje končnosti in smrti. To je minevanje časa. Nihče nas ni naučil, kako se starati in umreti, jaz pa želim ta proces opazovati, ga sprejeti kot nekaj normalnega. Morda bo moj film komu, ki se spopada s strahovi v zvezi s smrtjo in starostjo, prinesel tolažbo. Neskončni spomin pa je predvsem ljubezenska zgodba; govori o tem, kako ljubiti v trenutkih ranljivosti, kako živeti z nekom, ko spomin ni več popoln. Pri snemanju sem zelo uživala, saj zgodbe nisem doživljala z vidika izgube ljubljene osebe ali izgube spomina. Namesto tega sem z navdušenjem in hkrati zavistjo občudovala njun odnos: nekaj, česar sama nisem doživela ali videla v svoji okolici. Pri njuni ljubezni ni pomembno, kaj sta bila nekoč, temveč kaj sta danes, dejstvo, da imata drug drugega. /…/ Oba sta znani javni osebnosti v Čilu. /…/ Augusto je bil zelo pomemben novinar. Deloval je v dveh različnih obdobjih čilske zgodovine. V času diktature je imel ključno vlogo kot sodelavec tajne informativne oddaje Teleanálisis; ta je poročala o dogajanju v državi, ko so glavni mediji molčali. Skupaj z novinarskimi kolegi je šel na ulice, snemal dogajanje in se pogovarjal z ljudmi, posnetke pa so nato skrivaj pošiljali po vsej državi. Danes je to najpomembnejše arhivsko gradivo iz obdobja čilske diktature. Augusto je zaslužen za nastanek podob, ki predstavljajo vizualni spomin države. Zelo je pomemben za našo zgodovino. Ko se je vrnila demokracija, je sodeloval pri vseh kulturnih oddajah največje javne televizije – kot voditelj, producent in scenarist. Ustvarjal je dve kroniki: o zgodovini naše države in o lokalni umetniški dejavnosti. /…/ Paulina je znana gledališka, filmska in televizijska igralka. Slavna in priznana je tudi na političnem področju. Bila je prva čilska ministrica za kulturo. Mojo pozornost je pritegnila njena vseživljenjska strast do kulture in umetnosti. Zares navdihujoče je, kako se je posvetila skrbi za svojega partnerja. /.../ Letos mineva petdeset let od Pinochetovega državnega udara. Zgodovina nikoli ne pozabi zgodovinskih dejstev. Živimo v družbah, ki tovrstnim spominskim slovesnostim namenjajo veliko pozornosti; spominjamo se, da ne bi ponavljali zgodovine. Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. /…/ Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ /.../ Pojem spomina je širok. Moj film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane ...«
– Maite Alberdi
kritike
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader
»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /.../ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire
»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian
»Paulina nenehno uri njegov »neskončni« spomin, ki peša in uhaja (Kam sva šla na prvi zmenek? Kdo si ti? Kaj počneva tu? Kaj je z mano? Zakaj jočem?), vse, kar počneta, vsak dialog, vsak nasmeh, vsako jutranje zbujanje, vsako vodenje po domu, vsak ples, vsako božanje, vsaka tolažba, vsak lapsus, vsaka ironija, vsako glasno branje knjige, vsako poslavljanje od knjig, vsako posvetilo, vsaka vaja za nastop, vsak boj s prepoznavanjem, vsako prebijanje skozi labirinte preteklosti, vsako klicanje spomina, je znak velike povezanosti, nežnosti, vdanosti, zaljubljenosti in sreče, toda obenem je obema povsem jasno, da jima ne bo uspelo. A po drugi strani - komu pa uspe? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta in Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. /…/ Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.«
– Petra Meterc, RA Slovenija
iz prve roke
»S prijateljicami iz srednje šole smo obujale spomine na počitnice, ki smo jih včasih preživljale skupaj. /.../ Medtem ko smo klepetale, sem se začela zavedati, kako zelo so tiste počitnice vplivale na naše dojemanje seksa. Želela sem napisati nekaj, kar bi govorilo o pritiskih, s katerimi se mladi soočajo v zvezi s spolnostjo. Vedela sem, da moram zgodbo povedati z vidika deklet, in to brez obsojanja. Posneti sem hotela film, ki bi ujel tisto najlepše in hkrati najtežje obdobje našega življenja. /…/ Film je /…/ razdeljen na dve polovici: prvi del naj bi predstavljal brezskrbne počitnice, drugi pa temačno, sprevrženo različico. /.../ Vznemirili bomo veliko moških, saj se jih je mnogo znašlo v podobnih situacijah. Spolnega napada namreč ne prikazujemo na nasilen ali pretiran način, pač pa kot nekaj resničnega. /…/ Upam, da bo film sprožil širšo razpravo o tem, kaj pomeni privolitev in kaj je dober seks. Upam, da se bomo začeli pogovarjati o ženskem užitku in o tem, kako mlade odrasle poučiti o spolnosti.«
– Molly Manning Walker
kritike
»Naša žirija je menila, da nas je film pripeljal bližje k razumevanju človeškega stanja in nam pomagal raziskati številne na videz majhne, vsakdanje odločitve, ki imajo lahko daljnosežne posledice za ljudi okoli nas. Če želimo ozdraviti svet in stopiti skupaj, se pot začne s filmom, kakršen je ta. Šokanten, resničen, iskren, pronicljiv in pristen – to so le nekatere izmed besed, ki lahko opišejo ta vznemirljivi film.«
– John C. Reilly, predsednik žirije v sekciji Posebni pogled v Cannesu
»Film, postavljen v mesto Malia na Kreti, je grška tragedija drugačne vrste – nobenega velikega mita, le boleče, vsakdanje opazovanje, kaj svet počne dekletom in kaj so dekleta zaradi sveta prisiljena početi sebi.«
– Jessica Kiang, Los Angeles Times
»Molly Manning Walker zgrabi gledalca in ga kot četrtega člana druščine povleče v kaos. S filmom Kako seksati hodi po stopinjah tistih britanskih režiserjev, ki se upirajo tropom in blišču Hollywooda ter skušajo vzeti pod drobnogled vsakdanje, običajne človeške zgodbe. Kako seksati deluje kot sodobnejša, mlajša sestra ameriškega filma ceste Andree Arnold Ameriška ljubica (American Honey); nihilizem mladosti je le odskočna deska, ki protagoniste pripelje do spoznanja, da kljub vsem bleščicam, alkoholu in plesu niso varni pred grozotami življenja.«
– Emma Kiely, Collider
»Film Kako seksati ne lansira le enega, temveč dva najbolj obetavna talenta, kar jih je v zadnjem času mogoče videti v kinematografih. Scenaristka in režiserka Molly Manning Walker je mojstrica v vseh pogledih /…/, medtem ko je zvezda filma Mia McKenna-Bruce pravo odkritje. Če bi hoteli najti še eno vlogo, ki je tako odločno naznanila igralko, zapisano veličini, bi se morali vrniti vse do prelomnega nastopa Florence Pugh v Lady Macbeth.«
– Wendy Ide, The Observer
»Film ima močno vizualno identiteto in občutek za prostor, hkrati pa nazorno opisuje siva področja politike spolov in spolnosti, s katerimi smo se prisiljeni – še posebej dekleta – soočiti v najstniških letih.«
– Hannah Strong, Little White Lies
Zgodba sodobnega časa o tem, kako se otroci soočajo s pričakovanji staršev in okolice.
o avtorju
Rasmus A. Sivertsen je eden vodilnih norveških režiserjev animiranih filmov, avtor številnih animiranih celovečercev in TV-serij. Kot partner produkcijske hiše Qvisten Animation je posnel tudi več kot dvesto oglasov. Leta 2013 je režiral animirani film Ježek in vran pričarata božič, zatem pa še Ježek in vran na sirovi dirki in Zverinice iz gozda Hokipoki. Vse omenjene filme smo si lahko ogledali tudi v Kinodvoru.
kritike
»Družinska animirana pustolovščina norveškega režiserja Rasmusa A. Sivertsena Preprosto super, na subtilen, simpatičen in duhovit način nastavlja ogledalo družbi. Predvsem dostikrat prezahtevnim ali celo nerealističnim pričakovanjem staršev do svojih otrok. Hkrati pa skozi napete dogodivščine najmlajšim dokazuje, da ni treba biti prav superjunaško super, da si preprosto super. Skozi Hedvikino odkrivanje svojih resničnih sposobnosti, ki nikakor niso uravnana povsem po družbenih normah, a zato prav nič manj družbeno pomembna in tudi koristna, svoj pogled nanje spreminja tudi njen oče in svojo enajstletno hčerko nazadnje sprejme prav takšno kakršna že ves čas je. Zgledi pač včasih vlečejo v obe smeri, le pozorni moramo biti.«
- Gaja Pöschl, Radio Slovenija 3
o avtorju
Benoît Chieux je francoski scenarist, režiser in animator. Kot sorežiser in scenarist je sodeloval pri dveh celovečernih filmih znanega studia Folimage Mia in Migou (2008) in Teta Hilda (2013). Leta 2014 je posnel svoj prvi kratki animirani film Tiger Tied Up in One Rope, leta 2016 pa mu je sledil še Midnight’s Garden, ki je bil nominiran za nagrado cezar v kategoriji najboljši kratki animirani film.
iz prve roke
»Ne zanimajo me klasične iniciacijske zgodbe, polne križev in težav, prek katerih junak odkrije samega sebe. Tak scenarij se mi zdi preveč obrtniški, preveč predvidljiv, brez presenečenj in na koncu koncev povsem nepristen. Široko je zgolj potovanje, z vsem, kar ta beseda pomeni v smislu nepredvidenega, naključnega in na videz nesmiselnega, kot so denimo tiste male čarovnice v filmu. Te ne igrajo nobene posebne vloge, pa vendar Julijino pajdašenje z njimi pusti trajen vtis. Gledalci si lahko o tem pajdašenju mislijo, kar hočejo. Menim, da je to bistvo življenja. Vsak dan se nam dogajajo banalna srečanja in včasih preizkušnje, ki nas gradijo in rušijo, ne da bi se tega takrat zavedali. Najudarnejši dogodki niso vselej tudi najpomembnejši.
Kot režiser sem obseden z uprizarjanjem nevidnega: upodobiti veter v animaciji je neznanski izziv! [...] Ne zanima pa me samo veter kot tak, temveč vse, kar predstavlja. Veter je zrak, ki nas obdaja, dih, zaradi katerega lahko govorimo in pojemo. Brez dihanja ni življenja. In navsezadnje je tisto, čemur v katoliški veri pravimo »Sveti Duh«, obstaja pa tudi v vseh drugih religijah. Ta ideja je vsebovana v enem ključnih prizorov filma, ko Široko vdihne življenje Selmi, ne da bi se je dotaknil, in jo tako oživi. Veter je navzoč v različnih oblikah: kot prisotnost oblakov na nebu, kot poosebljenje viharja, zvoka, glasbe …«
- Benoît Chieux
kritike
»... film pa gledalcu ponudi prekrasen vizualni skok v slavospev domišljiji, ki ga ne gre zamuditi.«
- Tamara Harb, Vikend
Štirideseta leta. Komandant Rudolf Höss in njegova žena Hedwig skušata zgraditi sanjsko življenje za svojo družino v lepo opremljeni hiši z velikim vrtom … tik ob taborišču.
iz prve roke
»Pritegnila me je perspektiva izmišljenega poveljnika taborišča Paula Dolla, ki je bil gonilna sila romana – zelo baročen lik. /…/ Martin Amis [ga] je očitno oblikoval po Rudolfu Hössu, resničnem poveljniku iz Auschwitza. Ko sem prebral roman, sem tako začel brati o Hössu in njegovi ženi Hedwig. /…/ Imela sta hišo, velik vrt in zid, ki sta ga delila s taboriščem. Zid je zame na neki način postal ključna tema. Kompartmentizacija njunega življenja in grozljivost dejstva, da sta živela tik zraven. To je bilo izhodišče. /…/ Zanimala me je razdalja: kako daleč želim biti od likov in kako daleč bi rad, da so oni od mene. Mislim, da je bila potrebna nekakšna kritična distanca. Ne zato, ker bi se bal približati; bolj zato, ker sem si vse skupaj hotel ogledati na forenzičen, skoraj antropološki način. Zato si nisem mogel predstavljati, da bi se na primer s snemalcem pogovarjal o osvetlitvi ali o tem, kako igralkini lasje morda niso dovolj lepo osvetljeni in podobno. /…/ Hotel sem se izogniti glamuriziranju. Filmi to vse preradi počnejo in temu se je zelo težko upreti. Ugotovil sem, da hočem le opazovati. Tako me je tudi zaplet začel vse manj zanimati. Nisem želel posneti zgodbe o holokavstu. O tem je bilo napisanih že nešteto knjig – in na vsaki strani katere koli izmed njih lahko najdeš film. Začel sem se poglabljati v tematiko. Šele ko sem si razjasnil, kako bom snemal, sem vedel, kaj bom snemal. /.../ Zgodba na neki način govori o nas samih: kako v teh ljudeh vidimo same sebe. Verjetno se najbolj bojimo tega, da bi lahko bili oni. Bili so običajni ljudje. /.../ Na dogajanje sem hotel pogledati skozi prizmo 21. stoletja. Nisem želel imeti občutka, da snemam film o nekem obdobju; da delam muzejski eksponat. V smislu: to in to se je zgodilo takrat in takrat. Govoriti o tem verjetno najhujšem obdobju v zgodovini človeštva, hkrati pa reči: pospravimo to v predal, ne gre za nas, pred tem smo varni, to se je zgodilo pred osemdesetimi leti in se nas ne tiče več. /.../ Briljantna filozofinja Gillian Rose, ki je veliko pisala o holokavstu, si je zamislila film, ki bi nas postavil v ‘nevaren’ položaj, ker bi pokazal, da smo kulturi storilcev čustveno in politično bližje, kot radi mislimo. Film, ki bi nas pustil – kot se je izrazila – ‘z očmi, suhimi od globoke žalosti’. Suhe oči v nasprotju s sentimentalnimi solzami. To se mi je zdela zelo močna misel. In to sem želel doseči tudi sam. /.../ Suho oko ne trene, preveč je zaposleno z gledanjem. Gledati pa je težko. Težko se je upreti temu, da bi odvrnili pogled.«
– Jonathan Glazer
kritike
»Glazer se sprašuje, koliko trpljenja smo pripravljeni prezreti samo zato, ker se dogaja v drugem delu sveta, zunaj naših domov ali zunaj našega interesnega območja. Ustvaril je mojstrovino: velik film in veliko umetniško delo.«
– Nicholas Barber, BBC
»To je mojstrsko, rigorozno delo v službi konceptualno preciznih idej o reprezentaciji in zgodovini – film, o katerega etiki in estetiki se je vredno prepirati, ne glede na naše stališče.«
– Adam Nayman, The Ringer
»Morda vam v mislih že odzvanja besedna zveza ‘banalnost zla’, nesmrtni izraz, ki ga je skovala Hannah Arendt, ko je v šestdesetih letih pisala o Adolfu Eichmannu, enem od Hössovih sodelavcev v Tretjem rajhu. /.../ Poseben dosežek filma Interesno območje /.../ je, da zlo raziskuje brez glamuriziranja, pri čemer vsakdanjost spreminja v nekaj tiho hipnotičnega. /.../ Film se prelevi v nekakšen nacistični zakulisni triler, ki na trenutke deluje kot črno-črna komedija o ravnovesju med poklicnim in zasebnim življenjem. Ali bi moral gledalec v Hössovih – delavnih ljudeh, ki želijo le živeti v svoji prijetni hiši, prirejati čudovite zabave in uživati v domačih pridelkih – prepoznati samega sebe? Bi se moral počutiti krivega za svojo brezbrižnost, namerno ignoriranje barbarstva, ki se dogaja na njegovem lastnem dvorišču? Da in ne, domnevam. Pogosto poudarjani cilj zgodovinskih filmov, zlasti tistih o holokavstu, je pustiti preteklosti, da spregovori o sedanjosti. Toda v vznemirljivi inteligenci Glazerjeve vizije, v obsesivni intenzivnosti, s katero je izkopal in ponovno uprizoril to zgodovinsko poglavje, je nekaj, kar se upira klišejem o iskanju univerzalnega v specifičnem. /.../ Zaključek, do katerega nas pripelje Glazer z radikalnim formalnim prelomom, je pretresljiv na način, ki se izmika preprostemu opisu. Interesno območje nas bolj kot katerikoli film, ki sem ga videl letos (ali pa morda kadarkoli), pripravi k razmisleku o neslutenih posledicah banalnosti zla – ter o strašni, uničujoči praznini, ki jo pušča za seboj.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Interesno območje je izjemen film – srh vzbujajoč in globok, meditativen in prevzemajoč; delo, ki razkriva človekovo temno plat in jo raziskuje kot pod mikroskopom. V nekem smislu gre za film, ki stavi na naš voajerizem, našo željo videti tisto, kar je očem nevidno. To pa počne z osvežujočo izvirnostjo.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Portret nacističnega družinskega življenja v senci dimnikov Auschwitza je posnet z objektivno, hladno preciznostjo, ki se izogne zlagani retoriki ter prepusti kar največ prostora gledalčevi domišljiji in čustvom.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»‘Pisati poezijo po Auschwitzu je barbarsko,’ je zapisal Theodor Adorno. Glazerjev film nam namesto tega ponudi prozo ter ustvari najbolj mračno, najbolj vitalno vrsto umetnosti, kar smo je kot vrsta sposobni ustvariti.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Interesno območje je šokantna avdiovizualna umetnina, ki le še utrdi Glazerjev položaj enega najbolj izvirnih in vplivnih režiserjev 21. stoletja.«
– Rory O'Connor, The Film Stage
Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
iz prve roke
»Zanima me normalizacija telesnih sprememb in starosti, iskanje lepote v krhkosti ter raziskovanje končnosti in smrti. To je minevanje časa. Nihče nas ni naučil, kako se starati in umreti, jaz pa želim ta proces opazovati, ga sprejeti kot nekaj normalnega. Morda bo moj film komu, ki se spopada s strahovi v zvezi s smrtjo in starostjo, prinesel tolažbo. Neskončni spomin pa je predvsem ljubezenska zgodba; govori o tem, kako ljubiti v trenutkih ranljivosti, kako živeti z nekom, ko spomin ni več popoln. Pri snemanju sem zelo uživala, saj zgodbe nisem doživljala z vidika izgube ljubljene osebe ali izgube spomina. Namesto tega sem z navdušenjem in hkrati zavistjo občudovala njun odnos: nekaj, česar sama nisem doživela ali videla v svoji okolici. Pri njuni ljubezni ni pomembno, kaj sta bila nekoč, temveč kaj sta danes, dejstvo, da imata drug drugega. /…/ Oba sta znani javni osebnosti v Čilu. /…/ Augusto je bil zelo pomemben novinar. Deloval je v dveh različnih obdobjih čilske zgodovine. V času diktature je imel ključno vlogo kot sodelavec tajne informativne oddaje Teleanálisis; ta je poročala o dogajanju v državi, ko so glavni mediji molčali. Skupaj z novinarskimi kolegi je šel na ulice, snemal dogajanje in se pogovarjal z ljudmi, posnetke pa so nato skrivaj pošiljali po vsej državi. Danes je to najpomembnejše arhivsko gradivo iz obdobja čilske diktature. Augusto je zaslužen za nastanek podob, ki predstavljajo vizualni spomin države. Zelo je pomemben za našo zgodovino. Ko se je vrnila demokracija, je sodeloval pri vseh kulturnih oddajah največje javne televizije – kot voditelj, producent in scenarist. Ustvarjal je dve kroniki: o zgodovini naše države in o lokalni umetniški dejavnosti. /…/ Paulina je znana gledališka, filmska in televizijska igralka. Slavna in priznana je tudi na političnem področju. Bila je prva čilska ministrica za kulturo. Mojo pozornost je pritegnila njena vseživljenjska strast do kulture in umetnosti. Zares navdihujoče je, kako se je posvetila skrbi za svojega partnerja. /.../ Letos mineva petdeset let od Pinochetovega državnega udara. Zgodovina nikoli ne pozabi zgodovinskih dejstev. Živimo v družbah, ki tovrstnim spominskim slovesnostim namenjajo veliko pozornosti; spominjamo se, da ne bi ponavljali zgodovine. Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. /…/ Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ /.../ Pojem spomina je širok. Moj film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane ...«
– Maite Alberdi
kritike
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader
»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /.../ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire
»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian
»Paulina nenehno uri njegov »neskončni« spomin, ki peša in uhaja (Kam sva šla na prvi zmenek? Kdo si ti? Kaj počneva tu? Kaj je z mano? Zakaj jočem?), vse, kar počneta, vsak dialog, vsak nasmeh, vsako jutranje zbujanje, vsako vodenje po domu, vsak ples, vsako božanje, vsaka tolažba, vsak lapsus, vsaka ironija, vsako glasno branje knjige, vsako poslavljanje od knjig, vsako posvetilo, vsaka vaja za nastop, vsak boj s prepoznavanjem, vsako prebijanje skozi labirinte preteklosti, vsako klicanje spomina, je znak velike povezanosti, nežnosti, vdanosti, zaljubljenosti in sreče, toda obenem je obema povsem jasno, da jima ne bo uspelo. A po drugi strani - komu pa uspe? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta in Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. /…/ Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.«
– Petra Meterc, RA Slovenija
portret avtorja
Quentin Dupieux, rojen leta 1974 v Parizu, je režiser in ustvarjalec elektronske glasbe. Konec devetdesetih je posnel niz oglasov za kavbojke Levi’s, skladba Flat Beat, ki jo je ustvaril za kampanjo, pa je bila v tistem času velika uspešnica. Pod umetniškim imenom Mr. Oizo je kasneje izdal še več albumov. Leta 2007 je režiral svoj celovečerni prvenec Steak, tri leta pozneje pa se je v sekcijo Teden kritike v Cannesu uvrstil z Gumo (Rubber, 2010), zgodbo o avtomobilski pnevmatiki, ki se odpravi na morilski pohod. Sledili so celovečerci Narobe svet (Wrong, 2012), Wrong Cops (2013), Réalité (2014), Au poste! (2018), Semiš jakna (Le Daim), Mandibule (Mandibules, 2020), Neverjetno, a resnično (Incroyable mais vrai, 2022) in Kajenje povzroča kašelj (Fumer fait tousser, 2022). Lani avgusta je v tekmovalnem programu festivala v Locarnu predstavil film Yannick, mesec pozneje pa so na festivalu v Benetkah prikazali pričujoči celovečerec. Slovenski gledalci smo si režiserjeve filme lahko ogledali v Liffovi sekciji Ekstravaganca, na festivalu Kurja polt in na rednem sporedu Kinodvora. Dupieux trenutno pripravlja svoj štirinajsti celovečerni film À notre beau métier, v katerem bodo nastopili Léa Seydoux, Vincent Lindon in Louis Garrel.
iz prve roke
»Pri pisanju in režiji tega poklona sem se povezal s kozmično zavestjo Salvadorja Dalíja in se pustil voditi z zaprtimi očmi. Najprej mi je mojster naročil, naj za njegov lik (preveč zapleten za enega samega človeka) angažiram več odličnih igralcev; nato sva skupaj obiskala Buñuela ter mu ukradla nekaj podob in idej; potem me je na silo odvedel v globine svojih najmračnejših misli in v svoje sanje; dokler nisem nazadnje s težavo spet prevzel nadzora nad svojim filmom in ga preprosto posnel kot ljubezensko izpoved temu človeku. Kot je rekel sam, je bila njegova osebnost verjetno njegova največja mojstrovina. Moj film skromno pripoveduje o tem. /…/ Ko sem začel sanjati o projektu, sem hitro ugotovil, da ne smem posneti filma o Dalíju, ampak z njim; da moram poiskati neko obliko svobode, ki jo v meni navdihuje njegovo delo. Nisem hotel pripovedovati o Dalíju v umetniški šoli, pojasnjevati njegovih frustracij in dvomov, snemati umetnika pri delu. To me ni zanimalo. Dalí kot človek, kot genij komuniciranja, me navdušuje skoraj bolj kot Dalí-umetnik. Všeč mi je, kako je nenehno skušal ubežati lastni podobi, tako da se je z njo igral. To je tudi način, kako se mu poklanjam v filmu. Daaaaaalí! je ne-film o umetniku, ki nikoli ne bi želel, da bi ga pospravili v predalček. Zato smo se morali zazreti v vesolje in se podati v kraje, ki niso daleč od norosti – tako kot je počel on. Posneti nor film za genija. /.../ [Uvodni prizor, ki reproducira sliko Fontaine nécrophilique,] je bil zame način, kako gledalcem sporočiti, naj se vkrcajo. Od tu naprej jih čaka divja vožnja. Dalíjev tobogan. Nikakor nisem želel udobnega vodenega ogleda v muzejskem slogu. Zamišljal sem si film, ki bi gledalca dobro pretresel, ob katerem bi se mu zvrtelo v glavi; delal bi ostre ovinke, se ustavljal in spet speljeval. Hotel sem, da bi bil zelo igriv in velikodušen. /…/ O Dalíju sem prebral nekaj knjig; bile so zanimive, vendar nisem vedel, kaj bi lahko iz njih naredil. Raje sem poiskal posnetke; televizijske nastope. Dalí je imel občutek za punchline, vedel je, kako se pojaviti, samo da bi lahko potem bolje izginil. Izrekel je vse, kar mu je prišlo na misel. Razumel je, da so mediji poligon za njegovo umetnost. Tudi star in utrujen je bil v intervjujih fenomenalen. /…/ Daaaaaalí! se ravno toliko poklanja Dalíju kot navdihuje pri Buñuelovih filmih /.../. Gre pa tudi za (anahronističen) poklon Monty Pythonom. V njihovih filmih je svoboda, ki me je vedno navduševala. To so komedije, ki so hkrati zahtevne in popolnoma idiotske. Tako kot pri Dalíju in Buñuelu gre za iskanje novega jezika, zavračanje spodobnosti, željo po provokaciji, a tudi za nekakšno nežnost in človečnost, ki se mi zdita ganljivi. /.../ Dalí ni nikoli zares posnel svojega filma. Mislim pa, da bi bil velik filmski ustvarjalec. Naredil je nekaj kratkih filmov, ki jih je zelo navdihnil Méliès in ki že kažejo njegovo željo po igranju z medijem. /…/ Pri Mélièsu, tako kot pri Buñuelu ali Monty Pythonih, mi je všeč ideja, da je film obrt, ki dovoljuje vse. /…/ Občutek imam, da je Dalí utopija, ki je izginila. /…/ Ko pomislim na Dalíja, vidim svet, kjer je umetnost v središču. Umetniki so bili nekoč v središču družbe, videl si jih na televiziji, v časopisih. Niso se bali biti provokativni, absurdni, ali se celo osramotiti. /…/ Toda umetnost je izginila iz našega vsakdanjega življenja. /…/ Dalí je bil eden prvih umetnikov, ki je svojo svobodo promoviral kot obliko umetnosti. In to v samem središču sistema. V njegovi norosti je nekakšna iskrenost, ki me gane. Ne spoštuje nobenih pravil; išče, izumlja, včasih mu tudi spodleti. Toda ves čas dela nekaj novega. Pri ustvarjanju filmov se tudi sam skušam približati temu laboratorijskemu pristopu, tej igrivosti. Nenehno iščem nove načine ustvarjanja. Ko sem oživil Dalíja, sem si dovolil, da moje nezavedno resnično prevzame nadzor nad pisanjem. Daaaaaalí! je zelo natančno napisan film, zelo skrbno zgrajen, toda nima potrebe po ‘pripovedovanju’. To je film, ki se ves čas spreminja. Slika je tista, ki pripoveduje zgodbo; v nas vzbuja občutke, nas preseneti, premakne. Gre za nekakšen dialog med Dalíjem in filmom. Nisem genij kot on. Zato je moj film le skromen poskus, da se mu poklonim na najbolj nor in svoboden možen način. /…/ Nadrealizem danes ne pomeni nič. /…/ Ljudje kar naprej uporabljajo to besedo. Kadar česa ne razumejo, rečejo, da je ‘nadrealistično’. Ali še huje: ‘absurdno’. Če bi svoj film že moral opredeliti, potem ga zagotovo ne bi hotel umestiti v neko obstoječo kategorijo. Gre za igro, eksperiment; poskus drugačnega pristopa k filmu. Način, kako priklicati Dalíjevega duha, ne da bi stvari jemal preveč resno. Predstaviti umetnost v njeni najbolj fizični, najbolj iracionalni obliki. To je najmanj, kar lahko storiš, če se lotiš umetnika, kot je bil on.«
– Quentin Dupieux
kritike
»Sanje postanejo ovinki, motnje v zgodbi, razkrivajo in zakrivajo, nato pa se spet spremenijo v sanje. Tudi šale postanejo sanje. Vse je šala, sen, motnja, iluzija. Vse je skrajno resno in hkrati povsem nesmiselno – toda nesmiselnost je globoka, igrivost pa povsem resna. Ali pa tudi ne. Kot bi Luis Buñuel režiral scenarij Monty Pythonov. /…/ Nič v tem filmu ni predvidljivo – razen njegove lastne nepredvidljivosti. Daaaaaalí! zagotovo ne bo všeč vsakomur, vendar to tudi ni njegov namen. Dupieux tako kot njegov subjekt trmasto vztraja na svoji poti, pri tem pa doseže stopnjo prismuknjenosti, ki se nevarno približa sublimnosti.«
– John Bleasdale, Sight and Sound
»‘Zgodba mora imeti začetek, sredino in konec, vendar ne nujno v tem vrstnem redu,’ je dejal Godard, toda film Daaaaaalí! gre še korak naprej, saj ponudi tri začetke, šest sredin in štiri ali pet koncev, od katerih nobeden ni tam, kjer bi moral biti, a so hkrati vsi na pravem mestu. /…/ Film, ki bi ga Buñuel zagotovo cenil. /…/ Očarljivo!«
– Jessica Kiang, Variety
»Daaaaaalí! si zamišlja /.../ naključno srečanje med novinarko in slikarjem, podobno kot si je nekdo nekoč zamislil enako naključno srečanje dežnika in šivalnega stroja na operacijski mizi. /.../ Francoski režiser v svojem značilnem slogu razstavi slikarjevo osebnost in ponudi odštekano, samoreferenčno, žanrsko neopredeljivo in celo dalíjevsko komedijo. /.../ Dalí je v članku Film-arte, film-antiartístico /…/ bolj ali manj jasno pokazal ključ do svoje osebne in neposnemljive ideologije. ‘Antiumetniški filmski ustvarjalec,’ beremo, ‘strelja nad opečnati zid ter lovi nepričakovane in pristne kubistične ptice.’ Takoj zatem je pokazal na sovražnika, ki ga je treba premagati: ‘Umetniški filmski ustvarjalec po drugi strani strelja na lažne kubistične ptice in lovi neuporabno opeko. Filmski ustvarjalec [anti-umetniški] ignorira umetnost; snema na čisti način, pri čemer se podreja le tehničnim zahtevam kamere ter otročjemu in radostnemu instinktu svoje športne filozofije.’ Jasno. /…/. Daaaaaalí! se od začetka do konca razvija kot nenehno, radostno in brezglavo slavljenje paranoičnega, vsega, kar je nasprotje ‘arhaičnega in neaktualnega, konservativnega in tradicionalnega, klišejskega in retoričnega, sentimentalnega in pompoznega’. Besede so Dalíjeve, ne Dupieuxove. Ali pa je morda obratno? /…/ Daaaaaalí! – odločno antiumetniški film.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Dupieux nas znova spomni, koliko zabave je mogoče pričarati z najosnovnejšimi filmskimi sredstvi. /.../ Neskončno ustvarjalna vizija umetnosti in kinematografije.«
– Elena Lazic, The Playlist
»V času, ko je vsak drugi film prestiža in ugleda lačna biografija, smo lahko srečni, da imamo Quentina Dupieuxa, plodovitega, resnega in trapastega režiserja, ki je kot ustvarjen, da žanr sesuje v prah.«
– Alistair Ryder, The Film Stage
»/…/ mešanica Buñuela in trojice Zucker-Abrahams-Zucker, ki potrjuje Dupieuxov sloves absurdističnega komedijanta in subtilno pronicljivega esejista človeškega stanja.«
– Nicolas Rapold, Artforum
»Daaaaaalí!! je buñuelovska satira sodobne obsedenosti z znamčenjem, influencerstva, spletnega narcizma, nenehnega samooglaševanja, klovnovskega poziranja, toksičnega ekshibicionizma, identitetne grandomanije in porniflkacije kulta osebnosti. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
portret avtorice
Margarethe von Trotta (1942, Berlin) velja za eno ključnih predstavnic t. i. novega nemškega filma in eno vodilnih feminističnih režiserk. V zgodnjih šestdesetih letih se je iz Pariza, kjer je odkrila francoski novi val in Ingmarja Bergmana, vrnila v Nemčijo ter se uveljavila kot igralka v filmih Rainerja Wernerja Fassbinderja in Herberta Achternbuscha. S tedanjim možem Volkerjem Schlöndorffom je sodelovala pri pisanju scenarijev za njegove filme ter skupaj z njim režirala priredbo romana Heinricha Bölla Izgubljena čast Katarine Blum (Die verlorene Ehre der Katharina Blum, 1975). Leta 1978 je posnela prvi samostojni celovečerec Drugo prebujenje Christe Klages (Das Zweite Erwachen der Christa Klages), ki so mu med drugimi sledili: Svinčeni časi (Die Bleierne Zeit, 1981; zlati lev v Benetkah), Rosa Luxemburg (1986; deljena nagrada za najboljšo igralko v Cannesu), Ženske z Rosenstrasse (Rosenstrasse, 2003; nagrada za najboljšo igralko v Benetkah) in Vision – Aus dem Leben der Hildegard von Bingen (2009). V Kinodvoru smo si lahko ogledali njen film Hannah Arendt (2012), v katerem je naslovno filozofinjo in politično teoretičarko odigrala Barbara Sukowa. Leta 2022 je Margarethe von Trotta prejela častno nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo.
iz prve roke
»Ingeborg Bachmann je že dolgo ena mojih najljubših avtoric. V mladosti sem tudi sama pisala pesmi, vendar jih nisem nikomur pokazala in sem pisanje kmalu opustila. Pozneje sem se v svojih filmih pogosto sklicevala nanjo, veliko preden sem zaslutila, da bom njeno življenje in delo kdaj obravnavala na tako neposreden način. /…/ Tako vsestransko, zapleteno, celo skrivnostno žensko in umetnico je seveda zelo težko ujeti v film. Zato sem se omejila na šest let njenega življenja. Štiri leta, ki jih je preživela z Maxom Frischem, in dve leti po tem – ko je trpela zaradi ločitve in se je lahko za kratek čas ‘pozdravila’ le s potovanjem v puščavo z mlajšim moškim. Njeno razmerje z Maxom Frischem je bilo po mojem mnenju poskus, da bi živela hkrati vezano in svobodno. Bila je samozavestna ženska, ki se je zelo dobro zavedala svoje vrednosti, vedela pa je tudi, da se je bilo ženskam v petdesetih in šestdesetih letih težko uveljavljati ali sploh doseči, da bi jih opazili. Ingeborg Bachmann so priznavali in spoštovali mnogi, vključno s pisateljskimi kolegi, in na začetku je verjela, da je Max Frisch dovolj močan, da jo bo sprejel skupaj z njenimi ‘temnimi trenutki’. Dva pisatelja: ali lahko sodelujeta in si pomagata – ali pa se kljub dobrim namenom ne moreta izogniti tekmovalnosti? Skušala sem povezati dve pripovedni niti: življenje, vezano na moškega, ter svobodno, neodvisno življenje. Dve različni življenjski poti, ki se prepletata.«
– Margarethe von Trotta
»Ingeborg Bachmann je po mojem mnenju ena največjih pesnic vseh časov. Njeno delo sem seveda poznala že prej, o njenem zasebnem življenju pa poleg korespondence s Paulom Celanom nisem vedela ničesar. Grozljivo je bilo izvedeti, koliko je pretrpela, da bi našla svobodo, in kako je bila poteptana njena vera v ljubezen. /.../ Z Margarethe sva dve ženski, ki se naju dotaknejo iste stvari, in čeprav pripadava različnima generacijama, sva se med delom odlično ujeli. Bilo je zelo razburljivo in izpolnjujoče. Zanimivo je bilo ugotavljati, kako določene teme ostajajo aktualne, zlasti tiste, povezane z vprašanjem ženskega osvobajanja. In z navdušenjem sem opazovala, kako znamo ženske stopiti skupaj; vse prepogosto namreč pozabljamo, da nismo same. To je bilo zame pravo darilo. Vse pri tem projektu je bilo darilo!«
– Vicky Krieps
kritike
»Ime Ingeborg Bachmann morda ni znano mnogim zunaj nemško govorečega sveta, toda veteranska režiserka Margarethe von Trotta prikaže pesničine /…/ življenjske, ljubezenske in umetniške preizkušnje na tako prepričljivo intimen način, da je vseeno, ali smo že slišali zanjo ali ne. Pomembno je le, da jo takoj prepoznamo kot žensko izjemnih talentov, briljantno žensko, ki pod vplivom gospodovalnega moškega očitno sodeluje pri lastnem uničenju. Z drugimi besedami: ena najstarejših zgodb na svetu, ki jo obudita k življenju energični nastop Vicky Krieps in ekstravagantna, operatična in ravno tako energična režija Margarethe von Trotta. /…/ Režiserki pri osemdesetih ne manjka drznosti.«
– Stephanie Bunbury, Deadline
»Margarethe von Trotta se vrača k dramaturškemu receptu filma Hannah Arendt: biografske prvine zakonskega razmerja združuje z diskretno didaktičnim posredovanjem jezikovne kulture. Iz avtobiografskih besedil Ingeborg Bachmann je razvila živahen, domiselno diskurziven scenarij. /.../ 81-letna veteranka novega nemškega filma ima kot malo filmskih ustvarjalcev smisel za to, da na platnu nameni prostor besedi. /.../ Če komorni film pogosto napačno označujejo kot gledališki ali nefilmičen, je to tudi posledica dejstva, da ga le redki obvladajo tako dobro kot Margarethe von Trotta.«
– Daniel Kothenschulte, Frankfurter Rundschau
»Margarethe von Trotta , ena vodilnih nemških filmskih režiserk, že vse od samostojnega celovečernega prvenca leta 1978 daje glas ženskam, ki v svojem času niso bile zares slišane ter z njim nagovarja nas danes in tiste, ki za nami prihajajo. In tudi film Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo, ki ga poleg domiselnega scenarija odlikuje igra obeh protagonistov, enigmatične po svobodi hrepeneče Vicky Krieps in nezavedno v preživele vzorce ukalupljenega Ronalda Zehrfelda, ob že tako zanimivi življenjski zgodbi subtilno, a zelo odločno odpira prostor besedam ženske, pesnice, pred svojim časom. Izplača se mu prisluhniti.«
– Gaja Pöschl, RA Slovenija
portret avtorja
Marko Šantić je na Hrvaškem rojeni ter v Sloveniji živeči režiser in scenarist. V času študija na AGRFT je posnel igrani kratkometražec Srečno pot, Nedim, ki mu je prinesel številna priznanja, med drugim nominacijo Evropske filmske akademije, nagrado za najboljši kratkometražec na festivalu v Sarajevu in glavno študentsko nagrado na festivalu v Tribeci. Leta 2013 je za celovečerni prvenec Zapelji me (2013) prejel vesno za najboljšo režijo na Festivalu slovenskega filma, kasneje pa je bil film izbran tudi kot slovenski kandidat za nominacijo za oskarja. Leta 2018 je posnel svoj drugi celovečerec Skupaj ter s Saro Hribar, eno od soscenaristk filma Zbudi me, zrežiral Lado Kamenski, nagrajeno z zlato areno za najboljši scenarij in igralko na festivalu v Pulju. Zbudi me (2022) je Šantićev tretji samostojni celovečerni film.
iz prve roke
»V zadnjih letih je svet priča zgodovinskemu revizionizmu – reinterpretaciji zgodovine. Mlajše generacije veliko časa preživijo na internetu, kjer pridobivajo napačna zgodovinska dejstva. Zdi se, da si pod tem vplivom ustvarjajo povsem drugačno podobo zgodovine, kot jo poznamo. /…/ Amnezija [glavnega lika] predstavlja sodobne posameznike, ki vedo malo o skupni preteklosti in so zato lažje potisnjeni v sovražnost do drugih kultur in sodržavljanov. Splošno nepoznavanje zgodovine je nekaj, kar vpliva na vse nas, in prav o tem govori moj četrti film. /…/ Še v prvih povojih scenarija smo bili priča velikemu migrantskemu valu z vzhoda, ko so množice ljudi drvele proti zahodni Evropi. Šlo je za trenutek, kakršnega naša generacija še ni doživela. Na televiziji smo neprestano gledali posnetke množičnega priseljevanja in domala čez noč se je pokazal naš ‘drugi obraz’; obraz družbe, ki se ima za tolerantno in razumevajočo, dokler živi v svojem zaprtem mehurčku. Takoj ko pride do trka z drugo kulturo, pa se situacija spremeni. Ko sem pisal scenarij, me je tako zanimala predvsem miselnost ‘malega’ človeka, ki se v strahu pred neznanim pridruži negativnim kampanjam, nestrpnemu govoru ter branju in širjenju lažnih novic.«
– Marko Šantić
kritike
»Se lahko človek resnično spremeni? Ali življenje sploh kdaj ponudi priložnost za nov začetek? Se je mogoče zares znebiti temne, sovraštva polne preteklosti? /.../ Film se morda sliši kot nekoliko lahkotnejša variacija Generacije X (American History X), toda odnosi med Slovenci in priseljenci iz drugih delov nekdanje Jugoslavije so v slovenskem filmu in javnem diskurzu dejansko zelo priljubljena tema. /…/ Film, pod katerega se kot scenarista podpisujeta Šantić in Sara Hribar, predvsem pa Goran Vojnović, ki je temo raziskoval že v različnih medijih (kot režiser, pisatelj, dramatik in kolumnist), deluje pristno predvsem zahvaljujoč Henigmanovi globoko predani upodobitvi glavnega lika, da lokacij in družbenih pokrajin sploh ne omenjamo. /…/ Režiser mojstrsko izpelje tudi enega ključnih prizorov ob koncu filma – to pa je dovolj, da film pusti dober vtis in morda prebudi ljudi iz vladajoče nacionalistične norosti.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa
»Odlična sodobna drama, postavljena v urbano Slovenijo, s sijajno in svežo igralsko zasedbo, ki vključuje dve 'evropski vzhajajoči zvezdi', izjemnim direktorjem fotografije in skrajno osredotočeno montažo /…/. Izgubljena duša v kaotičnem svetu. Izjemno filmsko doživetje, ki dokazuje moč podob.«
– Niki Nikitin, Filmski festival Black Nights v Talinu
»Zbudi me v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče. Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto. Pogumen in za današnji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi.«
– utemeljitev vesne za najboljši celovečerec
»Scenarij za film Zbudi me pomembno in občutljivo temo obravnava z jasne in odgovorne pozicije, a hkrati vanjo življenjsko vključuje tudi elemente duhovitosti. Pozoren je na vsak lik znotraj zgodbe, ga precizno izpelje in mu skozi nepričakovane situacije ponudi prostor za večplastnost. Avtorji brezizhodnost začaranega kroga sovraštva spretno preslikajo v domišljeno krožno strukturo, v kateri bi konec lahko spet bil začetek (filma).«
– utemeljitev vesne za najboljši scenarij
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
iz prve roke
»Čeprav sem si ustvaril dvomljivo slavo z nekaterimi precej nasilnimi in nepotrebnimi filmi, sem spričo vseh nesmiselnih in zločinskih vojn končno sklenil napisati zgodbo o nečem, kar bi človeštvu morda lahko omogočilo prihodnost: o hrepenenju po ljubezni, o solidarnosti, zaupanju, spoštovanju do sočloveka, narave ter vsega živega in mrtvega – pod pogojem, da si to zasluži.
Mimogrede se ponižno priklanjam še hišnim bogovom Bressonu, Ozuju in Chaplinu, seveda pa sem za to katastrofalno polomijo odgovoren čisto sam.«
– Aki Kaurismäki
zanimivosti
Film je navdihnila pesem Les feuilles mortes, ki jo je leta 1945 spisal Jacques Prévert, uglasbil pa Joseph Kosma. Pesem najbolj poznamo v interpretaciji Yvesa Montanda, angleško verzijo sta pod naslovom Autumn Leaves med drugim izvajala Frank Sinatra in Nat King Cole, finsko različico, ki jo slišimo v filmu, pa poje Olavi Virta, znan tudi kot »kralj finskega tanga«.
kritike
»Veliko je bilo besed o obupno predolgih filmih letošnje izdaje [festivala v Cannesu], potem pa pride mimo Kaurismäki in v 80 minutah brez pretencioznosti, a z veliko mero ironije in humanizma pove več kot vsi ostali tekmovalni filmi skupaj. Jesensko listje je preprost film o dveh osamljenih dušah, ki potrebujeta ves film, da se končno najdeta in sporazumeta. Kaurismäki se definitivno stara, a na žlahten način /…/. Melanholična bravura o osamljenosti in hrepenenju.«
– Simon Popek, Dnevnik
»Kaurismäkijev najnovejši 81-minutni film, svež in grenko-sladek kot poznojesenski vetrič, se na prvi pogled morda res zdi majhen, vendar prinaša ganljiv opomin – tako z zgodbo kot skozi gledalsko izkušnjo –, da je bridkost življenja mogoče prenašati le, dokler gremo lahko v kino in ji za trenutek pobegnemo. /…/ Jesensko listje je pronicljiva in rahločutna oda malim lepotam življenja, ki jih zlahka spregledamo, če jih nimamo priložnosti videti na velikem platnu. Čeprav ima pridih pravljice in romantični naboj sirkovske melodrame, njegova vera v našo sposobnost, da v temi najdemo svetlobo, niti za trenutek ne deluje lažno ali naivno – in ko bomo gledali ta film, jo bomo tam tudi našli.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Vodilni humanist evropskega filma znova dokazuje svoje tesno sorodstvo z mojstrom Chaplinom. Dialogi se razvijajo z enako igrivo lahkotnostjo kot v Možu brez preteklosti, ki je pred dvema desetletjema navduševal v Cannesu, vsak vidik filma pa podpira celoto – od veličastnih posnetkov Tima Salminena, melanholičnih igralskih nastopov, čudovito natančnega ritma montaže in diskretno duhovite scenografije do posrečenih glasbenih izbir. Jean Renoir je nekoč s svojo umetnostjo skušal spremeniti svet, a je moral priznati, da ne more končati vojne. Jesensko listje, topla, obvladana mojstrovina zrelega avtorja, sodi v isti žanr čudovitih iluzij. Po ogledu filma iz mraka kinodvorane pod severno sonce stopimo malo bolj srečni kot prej.«
– Lauri Timonen, Filmski festival Midnight Sun, Sodankylä
»S tem, ko se ne spreminja, se Aki Kaurismäki upira psevdospremembam tako imenovanega napredka. Ker se razredni boj nadaljuje z nezmanjšano močjo, ker so proletarci povsod po svetu še vedno izkoriščani, ker vojna še naprej divja pred našim pragom, ker lahko tistim, ki jih je zlomila družba, film tudi danes pomaga nazaj na noge: Kaurismäki dokazuje, da Chaplin ostaja najboljši odgovor na nizkotnosti sveta, Bresson pa na nizkotnosti filmskega sveta. Kako ganljivo in pomirjujoče je opazovati našo strašljivo sedanjost, ki znova odzvanja v Kaurismäkijevem nadvse umestnem in suverenem anahronizmu! Novice še nikoli niso bile slabše, liki pa se vrtijo v peklenskih krogih bede: piješ, ker si depresiven, depresiven si, ker piješ; delo ne zadošča za preživetje, zato kradeš in izgubiš službo – in tako dalje. Toda človeštvo, ki se tu zrcali v najmanjšem premiku obrvi ali glave, se bo vedno znova postavilo na noge in celo naredilo nekaj manjših čudežev, dokler bo melanholični Finec verjel vanj. Jesensko listje se svetu, polnemu kaosa in krivic, zoperstavlja z jedrnatostjo in natančnostjo dialogov, igre in režije. In seveda s humorjem, ki je najvišji znak dostojanstva.«
– Marcos Uzal, Cahiers du cinéma
»Jesensko listje je še ena Kaurismäkijevih zapeljivih in očarljivih cinefilskih komedij, v kateri odmeva nalezljivi rock'n'roll. Film je romantičen in prisrčen, poln suhega humorja, ki nikoli ne podcenjuje ali ironizira čustev, prinaša pa tudi nekaj ostrih pripomb na račun sodobne politike. /.../ Kljub naslovu je to film, ki ima v srcu pomlad.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Sodeč po prvih odzivih na novinarski projekciji [v Cannesu] je Jesensko listje točno tisto, kar smo po tednu dni predolgih in prenapihnjenih filmov vsi potrebovali. Nekaj preprostega, nekaj inteligentnega. Nekaj, kar je tako lahko vzljubiti.«
– Marta Bałaga, Cineuropa
»Nekatere filmske ustvarjalce zlahka vzamemo za samoumevne. Eden takšnih je Finec Aki Kaurismäki, čigar filmi /.../ so tako dosledni in prepoznavni, da novica o novem zlahka izzove le skomig z rameni. In prav zato je Jesensko listje takšno presenečenje letošnjega festivala – ne ker bi se Kaurismäki odpovedal suhemu humorju, ki je njegov zaščitni znak vsaj od filma Hamlet v svetu poslov (1986), temveč zato, ker ga je pripeljal blizu popolnosti.«
– Ben Kenigsberg, RogerEbert.com
»Dragulj lepote in upanja«.
– Télérama
»Bi šla v kino?« Ansa se moškemu, ki jo povabi v kino, ne more upreti. In že gledata Jarmuschevo zombiado Mrtvi ne umirajo. Ansa se ni še nikoli tako smejala – na brezizrazen način. Holappa je vesel, da je vesela - na brezizrazen način. V njuni brezizraznosti živijo svetovi, v njunih tišinah pa pesmi, ki si jih mrmrajo ciniki, ko jih nihče ne gleda. Njuna ljubezen je obešenjaška - chaplinski poljub solidarnosti. Oblečen v žalost - kot radijske novice iz Ukrajine. Nimata denarja, imata pa čas. Iz kina stopita dva moška - prvega Jarmuschev film spominja na Godardovo Nesposobno bando, drugega pa na Bressonov Dnevnik vaškega župnika. A nimata pojma, da nastopata v bressonovskem filmu. Pravzaprav v bressonovski verziji Leanovega Bežnega srečanja. ZELO ZA«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Skratka Kaurismäki nam tokrat ne privošči v celoti varnega pobega v filmski prostor iluzij ter opominja na resnične probleme tukaj in zdaj. Sam pripovedni lok temelji na odrešilni moči ljubezni, ki se lahko zgodi tudi na pragu srednjih let in sredi gospodarske krize. Peripetije so začinjene z grenko sladkim humorjem in posrečenimi glasbenimi vložki. Je pa preprosto občudovanja vreden način, kako avtor iz minimalnega potegne maksimalno. /.../ Nisem bil med tistimi člani mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI, ki so Jesensko listje izglasovali za najboljši film leta, vendar razumem, da gre za celovečerni film, o katerem je moč najti konsenz. Delo s svojo šarmantno, humanistično noto zleze pod kožo.«
- Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija
Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
iz prve roke
»Zanima me normalizacija telesnih sprememb in starosti, iskanje lepote v krhkosti ter raziskovanje končnosti in smrti. To je minevanje časa. Nihče nas ni naučil, kako se starati in umreti, jaz pa želim ta proces opazovati, ga sprejeti kot nekaj normalnega. Morda bo moj film komu, ki se spopada s strahovi v zvezi s smrtjo in starostjo, prinesel tolažbo. Neskončni spomin pa je predvsem ljubezenska zgodba; govori o tem, kako ljubiti v trenutkih ranljivosti, kako živeti z nekom, ko spomin ni več popoln. Pri snemanju sem zelo uživala, saj zgodbe nisem doživljala z vidika izgube ljubljene osebe ali izgube spomina. Namesto tega sem z navdušenjem in hkrati zavistjo občudovala njun odnos: nekaj, česar sama nisem doživela ali videla v svoji okolici. Pri njuni ljubezni ni pomembno, kaj sta bila nekoč, temveč kaj sta danes, dejstvo, da imata drug drugega. /…/ Oba sta znani javni osebnosti v Čilu. /…/ Augusto je bil zelo pomemben novinar. Deloval je v dveh različnih obdobjih čilske zgodovine. V času diktature je imel ključno vlogo kot sodelavec tajne informativne oddaje Teleanálisis; ta je poročala o dogajanju v državi, ko so glavni mediji molčali. Skupaj z novinarskimi kolegi je šel na ulice, snemal dogajanje in se pogovarjal z ljudmi, posnetke pa so nato skrivaj pošiljali po vsej državi. Danes je to najpomembnejše arhivsko gradivo iz obdobja čilske diktature. Augusto je zaslužen za nastanek podob, ki predstavljajo vizualni spomin države. Zelo je pomemben za našo zgodovino. Ko se je vrnila demokracija, je sodeloval pri vseh kulturnih oddajah največje javne televizije – kot voditelj, producent in scenarist. Ustvarjal je dve kroniki: o zgodovini naše države in o lokalni umetniški dejavnosti. /…/ Paulina je znana gledališka, filmska in televizijska igralka. Slavna in priznana je tudi na političnem področju. Bila je prva čilska ministrica za kulturo. Mojo pozornost je pritegnila njena vseživljenjska strast do kulture in umetnosti. Zares navdihujoče je, kako se je posvetila skrbi za svojega partnerja. /.../ Letos mineva petdeset let od Pinochetovega državnega udara. Zgodovina nikoli ne pozabi zgodovinskih dejstev. Živimo v družbah, ki tovrstnim spominskim slovesnostim namenjajo veliko pozornosti; spominjamo se, da ne bi ponavljali zgodovine. Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. /…/ Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ /.../ Pojem spomina je širok. Moj film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane ...«
– Maite Alberdi
kritike
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader
»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /.../ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire
»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian
»Paulina nenehno uri njegov »neskončni« spomin, ki peša in uhaja (Kam sva šla na prvi zmenek? Kdo si ti? Kaj počneva tu? Kaj je z mano? Zakaj jočem?), vse, kar počneta, vsak dialog, vsak nasmeh, vsako jutranje zbujanje, vsako vodenje po domu, vsak ples, vsako božanje, vsaka tolažba, vsak lapsus, vsaka ironija, vsako glasno branje knjige, vsako poslavljanje od knjig, vsako posvetilo, vsaka vaja za nastop, vsak boj s prepoznavanjem, vsako prebijanje skozi labirinte preteklosti, vsako klicanje spomina, je znak velike povezanosti, nežnosti, vdanosti, zaljubljenosti in sreče, toda obenem je obema povsem jasno, da jima ne bo uspelo. A po drugi strani - komu pa uspe? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta in Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. /…/ Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.«
– Petra Meterc, RA Slovenija
»Film je posvetilo različnosti, kar potrjujejo tudi žuželke iz naslova. To mi je omogočilo prispodobo družinskega panja, v katerem ima vsaka čebela za nemoteno delovanje skupine posebno in pomembno vlogo. Ta višji organizem (panj) opredeljujejo lastna pravila, katerih vzporednice je zanimivo iskati v družini. Tu se ustvarja napetost med posameznikom in kolektivom, s portretom različnih in raznovrstnih čebel (babic, tet, mater, hčera ipd.), nepogrešljivih za delovanje družbe.« (Estibaliz Urresola Solaguren)
]]>portret avtorja
Quentin Dupieux, rojen leta 1974 v Parizu, je režiser in ustvarjalec elektronske glasbe. Konec devetdesetih je posnel niz oglasov za kavbojke Levi’s, skladba Flat Beat, ki jo je ustvaril za kampanjo, pa je bila v tistem času velika uspešnica. Pod umetniškim imenom Mr. Oizo je kasneje izdal še več albumov. Leta 2007 je režiral svoj celovečerni prvenec Steak, tri leta pozneje pa se je v sekcijo Teden kritike v Cannesu uvrstil z Gumo (Rubber, 2010), zgodbo o avtomobilski pnevmatiki, ki se odpravi na morilski pohod. Sledili so celovečerci Narobe svet (Wrong, 2012), Wrong Cops (2013), Réalité (2014), Au poste! (2018), Semiš jakna (Le Daim), Mandibule (Mandibules, 2020), Neverjetno, a resnično (Incroyable mais vrai, 2022) in Kajenje povzroča kašelj (Fumer fait tousser, 2022). Lani avgusta je v tekmovalnem programu festivala v Locarnu predstavil film Yannick, mesec pozneje pa so na festivalu v Benetkah prikazali pričujoči celovečerec. Slovenski gledalci smo si režiserjeve filme lahko ogledali v Liffovi sekciji Ekstravaganca, na festivalu Kurja polt in na rednem sporedu Kinodvora. Dupieux trenutno pripravlja svoj štirinajsti celovečerni film À notre beau métier, v katerem bodo nastopili Léa Seydoux, Vincent Lindon in Louis Garrel.
iz prve roke
»Pri pisanju in režiji tega poklona sem se povezal s kozmično zavestjo Salvadorja Dalíja in se pustil voditi z zaprtimi očmi. Najprej mi je mojster naročil, naj za njegov lik (preveč zapleten za enega samega človeka) angažiram več odličnih igralcev; nato sva skupaj obiskala Buñuela ter mu ukradla nekaj podob in idej; potem me je na silo odvedel v globine svojih najmračnejših misli in v svoje sanje; dokler nisem nazadnje s težavo spet prevzel nadzora nad svojim filmom in ga preprosto posnel kot ljubezensko izpoved temu človeku. Kot je rekel sam, je bila njegova osebnost verjetno njegova največja mojstrovina. Moj film skromno pripoveduje o tem. /…/ Ko sem začel sanjati o projektu, sem hitro ugotovil, da ne smem posneti filma o Dalíju, ampak z njim; da moram poiskati neko obliko svobode, ki jo v meni navdihuje njegovo delo. Nisem hotel pripovedovati o Dalíju v umetniški šoli, pojasnjevati njegovih frustracij in dvomov, snemati umetnika pri delu. To me ni zanimalo. Dalí kot človek, kot genij komuniciranja, me navdušuje skoraj bolj kot Dalí-umetnik. Všeč mi je, kako je nenehno skušal ubežati lastni podobi, tako da se je z njo igral. To je tudi način, kako se mu poklanjam v filmu. Daaaaaalí! je ne-film o umetniku, ki nikoli ne bi želel, da bi ga pospravili v predalček. Zato smo se morali zazreti v vesolje in se podati v kraje, ki niso daleč od norosti – tako kot je počel on. Posneti nor film za genija. /.../ [Uvodni prizor, ki reproducira sliko Fontaine nécrophilique,] je bil zame način, kako gledalcem sporočiti, naj se vkrcajo. Od tu naprej jih čaka divja vožnja. Dalíjev tobogan. Nikakor nisem želel udobnega vodenega ogleda v muzejskem slogu. Zamišljal sem si film, ki bi gledalca dobro pretresel, ob katerem bi se mu zvrtelo v glavi; delal bi ostre ovinke, se ustavljal in spet speljeval. Hotel sem, da bi bil zelo igriv in velikodušen. /…/ O Dalíju sem prebral nekaj knjig; bile so zanimive, vendar nisem vedel, kaj bi lahko iz njih naredil. Raje sem poiskal posnetke; televizijske nastope. Dalí je imel občutek za punchline, vedel je, kako se pojaviti, samo da bi lahko potem bolje izginil. Izrekel je vse, kar mu je prišlo na misel. Razumel je, da so mediji poligon za njegovo umetnost. Tudi star in utrujen je bil v intervjujih fenomenalen. /…/ Daaaaaalí! se ravno toliko poklanja Dalíju kot navdihuje pri Buñuelovih filmih /.../. Gre pa tudi za (anahronističen) poklon Monty Pythonom. V njihovih filmih je svoboda, ki me je vedno navduševala. To so komedije, ki so hkrati zahtevne in popolnoma idiotske. Tako kot pri Dalíju in Buñuelu gre za iskanje novega jezika, zavračanje spodobnosti, željo po provokaciji, a tudi za nekakšno nežnost in človečnost, ki se mi zdita ganljivi. /.../ Dalí ni nikoli zares posnel svojega filma. Mislim pa, da bi bil velik filmski ustvarjalec. Naredil je nekaj kratkih filmov, ki jih je zelo navdihnil Méliès in ki že kažejo njegovo željo po igranju z medijem. /…/ Pri Mélièsu, tako kot pri Buñuelu ali Monty Pythonih, mi je všeč ideja, da je film obrt, ki dovoljuje vse. /…/ Občutek imam, da je Dalí utopija, ki je izginila. /…/ Ko pomislim na Dalíja, vidim svet, kjer je umetnost v središču. Umetniki so bili nekoč v središču družbe, videl si jih na televiziji, v časopisih. Niso se bali biti provokativni, absurdni, ali se celo osramotiti. /…/ Toda umetnost je izginila iz našega vsakdanjega življenja. /…/ Dalí je bil eden prvih umetnikov, ki je svojo svobodo promoviral kot obliko umetnosti. In to v samem središču sistema. V njegovi norosti je nekakšna iskrenost, ki me gane. Ne spoštuje nobenih pravil; išče, izumlja, včasih mu tudi spodleti. Toda ves čas dela nekaj novega. Pri ustvarjanju filmov se tudi sam skušam približati temu laboratorijskemu pristopu, tej igrivosti. Nenehno iščem nove načine ustvarjanja. Ko sem oživil Dalíja, sem si dovolil, da moje nezavedno resnično prevzame nadzor nad pisanjem. Daaaaaalí! je zelo natančno napisan film, zelo skrbno zgrajen, toda nima potrebe po ‘pripovedovanju’. To je film, ki se ves čas spreminja. Slika je tista, ki pripoveduje zgodbo; v nas vzbuja občutke, nas preseneti, premakne. Gre za nekakšen dialog med Dalíjem in filmom. Nisem genij kot on. Zato je moj film le skromen poskus, da se mu poklonim na najbolj nor in svoboden možen način. /…/ Nadrealizem danes ne pomeni nič. /…/ Ljudje kar naprej uporabljajo to besedo. Kadar česa ne razumejo, rečejo, da je ‘nadrealistično’. Ali še huje: ‘absurdno’. Če bi svoj film že moral opredeliti, potem ga zagotovo ne bi hotel umestiti v neko obstoječo kategorijo. Gre za igro, eksperiment; poskus drugačnega pristopa k filmu. Način, kako priklicati Dalíjevega duha, ne da bi stvari jemal preveč resno. Predstaviti umetnost v njeni najbolj fizični, najbolj iracionalni obliki. To je najmanj, kar lahko storiš, če se lotiš umetnika, kot je bil on.«
– Quentin Dupieux
kritike
»Sanje postanejo ovinki, motnje v zgodbi, razkrivajo in zakrivajo, nato pa se spet spremenijo v sanje. Tudi šale postanejo sanje. Vse je šala, sen, motnja, iluzija. Vse je skrajno resno in hkrati povsem nesmiselno – toda nesmiselnost je globoka, igrivost pa povsem resna. Ali pa tudi ne. Kot bi Luis Buñuel režiral scenarij Monty Pythonov. /…/ Nič v tem filmu ni predvidljivo – razen njegove lastne nepredvidljivosti. Daaaaaalí! zagotovo ne bo všeč vsakomur, vendar to tudi ni njegov namen. Dupieux tako kot njegov subjekt trmasto vztraja na svoji poti, pri tem pa doseže stopnjo prismuknjenosti, ki se nevarno približa sublimnosti.«
– John Bleasdale, Sight and Sound
»‘Zgodba mora imeti začetek, sredino in konec, vendar ne nujno v tem vrstnem redu,’ je dejal Godard, toda film Daaaaaalí! gre še korak naprej, saj ponudi tri začetke, šest sredin in štiri ali pet koncev, od katerih nobeden ni tam, kjer bi moral biti, a so hkrati vsi na pravem mestu. /…/ Film, ki bi ga Buñuel zagotovo cenil. /…/ Očarljivo!«
– Jessica Kiang, Variety
»Daaaaaalí! si zamišlja /.../ naključno srečanje med novinarko in slikarjem, podobno kot si je nekdo nekoč zamislil enako naključno srečanje dežnika in šivalnega stroja na operacijski mizi. /.../ Francoski režiser v svojem značilnem slogu razstavi slikarjevo osebnost in ponudi odštekano, samoreferenčno, žanrsko neopredeljivo in celo dalíjevsko komedijo. /.../ Dalí je v članku Film-arte, film-antiartístico /…/ bolj ali manj jasno pokazal ključ do svoje osebne in neposnemljive ideologije. ‘Antiumetniški filmski ustvarjalec,’ beremo, ‘strelja nad opečnati zid ter lovi nepričakovane in pristne kubistične ptice.’ Takoj zatem je pokazal na sovražnika, ki ga je treba premagati: ‘Umetniški filmski ustvarjalec po drugi strani strelja na lažne kubistične ptice in lovi neuporabno opeko. Filmski ustvarjalec [anti-umetniški] ignorira umetnost; snema na čisti način, pri čemer se podreja le tehničnim zahtevam kamere ter otročjemu in radostnemu instinktu svoje športne filozofije.’ Jasno. /…/. Daaaaaalí! se od začetka do konca razvija kot nenehno, radostno in brezglavo slavljenje paranoičnega, vsega, kar je nasprotje ‘arhaičnega in neaktualnega, konservativnega in tradicionalnega, klišejskega in retoričnega, sentimentalnega in pompoznega’. Besede so Dalíjeve, ne Dupieuxove. Ali pa je morda obratno? /…/ Daaaaaalí! – odločno antiumetniški film.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Dupieux nas znova spomni, koliko zabave je mogoče pričarati z najosnovnejšimi filmskimi sredstvi. /.../ Neskončno ustvarjalna vizija umetnosti in kinematografije.«
– Elena Lazic, The Playlist
»V času, ko je vsak drugi film prestiža in ugleda lačna biografija, smo lahko srečni, da imamo Quentina Dupieuxa, plodovitega, resnega in trapastega režiserja, ki je kot ustvarjen, da žanr sesuje v prah.«
– Alistair Ryder, The Film Stage
»/…/ mešanica Buñuela in trojice Zucker-Abrahams-Zucker, ki potrjuje Dupieuxov sloves absurdističnega komedijanta in subtilno pronicljivega esejista človeškega stanja.«
– Nicolas Rapold, Artforum
»Daaaaaalí!! je buñuelovska satira sodobne obsedenosti z znamčenjem, influencerstva, spletnega narcizma, nenehnega samooglaševanja, klovnovskega poziranja, toksičnega ekshibicionizma, identitetne grandomanije in porniflkacije kulta osebnosti. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
iz prve roke
»Všeč mi je bila osrednja ideja romana: kaj če bi znova srečali svoje davno umrle starše, le da bi bili zdaj iste starosti kot mi? To se mi je zdel izjemno čustven način za raziskovanje družine. /.../ Priredba knjige je bila dolgotrajen in včasih boleč proces. Želel sem se potopiti v svojo preteklost, tako kot v filmu stori Adam. Hotel sem raziskati kompleksnost družinske in romantične ljubezni, pa tudi specifično izkušnjo specifične generacije gejev, ki so odraščali v osemdesetih letih. Skušal sem se oddaljiti od tradicionalne zgodbe o duhovih in najti nekaj bolj psihološkega, skoraj metafizičnega. /.../ Spomini določajo, kdo smo; oblikujejo naš značaj, tako njegove dobre kot slabe plati. Pri tem filmu sem zakopal globoko v svoje spomine na odraščanje. Šlo je za boleč, vendar katarzičen eksperiment. Adam ima priložnost znova postati otrok. Najbrž se lahko vsi poistovetimo z željo, da bi se vrnili v preteklost in na novo opredelili odnos s starši. Želel sem, da bi bila to za Adama katarza, vendar zapletena katarza. In upam, da bo občinstvo doživelo nekaj podobnega. /.../ Vsi smo bili otroci in večina od nas bo nekoč izgubila starše. Mnogi bomo tudi sami postali starši; imeli bomo otroke in ti bodo čez noč odrasli. Številni izmed nas bomo našli, izgubili ter – upajmo – znova našli ljubezen, tudi če ne bo trajala večno. In vsi razumemo zapletenost in dragocenost teh odnosov. Upam, da bodo gledalci ob odhodu iz kina bolj kot karkoli drugega čutili moč ljubezni.«
– Andrew Haigh
portret avtorja
Andrew Haigh (1973, Harrogate, Anglija) je leta 2009 posnel celovečerni prvenec Greek Pete, odločilen preboj pa mu je prinesel naslednji celovečerni film, Weekend (2011). Sledila sta filma 45 let (45 Years), ganljiva zgodba o krhkosti ljubezni in zakona s Charlotte Rampling in Tomom Courtenayem, ter v Benetkah nagrajena drama o odraščanju Lean on Pete (2017). Haighevi televizijski projekti vključujejo seriji Looking in The North Water.
https://www.andrewhaighfilm.com
kritike
»Brezčasna, presunljiva oda moči ljubezni. /.../ Haigh, čigar pristop ‘manj je več’ še nikoli ni bil tako učinkovit, poskrbi, da v kadru vedno ostane dovolj prostora za našo lastno bolečino – kakršnokoli obliko že zavzema. /…/ Najbolj uničujoči trenutki tega grenko-sladkega filma najdejo nekaj transcendentnega v preprostem dejstvu, da nihče od nas nikoli ne bo zares sam, dokler nam bodo družbo delali naši duhovi.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Haighev film /…/ je globoko ganljivo, nadnaravno raziskovanje dolgotrajnih posledic izgube in strukturne homofobije.«
– Ben Walters, Sight & Sound
»To je zgodba o duhovih, gejevska romanca in najboljši film leta. /.../ Vsi mi tujci Andrewa Haigha bolj kot katerikoli drug film, ki se ga lahko spomnim, ujame srhljivo, begajočo in skoraj sveto izkušnjo, ko v sanjah srečamo ljubljenega pokojnika. /.../ Dvorano zapustimo razmišljujoč o minljivosti življenja, a tudi o tem, kako nekateri trenutki – tako kot nekateri filmi – ostanejo z nami za vedno.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Skrivnostni, prelepi in čustveni film Andrewa Haigha je nadnaravna romanca o osamljenosti in ljubezni. /.../ Kako izjemne vloge odigrajo vsi štirje! In kakšen slog Haigh vnese v film, ko zgodbo o romantičnem razmerju spoji s temo medgeneracijskih odnosov iz svojih prejšnjih del Weekend in 45 let!«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Tankočutno napisani pogovori sodijo med najbolj pristne in srce parajoče v Haighevi karieri. Režiserju omogočijo, da pojasni zapleten družbeni položaj gejev, katerih vsakodnevni občutki odtujenosti se morda ne ujemajo s splošno razširjeno predstavo o sprejetosti in asimilaciji.«
– Michael Koresky, Reverse Shot
»Žalost je čudna reč; zažre se v naše organe in mišice ter trajno spremeni način, kako ljubimo, kako vidimo sami sebe in kako osmišljamo svojo identiteto. Haigh to razkriva z grenko-sladkim poudarkom na moči ljubezni in njeni sposobnosti, da preseže celo smrt samo. Film Vsi mi tujci vam bo strl srce – vendar vam ga prav tako lahko tudi zaceli.«
– Maureen Lee Lenker, Entertainment Weekly
»Vsi mi tujci je film o ljudeh, ki iz tvojega življenja nenadoma izginejo in se potem - nekoč, spet nenadoma, kot da niso nikoli odšli – ponovno pojavijo, kot v napol pozabljenem polsnu, v katerem ne moreš reči, da nisi nikoli pomislil nanje, da jih nisi pogrešal in da jih nisi pričakoval. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film, katerega scenarij je napisal režiser Haigh, pri tem pa izhajal iz romana Tujci japonskega pisatelja Taičija Jamade, je zelo dobro zastavljen. Govori o družini kot izvoru sreče in zaščite, pa tudi nerazumevanja, potlačenega, tragedij, prekinitev odnosov. Govori o poskusih predelave travm, o vsesplošni naraščajoči odtujenosti in o zgodovini odnosa družbe do homoseksualnosti. To je film o osamljenem posamezniku, film v molovskem tonu, odlično posnet; bližnji vrtoglavi posnetki Adamovega obraza kažejo njegovo blodnjavost, kot bi kamera skušala prodreti v to, kar se dogaja v človeku.«
– Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik
Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
iz prve roke
»Zanima me normalizacija telesnih sprememb in starosti, iskanje lepote v krhkosti ter raziskovanje končnosti in smrti. To je minevanje časa. Nihče nas ni naučil, kako se starati in umreti, jaz pa želim ta proces opazovati, ga sprejeti kot nekaj normalnega. Morda bo moj film komu, ki se spopada s strahovi v zvezi s smrtjo in starostjo, prinesel tolažbo. Neskončni spomin pa je predvsem ljubezenska zgodba; govori o tem, kako ljubiti v trenutkih ranljivosti, kako živeti z nekom, ko spomin ni več popoln. Pri snemanju sem zelo uživala, saj zgodbe nisem doživljala z vidika izgube ljubljene osebe ali izgube spomina. Namesto tega sem z navdušenjem in hkrati zavistjo občudovala njun odnos: nekaj, česar sama nisem doživela ali videla v svoji okolici. Pri njuni ljubezni ni pomembno, kaj sta bila nekoč, temveč kaj sta danes, dejstvo, da imata drug drugega. /…/ Oba sta znani javni osebnosti v Čilu. /…/ Augusto je bil zelo pomemben novinar. Deloval je v dveh različnih obdobjih čilske zgodovine. V času diktature je imel ključno vlogo kot sodelavec tajne informativne oddaje Teleanálisis; ta je poročala o dogajanju v državi, ko so glavni mediji molčali. Skupaj z novinarskimi kolegi je šel na ulice, snemal dogajanje in se pogovarjal z ljudmi, posnetke pa so nato skrivaj pošiljali po vsej državi. Danes je to najpomembnejše arhivsko gradivo iz obdobja čilske diktature. Augusto je zaslužen za nastanek podob, ki predstavljajo vizualni spomin države. Zelo je pomemben za našo zgodovino. Ko se je vrnila demokracija, je sodeloval pri vseh kulturnih oddajah največje javne televizije – kot voditelj, producent in scenarist. Ustvarjal je dve kroniki: o zgodovini naše države in o lokalni umetniški dejavnosti. /…/ Paulina je znana gledališka, filmska in televizijska igralka. Slavna in priznana je tudi na političnem področju. Bila je prva čilska ministrica za kulturo. Mojo pozornost je pritegnila njena vseživljenjska strast do kulture in umetnosti. Zares navdihujoče je, kako se je posvetila skrbi za svojega partnerja. /.../ Letos mineva petdeset let od Pinochetovega državnega udara. Zgodovina nikoli ne pozabi zgodovinskih dejstev. Živimo v družbah, ki tovrstnim spominskim slovesnostim namenjajo veliko pozornosti; spominjamo se, da ne bi ponavljali zgodovine. Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. /…/ Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ /.../ Pojem spomina je širok. Moj film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane ...«
– Maite Alberdi
kritike
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader
»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /.../ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire
»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian
»Paulina nenehno uri njegov »neskončni« spomin, ki peša in uhaja (Kam sva šla na prvi zmenek? Kdo si ti? Kaj počneva tu? Kaj je z mano? Zakaj jočem?), vse, kar počneta, vsak dialog, vsak nasmeh, vsako jutranje zbujanje, vsako vodenje po domu, vsak ples, vsako božanje, vsaka tolažba, vsak lapsus, vsaka ironija, vsako glasno branje knjige, vsako poslavljanje od knjig, vsako posvetilo, vsaka vaja za nastop, vsak boj s prepoznavanjem, vsako prebijanje skozi labirinte preteklosti, vsako klicanje spomina, je znak velike povezanosti, nežnosti, vdanosti, zaljubljenosti in sreče, toda obenem je obema povsem jasno, da jima ne bo uspelo. A po drugi strani - komu pa uspe? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta in Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. /…/ Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.«
– Petra Meterc, RA Slovenija
iz prve roke
»Leta 2018 mi je [producent] Ben Odell poslal članek iz revije Wired o Sergiu Juárezu Correi in učinkoviti novi metodi poučevanja, ki jo je uvedel v osnovni šoli v mestu Matamoros v Mehiki. /…/ Njegovi učenci so v enem samem letu dosegli neverjeten uspeh. Toda še bolj presenetljiv se mi je zdel podatek, kako dobro so se odrezali. Deset se jih je uvrstilo med 0,1 odstotka najboljših v vsej državi. /…/ Filmi o učitelju in učencih niso nič novega, toda v tem projektu sem videl priložnost, da zgodbo povem na nov način. Ena od očitnih novosti je kraj dogajanja, saj takšna zgodba v Mehiki še ni bila povedana. /…/ Film se dogaja leta 2011, v času, ko so bile razmere v Matamorosu še posebej brutalne: starši niso pustili otrok od doma, dokler se niso prepričali, da je zrak čist; zvoki streljanja in trupla na ulicah so bili nekaj običajnega. Poleg tega javno izobraževanje v Srednji Ameriki preprosto ni v dobrem stanju. Šolski dan traja le štiri do pet ur, sredstva so skromna, ljudje pa šole pogosto ne dojemajo kot kraja, ki bi lahko pomagal izboljšati posameznikov življenjski položaj. /…/ Potem ko je iz leta v leto neuspešno skušal doseči svoje učence, je Sergio doživel živčni zlom. V obupanem iskanju rešitve je na spletu naletel na predavanje o novi vrsti poučevanja, pri kateri učni proces usmerja otrok. Brez kakršnihkoli izkušenj ali usposabljanja se je metodo odločil vpeljati. /…/ Zgodba se je znašla na naslovnicah zaradi izjemnih rezultatov, ki jih je Sergio dosegel v tako kratkem času. Toda meni se je zdelo veliko bolj zanimivo opazovati, kako vzklije seme znanja, ter človeško povezanost, ki je potrebna, da se razcveti. /…/ Dandanes ljudje, zlasti otroci, nikoli ne dobijo priložnosti, da bi pokazali, česa so sposobni in kaj lahko naredijo iz sebe. Rad bi verjel, da moj film pokaže, kako močne in daljnosežne so lahko posledice, ko ljudje dobijo priložnost.«
– Christopher Zalla
kritike
»Ta ljubljenec občinstva /…/ je srce parajoča zgodba o ‘navdihujočem učitelju, ki spremeni vse’ v slogu filmov stare šole, kot so Gospodu, z ljubeznijo (To Sir, with Love), Društvo mrtvih pesnikov (Dead Poets Society) in celo nedavni oskarjevec CODA, s katerim si deli zvezdnika Eugenia Derbeza. /.../ Brez robčkov si ga lahko ogledate le na lastno odgovornost.«
– Tomris Laffly, Variety
»Christopher Zalla se morda res drži konvencij žanra in ne skopari s sentimentalnostjo, toda film si več kot zasluži svoj čustveni izkupiček. /.../ Prav nič ne preseneča, da mu je občinstvo na festivalu Sundance podelilo nagrado za najboljši film.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Gre za navdihujočo zgodbo s številnimi trenutki evforije in veselja, ki jih občinstvo zelo dobro začuti. Izbira igralcev je odlična, otroci pa so tako očarljivi, da seveda moramo navijati zanje – zato je toliko huje, ko izbruhne tragedija.«
– Alani Vargas, The Playlist
»Navdihujoča zgodba, polna upanja in topline. /…/ Film bi lahko bil eden tistih, ki bo navdihnil novo generacijo učiteljev, da prevzamejo pobudo in poskusijo spremeniti svet.«
– Ethan Anderton, SlashFilm
»Filmu /.../ uspe biti hkrati predvidljiv in čustveno izpolnjujoč, z odličnimi nastopi otroških igralcev in številnimi posrečenimi komičnimi vložki, ki jih prispeva zvezdnik Eugenio Derbez. Radikal je vse prej kot radikalen, vendar ne skuša skriti krutosti življenja otrok in njihovih staršev, tudi kadar sugerira, da je s smetišča mogoče doseči zvezde. Ta film ste že videli – najbrž pa ne boste imeli nič proti, če si ga ogledate še enkrat.«
– Ty Burr, Ty Burr's Watch List
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
portret avtorja
Quentin Dupieux, rojen leta 1974 v Parizu, je režiser in ustvarjalec elektronske glasbe. Konec devetdesetih je posnel niz oglasov za kavbojke Levi’s, skladba Flat Beat, ki jo je ustvaril za kampanjo, pa je bila v tistem času velika uspešnica. Pod umetniškim imenom Mr. Oizo je kasneje izdal še več albumov. Leta 2007 je režiral svoj celovečerni prvenec Steak, tri leta pozneje pa se je v sekcijo Teden kritike v Cannesu uvrstil z Gumo (Rubber, 2010), zgodbo o avtomobilski pnevmatiki, ki se odpravi na morilski pohod. Sledili so celovečerci Narobe svet (Wrong, 2012), Wrong Cops (2013), Réalité (2014), Au poste! (2018), Semiš jakna (Le Daim), Mandibule (Mandibules, 2020), Neverjetno, a resnično (Incroyable mais vrai, 2022) in Kajenje povzroča kašelj (Fumer fait tousser, 2022). Lani avgusta je v tekmovalnem programu festivala v Locarnu predstavil film Yannick, mesec pozneje pa so na festivalu v Benetkah prikazali pričujoči celovečerec. Slovenski gledalci smo si režiserjeve filme lahko ogledali v Liffovi sekciji Ekstravaganca, na festivalu Kurja polt in na rednem sporedu Kinodvora. Dupieux trenutno pripravlja svoj štirinajsti celovečerni film À notre beau métier, v katerem bodo nastopili Léa Seydoux, Vincent Lindon in Louis Garrel.
iz prve roke
»Pri pisanju in režiji tega poklona sem se povezal s kozmično zavestjo Salvadorja Dalíja in se pustil voditi z zaprtimi očmi. Najprej mi je mojster naročil, naj za njegov lik (preveč zapleten za enega samega človeka) angažiram več odličnih igralcev; nato sva skupaj obiskala Buñuela ter mu ukradla nekaj podob in idej; potem me je na silo odvedel v globine svojih najmračnejših misli in v svoje sanje; dokler nisem nazadnje s težavo spet prevzel nadzora nad svojim filmom in ga preprosto posnel kot ljubezensko izpoved temu človeku. Kot je rekel sam, je bila njegova osebnost verjetno njegova največja mojstrovina. Moj film skromno pripoveduje o tem. /…/ Ko sem začel sanjati o projektu, sem hitro ugotovil, da ne smem posneti filma o Dalíju, ampak z njim; da moram poiskati neko obliko svobode, ki jo v meni navdihuje njegovo delo. Nisem hotel pripovedovati o Dalíju v umetniški šoli, pojasnjevati njegovih frustracij in dvomov, snemati umetnika pri delu. To me ni zanimalo. Dalí kot človek, kot genij komuniciranja, me navdušuje skoraj bolj kot Dalí-umetnik. Všeč mi je, kako je nenehno skušal ubežati lastni podobi, tako da se je z njo igral. To je tudi način, kako se mu poklanjam v filmu. Daaaaaalí! je ne-film o umetniku, ki nikoli ne bi želel, da bi ga pospravili v predalček. Zato smo se morali zazreti v vesolje in se podati v kraje, ki niso daleč od norosti – tako kot je počel on. Posneti nor film za genija. /.../ [Uvodni prizor, ki reproducira sliko Fontaine nécrophilique,] je bil zame način, kako gledalcem sporočiti, naj se vkrcajo. Od tu naprej jih čaka divja vožnja. Dalíjev tobogan. Nikakor nisem želel udobnega vodenega ogleda v muzejskem slogu. Zamišljal sem si film, ki bi gledalca dobro pretresel, ob katerem bi se mu zvrtelo v glavi; delal bi ostre ovinke, se ustavljal in spet speljeval. Hotel sem, da bi bil zelo igriv in velikodušen. /…/ O Dalíju sem prebral nekaj knjig; bile so zanimive, vendar nisem vedel, kaj bi lahko iz njih naredil. Raje sem poiskal posnetke; televizijske nastope. Dalí je imel občutek za punchline, vedel je, kako se pojaviti, samo da bi lahko potem bolje izginil. Izrekel je vse, kar mu je prišlo na misel. Razumel je, da so mediji poligon za njegovo umetnost. Tudi star in utrujen je bil v intervjujih fenomenalen. /…/ Daaaaaalí! se ravno toliko poklanja Dalíju kot navdihuje pri Buñuelovih filmih /.../. Gre pa tudi za (anahronističen) poklon Monty Pythonom. V njihovih filmih je svoboda, ki me je vedno navduševala. To so komedije, ki so hkrati zahtevne in popolnoma idiotske. Tako kot pri Dalíju in Buñuelu gre za iskanje novega jezika, zavračanje spodobnosti, željo po provokaciji, a tudi za nekakšno nežnost in človečnost, ki se mi zdita ganljivi. /.../ Dalí ni nikoli zares posnel svojega filma. Mislim pa, da bi bil velik filmski ustvarjalec. Naredil je nekaj kratkih filmov, ki jih je zelo navdihnil Méliès in ki že kažejo njegovo željo po igranju z medijem. /…/ Pri Mélièsu, tako kot pri Buñuelu ali Monty Pythonih, mi je všeč ideja, da je film obrt, ki dovoljuje vse. /…/ Občutek imam, da je Dalí utopija, ki je izginila. /…/ Ko pomislim na Dalíja, vidim svet, kjer je umetnost v središču. Umetniki so bili nekoč v središču družbe, videl si jih na televiziji, v časopisih. Niso se bali biti provokativni, absurdni, ali se celo osramotiti. /…/ Toda umetnost je izginila iz našega vsakdanjega življenja. /…/ Dalí je bil eden prvih umetnikov, ki je svojo svobodo promoviral kot obliko umetnosti. In to v samem središču sistema. V njegovi norosti je nekakšna iskrenost, ki me gane. Ne spoštuje nobenih pravil; išče, izumlja, včasih mu tudi spodleti. Toda ves čas dela nekaj novega. Pri ustvarjanju filmov se tudi sam skušam približati temu laboratorijskemu pristopu, tej igrivosti. Nenehno iščem nove načine ustvarjanja. Ko sem oživil Dalíja, sem si dovolil, da moje nezavedno resnično prevzame nadzor nad pisanjem. Daaaaaalí! je zelo natančno napisan film, zelo skrbno zgrajen, toda nima potrebe po ‘pripovedovanju’. To je film, ki se ves čas spreminja. Slika je tista, ki pripoveduje zgodbo; v nas vzbuja občutke, nas preseneti, premakne. Gre za nekakšen dialog med Dalíjem in filmom. Nisem genij kot on. Zato je moj film le skromen poskus, da se mu poklonim na najbolj nor in svoboden možen način. /…/ Nadrealizem danes ne pomeni nič. /…/ Ljudje kar naprej uporabljajo to besedo. Kadar česa ne razumejo, rečejo, da je ‘nadrealistično’. Ali še huje: ‘absurdno’. Če bi svoj film že moral opredeliti, potem ga zagotovo ne bi hotel umestiti v neko obstoječo kategorijo. Gre za igro, eksperiment; poskus drugačnega pristopa k filmu. Način, kako priklicati Dalíjevega duha, ne da bi stvari jemal preveč resno. Predstaviti umetnost v njeni najbolj fizični, najbolj iracionalni obliki. To je najmanj, kar lahko storiš, če se lotiš umetnika, kot je bil on.«
– Quentin Dupieux
kritike
»Sanje postanejo ovinki, motnje v zgodbi, razkrivajo in zakrivajo, nato pa se spet spremenijo v sanje. Tudi šale postanejo sanje. Vse je šala, sen, motnja, iluzija. Vse je skrajno resno in hkrati povsem nesmiselno – toda nesmiselnost je globoka, igrivost pa povsem resna. Ali pa tudi ne. Kot bi Luis Buñuel režiral scenarij Monty Pythonov. /…/ Nič v tem filmu ni predvidljivo – razen njegove lastne nepredvidljivosti. Daaaaaalí! zagotovo ne bo všeč vsakomur, vendar to tudi ni njegov namen. Dupieux tako kot njegov subjekt trmasto vztraja na svoji poti, pri tem pa doseže stopnjo prismuknjenosti, ki se nevarno približa sublimnosti.«
– John Bleasdale, Sight and Sound
»‘Zgodba mora imeti začetek, sredino in konec, vendar ne nujno v tem vrstnem redu,’ je dejal Godard, toda film Daaaaaalí! gre še korak naprej, saj ponudi tri začetke, šest sredin in štiri ali pet koncev, od katerih nobeden ni tam, kjer bi moral biti, a so hkrati vsi na pravem mestu. /…/ Film, ki bi ga Buñuel zagotovo cenil. /…/ Očarljivo!«
– Jessica Kiang, Variety
»Daaaaaalí! si zamišlja /.../ naključno srečanje med novinarko in slikarjem, podobno kot si je nekdo nekoč zamislil enako naključno srečanje dežnika in šivalnega stroja na operacijski mizi. /.../ Francoski režiser v svojem značilnem slogu razstavi slikarjevo osebnost in ponudi odštekano, samoreferenčno, žanrsko neopredeljivo in celo dalíjevsko komedijo. /.../ Dalí je v članku Film-arte, film-antiartístico /…/ bolj ali manj jasno pokazal ključ do svoje osebne in neposnemljive ideologije. ‘Antiumetniški filmski ustvarjalec,’ beremo, ‘strelja nad opečnati zid ter lovi nepričakovane in pristne kubistične ptice.’ Takoj zatem je pokazal na sovražnika, ki ga je treba premagati: ‘Umetniški filmski ustvarjalec po drugi strani strelja na lažne kubistične ptice in lovi neuporabno opeko. Filmski ustvarjalec [anti-umetniški] ignorira umetnost; snema na čisti način, pri čemer se podreja le tehničnim zahtevam kamere ter otročjemu in radostnemu instinktu svoje športne filozofije.’ Jasno. /…/. Daaaaaalí! se od začetka do konca razvija kot nenehno, radostno in brezglavo slavljenje paranoičnega, vsega, kar je nasprotje ‘arhaičnega in neaktualnega, konservativnega in tradicionalnega, klišejskega in retoričnega, sentimentalnega in pompoznega’. Besede so Dalíjeve, ne Dupieuxove. Ali pa je morda obratno? /…/ Daaaaaalí! – odločno antiumetniški film.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Dupieux nas znova spomni, koliko zabave je mogoče pričarati z najosnovnejšimi filmskimi sredstvi. /.../ Neskončno ustvarjalna vizija umetnosti in kinematografije.«
– Elena Lazic, The Playlist
»V času, ko je vsak drugi film prestiža in ugleda lačna biografija, smo lahko srečni, da imamo Quentina Dupieuxa, plodovitega, resnega in trapastega režiserja, ki je kot ustvarjen, da žanr sesuje v prah.«
– Alistair Ryder, The Film Stage
»/…/ mešanica Buñuela in trojice Zucker-Abrahams-Zucker, ki potrjuje Dupieuxov sloves absurdističnega komedijanta in subtilno pronicljivega esejista človeškega stanja.«
– Nicolas Rapold, Artforum
»Daaaaaalí!! je buñuelovska satira sodobne obsedenosti z znamčenjem, influencerstva, spletnega narcizma, nenehnega samooglaševanja, klovnovskega poziranja, toksičnega ekshibicionizma, identitetne grandomanije in porniflkacije kulta osebnosti. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
Adamant je edinstven dnevni center: plavajoča zgradba ob obrežju Sene v središču Pariza. Odraslim z duševnimi motnjami ponuja prostor, kjer se lahko svobodno izražajo, družijo in znova najdejo stik s svetom. Tam lahko berejo, klepetajo ob kavi, poležavajo na kavču, kuhajo marmelado, se udeležijo slikarske delavnice ali sodelujejo pri organizaciji filmskega festivala. Dokumentarec nas vabi, da spoznamo paciente in osebje, ki se – kot pravi eden izmed njih – vsako jutro znova odločijo, da bo »danes dober dan«.
iz prve roke
»Pred sedmimi ali osmimi leti sem imel prvič priložnost obiskati Adamant. Njihova debatna skupina, ki se vsak petek sestaja v knjižnici, me je povabila, naj pridem in spregovorim o svojem delu. Občasno, petkrat ali šestkrat na leto, gostijo glasbenika, pisatelja, filozofa, kustosa ... Tistega dne sem dve uri preživel z ljudmi, ki so se na moj obisk pripravili z ogledom nekaterih mojih filmov in me nenehno silili, da zapustim svoje območje udobja. Odkar sem začel delati kot filmski ustvarjalec, sem imel pogosto priložnost govoriti pred občinstvom, toda tistega dne sem odšel še posebej poživljen, saj so me komentarji prisotnih zelo navdihnili. Ljudje, ki trpijo zaradi duševnih motenj, so v nasprotju s splošnim prepričanjem pogosto zelo bistri, inteligentni in kultivirani. /…/
Psihiatrija me zanima že od nekdaj. To je čuden svet, a tudi zelo navdihujoč: nenehno nas sili k razmišljanju o sebi, o svojih mejah, pomanjkljivostih, o tem, kako deluje svet. Psihiatrija je povečevalno steklo, ogledalo, ki veliko pove o naši družbi. Za filmskega ustvarjalca je neizčrpen vir navdiha. Poleg tega so se razmere v javni psihiatriji v zadnjih petindvajsetih letih zelo poslabšale: zmanjševanje proračuna, krčenje števila postelj, pomanjkanje osebja, slaba motivacija ekip, propadajoči prostori, zaposleni, ki so preobremenjeni z administrativnimi nalogami in pogosto omejeni na vlogo čuvajev, vrnitev k izolacijskim sobam in omejevanju gibanja. To nazadovanje je bilo nedvomno dodatna spodbuda za snemanje filma. /.../ V omenjenih razmerah se zdi prostor, kot je Adamant, skoraj čudež, in človek se vpraša, koliko časa bo lahko še deloval. Za zdaj mu uspeva ostati živahen in privlačen kraj, tako za bolnike kot osebje, saj ne počiva na lovorikah. Za razliko od večine psihiatričnih centrov, ki so zaprtega tipa, je Adamant nenehno v stiku z zunanjim svetom, odprt za vse vrste pobud. Naše snemanje je lep primer. /…/
Poznamo različne pristope k psihiatriji /…/. Sam sem želel prikazati ‘človeško’ psihiatrijo, ki še vedno vztraja, čeprav je ogrožena. Paciente obravnava kot subjekte in priznava njihovo edinstvenost, ne da bi jo za vsako ceno skušala udomačiti. Morda ni popolna, vendar temelji na človeškem odnosu, srečanju. Upira se vsemu, kar uničuje družbo, in poskuša ohraniti dostojanstvo. Upira se brezobzirnim silam neoliberalizma, ki vse zreducirajo na denar in dobičkonosnost. Film ničesar izrecno ne obsoja. Kar počne, počne implicitno, tako da stvari preprosto pokaže. ‘Prava politična naloga filma je zagotoviti, da med platnom in dvorano ena stran drugi prizna dostojanstvo,’ je tik pred smrtjo zapisal filmski ustvarjalec Jean-Louis Comolli. /…/
Med snemanjem sem se predvsem želel počutiti svobodnega /.../. Slediti liku, ga izgubiti in kasneje spet najti; posneti srečanje, delavnico, dobrodošlico novincu; snemati zasebne pogovore, neobvezne izmenjave; na recepciji, v baru, v kuhinji, na krovu, med vrati; ujeti bežen pogovor, monolog, besedno igro; posneti vse tiste drobne detajle, ki bi se lahko komu zdeli trivialni, ekscentrični, anekdotični ali preprosto idiotski, a bi postali bistvo filma.
Vedno sem rad improviziral, sčasoma pa je improvizacija zame postala etična nuja. In predvsem: ničesar ne razlagaj. Snemaj, da bi se učil, ne da bi poučeval. Filma ne podrejaj programu ali že obstoječim idejam. Sprejmi nepričakovano. Z besedami Marcela Hanouna: ‘Filmski ustvarjalec mora kazati le tisto, česar še ne ve.’ Snemati dokumentarec pomeni ukvarjati se z naključnim, z vsem, kar se izmika predvidevanju. Poleg tega stvari tako ali tako nikoli ne gredo po načrtih, saj prisotnost kamere vedno premeša karte. Najlepši prizori so pogosto tisti, ki se zgodijo nepričakovano, brez načrtovanja. Zame je najpomembnejše trdno izhodišče, kot nekakšna obljuba, da bo nekaj vzcvetelo. ‘Knjige pišem zato, da bi ugotovil, kaj je v njih,’ je nekoč dejal pisatelj Julien Green. /…/
Nisem želel posneti filma, ki bi gledalca odpeljal v neizogibno in neizprosno mračen svet. Na Adamantu spoznaš ljudi, za katere se zdi, da trpijo, pa tudi tiste, ki ne: v življenju so našli nekakšno ravnovesje in s svojo boleznijo živijo, uspeli so jo obvladati in sprejeti. /…/ Tam srečaš tudi nadvse izobražene, neverjetno lucidne in pogosto duhovite ljudi. Želel sem, da bi se gledalci otresli klišejskih predstav, ki jih imamo o duševnih boleznih.«
– Nicolas Philibert
kritike
»Pred nami so ljudje, ki so nam tako zelo podobni in hkrati tako drugačni od nas. Iz njih sije življenjska moč, a tudi bolečina. Gledalec je zbegan, dezorientiran na tej sicer trdno zasidrani ladji. V zvoku se mešata normalnost in nenormalnost. Slika to prikazuje kot nekaj samoumevnega. ‘Živeti skupaj’ je več kot zgolj humanistični koncept, je človeška nuja. Film Adamant ne trdi, da je enostavno; skozi edinstveno izkušnjo te psihiatrične enote s pogledom na Seno pravi le, da je mogoče.«
– Isabelle Danel, Bande à part
»72-letni francoski dokumentarist veselo ruši žanrske, generacijske in narodnostne meje v imenu ideje o filmu kot duhovni umetnosti in skupnem domu. Adamant je lep, topel, svoboden in poetičen film, ki briše meje med normalnostjo in norostjo ter se upira determinizmom in predalčkom, v katere neka določena družbena ureditev rada zapira svoje ljudi. /…/ Adamant je čudovita fantazija, v kateri je Nicolas Philibert namenoma pustil trpljenje na obrobju in se raje osredotočil na pomen medčloveških vezi.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde
»Na krovu Adamanta vlada nežen in radosten občutek svobode in možnosti, film pa zaznamujejo velika toplina, sočutje in pristno zanimanje.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Lepota Adamanta je v tem, da ne skuša povezati niti, ne išče, kje se je pretrgala, ne secira svojih likov. Pusti jim, da se razvijejo, ter tako ustvari vrsto krhkih in veličastnih portretov.«
– Le Parisien
»Zdi se, kot bi Philibert /…/ zrcalil prizadevanja zdravstvene ekipe: svoj film potrpežljivo gradi kot prostor pozornosti in poslušanja. /.../ Film, uperjen proti strahu in radovednosti, ki ju vzbujajo ti včasih zlomljeni obrazi, želi drugačnost približati prek nevsiljive preprostosti pogleda, ujetega v bežne trenutke vsakdanjosti; pogleda, ki sprejema njihove izraze, ne da bi opozarjal na razlike.«
– Romain Lefebvre, Cahiers du cinéma
»Že tisočletja se vrtimo v krogu, ko skušamo opredeliti, kaj lahko štejemo za umetnost, kdo jo sme ustvarjati in kaj določa njeno vrednost. /.../ Film, ki smo si ga ogledali, je misli, občutke, zvok in sliko, povezane s temi vprašanji, postavil na globoko, humanistično raven, ki se je dotaknila vseh nas v žiriji. To je filmski dokaz nujnosti človekovega izražanja, vrh vsega pa je delo tudi mojstrsko izpeljano. /.../ Nevidni parametri, ki jih določata industrija in akademska sfera, pri tem filmu niso imeli nobene možnosti. /…/ Zato sem počaščena in presrečna, da lahko letošnjega zlatega medveda podelimo filmu Adamant.«
– Kristen Stewart, predsednica žirije na Berlinalu
»Nicolas Philibert /.../ brez glasu pripovedovalca ali didaktičnosti ujame romantično in poetično dimenzijo resničnosti.«
– Sophie Grassin, L’Obs
»Tihi triumf.«
– David Jenkins, Little White Lies
»109 intenzivnih minut, izpeljanih z velikim mojstrstvom in brez vsakršne naglice. /…/ Pred nami se razgrne vsa humanost režiserjevega pogleda; njegov talent nikoli vsiljivega sogovornika. Navdušujoče!«
– Thierry Chèze, Première
»Ljubeča potopitev v nepredvidljivi, poetični svet duševnih bolezni.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com
»Philibertov dokumentarec je posnet observacijsko, vendar kamera, ki jo usmerjata s psihiatrinjo Lindo de Zitter, ni vzvišena ali distancirana »muha na steni«, ampak deluje podobno kot v Družini in Domu slovenskih dokumentaristov Roka Bička in Metoda Pevca. /.../ Adamant ni spoliran izdelek in v tem je njegov čar. /.../ Zdi se, da dnevni center stoji na mestu, zunaj časa, medtem ko Sena in z njo običajno dogajanje v družbi utečeno tečeta naprej. Tako je najbrž vedno bilo in film v tem smislu ne dodaja aktivistične komponente. Adamant je film za vse radovedne duše, ki razumejo, kako pomembno je, da v družbah ohranjamo prostore, kjer je z mislimi mogoče plavati tudi proti toku, ne le z njim.«
- Urban Tarman, RA Slovenija
»Adamant, ki ga je posnel Nicolas Philibert, avtor slovitega dokuja Biti in imeti, je nasprotje Leta nad kukavičjim gnezdom. ZA+«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
iz prve roke
»Zanima me normalizacija telesnih sprememb in starosti, iskanje lepote v krhkosti ter raziskovanje končnosti in smrti. To je minevanje časa. Nihče nas ni naučil, kako se starati in umreti, jaz pa želim ta proces opazovati, ga sprejeti kot nekaj normalnega. Morda bo moj film komu, ki se spopada s strahovi v zvezi s smrtjo in starostjo, prinesel tolažbo. Neskončni spomin pa je predvsem ljubezenska zgodba; govori o tem, kako ljubiti v trenutkih ranljivosti, kako živeti z nekom, ko spomin ni več popoln. Pri snemanju sem zelo uživala, saj zgodbe nisem doživljala z vidika izgube ljubljene osebe ali izgube spomina. Namesto tega sem z navdušenjem in hkrati zavistjo občudovala njun odnos: nekaj, česar sama nisem doživela ali videla v svoji okolici. Pri njuni ljubezni ni pomembno, kaj sta bila nekoč, temveč kaj sta danes, dejstvo, da imata drug drugega. /…/ Oba sta znani javni osebnosti v Čilu. /…/ Augusto je bil zelo pomemben novinar. Deloval je v dveh različnih obdobjih čilske zgodovine. V času diktature je imel ključno vlogo kot sodelavec tajne informativne oddaje Teleanálisis; ta je poročala o dogajanju v državi, ko so glavni mediji molčali. Skupaj z novinarskimi kolegi je šel na ulice, snemal dogajanje in se pogovarjal z ljudmi, posnetke pa so nato skrivaj pošiljali po vsej državi. Danes je to najpomembnejše arhivsko gradivo iz obdobja čilske diktature. Augusto je zaslužen za nastanek podob, ki predstavljajo vizualni spomin države. Zelo je pomemben za našo zgodovino. Ko se je vrnila demokracija, je sodeloval pri vseh kulturnih oddajah največje javne televizije – kot voditelj, producent in scenarist. Ustvarjal je dve kroniki: o zgodovini naše države in o lokalni umetniški dejavnosti. /…/ Paulina je znana gledališka, filmska in televizijska igralka. Slavna in priznana je tudi na političnem področju. Bila je prva čilska ministrica za kulturo. Mojo pozornost je pritegnila njena vseživljenjska strast do kulture in umetnosti. Zares navdihujoče je, kako se je posvetila skrbi za svojega partnerja. /.../ Letos mineva petdeset let od Pinochetovega državnega udara. Zgodovina nikoli ne pozabi zgodovinskih dejstev. Živimo v družbah, ki tovrstnim spominskim slovesnostim namenjajo veliko pozornosti; spominjamo se, da ne bi ponavljali zgodovine. Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. /…/ Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ /.../ Pojem spomina je širok. Moj film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane ...«
– Maite Alberdi
kritike
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader
»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /.../ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire
»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian
»Paulina nenehno uri njegov »neskončni« spomin, ki peša in uhaja (Kam sva šla na prvi zmenek? Kdo si ti? Kaj počneva tu? Kaj je z mano? Zakaj jočem?), vse, kar počneta, vsak dialog, vsak nasmeh, vsako jutranje zbujanje, vsako vodenje po domu, vsak ples, vsako božanje, vsaka tolažba, vsak lapsus, vsaka ironija, vsako glasno branje knjige, vsako poslavljanje od knjig, vsako posvetilo, vsaka vaja za nastop, vsak boj s prepoznavanjem, vsako prebijanje skozi labirinte preteklosti, vsako klicanje spomina, je znak velike povezanosti, nežnosti, vdanosti, zaljubljenosti in sreče, toda obenem je obema povsem jasno, da jima ne bo uspelo. A po drugi strani - komu pa uspe? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta in Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. /…/ Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.«
– Petra Meterc, RA Slovenija
iz prve roke
»Leta 2018 mi je [producent] Ben Odell poslal članek iz revije Wired o Sergiu Juárezu Correi in učinkoviti novi metodi poučevanja, ki jo je uvedel v osnovni šoli v mestu Matamoros v Mehiki. /…/ Njegovi učenci so v enem samem letu dosegli neverjeten uspeh. Toda še bolj presenetljiv se mi je zdel podatek, kako dobro so se odrezali. Deset se jih je uvrstilo med 0,1 odstotka najboljših v vsej državi. /…/ Filmi o učitelju in učencih niso nič novega, toda v tem projektu sem videl priložnost, da zgodbo povem na nov način. Ena od očitnih novosti je kraj dogajanja, saj takšna zgodba v Mehiki še ni bila povedana. /…/ Film se dogaja leta 2011, v času, ko so bile razmere v Matamorosu še posebej brutalne: starši niso pustili otrok od doma, dokler se niso prepričali, da je zrak čist; zvoki streljanja in trupla na ulicah so bili nekaj običajnega. Poleg tega javno izobraževanje v Srednji Ameriki preprosto ni v dobrem stanju. Šolski dan traja le štiri do pet ur, sredstva so skromna, ljudje pa šole pogosto ne dojemajo kot kraja, ki bi lahko pomagal izboljšati posameznikov življenjski položaj. /…/ Potem ko je iz leta v leto neuspešno skušal doseči svoje učence, je Sergio doživel živčni zlom. V obupanem iskanju rešitve je na spletu naletel na predavanje o novi vrsti poučevanja, pri kateri učni proces usmerja otrok. Brez kakršnihkoli izkušenj ali usposabljanja se je metodo odločil vpeljati. /…/ Zgodba se je znašla na naslovnicah zaradi izjemnih rezultatov, ki jih je Sergio dosegel v tako kratkem času. Toda meni se je zdelo veliko bolj zanimivo opazovati, kako vzklije seme znanja, ter človeško povezanost, ki je potrebna, da se razcveti. /…/ Dandanes ljudje, zlasti otroci, nikoli ne dobijo priložnosti, da bi pokazali, česa so sposobni in kaj lahko naredijo iz sebe. Rad bi verjel, da moj film pokaže, kako močne in daljnosežne so lahko posledice, ko ljudje dobijo priložnost.«
– Christopher Zalla
kritike
»Ta ljubljenec občinstva /…/ je srce parajoča zgodba o ‘navdihujočem učitelju, ki spremeni vse’ v slogu filmov stare šole, kot so Gospodu, z ljubeznijo (To Sir, with Love), Društvo mrtvih pesnikov (Dead Poets Society) in celo nedavni oskarjevec CODA, s katerim si deli zvezdnika Eugenia Derbeza. /.../ Brez robčkov si ga lahko ogledate le na lastno odgovornost.«
– Tomris Laffly, Variety
»Christopher Zalla se morda res drži konvencij žanra in ne skopari s sentimentalnostjo, toda film si več kot zasluži svoj čustveni izkupiček. /.../ Prav nič ne preseneča, da mu je občinstvo na festivalu Sundance podelilo nagrado za najboljši film.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Gre za navdihujočo zgodbo s številnimi trenutki evforije in veselja, ki jih občinstvo zelo dobro začuti. Izbira igralcev je odlična, otroci pa so tako očarljivi, da seveda moramo navijati zanje – zato je toliko huje, ko izbruhne tragedija.«
– Alani Vargas, The Playlist
»Navdihujoča zgodba, polna upanja in topline. /…/ Film bi lahko bil eden tistih, ki bo navdihnil novo generacijo učiteljev, da prevzamejo pobudo in poskusijo spremeniti svet.«
– Ethan Anderton, SlashFilm
»Filmu /.../ uspe biti hkrati predvidljiv in čustveno izpolnjujoč, z odličnimi nastopi otroških igralcev in številnimi posrečenimi komičnimi vložki, ki jih prispeva zvezdnik Eugenio Derbez. Radikal je vse prej kot radikalen, vendar ne skuša skriti krutosti življenja otrok in njihovih staršev, tudi kadar sugerira, da je s smetišča mogoče doseči zvezde. Ta film ste že videli – najbrž pa ne boste imeli nič proti, če si ga ogledate še enkrat.«
– Ty Burr, Ty Burr's Watch List
portret avtorja
Quentin Dupieux, rojen leta 1974 v Parizu, je režiser in ustvarjalec elektronske glasbe. Konec devetdesetih je posnel niz oglasov za kavbojke Levi’s, skladba Flat Beat, ki jo je ustvaril za kampanjo, pa je bila v tistem času velika uspešnica. Pod umetniškim imenom Mr. Oizo je kasneje izdal še več albumov. Leta 2007 je režiral svoj celovečerni prvenec Steak, tri leta pozneje pa se je v sekcijo Teden kritike v Cannesu uvrstil z Gumo (Rubber, 2010), zgodbo o avtomobilski pnevmatiki, ki se odpravi na morilski pohod. Sledili so celovečerci Narobe svet (Wrong, 2012), Wrong Cops (2013), Réalité (2014), Au poste! (2018), Semiš jakna (Le Daim), Mandibule (Mandibules, 2020), Neverjetno, a resnično (Incroyable mais vrai, 2022) in Kajenje povzroča kašelj (Fumer fait tousser, 2022). Lani avgusta je v tekmovalnem programu festivala v Locarnu predstavil film Yannick, mesec pozneje pa so na festivalu v Benetkah prikazali pričujoči celovečerec. Slovenski gledalci smo si režiserjeve filme lahko ogledali v Liffovi sekciji Ekstravaganca, na festivalu Kurja polt in na rednem sporedu Kinodvora. Dupieux trenutno pripravlja svoj štirinajsti celovečerni film À notre beau métier, v katerem bodo nastopili Léa Seydoux, Vincent Lindon in Louis Garrel.
iz prve roke
»Pri pisanju in režiji tega poklona sem se povezal s kozmično zavestjo Salvadorja Dalíja in se pustil voditi z zaprtimi očmi. Najprej mi je mojster naročil, naj za njegov lik (preveč zapleten za enega samega človeka) angažiram več odličnih igralcev; nato sva skupaj obiskala Buñuela ter mu ukradla nekaj podob in idej; potem me je na silo odvedel v globine svojih najmračnejših misli in v svoje sanje; dokler nisem nazadnje s težavo spet prevzel nadzora nad svojim filmom in ga preprosto posnel kot ljubezensko izpoved temu človeku. Kot je rekel sam, je bila njegova osebnost verjetno njegova največja mojstrovina. Moj film skromno pripoveduje o tem. /…/ Ko sem začel sanjati o projektu, sem hitro ugotovil, da ne smem posneti filma o Dalíju, ampak z njim; da moram poiskati neko obliko svobode, ki jo v meni navdihuje njegovo delo. Nisem hotel pripovedovati o Dalíju v umetniški šoli, pojasnjevati njegovih frustracij in dvomov, snemati umetnika pri delu. To me ni zanimalo. Dalí kot človek, kot genij komuniciranja, me navdušuje skoraj bolj kot Dalí-umetnik. Všeč mi je, kako je nenehno skušal ubežati lastni podobi, tako da se je z njo igral. To je tudi način, kako se mu poklanjam v filmu. Daaaaaalí! je ne-film o umetniku, ki nikoli ne bi želel, da bi ga pospravili v predalček. Zato smo se morali zazreti v vesolje in se podati v kraje, ki niso daleč od norosti – tako kot je počel on. Posneti nor film za genija. /.../ [Uvodni prizor, ki reproducira sliko Fontaine nécrophilique,] je bil zame način, kako gledalcem sporočiti, naj se vkrcajo. Od tu naprej jih čaka divja vožnja. Dalíjev tobogan. Nikakor nisem želel udobnega vodenega ogleda v muzejskem slogu. Zamišljal sem si film, ki bi gledalca dobro pretresel, ob katerem bi se mu zvrtelo v glavi; delal bi ostre ovinke, se ustavljal in spet speljeval. Hotel sem, da bi bil zelo igriv in velikodušen. /…/ O Dalíju sem prebral nekaj knjig; bile so zanimive, vendar nisem vedel, kaj bi lahko iz njih naredil. Raje sem poiskal posnetke; televizijske nastope. Dalí je imel občutek za punchline, vedel je, kako se pojaviti, samo da bi lahko potem bolje izginil. Izrekel je vse, kar mu je prišlo na misel. Razumel je, da so mediji poligon za njegovo umetnost. Tudi star in utrujen je bil v intervjujih fenomenalen. /…/ Daaaaaalí! se ravno toliko poklanja Dalíju kot navdihuje pri Buñuelovih filmih /.../. Gre pa tudi za (anahronističen) poklon Monty Pythonom. V njihovih filmih je svoboda, ki me je vedno navduševala. To so komedije, ki so hkrati zahtevne in popolnoma idiotske. Tako kot pri Dalíju in Buñuelu gre za iskanje novega jezika, zavračanje spodobnosti, željo po provokaciji, a tudi za nekakšno nežnost in človečnost, ki se mi zdita ganljivi. /.../ Dalí ni nikoli zares posnel svojega filma. Mislim pa, da bi bil velik filmski ustvarjalec. Naredil je nekaj kratkih filmov, ki jih je zelo navdihnil Méliès in ki že kažejo njegovo željo po igranju z medijem. /…/ Pri Mélièsu, tako kot pri Buñuelu ali Monty Pythonih, mi je všeč ideja, da je film obrt, ki dovoljuje vse. /…/ Občutek imam, da je Dalí utopija, ki je izginila. /…/ Ko pomislim na Dalíja, vidim svet, kjer je umetnost v središču. Umetniki so bili nekoč v središču družbe, videl si jih na televiziji, v časopisih. Niso se bali biti provokativni, absurdni, ali se celo osramotiti. /…/ Toda umetnost je izginila iz našega vsakdanjega življenja. /…/ Dalí je bil eden prvih umetnikov, ki je svojo svobodo promoviral kot obliko umetnosti. In to v samem središču sistema. V njegovi norosti je nekakšna iskrenost, ki me gane. Ne spoštuje nobenih pravil; išče, izumlja, včasih mu tudi spodleti. Toda ves čas dela nekaj novega. Pri ustvarjanju filmov se tudi sam skušam približati temu laboratorijskemu pristopu, tej igrivosti. Nenehno iščem nove načine ustvarjanja. Ko sem oživil Dalíja, sem si dovolil, da moje nezavedno resnično prevzame nadzor nad pisanjem. Daaaaaalí! je zelo natančno napisan film, zelo skrbno zgrajen, toda nima potrebe po ‘pripovedovanju’. To je film, ki se ves čas spreminja. Slika je tista, ki pripoveduje zgodbo; v nas vzbuja občutke, nas preseneti, premakne. Gre za nekakšen dialog med Dalíjem in filmom. Nisem genij kot on. Zato je moj film le skromen poskus, da se mu poklonim na najbolj nor in svoboden možen način. /…/ Nadrealizem danes ne pomeni nič. /…/ Ljudje kar naprej uporabljajo to besedo. Kadar česa ne razumejo, rečejo, da je ‘nadrealistično’. Ali še huje: ‘absurdno’. Če bi svoj film že moral opredeliti, potem ga zagotovo ne bi hotel umestiti v neko obstoječo kategorijo. Gre za igro, eksperiment; poskus drugačnega pristopa k filmu. Način, kako priklicati Dalíjevega duha, ne da bi stvari jemal preveč resno. Predstaviti umetnost v njeni najbolj fizični, najbolj iracionalni obliki. To je najmanj, kar lahko storiš, če se lotiš umetnika, kot je bil on.«
– Quentin Dupieux
kritike
»Sanje postanejo ovinki, motnje v zgodbi, razkrivajo in zakrivajo, nato pa se spet spremenijo v sanje. Tudi šale postanejo sanje. Vse je šala, sen, motnja, iluzija. Vse je skrajno resno in hkrati povsem nesmiselno – toda nesmiselnost je globoka, igrivost pa povsem resna. Ali pa tudi ne. Kot bi Luis Buñuel režiral scenarij Monty Pythonov. /…/ Nič v tem filmu ni predvidljivo – razen njegove lastne nepredvidljivosti. Daaaaaalí! zagotovo ne bo všeč vsakomur, vendar to tudi ni njegov namen. Dupieux tako kot njegov subjekt trmasto vztraja na svoji poti, pri tem pa doseže stopnjo prismuknjenosti, ki se nevarno približa sublimnosti.«
– John Bleasdale, Sight and Sound
»‘Zgodba mora imeti začetek, sredino in konec, vendar ne nujno v tem vrstnem redu,’ je dejal Godard, toda film Daaaaaalí! gre še korak naprej, saj ponudi tri začetke, šest sredin in štiri ali pet koncev, od katerih nobeden ni tam, kjer bi moral biti, a so hkrati vsi na pravem mestu. /…/ Film, ki bi ga Buñuel zagotovo cenil. /…/ Očarljivo!«
– Jessica Kiang, Variety
»Daaaaaalí! si zamišlja /.../ naključno srečanje med novinarko in slikarjem, podobno kot si je nekdo nekoč zamislil enako naključno srečanje dežnika in šivalnega stroja na operacijski mizi. /.../ Francoski režiser v svojem značilnem slogu razstavi slikarjevo osebnost in ponudi odštekano, samoreferenčno, žanrsko neopredeljivo in celo dalíjevsko komedijo. /.../ Dalí je v članku Film-arte, film-antiartístico /…/ bolj ali manj jasno pokazal ključ do svoje osebne in neposnemljive ideologije. ‘Antiumetniški filmski ustvarjalec,’ beremo, ‘strelja nad opečnati zid ter lovi nepričakovane in pristne kubistične ptice.’ Takoj zatem je pokazal na sovražnika, ki ga je treba premagati: ‘Umetniški filmski ustvarjalec po drugi strani strelja na lažne kubistične ptice in lovi neuporabno opeko. Filmski ustvarjalec [anti-umetniški] ignorira umetnost; snema na čisti način, pri čemer se podreja le tehničnim zahtevam kamere ter otročjemu in radostnemu instinktu svoje športne filozofije.’ Jasno. /…/. Daaaaaalí! se od začetka do konca razvija kot nenehno, radostno in brezglavo slavljenje paranoičnega, vsega, kar je nasprotje ‘arhaičnega in neaktualnega, konservativnega in tradicionalnega, klišejskega in retoričnega, sentimentalnega in pompoznega’. Besede so Dalíjeve, ne Dupieuxove. Ali pa je morda obratno? /…/ Daaaaaalí! – odločno antiumetniški film.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Dupieux nas znova spomni, koliko zabave je mogoče pričarati z najosnovnejšimi filmskimi sredstvi. /.../ Neskončno ustvarjalna vizija umetnosti in kinematografije.«
– Elena Lazic, The Playlist
»V času, ko je vsak drugi film prestiža in ugleda lačna biografija, smo lahko srečni, da imamo Quentina Dupieuxa, plodovitega, resnega in trapastega režiserja, ki je kot ustvarjen, da žanr sesuje v prah.«
– Alistair Ryder, The Film Stage
»/…/ mešanica Buñuela in trojice Zucker-Abrahams-Zucker, ki potrjuje Dupieuxov sloves absurdističnega komedijanta in subtilno pronicljivega esejista človeškega stanja.«
– Nicolas Rapold, Artforum
»Daaaaaalí!! je buñuelovska satira sodobne obsedenosti z znamčenjem, influencerstva, spletnega narcizma, nenehnega samooglaševanja, klovnovskega poziranja, toksičnega ekshibicionizma, identitetne grandomanije in porniflkacije kulta osebnosti. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
portret avtorja
Marko Šantić je na Hrvaškem rojeni ter v Sloveniji živeči režiser in scenarist. V času študija na AGRFT je posnel igrani kratkometražec Srečno pot, Nedim, ki mu je prinesel številna priznanja, med drugim nominacijo Evropske filmske akademije, nagrado za najboljši kratkometražec na festivalu v Sarajevu in glavno študentsko nagrado na festivalu v Tribeci. Leta 2013 je za celovečerni prvenec Zapelji me (2013) prejel vesno za najboljšo režijo na Festivalu slovenskega filma, kasneje pa je bil film izbran tudi kot slovenski kandidat za nominacijo za oskarja. Leta 2018 je posnel svoj drugi celovečerec Skupaj ter s Saro Hribar, eno od soscenaristk filma Zbudi me, zrežiral Lado Kamenski, nagrajeno z zlato areno za najboljši scenarij in igralko na festivalu v Pulju. Zbudi me (2022) je Šantićev tretji samostojni celovečerni film.
iz prve roke
»V zadnjih letih je svet priča zgodovinskemu revizionizmu – reinterpretaciji zgodovine. Mlajše generacije veliko časa preživijo na internetu, kjer pridobivajo napačna zgodovinska dejstva. Zdi se, da si pod tem vplivom ustvarjajo povsem drugačno podobo zgodovine, kot jo poznamo. /…/ Amnezija [glavnega lika] predstavlja sodobne posameznike, ki vedo malo o skupni preteklosti in so zato lažje potisnjeni v sovražnost do drugih kultur in sodržavljanov. Splošno nepoznavanje zgodovine je nekaj, kar vpliva na vse nas, in prav o tem govori moj četrti film. /…/ Še v prvih povojih scenarija smo bili priča velikemu migrantskemu valu z vzhoda, ko so množice ljudi drvele proti zahodni Evropi. Šlo je za trenutek, kakršnega naša generacija še ni doživela. Na televiziji smo neprestano gledali posnetke množičnega priseljevanja in domala čez noč se je pokazal naš ‘drugi obraz’; obraz družbe, ki se ima za tolerantno in razumevajočo, dokler živi v svojem zaprtem mehurčku. Takoj ko pride do trka z drugo kulturo, pa se situacija spremeni. Ko sem pisal scenarij, me je tako zanimala predvsem miselnost ‘malega’ človeka, ki se v strahu pred neznanim pridruži negativnim kampanjam, nestrpnemu govoru ter branju in širjenju lažnih novic.«
– Marko Šantić
kritike
»Se lahko človek resnično spremeni? Ali življenje sploh kdaj ponudi priložnost za nov začetek? Se je mogoče zares znebiti temne, sovraštva polne preteklosti? /.../ Film se morda sliši kot nekoliko lahkotnejša variacija Generacije X (American History X), toda odnosi med Slovenci in priseljenci iz drugih delov nekdanje Jugoslavije so v slovenskem filmu in javnem diskurzu dejansko zelo priljubljena tema. /…/ Film, pod katerega se kot scenarista podpisujeta Šantić in Sara Hribar, predvsem pa Goran Vojnović, ki je temo raziskoval že v različnih medijih (kot režiser, pisatelj, dramatik in kolumnist), deluje pristno predvsem zahvaljujoč Henigmanovi globoko predani upodobitvi glavnega lika, da lokacij in družbenih pokrajin sploh ne omenjamo. /…/ Režiser mojstrsko izpelje tudi enega ključnih prizorov ob koncu filma – to pa je dovolj, da film pusti dober vtis in morda prebudi ljudi iz vladajoče nacionalistične norosti.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa
»Odlična sodobna drama, postavljena v urbano Slovenijo, s sijajno in svežo igralsko zasedbo, ki vključuje dve 'evropski vzhajajoči zvezdi', izjemnim direktorjem fotografije in skrajno osredotočeno montažo /…/. Izgubljena duša v kaotičnem svetu. Izjemno filmsko doživetje, ki dokazuje moč podob.«
– Niki Nikitin, Filmski festival Black Nights v Talinu
»Zbudi me v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče. Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto. Pogumen in za današnji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi.«
– utemeljitev vesne za najboljši celovečerec
»Scenarij za film Zbudi me pomembno in občutljivo temo obravnava z jasne in odgovorne pozicije, a hkrati vanjo življenjsko vključuje tudi elemente duhovitosti. Pozoren je na vsak lik znotraj zgodbe, ga precizno izpelje in mu skozi nepričakovane situacije ponudi prostor za večplastnost. Avtorji brezizhodnost začaranega kroga sovraštva spretno preslikajo v domišljeno krožno strukturo, v kateri bi konec lahko spet bil začetek (filma).«
– utemeljitev vesne za najboljši scenarij
o avtorju
Benoît Chieux je francoski scenarist, režiser in animator. Kot sorežiser in scenarist je sodeloval pri dveh celovečernih filmih znanega studia Folimage Mia in Migou (2008) in Teta Hilda (2013). Leta 2014 je posnel svoj prvi kratki animirani film Tiger Tied Up in One Rope, leta 2016 pa mu je sledil še Midnight’s Garden, ki je bil nominiran za nagrado cezar v kategoriji najboljši kratki animirani film.
iz prve roke
»Ne zanimajo me klasične iniciacijske zgodbe, polne križev in težav, prek katerih junak odkrije samega sebe. Tak scenarij se mi zdi preveč obrtniški, preveč predvidljiv, brez presenečenj in na koncu koncev povsem nepristen. Široko je zgolj potovanje, z vsem, kar ta beseda pomeni v smislu nepredvidenega, naključnega in na videz nesmiselnega, kot so denimo tiste male čarovnice v filmu. Te ne igrajo nobene posebne vloge, pa vendar Julijino pajdašenje z njimi pusti trajen vtis. Gledalci si lahko o tem pajdašenju mislijo, kar hočejo. Menim, da je to bistvo življenja. Vsak dan se nam dogajajo banalna srečanja in včasih preizkušnje, ki nas gradijo in rušijo, ne da bi se tega takrat zavedali. Najudarnejši dogodki niso vselej tudi najpomembnejši.
Kot režiser sem obseden z uprizarjanjem nevidnega: upodobiti veter v animaciji je neznanski izziv! [...] Ne zanima pa me samo veter kot tak, temveč vse, kar predstavlja. Veter je zrak, ki nas obdaja, dih, zaradi katerega lahko govorimo in pojemo. Brez dihanja ni življenja. In navsezadnje je tisto, čemur v katoliški veri pravimo »Sveti Duh«, obstaja pa tudi v vseh drugih religijah. Ta ideja je vsebovana v enem ključnih prizorov filma, ko Široko vdihne življenje Selmi, ne da bi se je dotaknil, in jo tako oživi. Veter je navzoč v različnih oblikah: kot prisotnost oblakov na nebu, kot poosebljenje viharja, zvoka, glasbe …«
- Benoît Chieux
kritike
»... film pa gledalcu ponudi prekrasen vizualni skok v slavospev domišljiji, ki ga ne gre zamuditi.«
- Tamara Harb, Vikend
o avtorjih
Marya Zarif je vsestranska ustvarjalka, oblikovalka, scenaristka in režiserka multimedijskih vsebin, ki pogosto ustvarja tudi vsebine za mlade. Diplomirala je iz komunikologije in dramskega pisanja na Nacionalnem inštitutu za sliko in zvok v Quebecu, kjer danes tudi živi. Rojena je bila v Siriji, odraščala je v Alepu, zato dobro pozna Dunjin rojstni kraj in različne izzive, s katerimi se soočajo Sirijci od začetka vojne. Podobno kot mnogi Sirijci po svetu, s katerimi je povezana, jo je tragedija, ki jo doživlja njen rojstni kraj, spodbudila k aktivnemu sodelovanju. Leta 2020 je napisala scenarij in sorežirala serijo animiranih oddaj z zgodbo o Dunji; idejo je nato razvila za film, leta 2021 pa je v francoščini izšla tudi knjiga. Dunja in princesa iz Alepa je njen prvi celovečerni film.
André Kadi je leta 2007 prišel v Kanado kot avtor stripov in glasbenik ter se pridružil podjetju Frima, kjer je ostal več let. V naslednjih letih je sodeloval z več animacijskimi studii in avtorji, Dunja in princesa iz Alepa pa je njegov prvi celovečerni film.
iz prve roke
»Moj ustvarjalni proces se je kot vedno začel z energijo lika. Z njenim glasom, gibanjem, videzom. Ko sem torej razmišljala, kako otrokom povedati zgodbo o migrantih, sem začela z risanjem skupine migrantov s kovčki, na poti, potem pa sem jim postopoma dala imena, priimke, značaj, etnično in versko ozadje ter zgodbo. V meni je prevladovala misel, da moramo v takšnih razmerah le vzeti, kar smo, in poskusiti ugotoviti, kaj bomo s tem naredili. V središču, na čelu skupine, je bila podoba drobne deklice, ki z odprtimi rokami pozdravlja neznano, z neverjetnimi lasmi, veseljem do življenja in neizčrpno radostjo. To je bila Dunja. Dunja, ker ime, ki ga dajejo deklicam v arabskem svetu, pomeni svet, natančneje zemeljsko življenje. To ime vsebuje vse, kar Dunja nosi v sebi. Izgubi vse, a je njen ves svet.«
- Marya Zarif
kritike
»Ta očarljiva in privlačno animirana zgodba o deklici begunki je namenjena družinskemu občinstvu, vendar pa bi se kljub fantazijskim elementom – ali prav zaradi njih – lahko izkazala za izjemno močno pripoved tudi za oboževalce animacije med odraslimi.«
»Nežni šarm filma izhaja iz všečnega in skrbno premišljenega vizualnega sloga – ne glede na to, kako mračen je pogled, je podoba vedno polna nasmehov in cvetja, ki predstavljajo optimističen Dunjin značaj. Enako pomembna je tudi uporabljena glasba – veliko vlogo imajo oud in flavte, najmočnejši pa so trenutki, ko filmski liki skupaj pojejo in plešejo – ti prizori najučinkoviteje prenašajo filmski praznični pristop k življenju, ne glede na to, kakšne izzive nam prinaša.«
- Wendy Ide, Screen Daily
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
portret avtorja
Marko Šantić je na Hrvaškem rojeni ter v Sloveniji živeči režiser in scenarist. V času študija na AGRFT je posnel igrani kratkometražec Srečno pot, Nedim, ki mu je prinesel številna priznanja, med drugim nominacijo Evropske filmske akademije, nagrado za najboljši kratkometražec na festivalu v Sarajevu in glavno študentsko nagrado na festivalu v Tribeci. Leta 2013 je za celovečerni prvenec Zapelji me (2013) prejel vesno za najboljšo režijo na Festivalu slovenskega filma, kasneje pa je bil film izbran tudi kot slovenski kandidat za nominacijo za oskarja. Leta 2018 je posnel svoj drugi celovečerec Skupaj ter s Saro Hribar, eno od soscenaristk filma Zbudi me, zrežiral Lado Kamenski, nagrajeno z zlato areno za najboljši scenarij in igralko na festivalu v Pulju. Zbudi me (2022) je Šantićev tretji samostojni celovečerni film.
iz prve roke
»V zadnjih letih je svet priča zgodovinskemu revizionizmu – reinterpretaciji zgodovine. Mlajše generacije veliko časa preživijo na internetu, kjer pridobivajo napačna zgodovinska dejstva. Zdi se, da si pod tem vplivom ustvarjajo povsem drugačno podobo zgodovine, kot jo poznamo. /…/ Amnezija [glavnega lika] predstavlja sodobne posameznike, ki vedo malo o skupni preteklosti in so zato lažje potisnjeni v sovražnost do drugih kultur in sodržavljanov. Splošno nepoznavanje zgodovine je nekaj, kar vpliva na vse nas, in prav o tem govori moj četrti film. /…/ Še v prvih povojih scenarija smo bili priča velikemu migrantskemu valu z vzhoda, ko so množice ljudi drvele proti zahodni Evropi. Šlo je za trenutek, kakršnega naša generacija še ni doživela. Na televiziji smo neprestano gledali posnetke množičnega priseljevanja in domala čez noč se je pokazal naš ‘drugi obraz’; obraz družbe, ki se ima za tolerantno in razumevajočo, dokler živi v svojem zaprtem mehurčku. Takoj ko pride do trka z drugo kulturo, pa se situacija spremeni. Ko sem pisal scenarij, me je tako zanimala predvsem miselnost ‘malega’ človeka, ki se v strahu pred neznanim pridruži negativnim kampanjam, nestrpnemu govoru ter branju in širjenju lažnih novic.«
– Marko Šantić
kritike
»Se lahko človek resnično spremeni? Ali življenje sploh kdaj ponudi priložnost za nov začetek? Se je mogoče zares znebiti temne, sovraštva polne preteklosti? /.../ Film se morda sliši kot nekoliko lahkotnejša variacija Generacije X (American History X), toda odnosi med Slovenci in priseljenci iz drugih delov nekdanje Jugoslavije so v slovenskem filmu in javnem diskurzu dejansko zelo priljubljena tema. /…/ Film, pod katerega se kot scenarista podpisujeta Šantić in Sara Hribar, predvsem pa Goran Vojnović, ki je temo raziskoval že v različnih medijih (kot režiser, pisatelj, dramatik in kolumnist), deluje pristno predvsem zahvaljujoč Henigmanovi globoko predani upodobitvi glavnega lika, da lokacij in družbenih pokrajin sploh ne omenjamo. /…/ Režiser mojstrsko izpelje tudi enega ključnih prizorov ob koncu filma – to pa je dovolj, da film pusti dober vtis in morda prebudi ljudi iz vladajoče nacionalistične norosti.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa
»Odlična sodobna drama, postavljena v urbano Slovenijo, s sijajno in svežo igralsko zasedbo, ki vključuje dve 'evropski vzhajajoči zvezdi', izjemnim direktorjem fotografije in skrajno osredotočeno montažo /…/. Izgubljena duša v kaotičnem svetu. Izjemno filmsko doživetje, ki dokazuje moč podob.«
– Niki Nikitin, Filmski festival Black Nights v Talinu
»Zbudi me v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče. Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto. Pogumen in za današnji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi.«
– utemeljitev vesne za najboljši celovečerec
»Scenarij za film Zbudi me pomembno in občutljivo temo obravnava z jasne in odgovorne pozicije, a hkrati vanjo življenjsko vključuje tudi elemente duhovitosti. Pozoren je na vsak lik znotraj zgodbe, ga precizno izpelje in mu skozi nepričakovane situacije ponudi prostor za večplastnost. Avtorji brezizhodnost začaranega kroga sovraštva spretno preslikajo v domišljeno krožno strukturo, v kateri bi konec lahko spet bil začetek (filma).«
– utemeljitev vesne za najboljši scenarij
iz prve roke
»Leta 2018 mi je [producent] Ben Odell poslal članek iz revije Wired o Sergiu Juárezu Correi in učinkoviti novi metodi poučevanja, ki jo je uvedel v osnovni šoli v mestu Matamoros v Mehiki. /…/ Njegovi učenci so v enem samem letu dosegli neverjeten uspeh. Toda še bolj presenetljiv se mi je zdel podatek, kako dobro so se odrezali. Deset se jih je uvrstilo med 0,1 odstotka najboljših v vsej državi. /…/ Filmi o učitelju in učencih niso nič novega, toda v tem projektu sem videl priložnost, da zgodbo povem na nov način. Ena od očitnih novosti je kraj dogajanja, saj takšna zgodba v Mehiki še ni bila povedana. /…/ Film se dogaja leta 2011, v času, ko so bile razmere v Matamorosu še posebej brutalne: starši niso pustili otrok od doma, dokler se niso prepričali, da je zrak čist; zvoki streljanja in trupla na ulicah so bili nekaj običajnega. Poleg tega javno izobraževanje v Srednji Ameriki preprosto ni v dobrem stanju. Šolski dan traja le štiri do pet ur, sredstva so skromna, ljudje pa šole pogosto ne dojemajo kot kraja, ki bi lahko pomagal izboljšati posameznikov življenjski položaj. /…/ Potem ko je iz leta v leto neuspešno skušal doseči svoje učence, je Sergio doživel živčni zlom. V obupanem iskanju rešitve je na spletu naletel na predavanje o novi vrsti poučevanja, pri kateri učni proces usmerja otrok. Brez kakršnihkoli izkušenj ali usposabljanja se je metodo odločil vpeljati. /…/ Zgodba se je znašla na naslovnicah zaradi izjemnih rezultatov, ki jih je Sergio dosegel v tako kratkem času. Toda meni se je zdelo veliko bolj zanimivo opazovati, kako vzklije seme znanja, ter človeško povezanost, ki je potrebna, da se razcveti. /…/ Dandanes ljudje, zlasti otroci, nikoli ne dobijo priložnosti, da bi pokazali, česa so sposobni in kaj lahko naredijo iz sebe. Rad bi verjel, da moj film pokaže, kako močne in daljnosežne so lahko posledice, ko ljudje dobijo priložnost.«
– Christopher Zalla
kritike
»Ta ljubljenec občinstva /…/ je srce parajoča zgodba o ‘navdihujočem učitelju, ki spremeni vse’ v slogu filmov stare šole, kot so Gospodu, z ljubeznijo (To Sir, with Love), Društvo mrtvih pesnikov (Dead Poets Society) in celo nedavni oskarjevec CODA, s katerim si deli zvezdnika Eugenia Derbeza. /.../ Brez robčkov si ga lahko ogledate le na lastno odgovornost.«
– Tomris Laffly, Variety
»Christopher Zalla se morda res drži konvencij žanra in ne skopari s sentimentalnostjo, toda film si več kot zasluži svoj čustveni izkupiček. /.../ Prav nič ne preseneča, da mu je občinstvo na festivalu Sundance podelilo nagrado za najboljši film.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Gre za navdihujočo zgodbo s številnimi trenutki evforije in veselja, ki jih občinstvo zelo dobro začuti. Izbira igralcev je odlična, otroci pa so tako očarljivi, da seveda moramo navijati zanje – zato je toliko huje, ko izbruhne tragedija.«
– Alani Vargas, The Playlist
»Navdihujoča zgodba, polna upanja in topline. /…/ Film bi lahko bil eden tistih, ki bo navdihnil novo generacijo učiteljev, da prevzamejo pobudo in poskusijo spremeniti svet.«
– Ethan Anderton, SlashFilm
»Filmu /.../ uspe biti hkrati predvidljiv in čustveno izpolnjujoč, z odličnimi nastopi otroških igralcev in številnimi posrečenimi komičnimi vložki, ki jih prispeva zvezdnik Eugenio Derbez. Radikal je vse prej kot radikalen, vendar ne skuša skriti krutosti življenja otrok in njihovih staršev, tudi kadar sugerira, da je s smetišča mogoče doseči zvezde. Ta film ste že videli – najbrž pa ne boste imeli nič proti, če si ga ogledate še enkrat.«
– Ty Burr, Ty Burr's Watch List
Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
iz prve roke
»Zanima me normalizacija telesnih sprememb in starosti, iskanje lepote v krhkosti ter raziskovanje končnosti in smrti. To je minevanje časa. Nihče nas ni naučil, kako se starati in umreti, jaz pa želim ta proces opazovati, ga sprejeti kot nekaj normalnega. Morda bo moj film komu, ki se spopada s strahovi v zvezi s smrtjo in starostjo, prinesel tolažbo. Neskončni spomin pa je predvsem ljubezenska zgodba; govori o tem, kako ljubiti v trenutkih ranljivosti, kako živeti z nekom, ko spomin ni več popoln. Pri snemanju sem zelo uživala, saj zgodbe nisem doživljala z vidika izgube ljubljene osebe ali izgube spomina. Namesto tega sem z navdušenjem in hkrati zavistjo občudovala njun odnos: nekaj, česar sama nisem doživela ali videla v svoji okolici. Pri njuni ljubezni ni pomembno, kaj sta bila nekoč, temveč kaj sta danes, dejstvo, da imata drug drugega. /…/ Oba sta znani javni osebnosti v Čilu. /…/ Augusto je bil zelo pomemben novinar. Deloval je v dveh različnih obdobjih čilske zgodovine. V času diktature je imel ključno vlogo kot sodelavec tajne informativne oddaje Teleanálisis; ta je poročala o dogajanju v državi, ko so glavni mediji molčali. Skupaj z novinarskimi kolegi je šel na ulice, snemal dogajanje in se pogovarjal z ljudmi, posnetke pa so nato skrivaj pošiljali po vsej državi. Danes je to najpomembnejše arhivsko gradivo iz obdobja čilske diktature. Augusto je zaslužen za nastanek podob, ki predstavljajo vizualni spomin države. Zelo je pomemben za našo zgodovino. Ko se je vrnila demokracija, je sodeloval pri vseh kulturnih oddajah največje javne televizije – kot voditelj, producent in scenarist. Ustvarjal je dve kroniki: o zgodovini naše države in o lokalni umetniški dejavnosti. /…/ Paulina je znana gledališka, filmska in televizijska igralka. Slavna in priznana je tudi na političnem področju. Bila je prva čilska ministrica za kulturo. Mojo pozornost je pritegnila njena vseživljenjska strast do kulture in umetnosti. Zares navdihujoče je, kako se je posvetila skrbi za svojega partnerja. /.../ Letos mineva petdeset let od Pinochetovega državnega udara. Zgodovina nikoli ne pozabi zgodovinskih dejstev. Živimo v družbah, ki tovrstnim spominskim slovesnostim namenjajo veliko pozornosti; spominjamo se, da ne bi ponavljali zgodovine. Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. /…/ Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ /.../ Pojem spomina je širok. Moj film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane ...«
– Maite Alberdi
kritike
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader
»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /.../ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire
»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian
»Paulina nenehno uri njegov »neskončni« spomin, ki peša in uhaja (Kam sva šla na prvi zmenek? Kdo si ti? Kaj počneva tu? Kaj je z mano? Zakaj jočem?), vse, kar počneta, vsak dialog, vsak nasmeh, vsako jutranje zbujanje, vsako vodenje po domu, vsak ples, vsako božanje, vsaka tolažba, vsak lapsus, vsaka ironija, vsako glasno branje knjige, vsako poslavljanje od knjig, vsako posvetilo, vsaka vaja za nastop, vsak boj s prepoznavanjem, vsako prebijanje skozi labirinte preteklosti, vsako klicanje spomina, je znak velike povezanosti, nežnosti, vdanosti, zaljubljenosti in sreče, toda obenem je obema povsem jasno, da jima ne bo uspelo. A po drugi strani - komu pa uspe? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta in Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. /…/ Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.«
– Petra Meterc, RA Slovenija
iz prve roke
»Leta 2018 mi je [producent] Ben Odell poslal članek iz revije Wired o Sergiu Juárezu Correi in učinkoviti novi metodi poučevanja, ki jo je uvedel v osnovni šoli v mestu Matamoros v Mehiki. /…/ Njegovi učenci so v enem samem letu dosegli neverjeten uspeh. Toda še bolj presenetljiv se mi je zdel podatek, kako dobro so se odrezali. Deset se jih je uvrstilo med 0,1 odstotka najboljših v vsej državi. /…/ Filmi o učitelju in učencih niso nič novega, toda v tem projektu sem videl priložnost, da zgodbo povem na nov način. Ena od očitnih novosti je kraj dogajanja, saj takšna zgodba v Mehiki še ni bila povedana. /…/ Film se dogaja leta 2011, v času, ko so bile razmere v Matamorosu še posebej brutalne: starši niso pustili otrok od doma, dokler se niso prepričali, da je zrak čist; zvoki streljanja in trupla na ulicah so bili nekaj običajnega. Poleg tega javno izobraževanje v Srednji Ameriki preprosto ni v dobrem stanju. Šolski dan traja le štiri do pet ur, sredstva so skromna, ljudje pa šole pogosto ne dojemajo kot kraja, ki bi lahko pomagal izboljšati posameznikov življenjski položaj. /…/ Potem ko je iz leta v leto neuspešno skušal doseči svoje učence, je Sergio doživel živčni zlom. V obupanem iskanju rešitve je na spletu naletel na predavanje o novi vrsti poučevanja, pri kateri učni proces usmerja otrok. Brez kakršnihkoli izkušenj ali usposabljanja se je metodo odločil vpeljati. /…/ Zgodba se je znašla na naslovnicah zaradi izjemnih rezultatov, ki jih je Sergio dosegel v tako kratkem času. Toda meni se je zdelo veliko bolj zanimivo opazovati, kako vzklije seme znanja, ter človeško povezanost, ki je potrebna, da se razcveti. /…/ Dandanes ljudje, zlasti otroci, nikoli ne dobijo priložnosti, da bi pokazali, česa so sposobni in kaj lahko naredijo iz sebe. Rad bi verjel, da moj film pokaže, kako močne in daljnosežne so lahko posledice, ko ljudje dobijo priložnost.«
– Christopher Zalla
kritike
»Ta ljubljenec občinstva /…/ je srce parajoča zgodba o ‘navdihujočem učitelju, ki spremeni vse’ v slogu filmov stare šole, kot so Gospodu, z ljubeznijo (To Sir, with Love), Društvo mrtvih pesnikov (Dead Poets Society) in celo nedavni oskarjevec CODA, s katerim si deli zvezdnika Eugenia Derbeza. /.../ Brez robčkov si ga lahko ogledate le na lastno odgovornost.«
– Tomris Laffly, Variety
»Christopher Zalla se morda res drži konvencij žanra in ne skopari s sentimentalnostjo, toda film si več kot zasluži svoj čustveni izkupiček. /.../ Prav nič ne preseneča, da mu je občinstvo na festivalu Sundance podelilo nagrado za najboljši film.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Gre za navdihujočo zgodbo s številnimi trenutki evforije in veselja, ki jih občinstvo zelo dobro začuti. Izbira igralcev je odlična, otroci pa so tako očarljivi, da seveda moramo navijati zanje – zato je toliko huje, ko izbruhne tragedija.«
– Alani Vargas, The Playlist
»Navdihujoča zgodba, polna upanja in topline. /…/ Film bi lahko bil eden tistih, ki bo navdihnil novo generacijo učiteljev, da prevzamejo pobudo in poskusijo spremeniti svet.«
– Ethan Anderton, SlashFilm
»Filmu /.../ uspe biti hkrati predvidljiv in čustveno izpolnjujoč, z odličnimi nastopi otroških igralcev in številnimi posrečenimi komičnimi vložki, ki jih prispeva zvezdnik Eugenio Derbez. Radikal je vse prej kot radikalen, vendar ne skuša skriti krutosti življenja otrok in njihovih staršev, tudi kadar sugerira, da je s smetišča mogoče doseči zvezde. Ta film ste že videli – najbrž pa ne boste imeli nič proti, če si ga ogledate še enkrat.«
– Ty Burr, Ty Burr's Watch List
o avtorjih
Marya Zarif je vsestranska ustvarjalka, oblikovalka, scenaristka in režiserka multimedijskih vsebin, ki pogosto ustvarja tudi vsebine za mlade. Diplomirala je iz komunikologije in dramskega pisanja na Nacionalnem inštitutu za sliko in zvok v Quebecu, kjer danes tudi živi. Rojena je bila v Siriji, odraščala je v Alepu, zato dobro pozna Dunjin rojstni kraj in različne izzive, s katerimi se soočajo Sirijci od začetka vojne. Podobno kot mnogi Sirijci po svetu, s katerimi je povezana, jo je tragedija, ki jo doživlja njen rojstni kraj, spodbudila k aktivnemu sodelovanju. Leta 2020 je napisala scenarij in sorežirala serijo animiranih oddaj z zgodbo o Dunji; idejo je nato razvila za film, leta 2021 pa je v francoščini izšla tudi knjiga. Dunja in princesa iz Alepa je njen prvi celovečerni film.
André Kadi je leta 2007 prišel v Kanado kot avtor stripov in glasbenik ter se pridružil podjetju Frima, kjer je ostal več let. V naslednjih letih je sodeloval z več animacijskimi studii in avtorji, Dunja in princesa iz Alepa pa je njegov prvi celovečerni film.
iz prve roke
»Moj ustvarjalni proces se je kot vedno začel z energijo lika. Z njenim glasom, gibanjem, videzom. Ko sem torej razmišljala, kako otrokom povedati zgodbo o migrantih, sem začela z risanjem skupine migrantov s kovčki, na poti, potem pa sem jim postopoma dala imena, priimke, značaj, etnično in versko ozadje ter zgodbo. V meni je prevladovala misel, da moramo v takšnih razmerah le vzeti, kar smo, in poskusiti ugotoviti, kaj bomo s tem naredili. V središču, na čelu skupine, je bila podoba drobne deklice, ki z odprtimi rokami pozdravlja neznano, z neverjetnimi lasmi, veseljem do življenja in neizčrpno radostjo. To je bila Dunja. Dunja, ker ime, ki ga dajejo deklicam v arabskem svetu, pomeni svet, natančneje zemeljsko življenje. To ime vsebuje vse, kar Dunja nosi v sebi. Izgubi vse, a je njen ves svet.«
- Marya Zarif
kritike
»Ta očarljiva in privlačno animirana zgodba o deklici begunki je namenjena družinskemu občinstvu, vendar pa bi se kljub fantazijskim elementom – ali prav zaradi njih – lahko izkazala za izjemno močno pripoved tudi za oboževalce animacije med odraslimi.«
»Nežni šarm filma izhaja iz všečnega in skrbno premišljenega vizualnega sloga – ne glede na to, kako mračen je pogled, je podoba vedno polna nasmehov in cvetja, ki predstavljajo optimističen Dunjin značaj. Enako pomembna je tudi uporabljena glasba – veliko vlogo imajo oud in flavte, najmočnejši pa so trenutki, ko filmski liki skupaj pojejo in plešejo – ti prizori najučinkoviteje prenašajo filmski praznični pristop k življenju, ne glede na to, kakšne izzive nam prinaša.«
- Wendy Ide, Screen Daily
portret avtorja
Quentin Dupieux, rojen leta 1974 v Parizu, je režiser in ustvarjalec elektronske glasbe. Konec devetdesetih je posnel niz oglasov za kavbojke Levi’s, skladba Flat Beat, ki jo je ustvaril za kampanjo, pa je bila v tistem času velika uspešnica. Pod umetniškim imenom Mr. Oizo je kasneje izdal še več albumov. Leta 2007 je režiral svoj celovečerni prvenec Steak, tri leta pozneje pa se je v sekcijo Teden kritike v Cannesu uvrstil z Gumo (Rubber, 2010), zgodbo o avtomobilski pnevmatiki, ki se odpravi na morilski pohod. Sledili so celovečerci Narobe svet (Wrong, 2012), Wrong Cops (2013), Réalité (2014), Au poste! (2018), Semiš jakna (Le Daim), Mandibule (Mandibules, 2020), Neverjetno, a resnično (Incroyable mais vrai, 2022) in Kajenje povzroča kašelj (Fumer fait tousser, 2022). Lani avgusta je v tekmovalnem programu festivala v Locarnu predstavil film Yannick, mesec pozneje pa so na festivalu v Benetkah prikazali pričujoči celovečerec. Slovenski gledalci smo si režiserjeve filme lahko ogledali v Liffovi sekciji Ekstravaganca, na festivalu Kurja polt in na rednem sporedu Kinodvora. Dupieux trenutno pripravlja svoj štirinajsti celovečerni film À notre beau métier, v katerem bodo nastopili Léa Seydoux, Vincent Lindon in Louis Garrel.
iz prve roke
»Pri pisanju in režiji tega poklona sem se povezal s kozmično zavestjo Salvadorja Dalíja in se pustil voditi z zaprtimi očmi. Najprej mi je mojster naročil, naj za njegov lik (preveč zapleten za enega samega človeka) angažiram več odličnih igralcev; nato sva skupaj obiskala Buñuela ter mu ukradla nekaj podob in idej; potem me je na silo odvedel v globine svojih najmračnejših misli in v svoje sanje; dokler nisem nazadnje s težavo spet prevzel nadzora nad svojim filmom in ga preprosto posnel kot ljubezensko izpoved temu človeku. Kot je rekel sam, je bila njegova osebnost verjetno njegova največja mojstrovina. Moj film skromno pripoveduje o tem. /…/ Ko sem začel sanjati o projektu, sem hitro ugotovil, da ne smem posneti filma o Dalíju, ampak z njim; da moram poiskati neko obliko svobode, ki jo v meni navdihuje njegovo delo. Nisem hotel pripovedovati o Dalíju v umetniški šoli, pojasnjevati njegovih frustracij in dvomov, snemati umetnika pri delu. To me ni zanimalo. Dalí kot človek, kot genij komuniciranja, me navdušuje skoraj bolj kot Dalí-umetnik. Všeč mi je, kako je nenehno skušal ubežati lastni podobi, tako da se je z njo igral. To je tudi način, kako se mu poklanjam v filmu. Daaaaaalí! je ne-film o umetniku, ki nikoli ne bi želel, da bi ga pospravili v predalček. Zato smo se morali zazreti v vesolje in se podati v kraje, ki niso daleč od norosti – tako kot je počel on. Posneti nor film za genija. /.../ [Uvodni prizor, ki reproducira sliko Fontaine nécrophilique,] je bil zame način, kako gledalcem sporočiti, naj se vkrcajo. Od tu naprej jih čaka divja vožnja. Dalíjev tobogan. Nikakor nisem želel udobnega vodenega ogleda v muzejskem slogu. Zamišljal sem si film, ki bi gledalca dobro pretresel, ob katerem bi se mu zvrtelo v glavi; delal bi ostre ovinke, se ustavljal in spet speljeval. Hotel sem, da bi bil zelo igriv in velikodušen. /…/ O Dalíju sem prebral nekaj knjig; bile so zanimive, vendar nisem vedel, kaj bi lahko iz njih naredil. Raje sem poiskal posnetke; televizijske nastope. Dalí je imel občutek za punchline, vedel je, kako se pojaviti, samo da bi lahko potem bolje izginil. Izrekel je vse, kar mu je prišlo na misel. Razumel je, da so mediji poligon za njegovo umetnost. Tudi star in utrujen je bil v intervjujih fenomenalen. /…/ Daaaaaalí! se ravno toliko poklanja Dalíju kot navdihuje pri Buñuelovih filmih /.../. Gre pa tudi za (anahronističen) poklon Monty Pythonom. V njihovih filmih je svoboda, ki me je vedno navduševala. To so komedije, ki so hkrati zahtevne in popolnoma idiotske. Tako kot pri Dalíju in Buñuelu gre za iskanje novega jezika, zavračanje spodobnosti, željo po provokaciji, a tudi za nekakšno nežnost in človečnost, ki se mi zdita ganljivi. /.../ Dalí ni nikoli zares posnel svojega filma. Mislim pa, da bi bil velik filmski ustvarjalec. Naredil je nekaj kratkih filmov, ki jih je zelo navdihnil Méliès in ki že kažejo njegovo željo po igranju z medijem. /…/ Pri Mélièsu, tako kot pri Buñuelu ali Monty Pythonih, mi je všeč ideja, da je film obrt, ki dovoljuje vse. /…/ Občutek imam, da je Dalí utopija, ki je izginila. /…/ Ko pomislim na Dalíja, vidim svet, kjer je umetnost v središču. Umetniki so bili nekoč v središču družbe, videl si jih na televiziji, v časopisih. Niso se bali biti provokativni, absurdni, ali se celo osramotiti. /…/ Toda umetnost je izginila iz našega vsakdanjega življenja. /…/ Dalí je bil eden prvih umetnikov, ki je svojo svobodo promoviral kot obliko umetnosti. In to v samem središču sistema. V njegovi norosti je nekakšna iskrenost, ki me gane. Ne spoštuje nobenih pravil; išče, izumlja, včasih mu tudi spodleti. Toda ves čas dela nekaj novega. Pri ustvarjanju filmov se tudi sam skušam približati temu laboratorijskemu pristopu, tej igrivosti. Nenehno iščem nove načine ustvarjanja. Ko sem oživil Dalíja, sem si dovolil, da moje nezavedno resnično prevzame nadzor nad pisanjem. Daaaaaalí! je zelo natančno napisan film, zelo skrbno zgrajen, toda nima potrebe po ‘pripovedovanju’. To je film, ki se ves čas spreminja. Slika je tista, ki pripoveduje zgodbo; v nas vzbuja občutke, nas preseneti, premakne. Gre za nekakšen dialog med Dalíjem in filmom. Nisem genij kot on. Zato je moj film le skromen poskus, da se mu poklonim na najbolj nor in svoboden možen način. /…/ Nadrealizem danes ne pomeni nič. /…/ Ljudje kar naprej uporabljajo to besedo. Kadar česa ne razumejo, rečejo, da je ‘nadrealistično’. Ali še huje: ‘absurdno’. Če bi svoj film že moral opredeliti, potem ga zagotovo ne bi hotel umestiti v neko obstoječo kategorijo. Gre za igro, eksperiment; poskus drugačnega pristopa k filmu. Način, kako priklicati Dalíjevega duha, ne da bi stvari jemal preveč resno. Predstaviti umetnost v njeni najbolj fizični, najbolj iracionalni obliki. To je najmanj, kar lahko storiš, če se lotiš umetnika, kot je bil on.«
– Quentin Dupieux
kritike
»Sanje postanejo ovinki, motnje v zgodbi, razkrivajo in zakrivajo, nato pa se spet spremenijo v sanje. Tudi šale postanejo sanje. Vse je šala, sen, motnja, iluzija. Vse je skrajno resno in hkrati povsem nesmiselno – toda nesmiselnost je globoka, igrivost pa povsem resna. Ali pa tudi ne. Kot bi Luis Buñuel režiral scenarij Monty Pythonov. /…/ Nič v tem filmu ni predvidljivo – razen njegove lastne nepredvidljivosti. Daaaaaalí! zagotovo ne bo všeč vsakomur, vendar to tudi ni njegov namen. Dupieux tako kot njegov subjekt trmasto vztraja na svoji poti, pri tem pa doseže stopnjo prismuknjenosti, ki se nevarno približa sublimnosti.«
– John Bleasdale, Sight and Sound
»‘Zgodba mora imeti začetek, sredino in konec, vendar ne nujno v tem vrstnem redu,’ je dejal Godard, toda film Daaaaaalí! gre še korak naprej, saj ponudi tri začetke, šest sredin in štiri ali pet koncev, od katerih nobeden ni tam, kjer bi moral biti, a so hkrati vsi na pravem mestu. /…/ Film, ki bi ga Buñuel zagotovo cenil. /…/ Očarljivo!«
– Jessica Kiang, Variety
»Daaaaaalí! si zamišlja /.../ naključno srečanje med novinarko in slikarjem, podobno kot si je nekdo nekoč zamislil enako naključno srečanje dežnika in šivalnega stroja na operacijski mizi. /.../ Francoski režiser v svojem značilnem slogu razstavi slikarjevo osebnost in ponudi odštekano, samoreferenčno, žanrsko neopredeljivo in celo dalíjevsko komedijo. /.../ Dalí je v članku Film-arte, film-antiartístico /…/ bolj ali manj jasno pokazal ključ do svoje osebne in neposnemljive ideologije. ‘Antiumetniški filmski ustvarjalec,’ beremo, ‘strelja nad opečnati zid ter lovi nepričakovane in pristne kubistične ptice.’ Takoj zatem je pokazal na sovražnika, ki ga je treba premagati: ‘Umetniški filmski ustvarjalec po drugi strani strelja na lažne kubistične ptice in lovi neuporabno opeko. Filmski ustvarjalec [anti-umetniški] ignorira umetnost; snema na čisti način, pri čemer se podreja le tehničnim zahtevam kamere ter otročjemu in radostnemu instinktu svoje športne filozofije.’ Jasno. /…/. Daaaaaalí! se od začetka do konca razvija kot nenehno, radostno in brezglavo slavljenje paranoičnega, vsega, kar je nasprotje ‘arhaičnega in neaktualnega, konservativnega in tradicionalnega, klišejskega in retoričnega, sentimentalnega in pompoznega’. Besede so Dalíjeve, ne Dupieuxove. Ali pa je morda obratno? /…/ Daaaaaalí! – odločno antiumetniški film.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Dupieux nas znova spomni, koliko zabave je mogoče pričarati z najosnovnejšimi filmskimi sredstvi. /.../ Neskončno ustvarjalna vizija umetnosti in kinematografije.«
– Elena Lazic, The Playlist
»V času, ko je vsak drugi film prestiža in ugleda lačna biografija, smo lahko srečni, da imamo Quentina Dupieuxa, plodovitega, resnega in trapastega režiserja, ki je kot ustvarjen, da žanr sesuje v prah.«
– Alistair Ryder, The Film Stage
»/…/ mešanica Buñuela in trojice Zucker-Abrahams-Zucker, ki potrjuje Dupieuxov sloves absurdističnega komedijanta in subtilno pronicljivega esejista človeškega stanja.«
– Nicolas Rapold, Artforum
»Daaaaaalí!! je buñuelovska satira sodobne obsedenosti z znamčenjem, influencerstva, spletnega narcizma, nenehnega samooglaševanja, klovnovskega poziranja, toksičnega ekshibicionizma, identitetne grandomanije in porniflkacije kulta osebnosti. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
iz prve roke
»Na Dunaju živim od leta 1996 in njen obraz vidiš v vsaki trgovini s spominki. Sisi je nedvomno glavna turistična privlačnost našega mesta. Projekt se je začel z Vicky Krieps, ki me je pred leti vprašala, ali bi hotela o Sisi posneti film. Ker so bili moja edina asociacija spominki, sem ji odgovorila: ‘Čemu le?’ Toda nekje v meni je ideja vzklila in lotila sem se branja. Pojma nisem imela, ali vse skupaj sploh kam pelje; hotela sem le videti, ali je v zgodbi kaj, kar bi se me dotaknilo in me nagovorilo. In zelo kmalu sem ugotovila, da bo to tisto obdobje v Elizabetinem življenju, ko se je začela upirati dvornemu ceremonialu, hkrati pa se umikati in izolirati; čas, ko je povsem očitno postalo nemogoče, da bi še naprej igrala predpisano vlogo. Življenje z idealizirano podobo samega sebe, ki se ji moraš ves čas prilagajati, saj lahko le tako dobiš priznanje in ljubezen – to se mi je zdela izjemno zanimiva in brezčasna tema. /…/ S številnimi pričakovanji, ki jih je morala izpolnjevati Elizabeta, se ženske soočajo tudi danes. Lepota še vedno velja za najpomembnejšo in najbolj dragoceno žensko lastnost. Zgodovinski napredek tega ni mogel spremeniti, kljub ženskemu gibanju in emancipaciji. Če je ženska obilnejša ali starejša, velja za manjvredno. Privlačna partnerica moškemu še vedno dvigne ugled. Razlika med preteklostjo in sedanjostjo je le, da so ljudje nekoč o tem odkrito govorili: ‘Tvoja edina naloga je biti privlačna – zato sem te izbral, zato si tukaj,’ reče Elizabeti Franz Jožef. Leta 2022 morajo ženske izpolnjevati še veliko več pričakovanj, hkrati pa ostati lepe, vitke in mlade. Po določeni starosti ne morejo več zmagati, karkoli naredijo; če se podvržejo operaciji, poslušajo očitke o nečimrnosti, če pa tega ne storijo, ljudje komentirajo njihove gube. To še posebej velja za ženske na očeh javnosti, kot je Elizabeta, a se v resnici tiče vseh nas.«
- Marie Kreutzer
»Ideja se mi je porodila, ko sem pri petnajstih letih gledala Romy Schneider v filmih o Sisi in bolj ali manj vzporedno brala cesaričino biografijo. Kot najstnici so se mi porajala najrazličnejša vprašanja. Zakaj si je dala postaviti fitnes naprave? Zakaj se po štiridesetem letu ni več pustila slikati? /…/ Nošenje steznika je bilo res zanimiva telesna izkušnja. Ne le da sem v njem lahko uživala zgolj tekočo hrano, kot so juhe in smoothiji, stiskanje je močno vplivalo tudi na moja čustva. Takoj ko sem steznik oblekla in zavezala, sem se počutila žalostno. Ko sem ga snela, sem bila spet srečna in lahko sem se smejala. Morda tudi zato, ker steznik najbolj stisne prav trebušno prepono. Nekje sem prebrala, da je to središče vseh naših čustev. Samo pomislite, kakšen vpliv je moralo imeti nošenje steznikov na ženske v tistem času. /…/ Ker sem postopoma začela močno sočustvovati z omejitvami, s katerimi se je soočala, sem skušala Elizabeti s svojim nastopom vrniti nekaj svobode. Med snemanjem sem pogosto pomislila: dajem ji priložnost, da dela vse tisto, česar v času svojega življenja ni mogla: kajenje, kazanje sredinca, striženje las na kratko ... /.../ Veliko vprašanje zame je bilo predvsem: kaj se zgodi, ko se nehamo pretvarjati?«
- Vicky Krieps
portret avtorice
Marie Kreutzer, rojena v Gradcu, sodi med najpomembnejše sodobne avstrijske režiserje in režiserke. Njen prvi celovečerni film Brez očeta (Die Vaterlosen, 2011) je bil prikazan in nagrajen na številnih festivalih, med drugim v sekciji Panorama Special Berlinskega filmskega festivala in na ljubljanskem Liffu. Nič manj uspešna nista bila režiserkin drugi in tretji celovečerec: drama Gruber geht (2015) in generacijska komedija z Vicky Krieps Was hat uns bloß so ruiniert (2016). Mednarodno pozornost pa je Marie Kreutzer pritegnila leta 2019, ko se je njena feministična psihodrama Der Boden unter den Füßen (2019) uvrstila v tekmovalni program Berlinala. Film je požel navdušene kritike in prejel več nagrad.
kritike
»Korzet /…/ duhovito obrne na glavo klišeje biografije in kostumske drame. /.../ Deluje kot povabilo k skrivni zaroti, da sežemo nazaj v čas in s spretnimi, predrznimi prsti 21. stoletja vsaj malce zrahljamo vrvice na korzetu cesarice Elizabete. /.../ Režiserkino nonšalantno dejanje retroaktivne ženske emancipacije daje Vicky Krieps neobičajno svobodo, da pobrska po skrinji zgodovine in si namesto neizogibno netočne predstave o zgodovinski osebnosti zamisli sebe, sodobno žensko, v cesaričinih oblačilih, pričeskah in težavah. To povsem poruši običajno hierarhijo med likom in igralcem. Slišali smo že za igralce, ki izginejo v liku, le redko pa se zgodi, da lik tako izgine v igralcu – in zaradi tega postane še močnejši, še bolj subverziven in še bolj prepričljiv.«
- Jessica Kiang, Variety
»Korzet ni le izjemno sodoben in na trenutke skoraj avantgarden film o tem, čemur pravimo zgodovina, temveč tudi radikalno politično delo, ki naslika povsem nov portret zgodovinske osebnosti, katere kolektivno domišljijo je do neprepoznavnosti popačila trilogija o Sisi iz petdesetih let prejšnjega stoletja.«
- Joachim Kurz, Kino-Zeit
»Pronicljivi in domiselni pogled na življenje cesarice Elizabete je izrazito modernistična vizija z odlično Vicky Krieps v glavni vlogi. /.../ Korzet z ironično korektnostjo uveljavlja svojo sodobno perspektivo – od pobeljenih, lanenih tonov direktorice fotografije Judith Kaufmann pa do umirjenega, ceremonialnega nastopa Vicky Krieps. Krinko lepega vedenja ohranja vse do resnično radikalnega zadnjega dejanja, v katerem se igrivo, a kompleksno načrtovana Sisijina klimaktična pustolovščina povsem nepričakovano razvije v popolno revizijo njenega lastnega zadnjega poglavja: fikcijo, ki se na tej točki zdi bolj zvesta rekonstruiranemu portretu ženske, odločene živeti, dihati, govoriti, fukati in – če je treba – umreti pod lastnimi pogoji. Marie Kreutzer in Vicky Krieps nam z elegantno ležernostjo predstavita članico kraljeve družine, ki je dejansko vredna figurice na polici nad kaminom – pa ne da bi dotična cesarica pristala na takšno ceneno okrasje.«
- Guy Lodge, Sight & Sound
»Dogajanje poživljata očarljiva glasba francoske pevke Camille in precizna kamera Judith Kaufmann, pa tudi prefinjeni humor, ki se kot svilena nit vleče skozi scenarij. Vse pa drži skupaj čudovito divji, po eni strani brezsramno razbrzdani, po drugi pa izjemno nadzorovani nastop Vicky Krieps. /…/ Njena interpretacija je ravno tako drzna kot film, ki se prav v vsakem kadru domiselno in odločno izmika ustaljenim obrazcem zgodovinske biografije.«
- Pamela Jahn, Ray Magazine
»Korzet je tematsko soroden Spencerju Pabla Larraína, a v smislu pristopa ima morda več skupnega z Marie Antoinette Sofie Coppole: oba filma vneseta pridih punkovskega ikonoklazma in nespoštljivosti v spodobnost zgodovinske drame, oba posvojita bolj nepriljubljene vidike svojih težavnih, nerazumljenih likov. /.../ Vicky Krieps je sijajna v vlogi, ki Elizabeto prikazuje kot žrtev zlate kletke in hkrati kot vase zagledano prasico s cigareto v ustih.«
- Wendy Ide, Screen Daily
»Briljantni portret ženske na robu je osvežujoč odgovor na pogosto dolgočasen koncept zgodovinske drame /.../ Marie Kreutzer ustvari elegantno upodobitev, ki zgodovinski osebnosti podeli novo moč in avtonomijo.«
- Caitlin Quinlan, Little White Lies
»Korzet, ki je - v nasprotju s serijo Krona - alergičen ne le na zgodovinske škandale (kot da lahko kak škandal preseže patriarhat), temveč tudi na samo zgodovino (nikar ne mislite, da cesarica umre kot žrtev anarhističnega atentata), Elizabeto prikaže kot moderno, neodvisno, nemirno, seksualno osvobojeno, opolnomočeno žensko, ki nenehno potuje (bolj ko ne nikamor), kot protofeministko, ki moškim ne pusti, da bi jo ubili, kot transgresivnega duha, ki išče novo obliko, kot žensko 21. stoletja, ujeto v 19. stoletje, kot odsev sodobne ženske, ki jo hočejo mračnjaške sile vrniti v 19. stoletje. ZELO ZA«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Marie Kreutzer je že pred Korzetom v svojih filmih obravnavala ženske v primežu svojih družbenih vlog. Na primer v filmih Tla pod nogami ali Kaj se nam je zgodilo. S Korzetom, nastalim v obdobju ponovnih upodobitev zgodbe princese Diane in dokumentarnih izpovedi Meghan, vojvodinje Susseške in princa Harryja, ki so prav tako s težavo živeli svoje vloge članov kraljičine družine, pa je najbrž ujela tudi duh časa. Morda se zdi ironično, da se ravno v času takšnih in drugačnih kriz in inflacije ubadamo s trpljenjem najbolj privilegiranih. A ne gre le za eskapizem. Zatiranje žensk na očeh javnosti je le najbolj viden del zatiranja žensk na splošno.«
- Tina Poglajen, Radio Slovenija
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
iz prve roke
»Všeč mi je bila osrednja ideja romana: kaj če bi znova srečali svoje davno umrle starše, le da bi bili zdaj iste starosti kot mi? To se mi je zdel izjemno čustven način za raziskovanje družine. /.../ Priredba knjige je bila dolgotrajen in včasih boleč proces. Želel sem se potopiti v svojo preteklost, tako kot v filmu stori Adam. Hotel sem raziskati kompleksnost družinske in romantične ljubezni, pa tudi specifično izkušnjo specifične generacije gejev, ki so odraščali v osemdesetih letih. Skušal sem se oddaljiti od tradicionalne zgodbe o duhovih in najti nekaj bolj psihološkega, skoraj metafizičnega. /.../ Spomini določajo, kdo smo; oblikujejo naš značaj, tako njegove dobre kot slabe plati. Pri tem filmu sem zakopal globoko v svoje spomine na odraščanje. Šlo je za boleč, vendar katarzičen eksperiment. Adam ima priložnost znova postati otrok. Najbrž se lahko vsi poistovetimo z željo, da bi se vrnili v preteklost in na novo opredelili odnos s starši. Želel sem, da bi bila to za Adama katarza, vendar zapletena katarza. In upam, da bo občinstvo doživelo nekaj podobnega. /.../ Vsi smo bili otroci in večina od nas bo nekoč izgubila starše. Mnogi bomo tudi sami postali starši; imeli bomo otroke in ti bodo čez noč odrasli. Številni izmed nas bomo našli, izgubili ter – upajmo – znova našli ljubezen, tudi če ne bo trajala večno. In vsi razumemo zapletenost in dragocenost teh odnosov. Upam, da bodo gledalci ob odhodu iz kina bolj kot karkoli drugega čutili moč ljubezni.«
– Andrew Haigh
portret avtorja
Andrew Haigh (1973, Harrogate, Anglija) je leta 2009 posnel celovečerni prvenec Greek Pete, odločilen preboj pa mu je prinesel naslednji celovečerni film, Weekend (2011). Sledila sta filma 45 let (45 Years), ganljiva zgodba o krhkosti ljubezni in zakona s Charlotte Rampling in Tomom Courtenayem, ter v Benetkah nagrajena drama o odraščanju Lean on Pete (2017). Haighevi televizijski projekti vključujejo seriji Looking in The North Water.
https://www.andrewhaighfilm.com
kritike
»Brezčasna, presunljiva oda moči ljubezni. /.../ Haigh, čigar pristop ‘manj je več’ še nikoli ni bil tako učinkovit, poskrbi, da v kadru vedno ostane dovolj prostora za našo lastno bolečino – kakršnokoli obliko že zavzema. /…/ Najbolj uničujoči trenutki tega grenko-sladkega filma najdejo nekaj transcendentnega v preprostem dejstvu, da nihče od nas nikoli ne bo zares sam, dokler nam bodo družbo delali naši duhovi.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Haighev film /…/ je globoko ganljivo, nadnaravno raziskovanje dolgotrajnih posledic izgube in strukturne homofobije.«
– Ben Walters, Sight & Sound
»To je zgodba o duhovih, gejevska romanca in najboljši film leta. /.../ Vsi mi tujci Andrewa Haigha bolj kot katerikoli drug film, ki se ga lahko spomnim, ujame srhljivo, begajočo in skoraj sveto izkušnjo, ko v sanjah srečamo ljubljenega pokojnika. /.../ Dvorano zapustimo razmišljujoč o minljivosti življenja, a tudi o tem, kako nekateri trenutki – tako kot nekateri filmi – ostanejo z nami za vedno.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Skrivnostni, prelepi in čustveni film Andrewa Haigha je nadnaravna romanca o osamljenosti in ljubezni. /.../ Kako izjemne vloge odigrajo vsi štirje! In kakšen slog Haigh vnese v film, ko zgodbo o romantičnem razmerju spoji s temo medgeneracijskih odnosov iz svojih prejšnjih del Weekend in 45 let!«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Tankočutno napisani pogovori sodijo med najbolj pristne in srce parajoče v Haighevi karieri. Režiserju omogočijo, da pojasni zapleten družbeni položaj gejev, katerih vsakodnevni občutki odtujenosti se morda ne ujemajo s splošno razširjeno predstavo o sprejetosti in asimilaciji.«
– Michael Koresky, Reverse Shot
»Žalost je čudna reč; zažre se v naše organe in mišice ter trajno spremeni način, kako ljubimo, kako vidimo sami sebe in kako osmišljamo svojo identiteto. Haigh to razkriva z grenko-sladkim poudarkom na moči ljubezni in njeni sposobnosti, da preseže celo smrt samo. Film Vsi mi tujci vam bo strl srce – vendar vam ga prav tako lahko tudi zaceli.«
– Maureen Lee Lenker, Entertainment Weekly
»Vsi mi tujci je film o ljudeh, ki iz tvojega življenja nenadoma izginejo in se potem - nekoč, spet nenadoma, kot da niso nikoli odšli – ponovno pojavijo, kot v napol pozabljenem polsnu, v katerem ne moreš reči, da nisi nikoli pomislil nanje, da jih nisi pogrešal in da jih nisi pričakoval. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film, katerega scenarij je napisal režiser Haigh, pri tem pa izhajal iz romana Tujci japonskega pisatelja Taičija Jamade, je zelo dobro zastavljen. Govori o družini kot izvoru sreče in zaščite, pa tudi nerazumevanja, potlačenega, tragedij, prekinitev odnosov. Govori o poskusih predelave travm, o vsesplošni naraščajoči odtujenosti in o zgodovini odnosa družbe do homoseksualnosti. To je film o osamljenem posamezniku, film v molovskem tonu, odlično posnet; bližnji vrtoglavi posnetki Adamovega obraza kažejo njegovo blodnjavost, kot bi kamera skušala prodreti v to, kar se dogaja v človeku.«
– Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik
iz prve roke
»Leta 2018 mi je [producent] Ben Odell poslal članek iz revije Wired o Sergiu Juárezu Correi in učinkoviti novi metodi poučevanja, ki jo je uvedel v osnovni šoli v mestu Matamoros v Mehiki. /…/ Njegovi učenci so v enem samem letu dosegli neverjeten uspeh. Toda še bolj presenetljiv se mi je zdel podatek, kako dobro so se odrezali. Deset se jih je uvrstilo med 0,1 odstotka najboljših v vsej državi. /…/ Filmi o učitelju in učencih niso nič novega, toda v tem projektu sem videl priložnost, da zgodbo povem na nov način. Ena od očitnih novosti je kraj dogajanja, saj takšna zgodba v Mehiki še ni bila povedana. /…/ Film se dogaja leta 2011, v času, ko so bile razmere v Matamorosu še posebej brutalne: starši niso pustili otrok od doma, dokler se niso prepričali, da je zrak čist; zvoki streljanja in trupla na ulicah so bili nekaj običajnega. Poleg tega javno izobraževanje v Srednji Ameriki preprosto ni v dobrem stanju. Šolski dan traja le štiri do pet ur, sredstva so skromna, ljudje pa šole pogosto ne dojemajo kot kraja, ki bi lahko pomagal izboljšati posameznikov življenjski položaj. /…/ Potem ko je iz leta v leto neuspešno skušal doseči svoje učence, je Sergio doživel živčni zlom. V obupanem iskanju rešitve je na spletu naletel na predavanje o novi vrsti poučevanja, pri kateri učni proces usmerja otrok. Brez kakršnihkoli izkušenj ali usposabljanja se je metodo odločil vpeljati. /…/ Zgodba se je znašla na naslovnicah zaradi izjemnih rezultatov, ki jih je Sergio dosegel v tako kratkem času. Toda meni se je zdelo veliko bolj zanimivo opazovati, kako vzklije seme znanja, ter človeško povezanost, ki je potrebna, da se razcveti. /…/ Dandanes ljudje, zlasti otroci, nikoli ne dobijo priložnosti, da bi pokazali, česa so sposobni in kaj lahko naredijo iz sebe. Rad bi verjel, da moj film pokaže, kako močne in daljnosežne so lahko posledice, ko ljudje dobijo priložnost.«
– Christopher Zalla
kritike
»Ta ljubljenec občinstva /…/ je srce parajoča zgodba o ‘navdihujočem učitelju, ki spremeni vse’ v slogu filmov stare šole, kot so Gospodu, z ljubeznijo (To Sir, with Love), Društvo mrtvih pesnikov (Dead Poets Society) in celo nedavni oskarjevec CODA, s katerim si deli zvezdnika Eugenia Derbeza. /.../ Brez robčkov si ga lahko ogledate le na lastno odgovornost.«
– Tomris Laffly, Variety
»Christopher Zalla se morda res drži konvencij žanra in ne skopari s sentimentalnostjo, toda film si več kot zasluži svoj čustveni izkupiček. /.../ Prav nič ne preseneča, da mu je občinstvo na festivalu Sundance podelilo nagrado za najboljši film.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Gre za navdihujočo zgodbo s številnimi trenutki evforije in veselja, ki jih občinstvo zelo dobro začuti. Izbira igralcev je odlična, otroci pa so tako očarljivi, da seveda moramo navijati zanje – zato je toliko huje, ko izbruhne tragedija.«
– Alani Vargas, The Playlist
»Navdihujoča zgodba, polna upanja in topline. /…/ Film bi lahko bil eden tistih, ki bo navdihnil novo generacijo učiteljev, da prevzamejo pobudo in poskusijo spremeniti svet.«
– Ethan Anderton, SlashFilm
»Filmu /.../ uspe biti hkrati predvidljiv in čustveno izpolnjujoč, z odličnimi nastopi otroških igralcev in številnimi posrečenimi komičnimi vložki, ki jih prispeva zvezdnik Eugenio Derbez. Radikal je vse prej kot radikalen, vendar ne skuša skriti krutosti življenja otrok in njihovih staršev, tudi kadar sugerira, da je s smetišča mogoče doseči zvezde. Ta film ste že videli – najbrž pa ne boste imeli nič proti, če si ga ogledate še enkrat.«
– Ty Burr, Ty Burr's Watch List
Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
iz prve roke
»Zanima me normalizacija telesnih sprememb in starosti, iskanje lepote v krhkosti ter raziskovanje končnosti in smrti. To je minevanje časa. Nihče nas ni naučil, kako se starati in umreti, jaz pa želim ta proces opazovati, ga sprejeti kot nekaj normalnega. Morda bo moj film komu, ki se spopada s strahovi v zvezi s smrtjo in starostjo, prinesel tolažbo. Neskončni spomin pa je predvsem ljubezenska zgodba; govori o tem, kako ljubiti v trenutkih ranljivosti, kako živeti z nekom, ko spomin ni več popoln. Pri snemanju sem zelo uživala, saj zgodbe nisem doživljala z vidika izgube ljubljene osebe ali izgube spomina. Namesto tega sem z navdušenjem in hkrati zavistjo občudovala njun odnos: nekaj, česar sama nisem doživela ali videla v svoji okolici. Pri njuni ljubezni ni pomembno, kaj sta bila nekoč, temveč kaj sta danes, dejstvo, da imata drug drugega. /…/ Oba sta znani javni osebnosti v Čilu. /…/ Augusto je bil zelo pomemben novinar. Deloval je v dveh različnih obdobjih čilske zgodovine. V času diktature je imel ključno vlogo kot sodelavec tajne informativne oddaje Teleanálisis; ta je poročala o dogajanju v državi, ko so glavni mediji molčali. Skupaj z novinarskimi kolegi je šel na ulice, snemal dogajanje in se pogovarjal z ljudmi, posnetke pa so nato skrivaj pošiljali po vsej državi. Danes je to najpomembnejše arhivsko gradivo iz obdobja čilske diktature. Augusto je zaslužen za nastanek podob, ki predstavljajo vizualni spomin države. Zelo je pomemben za našo zgodovino. Ko se je vrnila demokracija, je sodeloval pri vseh kulturnih oddajah največje javne televizije – kot voditelj, producent in scenarist. Ustvarjal je dve kroniki: o zgodovini naše države in o lokalni umetniški dejavnosti. /…/ Paulina je znana gledališka, filmska in televizijska igralka. Slavna in priznana je tudi na političnem področju. Bila je prva čilska ministrica za kulturo. Mojo pozornost je pritegnila njena vseživljenjska strast do kulture in umetnosti. Zares navdihujoče je, kako se je posvetila skrbi za svojega partnerja. /.../ Letos mineva petdeset let od Pinochetovega državnega udara. Zgodovina nikoli ne pozabi zgodovinskih dejstev. Živimo v družbah, ki tovrstnim spominskim slovesnostim namenjajo veliko pozornosti; spominjamo se, da ne bi ponavljali zgodovine. Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. /…/ Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ /.../ Pojem spomina je širok. Moj film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane ...«
– Maite Alberdi
kritike
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader
»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /.../ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire
»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian
»Paulina nenehno uri njegov »neskončni« spomin, ki peša in uhaja (Kam sva šla na prvi zmenek? Kdo si ti? Kaj počneva tu? Kaj je z mano? Zakaj jočem?), vse, kar počneta, vsak dialog, vsak nasmeh, vsako jutranje zbujanje, vsako vodenje po domu, vsak ples, vsako božanje, vsaka tolažba, vsak lapsus, vsaka ironija, vsako glasno branje knjige, vsako poslavljanje od knjig, vsako posvetilo, vsaka vaja za nastop, vsak boj s prepoznavanjem, vsako prebijanje skozi labirinte preteklosti, vsako klicanje spomina, je znak velike povezanosti, nežnosti, vdanosti, zaljubljenosti in sreče, toda obenem je obema povsem jasno, da jima ne bo uspelo. A po drugi strani - komu pa uspe? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta in Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. /…/ Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.«
– Petra Meterc, RA Slovenija
iz prve roke
»Spremembe [v mojem rojstnem mestu] so me zelo pretresle. Ena od stvari, ki sem jih opazil, je bila preobrazba prostora: naše mesto je stalo že od časov dinastije Ming, zato je bilo v njem polno starih hiš, ki jih je bilo treba porušiti, da bi kraj lahko urbanizirali. Druga je bila sprememba v odnosu med ljudmi. Hiter gospodarski razvoj je prinesel nov sklop vrednot. Včasih so ljudje svoje čustvene vezi gradili na sorodstvu, skupnosti in morali, zdaj pa je odločilni dejavnik postal denar.
Ne bom presojal, ali so bile spremembe dobre ali slabe, dejstvo pa je, da smo vstopili v novo obdobje. Poleg tega se preobrazba ni dogajala v velemestu kot Peking, Šanghaj ali Guangzhou, pač pa v majhnem kraju s 400 tisoč prebivalci, v bližini podeželja. Čutil sem, da so reforme z najvišjih ravni že pronicale v življenje običajnega človeka.
Takrat sem dobil idejo za film in kmalu zatem napisal Strica Wuja. V jedru filma je bila tema identitete in kako posameznik na novo definira samega sebe v času družbenih sprememb. Drugi vidik je bilo vprašanje čustvenih razmerij. Kako te spremembe vplivajo nanje? Film prikazuje protagonistove odnose s prijatelji, z žensko, ki mu je všeč, in z družino – to pa so odnosi, s katerimi se v življenju soočamo vsi. /.../
Xiao Wu je morda nekonformističen lik, vendar je v svojem duhu tradicionalen, njegov občutek za vrednote pa izvira iz starih časov. Gibanje za gospodarsko reformo je vse to ogrozilo. Xiao Wu verjame v čast, v zaupanje med prijatelji, v zvestobo med ljubimci in v pomen sorodstvenih vezi, vendar odkrije, da so vse te vrednote razpadle. V čustvenem smislu mora plačati visoko ceno.«
– Jia Zhangke
kritike
»Jia Zhangkejeva naklonjena, a odmaknjena pripoved o padcu večnega poraženca je eden najbolj navdušujočih in popolnih kitajskih filmov devetdesetih let. Stric Wu, ki je bil s pičlim proračunom in izključno neprofesionalno igralsko zasedbo posnet v režiserjevem rojstnem mestu, pomeni še eno potrditev underground neodvisnega filmskega ustvarjanja na Kitajskem ter velik triumf za debitantskega režiserja. /…/ Xiao Wu je človek, ki ni v stiku s svojim časom; je velik otrok, ki se ne zaveda posledic policijskega zatiranja uličnega kriminala in ne razume, zakaj ga spreobrnjeni prijatelj ne želi več poznati. Jia se z odločitvijo, da v središče filma postavi tega nesrečnika, oddalji od družbenega komentarja in zavije v temačnejše psihološke vode. /…/ Junakov postopni propad se ne zgodi v vakuumu, vendar Jia nikoli ne namiguje, da gre za žrtev družbenih sprememb ali odraz dogajanja na Kitajskem po Maovi smrti. Wujeva usoda je specifična in edinstvena. Prav tako nimamo občutka, da bi se protagonist začel zavedati svoje odgovornosti za lastno nesrečo; film ni zgodba o moralni preobrazbi. Toda z jukstapozicijo protagonistovega ponižanja in jasnega pogleda na družbo, ki izgublja smer, film dobi nenavadno, težko opredeljivo čistost, spektakel Wujevega žalostnega konca pa postane čudno vznesen. Zaradi tega Stric Wu ni le bressonovski, temveč si tudi zasluži, da ga omenimo v isti sapi z Bressonom. Film ne bi deloval tako dobro, če ne bi bilo naturalističnih igralskih nastopov in fotografije Yu Lik-waija – majhnega čudeža ‘neformalnega’ formalnega nadzora. A tisto, zaradi česar je rezultat tako poseben, je sposobnost Jia Zhangkeja, da pod vsakdanjimi površinami najde globoke duhovne resnice.«
– Tony Rayns, Sight and Sound, 2000
»Jia Zhangke /.../ vse od skromnega, a natančnega uvodnega prizora /.../ razkriva pronicljivo obvladovanje politične simbolike. /.../ Režiserjev zadržani, a ostri rentgenski posnetek tegob sodobne Kitajske vzbuja tudi umirjeno, intimno sočutje do njenih žrtev.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Kot se lahko zgodi pri prvencih, Strica Wuja zaznamuje edinstvena čistost. Hkrati pa gre za veličasten začetek ene najbolj impresivnih filmskih karier 21. stoletja.«
– J. Hoberman, The New York Times
»To je bil pravi gverilski film v 16-milimetrskem formatu; spomnil me je na vzdušje, v katerem smo s prijatelji začeli snemati filme v šestdesetih letih. /…/ Mislim, da je za film najbolj zanesljiv test, če se te dotakne že v trenutku, ko ga gledaš, in v tebi vzbudi željo, da bi posnel nov film, čeprav ne veš ničesar o tem, od kod je prišel, kdo ga je posnel in kakšno je ozadje njegovega nastanka. Natanko takšen je bil moj odziv ob gledanju filma Stric Wu.«
– Martin Scorsese
»Nobena država danes ne doživlja tako hitrih sprememb kot Kitajska – in noben režiser jih ne odraža tako precizno kot Jia. Radikalnost pripovednega sloga, recipročnost časa in prostora, sposobnost odkrivanja notranjih povezav med stvarmi, tankočutnost pri razumevanju odnosov med človekom in okoljem – Jia je v vseh pogledih tako zelo podoben Antonioniju.«
– Walter Salles
Film sta restavrirala World Cinema Project/The Film Foundation in Cineteca di Bologna v laboratoriju L’Immagine Ritrovata ter v sodelovanju z Jia Zhangkejem in MK2. Finančna sredstva je zagotovila Hobson/Lucas Family Foundation. Film je bil restavriran v 4K ločljivosti na podlagi izvirnih 16-milimetrskih kamernih in zvočnih negativov. Postopek restavriranja in barvno gradacijo je nadzoroval režiser Jia Zhangke.
]]>Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
»Ne misli, da bo kdaj mimo je trip s kamero. Tako kot je bil trip s kamero Mož s kamero, ki ga je leta 1929 posnel Dziga Vertov. In film Ne misli, da bo kdaj mimo, ki bi se lahko začel s prvim verzom Prešernove poeme Kam? (‘Ko brez miru okrog divjam’) in končal z zadnjima dvema verzoma (‘in de ni mesta vrh zemlje, kjer bi pozabil to gorje’), v resnici izgleda kot reimaginacija Moža s kamero – reimaginacija filma, ki bi ga morali Slovenci reimaginirati ali rimejkirati pred slabimi stotimi leti, potemtakem v času, ko so posneli filma V kraljestvu zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932). Namesto Zlatoroga – ali Strmin (ki so bile itak rimejk Zlatoroga) – bi morali posneti slovenskega Moža s kamero. Če bi ga, bi danes filmsko sijali – tako pa se še vedno opotekamo v otroškem obdobju filma. Z vsemi otroškimi boleznimi vred. Ko je žirija na letošnjem Festivalu slovenskega filma za najboljši film razglasila Gromov eksperiment, se je zdelo, da je s tem izrekla nezaupnico Slovenskemu filmskemu centru in njegovim igranim celovečercem, toda s tem je izrekla tudi zaupnico glorifikaciji gibanja, navsezadnje, Gromov film, ki bolj beži proti nečemu kot pa pred nečim (ali nekom), je poziv h gibanju, poziv slovenskemu filmu, naj se že zaboga premakne. Naj se že začne gibati. Naj že postane gibanje (magari val, novi val). Naj se že znebi te svoje ‘centristične’ zatohlosti, postanosti in zadahlosti. Naj se že prezrači. Morda je čas, da se vrne na Triglav. Se bo vsaj premaknil.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Ne misli, da bo kdaj mimo je povsem samosvoj film z močnim emotivnim nabojem, ki zahteva prisotnega gledalca_ko. Eksperimentalen in enigmatičen, a hkrati subtilen, iskren in asociativno odprt. Kamera je ves čas v gibanju, kamorkoli bi zavila, se zdi, bi našla novo zgodbo. Nenehno razpira nove prostore in v banalnosti vsakdana najde poezijo. Film kot ritual, kot nuja, ki bolečino pretvarja v lepoto.«
– utemeljitev vesne za najboljši celovečerni film
»Drugi film Tomaža Groma, tako kot prvi, skozi umetniško igrivost razpre vedro in otožno filozofsko globino.«
– Muanis Sinanović, Radio Slovenija
»/…/ Ne misli, da bo kdaj mimo [je eden od lanskih] slovenskih filmskih vrhuncev, saj nas s tankočutnostjo popelje v svet, v katerem se gledalec in film drug drugemu odpirata, v katerem film ravno z ustvarjanjem močnih občutij in nikdar povsem definiranih atmosfer odpre prostor za gledalca, da ta prisluhne njegovi pripovedi in občutkom ter hkrati sam naseli njegove pokrajine.«
– Robert Kuret, Delo
»Ne misli, da bo kdaj mimo/…/ je film očeta, ki ne more preboleti sinove smrti - film o svetu, v katerem nič ne traja. Obenem pa je puzzle - film s tvistom, ki pa ga nihče ne pojasni: če ne veste, zakaj se dogaja to, kar se dogaja (če torej ne veste, da je skriti gibalec tega gibanja »nerazumljiva« smrt), ga ne boste povsem razumeli, a film vam te skrivnosti - da ga žene, oživlja in osmišlja smrt - ne bo razkril. Tudi na koncu ne. Kriptičen film. /…/ Tega mola - tega gibanja, tega časa, tega gibanja časa - ni nikoli konec. Mol za nekaj trenutkov celo obmolkne - kamera nikoli. Potuje, leti, blazni naprej. A nikoli ne pride do konca. Nikoli ne pride do cilja. Nikoli ne pride do rešitve. Njen cilj je gibanje. Prihajanje. Odhajanje. In vse te hitre vožnje kamere so kadri-sekvence, mali, minimalistični, pikareskni, orbitalni videi, pomnoženi, raztroseni in ponavljani, kalejdoskopske zanke, vizualne ekstaze glasbenega loopa, lirične instalacije, variacije, Mobiusovi trakovi, pospešeni žurnali, kompulzivni dnevniki, rašomonske revizije Neskončnega dneva. A nobenih obrazov ne vidimo. In nobenih velikih planov. In tudi dialogov ni. Le izredno čustvena, vrtoglava, imerzivna simfonija gibanja. To, kar vidimo, ni tok zavesti, temveč tok vesti. Brez igralcev, brez setov. Ne misli, da bo kdaj mimo je trip s kamero, avatarjem časa, ki se le napol spomni svojih sanj. ZELO ZA«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
portret avtorice
Margarethe von Trotta (1942, Berlin) velja za eno ključnih predstavnic t. i. novega nemškega filma in eno vodilnih feminističnih režiserk. V zgodnjih šestdesetih letih se je iz Pariza, kjer je odkrila francoski novi val in Ingmarja Bergmana, vrnila v Nemčijo ter se uveljavila kot igralka v filmih Rainerja Wernerja Fassbinderja in Herberta Achternbuscha. S tedanjim možem Volkerjem Schlöndorffom je sodelovala pri pisanju scenarijev za njegove filme ter skupaj z njim režirala priredbo romana Heinricha Bölla Izgubljena čast Katarine Blum (Die verlorene Ehre der Katharina Blum, 1975). Leta 1978 je posnela prvi samostojni celovečerec Drugo prebujenje Christe Klages (Das Zweite Erwachen der Christa Klages), ki so mu med drugimi sledili: Svinčeni časi (Die Bleierne Zeit, 1981; zlati lev v Benetkah), Rosa Luxemburg (1986; deljena nagrada za najboljšo igralko v Cannesu), Ženske z Rosenstrasse (Rosenstrasse, 2003; nagrada za najboljšo igralko v Benetkah) in Vision – Aus dem Leben der Hildegard von Bingen (2009). V Kinodvoru smo si lahko ogledali njen film Hannah Arendt (2012), v katerem je naslovno filozofinjo in politično teoretičarko odigrala Barbara Sukowa. Leta 2022 je Margarethe von Trotta prejela častno nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo.
iz prve roke
»Ingeborg Bachmann je že dolgo ena mojih najljubših avtoric. V mladosti sem tudi sama pisala pesmi, vendar jih nisem nikomur pokazala in sem pisanje kmalu opustila. Pozneje sem se v svojih filmih pogosto sklicevala nanjo, veliko preden sem zaslutila, da bom njeno življenje in delo kdaj obravnavala na tako neposreden način. /…/ Tako vsestransko, zapleteno, celo skrivnostno žensko in umetnico je seveda zelo težko ujeti v film. Zato sem se omejila na šest let njenega življenja. Štiri leta, ki jih je preživela z Maxom Frischem, in dve leti po tem – ko je trpela zaradi ločitve in se je lahko za kratek čas ‘pozdravila’ le s potovanjem v puščavo z mlajšim moškim. Njeno razmerje z Maxom Frischem je bilo po mojem mnenju poskus, da bi živela hkrati vezano in svobodno. Bila je samozavestna ženska, ki se je zelo dobro zavedala svoje vrednosti, vedela pa je tudi, da se je bilo ženskam v petdesetih in šestdesetih letih težko uveljavljati ali sploh doseči, da bi jih opazili. Ingeborg Bachmann so priznavali in spoštovali mnogi, vključno s pisateljskimi kolegi, in na začetku je verjela, da je Max Frisch dovolj močan, da jo bo sprejel skupaj z njenimi ‘temnimi trenutki’. Dva pisatelja: ali lahko sodelujeta in si pomagata – ali pa se kljub dobrim namenom ne moreta izogniti tekmovalnosti? Skušala sem povezati dve pripovedni niti: življenje, vezano na moškega, ter svobodno, neodvisno življenje. Dve različni življenjski poti, ki se prepletata.«
– Margarethe von Trotta
»Ingeborg Bachmann je po mojem mnenju ena največjih pesnic vseh časov. Njeno delo sem seveda poznala že prej, o njenem zasebnem življenju pa poleg korespondence s Paulom Celanom nisem vedela ničesar. Grozljivo je bilo izvedeti, koliko je pretrpela, da bi našla svobodo, in kako je bila poteptana njena vera v ljubezen. /.../ Z Margarethe sva dve ženski, ki se naju dotaknejo iste stvari, in čeprav pripadava različnima generacijama, sva se med delom odlično ujeli. Bilo je zelo razburljivo in izpolnjujoče. Zanimivo je bilo ugotavljati, kako določene teme ostajajo aktualne, zlasti tiste, povezane z vprašanjem ženskega osvobajanja. In z navdušenjem sem opazovala, kako znamo ženske stopiti skupaj; vse prepogosto namreč pozabljamo, da nismo same. To je bilo zame pravo darilo. Vse pri tem projektu je bilo darilo!«
– Vicky Krieps
kritike
»Ime Ingeborg Bachmann morda ni znano mnogim zunaj nemško govorečega sveta, toda veteranska režiserka Margarethe von Trotta prikaže pesničine /…/ življenjske, ljubezenske in umetniške preizkušnje na tako prepričljivo intimen način, da je vseeno, ali smo že slišali zanjo ali ne. Pomembno je le, da jo takoj prepoznamo kot žensko izjemnih talentov, briljantno žensko, ki pod vplivom gospodovalnega moškega očitno sodeluje pri lastnem uničenju. Z drugimi besedami: ena najstarejših zgodb na svetu, ki jo obudita k življenju energični nastop Vicky Krieps in ekstravagantna, operatična in ravno tako energična režija Margarethe von Trotta. /…/ Režiserki pri osemdesetih ne manjka drznosti.«
– Stephanie Bunbury, Deadline
»Margarethe von Trotta se vrača k dramaturškemu receptu filma Hannah Arendt: biografske prvine zakonskega razmerja združuje z diskretno didaktičnim posredovanjem jezikovne kulture. Iz avtobiografskih besedil Ingeborg Bachmann je razvila živahen, domiselno diskurziven scenarij. /.../ 81-letna veteranka novega nemškega filma ima kot malo filmskih ustvarjalcev smisel za to, da na platnu nameni prostor besedi. /.../ Če komorni film pogosto napačno označujejo kot gledališki ali nefilmičen, je to tudi posledica dejstva, da ga le redki obvladajo tako dobro kot Margarethe von Trotta.«
– Daniel Kothenschulte, Frankfurter Rundschau
»Margarethe von Trotta , ena vodilnih nemških filmskih režiserk, že vse od samostojnega celovečernega prvenca leta 1978 daje glas ženskam, ki v svojem času niso bile zares slišane ter z njim nagovarja nas danes in tiste, ki za nami prihajajo. In tudi film Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo, ki ga poleg domiselnega scenarija odlikuje igra obeh protagonistov, enigmatične po svobodi hrepeneče Vicky Krieps in nezavedno v preživele vzorce ukalupljenega Ronalda Zehrfelda, ob že tako zanimivi življenjski zgodbi subtilno, a zelo odločno odpira prostor besedam ženske, pesnice, pred svojim časom. Izplača se mu prisluhniti.«
– Gaja Pöschl, RA Slovenija
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
portret avtorja
Marko Šantić je na Hrvaškem rojeni ter v Sloveniji živeči režiser in scenarist. V času študija na AGRFT je posnel igrani kratkometražec Srečno pot, Nedim, ki mu je prinesel številna priznanja, med drugim nominacijo Evropske filmske akademije, nagrado za najboljši kratkometražec na festivalu v Sarajevu in glavno študentsko nagrado na festivalu v Tribeci. Leta 2013 je za celovečerni prvenec Zapelji me (2013) prejel vesno za najboljšo režijo na Festivalu slovenskega filma, kasneje pa je bil film izbran tudi kot slovenski kandidat za nominacijo za oskarja. Leta 2018 je posnel svoj drugi celovečerec Skupaj ter s Saro Hribar, eno od soscenaristk filma Zbudi me, zrežiral Lado Kamenski, nagrajeno z zlato areno za najboljši scenarij in igralko na festivalu v Pulju. Zbudi me (2022) je Šantićev tretji samostojni celovečerni film.
iz prve roke
»V zadnjih letih je svet priča zgodovinskemu revizionizmu – reinterpretaciji zgodovine. Mlajše generacije veliko časa preživijo na internetu, kjer pridobivajo napačna zgodovinska dejstva. Zdi se, da si pod tem vplivom ustvarjajo povsem drugačno podobo zgodovine, kot jo poznamo. /…/ Amnezija [glavnega lika] predstavlja sodobne posameznike, ki vedo malo o skupni preteklosti in so zato lažje potisnjeni v sovražnost do drugih kultur in sodržavljanov. Splošno nepoznavanje zgodovine je nekaj, kar vpliva na vse nas, in prav o tem govori moj četrti film. /…/ Še v prvih povojih scenarija smo bili priča velikemu migrantskemu valu z vzhoda, ko so množice ljudi drvele proti zahodni Evropi. Šlo je za trenutek, kakršnega naša generacija še ni doživela. Na televiziji smo neprestano gledali posnetke množičnega priseljevanja in domala čez noč se je pokazal naš ‘drugi obraz’; obraz družbe, ki se ima za tolerantno in razumevajočo, dokler živi v svojem zaprtem mehurčku. Takoj ko pride do trka z drugo kulturo, pa se situacija spremeni. Ko sem pisal scenarij, me je tako zanimala predvsem miselnost ‘malega’ človeka, ki se v strahu pred neznanim pridruži negativnim kampanjam, nestrpnemu govoru ter branju in širjenju lažnih novic.«
– Marko Šantić
kritike
»Se lahko človek resnično spremeni? Ali življenje sploh kdaj ponudi priložnost za nov začetek? Se je mogoče zares znebiti temne, sovraštva polne preteklosti? /.../ Film se morda sliši kot nekoliko lahkotnejša variacija Generacije X (American History X), toda odnosi med Slovenci in priseljenci iz drugih delov nekdanje Jugoslavije so v slovenskem filmu in javnem diskurzu dejansko zelo priljubljena tema. /…/ Film, pod katerega se kot scenarista podpisujeta Šantić in Sara Hribar, predvsem pa Goran Vojnović, ki je temo raziskoval že v različnih medijih (kot režiser, pisatelj, dramatik in kolumnist), deluje pristno predvsem zahvaljujoč Henigmanovi globoko predani upodobitvi glavnega lika, da lokacij in družbenih pokrajin sploh ne omenjamo. /…/ Režiser mojstrsko izpelje tudi enega ključnih prizorov ob koncu filma – to pa je dovolj, da film pusti dober vtis in morda prebudi ljudi iz vladajoče nacionalistične norosti.«
– Marko Stojiljković, Cineuropa
»Odlična sodobna drama, postavljena v urbano Slovenijo, s sijajno in svežo igralsko zasedbo, ki vključuje dve 'evropski vzhajajoči zvezdi', izjemnim direktorjem fotografije in skrajno osredotočeno montažo /…/. Izgubljena duša v kaotičnem svetu. Izjemno filmsko doživetje, ki dokazuje moč podob.«
– Niki Nikitin, Filmski festival Black Nights v Talinu
»Zbudi me v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče. Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto. Pogumen in za današnji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi.«
– utemeljitev vesne za najboljši celovečerec
»Scenarij za film Zbudi me pomembno in občutljivo temo obravnava z jasne in odgovorne pozicije, a hkrati vanjo življenjsko vključuje tudi elemente duhovitosti. Pozoren je na vsak lik znotraj zgodbe, ga precizno izpelje in mu skozi nepričakovane situacije ponudi prostor za večplastnost. Avtorji brezizhodnost začaranega kroga sovraštva spretno preslikajo v domišljeno krožno strukturo, v kateri bi konec lahko spet bil začetek (filma).«
– utemeljitev vesne za najboljši scenarij
Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
iz prve roke
»Zanima me normalizacija telesnih sprememb in starosti, iskanje lepote v krhkosti ter raziskovanje končnosti in smrti. To je minevanje časa. Nihče nas ni naučil, kako se starati in umreti, jaz pa želim ta proces opazovati, ga sprejeti kot nekaj normalnega. Morda bo moj film komu, ki se spopada s strahovi v zvezi s smrtjo in starostjo, prinesel tolažbo. Neskončni spomin pa je predvsem ljubezenska zgodba; govori o tem, kako ljubiti v trenutkih ranljivosti, kako živeti z nekom, ko spomin ni več popoln. Pri snemanju sem zelo uživala, saj zgodbe nisem doživljala z vidika izgube ljubljene osebe ali izgube spomina. Namesto tega sem z navdušenjem in hkrati zavistjo občudovala njun odnos: nekaj, česar sama nisem doživela ali videla v svoji okolici. Pri njuni ljubezni ni pomembno, kaj sta bila nekoč, temveč kaj sta danes, dejstvo, da imata drug drugega. /…/ Oba sta znani javni osebnosti v Čilu. /…/ Augusto je bil zelo pomemben novinar. Deloval je v dveh različnih obdobjih čilske zgodovine. V času diktature je imel ključno vlogo kot sodelavec tajne informativne oddaje Teleanálisis; ta je poročala o dogajanju v državi, ko so glavni mediji molčali. Skupaj z novinarskimi kolegi je šel na ulice, snemal dogajanje in se pogovarjal z ljudmi, posnetke pa so nato skrivaj pošiljali po vsej državi. Danes je to najpomembnejše arhivsko gradivo iz obdobja čilske diktature. Augusto je zaslužen za nastanek podob, ki predstavljajo vizualni spomin države. Zelo je pomemben za našo zgodovino. Ko se je vrnila demokracija, je sodeloval pri vseh kulturnih oddajah največje javne televizije – kot voditelj, producent in scenarist. Ustvarjal je dve kroniki: o zgodovini naše države in o lokalni umetniški dejavnosti. /…/ Paulina je znana gledališka, filmska in televizijska igralka. Slavna in priznana je tudi na političnem področju. Bila je prva čilska ministrica za kulturo. Mojo pozornost je pritegnila njena vseživljenjska strast do kulture in umetnosti. Zares navdihujoče je, kako se je posvetila skrbi za svojega partnerja. /.../ Letos mineva petdeset let od Pinochetovega državnega udara. Zgodovina nikoli ne pozabi zgodovinskih dejstev. Živimo v družbah, ki tovrstnim spominskim slovesnostim namenjajo veliko pozornosti; spominjamo se, da ne bi ponavljali zgodovine. Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. /…/ Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ /.../ Pojem spomina je širok. Moj film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane ...«
– Maite Alberdi
kritike
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader
»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /.../ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire
»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian
»Paulina nenehno uri njegov »neskončni« spomin, ki peša in uhaja (Kam sva šla na prvi zmenek? Kdo si ti? Kaj počneva tu? Kaj je z mano? Zakaj jočem?), vse, kar počneta, vsak dialog, vsak nasmeh, vsako jutranje zbujanje, vsako vodenje po domu, vsak ples, vsako božanje, vsaka tolažba, vsak lapsus, vsaka ironija, vsako glasno branje knjige, vsako poslavljanje od knjig, vsako posvetilo, vsaka vaja za nastop, vsak boj s prepoznavanjem, vsako prebijanje skozi labirinte preteklosti, vsako klicanje spomina, je znak velike povezanosti, nežnosti, vdanosti, zaljubljenosti in sreče, toda obenem je obema povsem jasno, da jima ne bo uspelo. A po drugi strani - komu pa uspe? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Maite Alberti dokumentarni film tako zgradi na dveh ravneh, saj prepleta osebno s političnim, toda ob koncu filma je jasno, da tako za Augusta in Paulino eno in drugo nikoli ni bilo zares ločeno. Intimen pogled na izgubljanje spomina in hkraten premislek o pomembnosti kolektivnega spominjanja preteklosti imata namreč skupno središčno točko: čustva. /…/ Zdi se, da so prav občutenja tista, ki so skorajda neizbrisljivo zapisana v telo in se najbolj upirajo pozabi, in dejstvo, da filmu Maite Alberti uspe prek pozornega opazovanja naslikati tisto, kar se izmika racionalnemu, a je morda ravno zato najtrdnejše, je brez dvoma njegova največja odlika.«
– Petra Meterc, RA Slovenija
iz prve roke
»S prijateljicami iz srednje šole smo obujale spomine na počitnice, ki smo jih včasih preživljale skupaj. /.../ Medtem ko smo klepetale, sem se začela zavedati, kako zelo so tiste počitnice vplivale na naše dojemanje seksa. Želela sem napisati nekaj, kar bi govorilo o pritiskih, s katerimi se mladi soočajo v zvezi s spolnostjo. Vedela sem, da moram zgodbo povedati z vidika deklet, in to brez obsojanja. Posneti sem hotela film, ki bi ujel tisto najlepše in hkrati najtežje obdobje našega življenja. /…/ Film je /…/ razdeljen na dve polovici: prvi del naj bi predstavljal brezskrbne počitnice, drugi pa temačno, sprevrženo različico. /.../ Vznemirili bomo veliko moških, saj se jih je mnogo znašlo v podobnih situacijah. Spolnega napada namreč ne prikazujemo na nasilen ali pretiran način, pač pa kot nekaj resničnega. /…/ Upam, da bo film sprožil širšo razpravo o tem, kaj pomeni privolitev in kaj je dober seks. Upam, da se bomo začeli pogovarjati o ženskem užitku in o tem, kako mlade odrasle poučiti o spolnosti.«
– Molly Manning Walker
kritike
»Naša žirija je menila, da nas je film pripeljal bližje k razumevanju človeškega stanja in nam pomagal raziskati številne na videz majhne, vsakdanje odločitve, ki imajo lahko daljnosežne posledice za ljudi okoli nas. Če želimo ozdraviti svet in stopiti skupaj, se pot začne s filmom, kakršen je ta. Šokanten, resničen, iskren, pronicljiv in pristen – to so le nekatere izmed besed, ki lahko opišejo ta vznemirljivi film.«
– John C. Reilly, predsednik žirije v sekciji Posebni pogled v Cannesu
»Film, postavljen v mesto Malia na Kreti, je grška tragedija drugačne vrste – nobenega velikega mita, le boleče, vsakdanje opazovanje, kaj svet počne dekletom in kaj so dekleta zaradi sveta prisiljena početi sebi.«
– Jessica Kiang, Los Angeles Times
»Molly Manning Walker zgrabi gledalca in ga kot četrtega člana druščine povleče v kaos. S filmom Kako seksati hodi po stopinjah tistih britanskih režiserjev, ki se upirajo tropom in blišču Hollywooda ter skušajo vzeti pod drobnogled vsakdanje, običajne človeške zgodbe. Kako seksati deluje kot sodobnejša, mlajša sestra ameriškega filma ceste Andree Arnold Ameriška ljubica (American Honey); nihilizem mladosti je le odskočna deska, ki protagoniste pripelje do spoznanja, da kljub vsem bleščicam, alkoholu in plesu niso varni pred grozotami življenja.«
– Emma Kiely, Collider
»Film Kako seksati ne lansira le enega, temveč dva najbolj obetavna talenta, kar jih je v zadnjem času mogoče videti v kinematografih. Scenaristka in režiserka Molly Manning Walker je mojstrica v vseh pogledih /…/, medtem ko je zvezda filma Mia McKenna-Bruce pravo odkritje. Če bi hoteli najti še eno vlogo, ki je tako odločno naznanila igralko, zapisano veličini, bi se morali vrniti vse do prelomnega nastopa Florence Pugh v Lady Macbeth.«
– Wendy Ide, The Observer
»Film ima močno vizualno identiteto in občutek za prostor, hkrati pa nazorno opisuje siva področja politike spolov in spolnosti, s katerimi smo se prisiljeni – še posebej dekleta – soočiti v najstniških letih.«
– Hannah Strong, Little White Lies
Štirideseta leta. Komandant Rudolf Höss in njegova žena Hedwig skušata zgraditi sanjsko življenje za svojo družino v lepo opremljeni hiši z velikim vrtom … tik ob taborišču.
iz prve roke
»Pritegnila me je perspektiva izmišljenega poveljnika taborišča Paula Dolla, ki je bil gonilna sila romana – zelo baročen lik. /…/ Martin Amis [ga] je očitno oblikoval po Rudolfu Hössu, resničnem poveljniku iz Auschwitza. Ko sem prebral roman, sem tako začel brati o Hössu in njegovi ženi Hedwig. /…/ Imela sta hišo, velik vrt in zid, ki sta ga delila s taboriščem. Zid je zame na neki način postal ključna tema. Kompartmentizacija njunega življenja in grozljivost dejstva, da sta živela tik zraven. To je bilo izhodišče. /…/ Zanimala me je razdalja: kako daleč želim biti od likov in kako daleč bi rad, da so oni od mene. Mislim, da je bila potrebna nekakšna kritična distanca. Ne zato, ker bi se bal približati; bolj zato, ker sem si vse skupaj hotel ogledati na forenzičen, skoraj antropološki način. Zato si nisem mogel predstavljati, da bi se na primer s snemalcem pogovarjal o osvetlitvi ali o tem, kako igralkini lasje morda niso dovolj lepo osvetljeni in podobno. /…/ Hotel sem se izogniti glamuriziranju. Filmi to vse preradi počnejo in temu se je zelo težko upreti. Ugotovil sem, da hočem le opazovati. Tako me je tudi zaplet začel vse manj zanimati. Nisem želel posneti zgodbe o holokavstu. O tem je bilo napisanih že nešteto knjig – in na vsaki strani katere koli izmed njih lahko najdeš film. Začel sem se poglabljati v tematiko. Šele ko sem si razjasnil, kako bom snemal, sem vedel, kaj bom snemal. /.../ Zgodba na neki način govori o nas samih: kako v teh ljudeh vidimo same sebe. Verjetno se najbolj bojimo tega, da bi lahko bili oni. Bili so običajni ljudje. /.../ Na dogajanje sem hotel pogledati skozi prizmo 21. stoletja. Nisem želel imeti občutka, da snemam film o nekem obdobju; da delam muzejski eksponat. V smislu: to in to se je zgodilo takrat in takrat. Govoriti o tem verjetno najhujšem obdobju v zgodovini človeštva, hkrati pa reči: pospravimo to v predal, ne gre za nas, pred tem smo varni, to se je zgodilo pred osemdesetimi leti in se nas ne tiče več. /.../ Briljantna filozofinja Gillian Rose, ki je veliko pisala o holokavstu, si je zamislila film, ki bi nas postavil v ‘nevaren’ položaj, ker bi pokazal, da smo kulturi storilcev čustveno in politično bližje, kot radi mislimo. Film, ki bi nas pustil – kot se je izrazila – ‘z očmi, suhimi od globoke žalosti’. Suhe oči v nasprotju s sentimentalnimi solzami. To se mi je zdela zelo močna misel. In to sem želel doseči tudi sam. /.../ Suho oko ne trene, preveč je zaposleno z gledanjem. Gledati pa je težko. Težko se je upreti temu, da bi odvrnili pogled.«
– Jonathan Glazer
kritike
»Glazer se sprašuje, koliko trpljenja smo pripravljeni prezreti samo zato, ker se dogaja v drugem delu sveta, zunaj naših domov ali zunaj našega interesnega območja. Ustvaril je mojstrovino: velik film in veliko umetniško delo.«
– Nicholas Barber, BBC
»To je mojstrsko, rigorozno delo v službi konceptualno preciznih idej o reprezentaciji in zgodovini – film, o katerega etiki in estetiki se je vredno prepirati, ne glede na naše stališče.«
– Adam Nayman, The Ringer
»Morda vam v mislih že odzvanja besedna zveza ‘banalnost zla’, nesmrtni izraz, ki ga je skovala Hannah Arendt, ko je v šestdesetih letih pisala o Adolfu Eichmannu, enem od Hössovih sodelavcev v Tretjem rajhu. /.../ Poseben dosežek filma Interesno območje /.../ je, da zlo raziskuje brez glamuriziranja, pri čemer vsakdanjost spreminja v nekaj tiho hipnotičnega. /.../ Film se prelevi v nekakšen nacistični zakulisni triler, ki na trenutke deluje kot črno-črna komedija o ravnovesju med poklicnim in zasebnim življenjem. Ali bi moral gledalec v Hössovih – delavnih ljudeh, ki želijo le živeti v svoji prijetni hiši, prirejati čudovite zabave in uživati v domačih pridelkih – prepoznati samega sebe? Bi se moral počutiti krivega za svojo brezbrižnost, namerno ignoriranje barbarstva, ki se dogaja na njegovem lastnem dvorišču? Da in ne, domnevam. Pogosto poudarjani cilj zgodovinskih filmov, zlasti tistih o holokavstu, je pustiti preteklosti, da spregovori o sedanjosti. Toda v vznemirljivi inteligenci Glazerjeve vizije, v obsesivni intenzivnosti, s katero je izkopal in ponovno uprizoril to zgodovinsko poglavje, je nekaj, kar se upira klišejem o iskanju univerzalnega v specifičnem. /.../ Zaključek, do katerega nas pripelje Glazer z radikalnim formalnim prelomom, je pretresljiv na način, ki se izmika preprostemu opisu. Interesno območje nas bolj kot katerikoli film, ki sem ga videl letos (ali pa morda kadarkoli), pripravi k razmisleku o neslutenih posledicah banalnosti zla – ter o strašni, uničujoči praznini, ki jo pušča za seboj.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Interesno območje je izjemen film – srh vzbujajoč in globok, meditativen in prevzemajoč; delo, ki razkriva človekovo temno plat in jo raziskuje kot pod mikroskopom. V nekem smislu gre za film, ki stavi na naš voajerizem, našo željo videti tisto, kar je očem nevidno. To pa počne z osvežujočo izvirnostjo.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Portret nacističnega družinskega življenja v senci dimnikov Auschwitza je posnet z objektivno, hladno preciznostjo, ki se izogne zlagani retoriki ter prepusti kar največ prostora gledalčevi domišljiji in čustvom.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»‘Pisati poezijo po Auschwitzu je barbarsko,’ je zapisal Theodor Adorno. Glazerjev film nam namesto tega ponudi prozo ter ustvari najbolj mračno, najbolj vitalno vrsto umetnosti, kar smo je kot vrsta sposobni ustvariti.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Interesno območje je šokantna avdiovizualna umetnina, ki le še utrdi Glazerjev položaj enega najbolj izvirnih in vplivnih režiserjev 21. stoletja.«
– Rory O'Connor, The Film Stage
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn.
iz prve roke
»Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se začenja leta 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. /…/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru], ne glede na nacionalno pripadnost, sporočajo, da so odpuščanje, kompromis, sprejemanje različnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.«
– Maja Weiss
»Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ničesar vedela. /…/ Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. /…/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez človeka], ki ima podnaslov Film v prozi, ker je nastajal v času snemanja in postprodukcije. /…/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnejših človeških potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, še posebno pa o ukradenih dojenčkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ničesar.«
– Nataša Konc Lorenzutti, soscenaristka
»To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«
– dr. Georg Lilienthal, zgodovinar
»Film /…/ z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«
– dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje
»[Film] prikazuje moč teh štirih ljudi, njihove rane – in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro življenje. Zajeti v izviru je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«
– dr. Dorothee Schmitz-Köster, novinarka in publicistka
kritike
»Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /.../ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«
– Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine
iz prve roke
»Leta 2018 mi je [producent] Ben Odell poslal članek iz revije Wired o Sergiu Juárezu Correi in učinkoviti novi metodi poučevanja, ki jo je uvedel v osnovni šoli v mestu Matamoros v Mehiki. /…/ Njegovi učenci so v enem samem letu dosegli neverjeten uspeh. Toda še bolj presenetljiv se mi je zdel podatek, kako dobro so se odrezali. Deset se jih je uvrstilo med 0,1 odstotka najboljših v vsej državi. /…/ Filmi o učitelju in učencih niso nič novega, toda v tem projektu sem videl priložnost, da zgodbo povem na nov način. Ena od očitnih novosti je kraj dogajanja, saj takšna zgodba v Mehiki še ni bila povedana. /…/ Film se dogaja leta 2011, v času, ko so bile razmere v Matamorosu še posebej brutalne: starši niso pustili otrok od doma, dokler se niso prepričali, da je zrak čist; zvoki streljanja in trupla na ulicah so bili nekaj običajnega. Poleg tega javno izobraževanje v Srednji Ameriki preprosto ni v dobrem stanju. Šolski dan traja le štiri do pet ur, sredstva so skromna, ljudje pa šole pogosto ne dojemajo kot kraja, ki bi lahko pomagal izboljšati posameznikov življenjski položaj. /…/ Potem ko je iz leta v leto neuspešno skušal doseči svoje učence, je Sergio doživel živčni zlom. V obupanem iskanju rešitve je na spletu naletel na predavanje o novi vrsti poučevanja, pri kateri učni proces usmerja otrok. Brez kakršnihkoli izkušenj ali usposabljanja se je metodo odločil vpeljati. /…/ Zgodba se je znašla na naslovnicah zaradi izjemnih rezultatov, ki jih je Sergio dosegel v tako kratkem času. Toda meni se je zdelo veliko bolj zanimivo opazovati, kako vzklije seme znanja, ter človeško povezanost, ki je potrebna, da se razcveti. /…/ Dandanes ljudje, zlasti otroci, nikoli ne dobijo priložnosti, da bi pokazali, česa so sposobni in kaj lahko naredijo iz sebe. Rad bi verjel, da moj film pokaže, kako močne in daljnosežne so lahko posledice, ko ljudje dobijo priložnost.«
– Christopher Zalla
kritike
»Ta ljubljenec občinstva /…/ je srce parajoča zgodba o ‘navdihujočem učitelju, ki spremeni vse’ v slogu filmov stare šole, kot so Gospodu, z ljubeznijo (To Sir, with Love), Društvo mrtvih pesnikov (Dead Poets Society) in celo nedavni oskarjevec CODA, s katerim si deli zvezdnika Eugenia Derbeza. /.../ Brez robčkov si ga lahko ogledate le na lastno odgovornost.«
– Tomris Laffly, Variety
»Christopher Zalla se morda res drži konvencij žanra in ne skopari s sentimentalnostjo, toda film si več kot zasluži svoj čustveni izkupiček. /.../ Prav nič ne preseneča, da mu je občinstvo na festivalu Sundance podelilo nagrado za najboljši film.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Gre za navdihujočo zgodbo s številnimi trenutki evforije in veselja, ki jih občinstvo zelo dobro začuti. Izbira igralcev je odlična, otroci pa so tako očarljivi, da seveda moramo navijati zanje – zato je toliko huje, ko izbruhne tragedija.«
– Alani Vargas, The Playlist
»Navdihujoča zgodba, polna upanja in topline. /…/ Film bi lahko bil eden tistih, ki bo navdihnil novo generacijo učiteljev, da prevzamejo pobudo in poskusijo spremeniti svet.«
– Ethan Anderton, SlashFilm
»Filmu /.../ uspe biti hkrati predvidljiv in čustveno izpolnjujoč, z odličnimi nastopi otroških igralcev in številnimi posrečenimi komičnimi vložki, ki jih prispeva zvezdnik Eugenio Derbez. Radikal je vse prej kot radikalen, vendar ne skuša skriti krutosti življenja otrok in njihovih staršev, tudi kadar sugerira, da je s smetišča mogoče doseči zvezde. Ta film ste že videli – najbrž pa ne boste imeli nič proti, če si ga ogledate še enkrat.«
– Ty Burr, Ty Burr's Watch List
»Za mene je bil vedno Pero, ne Peter. Leta 2002 sva snemala film Rezervni deli in to je bil začetek najinega prijateljstva in sodelovanja. Potem sva skupaj posnela še šest filmov. Postal je obraz slovenske kinematografije, na IMDB ima petinpetdeset naslovov, prejel je srce Sarajeva za najboljšega igralca in številne druge nagrade; filmi, v katerih je igral, so se predstavili na najpomembnejših festivalih, prejeli leva prihodnosti v Benetkah, nagrado za režijo v Karlovih Varih … Konec leta 2019 sva začela pripravljati nov film. O njem in o njegovih demonih. Marca 2020, na začetku koronakrize, je Pero naredil samomor. Nisva posnela niti kadra. Najprej sem se odločil, da tega filma ne bo. Vendar sem čutil potrebo, da ga vseeno posnamem. Da se z njim poslovim od Perota.
Med nastajanjem filma sem spoznaval, da to ni samo film o njem, ampak tudi film o meni, o nas, in da ne odhaja samo prijatelj, ampak izginjata tudi družba in svet, v katera smo verjeli.«
– Damjan Kozole
kritike
»Pero /…/ je več kot le hommage prijatelju in igralcu Petru Musevskemu. Je žanrski hibrid, ki briše meje med dokumentarno in igrano formo ter skozi terapevtski pristop odpira prostor spominu, čustvom in zgodbam soigralcev, ki so jih njegova naravna prezenca, človeška mehkoba in tiha žalost neizbežno zaznamovale. /…/ Pero je /…/ v prvi vrsti ganljivo poslovilno pismo izjemnemu igralcu, sodelavcu in prijatelju, ki pa zaradi ‘apokaliptičnih’ okoliščin svojega nastanka postane več kot to. Je tudi film o režiserju Damjanu Kozoletu in o vseh nas. O naši družbi, normalizaciji alkoholizma in kolektivnem strahu pred soočanjem z (mentalno) boleznijo.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik
»Damjan Kozole je ustvaril nadvse zanimiv in ganljiv film, ki daleč presega svojo neposredno tematiko. /.../ Na prvi pogled Pero morda deluje lokalno, vendar pripoveduje veliko širšo zgodbo, ki se dotika duševnega zdravja, filmske industrije in filmske umetnosti, pa tudi narave odnosov, upanja, strahov in pričakovanj. Gre za dobro narejen film z močnimi tonskimi nihanji, ki pa jih Kozole uspešno ohranja pod nadzorom in tako poskrbi za izjemno gledalsko izkušnjo.«
– Vladan Petkovic, Cineuropa
»Pero je film, ki je hkrati portret pokojnega igralca, a tudi premislek o igralskem poklicu, odnosih in duševnih stiskah. Kljub temu, da film žaluje za prijateljem, pa ne prevzame enoznačne pesimistične note, temveč se Musevskemu na različne načine pokloni kot človeku in igralcu. Filmsko pripoved med drugim na začetku in koncu uokvirjajo osebni posnetki igralca ob plavanju, sprehodu in igri s psom, s čimer se film simbolno obda v duh topline, ki jo je kljub spopadanju z duševno boleznijo izžareval igralec.«
- Petra Meterc, Radio Slovenija
iz prve roke
»Zgodba opisuje incident /…/ na majhni šoli v notranjosti Japonske ter drobne iskrice, ki povzročijo velik razdor med tamkajšnjimi prebivalci. /.../ Razvoju scenarija sem se pridružil leta 2019 /…/. To je bilo, preden je svet na glavo obrnila pandemija covida, zato me je presenetilo, kako se v naši zgodbi zrcalijo razprtije med ljudmi, državami in etničnimi skupinami, ki smo jim danes priča po vsem svetu.«
– Hirokazu Koreeda
kritike
»Koreeda nas poziva k razmisleku s kompleksno družinsko dramo o medvrstniškem nasilju, homofobiji, težavnih družinskih odnosih, nekritičnem spoštovanju nepopolnih avtoritet in širjenju govoric na družbenih omrežjih /…/. Film, ustvarjen z veliko moralno inteligenco in človečnostjo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Ko se perspektive združijo, začne pred nami vznikati zgodba o zapletenem razmerju; o tem, kako prijateljstvo, ljubezen, sram in zavrnitev pogosto obstajajo hkrati. Vse vodi v pretresljiv zadnji posnetek, katerega končna interpretacija je prepuščena gledalcu. /.../ Ko razreže zgodbo in prikaže nevarnosti razdrobljenih perspektiv, nam režiser /…/ sporoča, da je sočutje več kot le naravno stanje človeka; je proces, ki zahteva nenehno širjenje našega vidnega polja. Po vsej verjetnosti še nisem videl boljšega filma o nespornem (in vse bolj aktualnem) dejstvu, da ne moremo nikoli zares vedeti, kaj doživlja nekdo drug.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Koreedova tankočutnost ne potrebuje dodatnih dokazov. Skozi leta je svoj opus plemenitil z vsakim svojim filmom, ga bogatil z novimi plastmi. Subtilnost filmske pisave in pogleda pa mu ne preprečujeta, da bi bil neposreden ali oster. Svet, ki ga prikazuje, je vedno prežet z nasiljem, tako družbenim kot vedenjskim, toda v ospredju je vselej človečnost: ta se kaže tako v režiserjevem razumevanju likov kot v okolju, ki jim ga zgodbe namenjajo. /…/ Eksistencialna potovanja nikoli niso lahka.«
– Olivier Pélisson, Bande à part
»Pravi čudež – podrobno opazovana, globoko sočutna kronika zapletenih sodobnih življenj. Z drugimi besedami: film Hirokazuja Koreede.«
– Nicholas Barber, BBC
»To mojstrsko delo Hirokazuja Koreede je krhka mreža sočutja in konfliktov: trije ločeni pogledi na en sam trenutek, ki ga režiser skrbno in spretno uprizarja znova in znova. /.../ Zgodba o upravičenem besu se nazadnje izteče v toplo pripoved o sprejemanju. Samo videti smo morali tisto, česar pogosto ne vidimo – ali pa si ne dovolimo prepoznati.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Ljubeče detajlirana Pošast, pospremljena z melanholično glasbo [nedavno] preminulega Ryuichija Sakamota, je eden najboljših filmov leta. V njegovo zgradbo – tako kot v zbirko njegovih likov – so vtkane skrivnosti, ki jih lahko razvozlamo le s potrpežljivostjo in empatijo.«
– Natalia Winkelman, The New York Times
»Zamotana zgodba o nerazumljenih otrocih, na milost in nemilost prepuščenih reakcionarnemu svetu odraslih, prinaša tudi trenutke presunljive rahločutnosti; ta je tako iskrena in pristna, da morda celo Koreedovi najbolj predani oboževalci ne bodo zaslutili, da scenarija ni napisal sam.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Pošast že sama po sebi dokazuje čarobno moč scenarističnega poklica. Dve uri se čudimo sposobnosti filmske umetnosti, da gledalca povleče v nepričakovane dramske preobrate. Vsi liki so izjemno zanimivi – kot bi se v njihovih življenjih zrcalila usoda Japonske, prisiljene k modernizaciji in hkrati ponovnemu razmisleku o svojih navadah.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com
»Če je le mogoče, si film oglejte več kot enkrat.«
– Anthony Lane, The New Yorker
»In tako nas Hirokazu Koreeda popelje na pot sestavljanja mozaika in spoznavanja jedrne zgodbe, zgodbe o igrivi odprtosti v svet, o gradnji zaupanja in o veselju do življenja. Za prehitrimi sodbami, nesporazumi in predsodki Hirokazu Koreeda pove univerzalno in navdihujočo zgodbo, presvetljeno s poetičnimi utrinki vsakdanjega življenja.«
– Urban Tarman, RA Slovenija
»Pošast, ki nas pelje od katastrofe do katastrofe (od požara do nevihte, od nevihte do viharja), je puzzle, ki se kvazirašomonsko in izmuzljivo razvozlava skozi Saorijine, Horijeve in Minatove oči in ki prikazuje postresnični, postpolitični svet, v katerem so vsi sumljivi, v katerem ni nihče povsem nedolžen, v katerem vsi nekaj prikrivajo, v katerem vsem percepcijo diktirajo in krivijo nepredelane travme, v katerem vsi zlahka postanejo destruktivni (in avtodestruktivni), v katerem vsi vedno tvegajo, da bodo narobe razumljeni. Reakcije so vedno pretirane, vsi so vnaprej krivi, trač je vedno že izstreljen, trol je vedno pripravljen. Nesporazum je tu neizbežen. Vse je na hitro, brez konteksta, vsi imajo prav, vsi lažejo in manipulirajo, tudi otroci, če hočejo preživeti in če nočejo zamuditi vlaka. Vsi so prepričani, da so žrtve. In vseeno je, kaj se je zares zgodilo. Vsak ima priložnost, da postane pošast. Otrokom ni lahko - nekako morajo utajiti in prikriti strah, da v tem svetu ne bodo nikoli srečni. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Nič torej ni nikoli tako, kot se zdi na prvi pogled, ločene zgodbe so mozaični kamenčki, naklonjenost se lahko kaže skozi enako postrižene lase in zamenjavo enega čevlja, nato pa se zaradi bojazni pred posmehom skrije za grobostmi. Vsak lik je kompleksen /…/. Pravila in protokoli se izmaknejo svojemu namenu in postanejo orožje izločanja, drugačnost je obsojana, šikaniranje tolerirano, prepoved napeljuje k skrivanju in zadajanju bolečine tistemu, ki ga imaš rad. Laž in (samo)zanikanje sta strategiji preživetja. Pošast skozi različne poglede riše zgodbe o bližini, tabujih, nasilju in pritiskih družbenih pravil, ki lahko zdrobijo vse. /…/ Konec tega izvrstnega filma ima nujno odprt konec, prej in potem nas begata, enako kot z blatom prekrit opuščeni vagon na koncu.«
–Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik
iz prve roke
»Pet let smo bili z vsem srcem predani snemanju filma Duhovnica in spremljali pomembne osebne dogodke v življenju naše protagonistke, duhovnice Jane. Uspeli smo postati del njenega ožjega kroga in prisostvovati intimnim družinskim trenutkom z njeno hčerko, možem in starši. Pomembno vlogo v Janinem življenju ima tudi vaška cerkvena skupnost, ki zgodbo začini in ji doda humorne situacije ter pristnost.
Z direktorjem fotografije oba izhajava iz Prekmurja, kraja dogajanja filma, in čutiva globoko povezanost s tukajšnjimi ljudmi.
Jana je zapletena in intrigantna ženska. Je zabavna, neposredna, globoko razmišljujoča in samoreflektivna. Pod vsem tem pa se počasi kažejo tudi njeni notranji boji in bolečina, ki se odraža v nemiru, utrujenem videzu in pogrizenih nohtih. Globoko v sebi je zelo ranjena in prizadeta. Rane zaradi spolne zlorabe v otroštvu, očetov alkoholizem, stroga verska vzgoja in družinske travme se ponovno odpirajo. In čeprav si duhovnika predstavljamo kot nekoga ‘višjega in čistejšega’ od nas, z visokimi moralnimi načeli, in ‘čistim, brezgrešnim življenjem’, je v ozadju skrite veliko umazanije, ki jo je treba razčistiti.
Jana je običajen človek s težavami v življenju, tako kot vsi mi. Samo da je njena zgodba edinstvena, njen poklic ni običajen in ovire pred njo so večje, kot si večina od nas lahko predstavlja. Film Duhovnica vidim kot njeno možnost za izpoved in celjenje. Daje glas vsem ženskam, ki se soočajo s podobno travmo iz otroštva ali kakršno koli zlorabo. Hkrati pa film priča o tem, da se te stvari dogajajo celo na videz ‘nedotakljivim’ slojem družbe. Naša zgodba zato ozavešča, opogumlja in slavi žensko moč.
Film odpira različna vprašanja o religiji v sodobni družbi in vodilnih položajih žensk v njej. Poln je moralnih in osebnih dilem, s katerimi se mora soočiti celo Duhovnica. Vsak nosi svoj križ. Vsak je iz mesa in krvi.«
– Maja Prettner
kritike
»Film odlikuje spretna uporaba tehnik opazovalnega dokumentarca, s katerimi režiserka več let spremlja junakinjo, ko polna ljubezni in predanosti premaguje težave iz preteklosti in sedanjosti, od spolne zlorabe v otroštvu do težav materinstva in poklicnih krivic, ki jih doživlja kot evangeličanska duhovnica. Poglobljeno pokaže, kako se duhovnica Jana pogumno upre družbenim pričakovanjem in cerkvenim dogmam, gre proti toku in se postopoma prelevi v junakinjo, ki se postavi zase.«
– utemeljitev nagrade Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk na Festivalu slovenskega filma
iz prve roke
»Le malo filmskih ustvarjalcev in ustvarjalk snema tako filmična, živahna in stilizirana dela kot Rose. Njeni filmi ne posnemajo drugih, čeprav lahko prepoznamo navdihe. Kar počne, izvira iz nečesa tako iskrenega, da postanejo okvir, arhitektura in ton filma izrazito njeni. Mislim, da želi ljudi – pa tudi sebe – prestrašiti na način, ki ni namenjen ceneni zabavi, ampak te resnično prisili, da se obrneš in pogledaš vase. /…/ Med protagonistkama je dinamika, kakršne nisem videla še v nobenem filmu. Še nikoli nisem videla, da bi neustavljiva sila trčila ob mirujočo skalo in jo raztreščila. Ne naletimo pogosto na nekaj, kar bi se tako upiralo predstavi o tem, kako ženske zmagujejo. V tem filmu zmagujemo na grd način in tega ni vedno lahko gledati, ampak vem, da bo po drobovju požgečkalo številne ženske po vsem svetu.«
– Kristen Stewart
»Film smo umestili v osemdeseta, ker je šlo za ultimativno desetletje ekscesa, postavljeno tik pred nihilizem devetdesetih. Zdelo se je, da je čezmernost dosegla vrhunec, preden je neizogibno razpadla. Bodybuilding je skupaj s steroidi, ki jih uporablja Jackie, postal način, kako prikazati nevarnosti artificielnega, pa tudi ambicioznosti in moči, ki sta sami sebi namen.«
– Rose Glass
kritike
»Kri moje ljubezni je prava filmska molotovka: vroča, umazana, hitra in vnetljiva. /…/ Če želite preproste primerjave, gre za mešanico filmov Thelma in Louise, Odpadniki in Krvavo preprosto, s pridihom Arnolda Schwarzeneggerja, toda lezbično razmerje, ki je dobesedno in metaforično srce filma, postavi Kri moje ljubezni v čisto svojo kategorijo: film je neapologetsko in eksplicitno kvirovski na najbolj osvobajajoč in vznemirljiv možen način.«
– Hannah Strong, Little White Lies
»Protagonistkama se je resnično težko upreti: Lou z njenimi nakopičenimi, prekipevajočimi čustvi ter Jackie, katere moč in samozavest se kmalu sprevržeta v nekaj bolj neobvladljivega in celo malce nadrealističnega. Kako se že glasi tisti /…/ kliše, ki ga uporabljajo v fitnes studiih? ‘Jebi povprečnost, bodi legenda!’«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Prav njuna iskriva kemija je gonilna sila Krvi moje ljubezni, izmenično privlačnega in odbijajočega kriminalnega trilerja, ki med drugim prikliče body horror in radosti polnočnih filmov. Rose Glass to kemijo prelije v vrsto resnično vročih seksualnih prizorov, ki več kot dokažejo nujnost takšnih sekvenc v filmih, zasnovanih na pristnih človeških romantičnih razmerjih. /.../ Ko se začnejo Jackiejina predanost, Loujine laži in zločini Louja starejšega križati na vse bolj nepredvidljive načine, se zazdi, da bo scenarij ušel izpod nadzora. Toda reši ga dejstvo, da ne moremo odvrniti pogleda (no, med nekaterimi šokantno grotesknimi in skrajno nasilnimi prizori bomo morda vseeno želeli pogledati stran), pa tudi to, da nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Film Kri moje ljubezni ni podoben ničemur drugemu in že sam obseg njegovih ambicij je dovolj, da vzbuja strahospoštovanje. Morda je najbolj očiten odgovor tudi najboljši: ljubezen je droga. Tako kot film.«
– Kate Erbland, IndieWire
»Kri moje ljubezni po slogu in načinu pripovedovanja prijetno spominja na neo-noir devetdesetih let, a zaradi pripovedne neustrašnosti in vizualne domišljije deluje povsem sveže. /…/ Romantičen, šokanten, zabaven, seksi in predvsem nenehno presenetljiv film, okoli katerega bo po vsej verjetnosti zrasel kult gorečih privržencev.«
– Mark Olsen, Los Angeles Times
»Pravi noir se nikoli ne ozira nazaj, temveč vedno drvi naprej, k novim, svežim različicam poželenja in strahu. Kri moje ljubezni je takšen film. /.../ Čeprav je narejen z močnim občutkom za slog, v njem ni nič retro ali izumetničenega. /.../ Ljubezen med Lou in Jackie temelji na novi ženski moči. Film postaja vse bolj divji in čezmeren, zato se vam bo morda zdelo, da izgublja nadzor, toda Rose Glass odločno drži niti v svojih rokah. Posnela je polnočni noir, ki preseže vsa naša pričakovanja, a pristane na natanko pravem mestu: tam, kjer morajo tudi najpogumnejši poseči po skrajnostih.«
– Owen Gleiberman, Variety
»To je brutalen film o bodybuilderki, uporabnici steroidov, ki je tudi sam na steroidih, pri čemer z vsakim naslednjim preobratom postaja drznejši in bolj filmsko mišičast. /.../ Rose Glass ni posnela običajnega modernega noira. Njen film se ne opira na trope, kot je femme fatale, temveč eksplodira v povsem novo smer, pri tem pa postaja vse bolj nadrealističen in nepredvidljiv, kot kakšen steroidni trip, ki je ušel izpod nadzora.«
– Brian Tallerico, RogerEbert.com
»Popolna odsotnost kakršnegakoli filtra je največja odlika Krvi moje ljubezni. To je tiste vrste film, ki ga hočete nagonsko zatlačiti pod vzmetnico: vroč, opolzek in slastno škandalozen; film, ki nima česa izgubiti.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Ta toksična mešanica nebrzdane krvoločnosti in žgečkljive mehke erotike je prava filmska poslastica. /.../ Kot vsi najboljši kvirovski filmi je tudi Kri moje ljubezni pohotna, umazana in prav nič apologetska. Skrajni čas je že bil, da nekdo prevzame štafeto od Gregga Arakija in pomaga nadaljevati našo filmsko tradicijo.«
– Martin Tsai, Critic's Notebook
»Kri moje ljubezni nima časa za počasno tlenje. To je film, ki pride na platno vroč in ga zapusti v ognjenem soju slave.«
- David Fear, Rolling Stone
iz prve roke
»Vse se je začelo s knjigo; svet, ki ga je v njej ustvaril Jeroen, mi je zelo blizu. Njegova interpretacija zgodbe in način, kako obravnava like, se mi zdita izjemno naravna. Pri filmu sva sodelovala kot sorodni duši. Ta projekt je preprosto moral biti najin.
Predvsem sem želel posneti napet film. Takšen, ki gledalca za uro in petdeset minut priklene na rob sedeža. Film, ob katerem se sprašuješ: ‘Kaj bi storil jaz?’
Odgovor na to vprašanje lahko po ogledu sproži burne razprave. Po mojem mnenju zato, ker je mogoče povleči vzporednice z današnjim svetom. Gre za zgodbo, ki spodbuja medgeneracijske pogovore, podobne tistim, ki sem jih imel s svojimi starimi starši: ‘Katero stran ste izbrali med vojno in zakaj?’ Lahko si predstavljam, da nam bodo v prihodnosti podobna vprašanja zastavljali naši otroci in vnuki: v zvezi z okoljsko krizo, z odločitvami, ki jih sprejemamo glede umetne inteligence, in tako naprej. Živimo v razdvojeni družbi, v času, ko je treba odločitve sprejemati hitro, prostora za nianse pa je malo. Mnogi od nas se bomo odzvali tako kot večina naših starih staršev …«
– Tim Mielants
kritike
»Wil je zgodba o tem, kaj nas dela ljudi; z vsemi pomanjkljivostmi in izgovori, ki sodijo zraven. Film je strašljiv kot ogledalo, ki ničesar ne prikriva; pretresljiv in konfrontacijski. Stran lahko gledate le na lastno odgovornost.«
– Ruben Aerts, De Standaard
»Wilova razmišljanja o strahopetnosti in nemožnosti junaštva, ki jim knjiga namenja veliko prostora, Mielants in soscenarist Carl Joos v glavnem izpustita. Olyslaegersov obsežni roman, napisan kot tok zavesti, predelata v napet vojni triler. Že v prvih minutah vpeljeta zaplet, ki likom – in gledalcem – nastavi nož na grlo. Za filozofiranje skoraj ni časa. Pa vendar ta dih jemajoča priredba nikoli ne pozabi na bistvo knjige. Mojstrovina.«
– Lieven Trio, De Morgen
»Bili ste opozorjeni: med filmom boste hrepeneli po komični sprostitvi in žarku upanja, a vse, kar vam bo Mielants ponudil, bosta utesnjujoča tema in neusmiljen realizem. /.../ Scenaristično bi bil Wil lahko še nekoliko bolj izpopolnjen, toda v čisto filmskem smislu ostaja vrhunski do zadnje sekunde /.../.«
– Erik Stockman, Humo
Jeroen Olyslaegers, rojen leta 1967, je flamski avtor romanov in dram ter kolumnist. Živi v Antwerpnu, na ulici Kruikstraat, kjer je lokalna policija nekega poletja 1942 nacistom pomagala pri deportaciji Judov. O knjigi Wil:
»Briljantna, nelagodna študija moralnih kompromisov, ki jih moramo sprejeti, da bi lahko živeli z zlom. Fikcijski zgodovinski roman leta.«
– The Times
V okviru tridesete obletnice diplomatskega sodelovanja med Flandrijo in Slovenijo (april 2024). V sodelovanju z diplomatskim predstavništvom Flandrije v Avstriji, na Češkem, Madžarskem, v Sloveniji in na Slovaškem.
]]>iz prve roke
»Ko sem proti koncu filmske šole listala po starih počitniških albumih /.../, me je presenetilo, kako mlad je bil videti moj oče, in pomislila sem, kako se zdaj sama približujem letom, ki jih je imel na tistih fotografijah. Starša sta me namreč imela precej zgodaj, zato so očeta kasneje pogosto zamenjali za mojega brata. To je bil zametek ideje za film. /…/ Dolgotrajno ukvarjanje s projektom je prineslo veliko spominov na odraščanje, na starša, še posebej na očeta. Ta proces razmišljanja je v scenarij vnesel retrospektivni pogled, zato se je film, ki se je začel kot razmeroma konvencionalna fikcija, počasi spreminjal v nekaj bolj osebnega, bolj čustveno avtobiografskega. /.../ Ko postajam starejša, vse pogosteje razmišljam, kako sta moja starša svoje življenje in identiteto usklajevala z vzgojo otroka, zlasti v svojih dvajsetih in zgodnjih tridesetih. Otroci v starših pogosto vidijo zgolj starše, njihovo notranje življenje pa je zanje popolna neznanka oziroma se sploh ne zavedajo, da obstaja. Ko se oziram nazaj, dobijo dejanja in besede mojih staršev povsem drugačen pomen, zato se mi je zdelo zanimivo, da bi trenutke in pogovore iz preteklosti prevrednotila skozi objektiv časa.«
- Charlotte Wells
kritike
»Ni težko razumeti, zakaj je film po premieri v Cannesu sprožil takšno navdušenje. To izjemno suvereno in slogovno drzno delo, čudovito zadržana, a čustveno razburljiva drama o odraščanju, razpira teme ljubezni in izgube tako spretno, da se zdi skorajda naključno. A ne pustite se preslepiti: Charlotte Wells natančno ve, kaj dela, in njena pripoved je ravno tako precizna kot presunljiva. /…/ V filmu je več kot le nadih taktilnosti zgodnjih del Lynne Ramsay /…/. Tako kot zna omenjena režiserka skoraj čudežno ujeti teksturo spominov, tudi Charlotte Wells izkazuje proustovski talent, da gledalca odpelje nazaj v svet, ki ga v resnici ni doživel, hkrati pa mu daje občutek, da ga je.«
- Mark Kermode, The Guardian
»Težko je najti kritiški jezik, ki bi opisal rahločutnost in intimnost tega filma. Med drugim zato, ker Charlotte Wells z neafektirano preciznostjo lirske pesnice skoraj na novo izumlja filmski jezik, raziskujoč pogosto neizkoriščene možnosti medija, da bi razgrnila notranje svetove zavesti in občutkov.«
- A.O. Scott, The New York Times
»Film valovi in se svetlika kot bazen skrivnosti; način, kako Charlotte Wells ujame vzdušje in trenutek, ne da bi pri tem za hip vsiljevala poanto ali forsirala tempo, me je spomnil na mlado Lucrecio Martel. Režiserka z neverjetno samozavestjo preprosto pusti, da se njen film razvija spontano, kot evokativna in varljivo preprosta kratka zgodba. Podrobnosti se kopičijo, podobe odmevajo, tiha nežnost osrednjega odnosa pa neustavljivo pridobiva pomen. Film govori o otroških spominih, ki se zaradi neprestanega predvajanja v mislih obrabijo kot stari posnetki, ter o pomenih, ki jih nekoč ni bilo, zdaj pa so, saj jih je razkril ali pa morda ustvaril spominjajoči se um, tako da so dobili novo globino in lepoto. /.../ Kakšen užitek!«
- Peter Bradshaw, The Guardian
»Osupljivi prvenec Charlotte Wells, ki se razvija s postopno ganljivostjo polaroida, ni le iskren film o tem, kako se spominjamo ljudi, ki smo jih izgubili – razdrobljen, izmuzljiv, nikjer in hkrati povsod –, temveč tudi dih jemajoče dejanje spominjanja samo. Charlotte Wells v razponu eliptične, nežne zgodbe, ki se zdi dovolj majhna, da bi jo lahko spravili na instantno fotografijo (ali stisnili na LCD zaslon starega kamkorderja), ustvari delo, ki začne postopoma odzvanjati daleč preko svojih okvirjev. Do trenutka, ko doseže vrelišče /.../, film že drhti pod uničujočo težo vsega, česar ne moremo pustiti za seboj, in vsega tistega, za kar morda sploh nismo vedeli, da bi morali s seboj vzeti.«
- David Ehrlich, IndieWire
»Zares osupljivo je, da je režiserka sposobna že v svojem prvencu doseči takšno čustveno zrelost in pripovedno izvirnost, toliko bolj, ker izhaja iz globoko osebnega stališča. Charlotte Wells, drzna in inovativna umetnica, nas povabi v vrtinec čustev in občutkov, ki za svoje čudovito humanistično prizadevanje do kraja izkoristi filmski jezik. Po soncu, ki ga je produciral Barry Jenkins, je pravo razodetje in tip filma, po ogledu katerega dvorane ne zapustiš kot isti človek.«
- Carlos Aguilar, The Wrap
»Čudovito pristna Frankie Corio nekako uspe ujeti ne le Sophiejino sproščeno predajanje počitniški zabavi, ampak tudi trenutke, ko – kot bi svetlo sonce nenadoma pogoltnil oblak – nenadoma začuti, da mora za ljudi okoli sebe odigrati vlogo, ne nazadnje tudi za lastnega očeta. Tako kot režiserkin prispevek je tudi debí Frankie Corio na velikem platnu poln vitalnosti, subtilnosti in obetov, film sam pa se bo prav gotovo uvrstil med najboljše prvence leta.«
- Leigh Singer, Sight & Sound
»Film Po soncu niha med izrazito specifičnostjo ter sanjskim vzdušjem napol pozabljenih spominov, ki ga povezuje z deli, kot sta Podganar (Ratcatcher, 1999) Lynne Ramsay in njegov bolj sončen, bolj čudaški naslednik Morvern Callar (2002). Omenjeno vzdušje pa ga povezuje tudi z režiserkinim lastnim kratkometražcem Blue Christmas (2017), ki ga je posnel Robbie Ryan in z zgodbo o zrahljanih družinskih vezeh zaradi duševne krize ljubljene osebe nekako napoveduje pričujoči film.«
- Jason Anderson, Cinema Scope
»Oda filmu kot stroju za spominjanje.«
- Savina Petkova, Little White Lies
»Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših. Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.«
- Petra Meterc, Radio Slovenija
»Po soncu je žalosten film o sreči. ZA+«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
zanimivosti
Film Po soncu je po avtoričinih besedah nekakšno nadaljevanje njenega kratkometražca Tuesday iz leta 2015.
https://charlotte-wells.com
iz prve roke
»Ko sem proti koncu filmske šole listala po starih počitniških albumih /.../, me je presenetilo, kako mlad je bil videti moj oče, in pomislila sem, kako se zdaj sama približujem letom, ki jih je imel na tistih fotografijah. Starša sta me namreč imela precej zgodaj, zato so očeta kasneje pogosto zamenjali za mojega brata. To je bil zametek ideje za film. /…/ Dolgotrajno ukvarjanje s projektom je prineslo veliko spominov na odraščanje, na starša, še posebej na očeta. Ta proces razmišljanja je v scenarij vnesel retrospektivni pogled, zato se je film, ki se je začel kot razmeroma konvencionalna fikcija, počasi spreminjal v nekaj bolj osebnega, bolj čustveno avtobiografskega. /.../ Ko postajam starejša, vse pogosteje razmišljam, kako sta moja starša svoje življenje in identiteto usklajevala z vzgojo otroka, zlasti v svojih dvajsetih in zgodnjih tridesetih. Otroci v starših pogosto vidijo zgolj starše, njihovo notranje življenje pa je zanje popolna neznanka oziroma se sploh ne zavedajo, da obstaja. Ko se oziram nazaj, dobijo dejanja in besede mojih staršev povsem drugačen pomen, zato se mi je zdelo zanimivo, da bi trenutke in pogovore iz preteklosti prevrednotila skozi objektiv časa.«
- Charlotte Wells
kritike
»Ni težko razumeti, zakaj je film po premieri v Cannesu sprožil takšno navdušenje. To izjemno suvereno in slogovno drzno delo, čudovito zadržana, a čustveno razburljiva drama o odraščanju, razpira teme ljubezni in izgube tako spretno, da se zdi skorajda naključno. A ne pustite se preslepiti: Charlotte Wells natančno ve, kaj dela, in njena pripoved je ravno tako precizna kot presunljiva. /…/ V filmu je več kot le nadih taktilnosti zgodnjih del Lynne Ramsay /…/. Tako kot zna omenjena režiserka skoraj čudežno ujeti teksturo spominov, tudi Charlotte Wells izkazuje proustovski talent, da gledalca odpelje nazaj v svet, ki ga v resnici ni doživel, hkrati pa mu daje občutek, da ga je.«
- Mark Kermode, The Guardian
»Težko je najti kritiški jezik, ki bi opisal rahločutnost in intimnost tega filma. Med drugim zato, ker Charlotte Wells z neafektirano preciznostjo lirske pesnice skoraj na novo izumlja filmski jezik, raziskujoč pogosto neizkoriščene možnosti medija, da bi razgrnila notranje svetove zavesti in občutkov.«
- A.O. Scott, The New York Times
»Film valovi in se svetlika kot bazen skrivnosti; način, kako Charlotte Wells ujame vzdušje in trenutek, ne da bi pri tem za hip vsiljevala poanto ali forsirala tempo, me je spomnil na mlado Lucrecio Martel. Režiserka z neverjetno samozavestjo preprosto pusti, da se njen film razvija spontano, kot evokativna in varljivo preprosta kratka zgodba. Podrobnosti se kopičijo, podobe odmevajo, tiha nežnost osrednjega odnosa pa neustavljivo pridobiva pomen. Film govori o otroških spominih, ki se zaradi neprestanega predvajanja v mislih obrabijo kot stari posnetki, ter o pomenih, ki jih nekoč ni bilo, zdaj pa so, saj jih je razkril ali pa morda ustvaril spominjajoči se um, tako da so dobili novo globino in lepoto. /.../ Kakšen užitek!«
- Peter Bradshaw, The Guardian
»Osupljivi prvenec Charlotte Wells, ki se razvija s postopno ganljivostjo polaroida, ni le iskren film o tem, kako se spominjamo ljudi, ki smo jih izgubili – razdrobljen, izmuzljiv, nikjer in hkrati povsod –, temveč tudi dih jemajoče dejanje spominjanja samo. Charlotte Wells v razponu eliptične, nežne zgodbe, ki se zdi dovolj majhna, da bi jo lahko spravili na instantno fotografijo (ali stisnili na LCD zaslon starega kamkorderja), ustvari delo, ki začne postopoma odzvanjati daleč preko svojih okvirjev. Do trenutka, ko doseže vrelišče /.../, film že drhti pod uničujočo težo vsega, česar ne moremo pustiti za seboj, in vsega tistega, za kar morda sploh nismo vedeli, da bi morali s seboj vzeti.«
- David Ehrlich, IndieWire
»Zares osupljivo je, da je režiserka sposobna že v svojem prvencu doseči takšno čustveno zrelost in pripovedno izvirnost, toliko bolj, ker izhaja iz globoko osebnega stališča. Charlotte Wells, drzna in inovativna umetnica, nas povabi v vrtinec čustev in občutkov, ki za svoje čudovito humanistično prizadevanje do kraja izkoristi filmski jezik. Po soncu, ki ga je produciral Barry Jenkins, je pravo razodetje in tip filma, po ogledu katerega dvorane ne zapustiš kot isti človek.«
- Carlos Aguilar, The Wrap
»Čudovito pristna Frankie Corio nekako uspe ujeti ne le Sophiejino sproščeno predajanje počitniški zabavi, ampak tudi trenutke, ko – kot bi svetlo sonce nenadoma pogoltnil oblak – nenadoma začuti, da mora za ljudi okoli sebe odigrati vlogo, ne nazadnje tudi za lastnega očeta. Tako kot režiserkin prispevek je tudi debí Frankie Corio na velikem platnu poln vitalnosti, subtilnosti in obetov, film sam pa se bo prav gotovo uvrstil med najboljše prvence leta.«
- Leigh Singer, Sight & Sound
»Film Po soncu niha med izrazito specifičnostjo ter sanjskim vzdušjem napol pozabljenih spominov, ki ga povezuje z deli, kot sta Podganar (Ratcatcher, 1999) Lynne Ramsay in njegov bolj sončen, bolj čudaški naslednik Morvern Callar (2002). Omenjeno vzdušje pa ga povezuje tudi z režiserkinim lastnim kratkometražcem Blue Christmas (2017), ki ga je posnel Robbie Ryan in z zgodbo o zrahljanih družinskih vezeh zaradi duševne krize ljubljene osebe nekako napoveduje pričujoči film.«
- Jason Anderson, Cinema Scope
»Oda filmu kot stroju za spominjanje.«
- Savina Petkova, Little White Lies
»Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših. Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.«
- Petra Meterc, Radio Slovenija
»Po soncu je žalosten film o sreči. ZA+«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
zanimivosti
Film Po soncu je po avtoričinih besedah nekakšno nadaljevanje njenega kratkometražca Tuesday iz leta 2015.
https://charlotte-wells.com
iz prve roke
»Nič ni bolj pomilovanja vrednega od tega, da svetu napoveš svojo upokojitev, nato pa se spet vrneš. Ali je res mogoče, da se zavedaš patetičnosti tega početja, pa to vseeno storiš? Mar star človek, ki se slepi, da je kljub pozabljivosti še vedno pri močeh, ravno s tem ne dokazuje, da je njegov čas že minil? Prav gotovo.
Lahko seveda vplete druge ljudi in povzroči kup težav, vendar film vseeno dokonča. Povsem mogoče pa je tudi, da v ključnem trenutku zboli ali umre. Sam je na to morda povsem pripravljen, za tiste, ki jim ostane breme nedokončanega filma, pa bi bilo neznosno.
Izdelava animiranega celovečerca zahteva vsaj tri leta. /.../ Toda kako bo videti svet čez tri leta? V kakšnem stanju bo zavest gledalcev, ko bodo gledali naš film? Se naša doba, neopredeljiva, neulovljiva, bliža svojemu koncu? Ali ni ves svet v nenehnem gibanju? Morda nas čaka vojna ali naravna katastrofa, morda celo oboje. Če se v takšnem času lotiš filma, ki bo nastajal tri leta, kakšen naj bo?«
– Hayao Miyazaki
kritike
»Miyazakijev mističen novi film /.../ je vznemirljivo, razburljivo doživetje, ki postopoma preraste v nekaj veličastnega, celo apokaliptičnega. /.../ Fant in čaplja je zgodba o nujnosti prepoznavanja in sprejemanja odgovornosti – notranje potovanje od nedolžnosti k izkušenosti.«
– Adam Nayman, Sight and Sound
»Film je nenavaden kot življenje samo. /…/ Čeprav se nikoli ne opredeli kot zgodba o umetnikovem odraščanju /.../, si ne moremo kaj, da ga ne bi gledali kot režiserjevo samoizpoved. /…/ To je zgodba o pogumu, potrebnem za sprijaznjenje s pogosto neznosnimi okoliščinami, v katere nas postavi življenje, pa tudi o notranji svobodi, da si predstavljamo drugačne okoliščine in druga možna življenja. /…/ [Mednarodni] naslov Fant in čaplja se hrepenečemu, kontemplativnemu tonu filma prilega veliko manj kot izvirni japonski naslov, ki se v prevodu glasi ‘Kako živite?’. Besedna zveza prihaja iz naslova romana za fante iz leta 1937, ki ga je Miyazaki bral v mladosti /.../. Ko so ga /…/ vprašali, kako bi sam odgovoril na naslovno vprašanje, je dejal: ‘Ta film snemam prav zato, ker nimam odgovora.’ Miyazaki je /…/ eden redkih živečih filmskih ustvarjalcev v kateremkoli žanru, čigar filmi nam vztrajno zastavljajo prav to vprašanje – kot kakšne častitljive ljudske pripovedke ali pravljice nas očarajo s fantastičnimi vizijami, medtem ko nam postavljajo moralne uganke, ki jih še zdaleč ni preprosto rešiti.«
– Dana Stevens, Slate
»To je zrela, kompleksna mojstrovina, ki preplete režiserjevo preteklost, sedanjost in prihodnost – čudovita enigma, na katero je bilo vredno čakati.«
– Emma Steen, Time Out Japan
»Ko nam je Hayao Miyazaki nazadnje dal verjeti, da se poslavlja od filma, nam je zapustil verz Paula Valéryja o življenju, smrti in umetnosti. ‘Poskusiti moramo živeti!’ je zaključni stavek filma The Wind Rises, pa tudi druga polovica aleksandrinca v Valéryjevi pesmi Morsko pokopališče, ki se začne z ‘Veter se dviga!’ /…/ Fant in čaplja je pravzaprav v veliki meri liturgija, objem, priznanje. Miyazaki preprosto želi, da bi namesto sledenja zgodbi v običajnem, pripovednem smislu besede film preprosto začutili /…/. Kar je bilo v filmu The Wind Rises nenehno prizadevanje, da na otipljiv način prikaže nevidno gibanje zraka kot popolno metaforo za skoraj vse, zdaj postane praznik za čute, namenjen odkrivanju skrivnosti dobrega življenja. Režiser je večkrat izrazil svojo naklonjenost Yoshinovi knjigi How Do You Live?, nekakšnemu priročniku o težki umetnosti življenja, ki ga stric piše za svojega nečaka. To je zapuščina, ki jo Miyazaki zdaj želi pustiti za seboj. /…/ Pred nami je nekakšen anarhičen, boleč in radosten vademekum o njegovem ustvarjanju, življenju in celo smrti.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Imamo velik privilegij, da živimo v času, ko Mozart piše simfonije, ko Van Gogh slika slike – kajti Miyazaki-san je mojster takšnega formata. /.../ Miyazaki je po mojem mnenju največji režiser animiranega filma vseh časov /…/. Njegovi filmi so tako intimni, da imamo občutek, kot bi se pogovarjali z njim. So tudi paradoksalni, saj razume, da lepota ne more obstajati brez groze, nežnost pa ne brez surovosti. /.../ Vsaka od njegovih parabol je polna sočutja in vere v človeštvo.«
– Guillermo del Toro
»Zelo malo je filmskih ustvarjalcev, od katerih lahko upravičeno pričakujemo, da bodo ustvarili podobe, kakršnih še nismo videli /.../. Zdi se, da Fant in čaplja bolj kot kateri koli drug Miyazakijev film sproti izumlja svoje vesolje. To je dezorientirajoča, a čudovita izkušnja. Spet me je osupnila tudi ekscentričnost številnih bitij in kako nežno jih ima Miyazaki rad: če se boste ustavili in pokramljali z enim iz velike jate pelikanov, vam bo povedal o svojem težkem življenju.«
– Will Sloan, Cinema Scope
»Fantastična eksplozija poezije, filozofije in pristnih čustev. /.../ Fant in čaplja je bogato samoreferenčen in globoko ganljiv film, ki združi umetniške motive iz vse Miyazakijeve filmografije in odkrito izraža upanje v naslednjo generacijo.«
– Mark Asch, Little White Lies
»/…/ vrhunski rokodelski film, v katerem bo vsak gledalec, ki se bo prepustil njegovi čarovniji, našel drugačen pomen.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
iz prve roke
»Nič ni bolj pomilovanja vrednega od tega, da svetu napoveš svojo upokojitev, nato pa se spet vrneš. Ali je res mogoče, da se zavedaš patetičnosti tega početja, pa to vseeno storiš? Mar star človek, ki se slepi, da je kljub pozabljivosti še vedno pri močeh, ravno s tem ne dokazuje, da je njegov čas že minil? Prav gotovo.
Lahko seveda vplete druge ljudi in povzroči kup težav, vendar film vseeno dokonča. Povsem mogoče pa je tudi, da v ključnem trenutku zboli ali umre. Sam je na to morda povsem pripravljen, za tiste, ki jim ostane breme nedokončanega filma, pa bi bilo neznosno.
Izdelava animiranega celovečerca zahteva vsaj tri leta. /.../ Toda kako bo videti svet čez tri leta? V kakšnem stanju bo zavest gledalcev, ko bodo gledali naš film? Se naša doba, neopredeljiva, neulovljiva, bliža svojemu koncu? Ali ni ves svet v nenehnem gibanju? Morda nas čaka vojna ali naravna katastrofa, morda celo oboje. Če se v takšnem času lotiš filma, ki bo nastajal tri leta, kakšen naj bo?«
– Hayao Miyazaki
kritike
»Miyazakijev mističen novi film /.../ je vznemirljivo, razburljivo doživetje, ki postopoma preraste v nekaj veličastnega, celo apokaliptičnega. /.../ Fant in čaplja je zgodba o nujnosti prepoznavanja in sprejemanja odgovornosti – notranje potovanje od nedolžnosti k izkušenosti.«
– Adam Nayman, Sight and Sound
»Film je nenavaden kot življenje samo. /…/ Čeprav se nikoli ne opredeli kot zgodba o umetnikovem odraščanju /.../, si ne moremo kaj, da ga ne bi gledali kot režiserjevo samoizpoved. /…/ To je zgodba o pogumu, potrebnem za sprijaznjenje s pogosto neznosnimi okoliščinami, v katere nas postavi življenje, pa tudi o notranji svobodi, da si predstavljamo drugačne okoliščine in druga možna življenja. /…/ [Mednarodni] naslov Fant in čaplja se hrepenečemu, kontemplativnemu tonu filma prilega veliko manj kot izvirni japonski naslov, ki se v prevodu glasi ‘Kako živite?’. Besedna zveza prihaja iz naslova romana za fante iz leta 1937, ki ga je Miyazaki bral v mladosti /.../. Ko so ga /…/ vprašali, kako bi sam odgovoril na naslovno vprašanje, je dejal: ‘Ta film snemam prav zato, ker nimam odgovora.’ Miyazaki je /…/ eden redkih živečih filmskih ustvarjalcev v kateremkoli žanru, čigar filmi nam vztrajno zastavljajo prav to vprašanje – kot kakšne častitljive ljudske pripovedke ali pravljice nas očarajo s fantastičnimi vizijami, medtem ko nam postavljajo moralne uganke, ki jih še zdaleč ni preprosto rešiti.«
– Dana Stevens, Slate
»To je zrela, kompleksna mojstrovina, ki preplete režiserjevo preteklost, sedanjost in prihodnost – čudovita enigma, na katero je bilo vredno čakati.«
– Emma Steen, Time Out Japan
»Ko nam je Hayao Miyazaki nazadnje dal verjeti, da se poslavlja od filma, nam je zapustil verz Paula Valéryja o življenju, smrti in umetnosti. ‘Poskusiti moramo živeti!’ je zaključni stavek filma The Wind Rises, pa tudi druga polovica aleksandrinca v Valéryjevi pesmi Morsko pokopališče, ki se začne z ‘Veter se dviga!’ /…/ Fant in čaplja je pravzaprav v veliki meri liturgija, objem, priznanje. Miyazaki preprosto želi, da bi namesto sledenja zgodbi v običajnem, pripovednem smislu besede film preprosto začutili /…/. Kar je bilo v filmu The Wind Rises nenehno prizadevanje, da na otipljiv način prikaže nevidno gibanje zraka kot popolno metaforo za skoraj vse, zdaj postane praznik za čute, namenjen odkrivanju skrivnosti dobrega življenja. Režiser je večkrat izrazil svojo naklonjenost Yoshinovi knjigi How Do You Live?, nekakšnemu priročniku o težki umetnosti življenja, ki ga stric piše za svojega nečaka. To je zapuščina, ki jo Miyazaki zdaj želi pustiti za seboj. /…/ Pred nami je nekakšen anarhičen, boleč in radosten vademekum o njegovem ustvarjanju, življenju in celo smrti.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Imamo velik privilegij, da živimo v času, ko Mozart piše simfonije, ko Van Gogh slika slike – kajti Miyazaki-san je mojster takšnega formata. /.../ Miyazaki je po mojem mnenju največji režiser animiranega filma vseh časov /…/. Njegovi filmi so tako intimni, da imamo občutek, kot bi se pogovarjali z njim. So tudi paradoksalni, saj razume, da lepota ne more obstajati brez groze, nežnost pa ne brez surovosti. /.../ Vsaka od njegovih parabol je polna sočutja in vere v človeštvo.«
– Guillermo del Toro
»Zelo malo je filmskih ustvarjalcev, od katerih lahko upravičeno pričakujemo, da bodo ustvarili podobe, kakršnih še nismo videli /.../. Zdi se, da Fant in čaplja bolj kot kateri koli drug Miyazakijev film sproti izumlja svoje vesolje. To je dezorientirajoča, a čudovita izkušnja. Spet me je osupnila tudi ekscentričnost številnih bitij in kako nežno jih ima Miyazaki rad: če se boste ustavili in pokramljali z enim iz velike jate pelikanov, vam bo povedal o svojem težkem življenju.«
– Will Sloan, Cinema Scope
»Fantastična eksplozija poezije, filozofije in pristnih čustev. /.../ Fant in čaplja je bogato samoreferenčen in globoko ganljiv film, ki združi umetniške motive iz vse Miyazakijeve filmografije in odkrito izraža upanje v naslednjo generacijo.«
– Mark Asch, Little White Lies
»/…/ vrhunski rokodelski film, v katerem bo vsak gledalec, ki se bo prepustil njegovi čarovniji, našel drugačen pomen.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
iz prve roke
»Nič ni bolj pomilovanja vrednega od tega, da svetu napoveš svojo upokojitev, nato pa se spet vrneš. Ali je res mogoče, da se zavedaš patetičnosti tega početja, pa to vseeno storiš? Mar star človek, ki se slepi, da je kljub pozabljivosti še vedno pri močeh, ravno s tem ne dokazuje, da je njegov čas že minil? Prav gotovo.
Lahko seveda vplete druge ljudi in povzroči kup težav, vendar film vseeno dokonča. Povsem mogoče pa je tudi, da v ključnem trenutku zboli ali umre. Sam je na to morda povsem pripravljen, za tiste, ki jim ostane breme nedokončanega filma, pa bi bilo neznosno.
Izdelava animiranega celovečerca zahteva vsaj tri leta. /.../ Toda kako bo videti svet čez tri leta? V kakšnem stanju bo zavest gledalcev, ko bodo gledali naš film? Se naša doba, neopredeljiva, neulovljiva, bliža svojemu koncu? Ali ni ves svet v nenehnem gibanju? Morda nas čaka vojna ali naravna katastrofa, morda celo oboje. Če se v takšnem času lotiš filma, ki bo nastajal tri leta, kakšen naj bo?«
– Hayao Miyazaki
kritike
»Miyazakijev mističen novi film /.../ je vznemirljivo, razburljivo doživetje, ki postopoma preraste v nekaj veličastnega, celo apokaliptičnega. /.../ Fant in čaplja je zgodba o nujnosti prepoznavanja in sprejemanja odgovornosti – notranje potovanje od nedolžnosti k izkušenosti.«
– Adam Nayman, Sight and Sound
»Film je nenavaden kot življenje samo. /…/ Čeprav se nikoli ne opredeli kot zgodba o umetnikovem odraščanju /.../, si ne moremo kaj, da ga ne bi gledali kot režiserjevo samoizpoved. /…/ To je zgodba o pogumu, potrebnem za sprijaznjenje s pogosto neznosnimi okoliščinami, v katere nas postavi življenje, pa tudi o notranji svobodi, da si predstavljamo drugačne okoliščine in druga možna življenja. /…/ [Mednarodni] naslov Fant in čaplja se hrepenečemu, kontemplativnemu tonu filma prilega veliko manj kot izvirni japonski naslov, ki se v prevodu glasi ‘Kako živite?’. Besedna zveza prihaja iz naslova romana za fante iz leta 1937, ki ga je Miyazaki bral v mladosti /.../. Ko so ga /…/ vprašali, kako bi sam odgovoril na naslovno vprašanje, je dejal: ‘Ta film snemam prav zato, ker nimam odgovora.’ Miyazaki je /…/ eden redkih živečih filmskih ustvarjalcev v kateremkoli žanru, čigar filmi nam vztrajno zastavljajo prav to vprašanje – kot kakšne častitljive ljudske pripovedke ali pravljice nas očarajo s fantastičnimi vizijami, medtem ko nam postavljajo moralne uganke, ki jih še zdaleč ni preprosto rešiti.«
– Dana Stevens, Slate
»To je zrela, kompleksna mojstrovina, ki preplete režiserjevo preteklost, sedanjost in prihodnost – čudovita enigma, na katero je bilo vredno čakati.«
– Emma Steen, Time Out Japan
»Ko nam je Hayao Miyazaki nazadnje dal verjeti, da se poslavlja od filma, nam je zapustil verz Paula Valéryja o življenju, smrti in umetnosti. ‘Poskusiti moramo živeti!’ je zaključni stavek filma The Wind Rises, pa tudi druga polovica aleksandrinca v Valéryjevi pesmi Morsko pokopališče, ki se začne z ‘Veter se dviga!’ /…/ Fant in čaplja je pravzaprav v veliki meri liturgija, objem, priznanje. Miyazaki preprosto želi, da bi namesto sledenja zgodbi v običajnem, pripovednem smislu besede film preprosto začutili /…/. Kar je bilo v filmu The Wind Rises nenehno prizadevanje, da na otipljiv način prikaže nevidno gibanje zraka kot popolno metaforo za skoraj vse, zdaj postane praznik za čute, namenjen odkrivanju skrivnosti dobrega življenja. Režiser je večkrat izrazil svojo naklonjenost Yoshinovi knjigi How Do You Live?, nekakšnemu priročniku o težki umetnosti življenja, ki ga stric piše za svojega nečaka. To je zapuščina, ki jo Miyazaki zdaj želi pustiti za seboj. /…/ Pred nami je nekakšen anarhičen, boleč in radosten vademekum o njegovem ustvarjanju, življenju in celo smrti.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Imamo velik privilegij, da živimo v času, ko Mozart piše simfonije, ko Van Gogh slika slike – kajti Miyazaki-san je mojster takšnega formata. /.../ Miyazaki je po mojem mnenju največji režiser animiranega filma vseh časov /…/. Njegovi filmi so tako intimni, da imamo občutek, kot bi se pogovarjali z njim. So tudi paradoksalni, saj razume, da lepota ne more obstajati brez groze, nežnost pa ne brez surovosti. /.../ Vsaka od njegovih parabol je polna sočutja in vere v človeštvo.«
– Guillermo del Toro
»Zelo malo je filmskih ustvarjalcev, od katerih lahko upravičeno pričakujemo, da bodo ustvarili podobe, kakršnih še nismo videli /.../. Zdi se, da Fant in čaplja bolj kot kateri koli drug Miyazakijev film sproti izumlja svoje vesolje. To je dezorientirajoča, a čudovita izkušnja. Spet me je osupnila tudi ekscentričnost številnih bitij in kako nežno jih ima Miyazaki rad: če se boste ustavili in pokramljali z enim iz velike jate pelikanov, vam bo povedal o svojem težkem življenju.«
– Will Sloan, Cinema Scope
»Fantastična eksplozija poezije, filozofije in pristnih čustev. /.../ Fant in čaplja je bogato samoreferenčen in globoko ganljiv film, ki združi umetniške motive iz vse Miyazakijeve filmografije in odkrito izraža upanje v naslednjo generacijo.«
– Mark Asch, Little White Lies
»/…/ vrhunski rokodelski film, v katerem bo vsak gledalec, ki se bo prepustil njegovi čarovniji, našel drugačen pomen.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
V zasneženem Milwaukeeju sta si najboljša prijatelja in nadobudna filmarja Mike in Ryland zastavila čudaški izziv: s proračunom dvajsetih dolarjev in nekaj plišastimi kostumi sta kanila posneti celovečerno igrano inkarnacijo Looney Tunes risanke. Bolj noro je samo še to, da jima je uspelo. Na stotine bobrov je navdihujoč, za počit smešen, na trenutke ponavljajoč, predvsem pa popolnoma ubrisan film.
»Steroidno nabrekel je od gegov in duhovitosti, prismuknjenost mu leze kar iz ušes, njegov dar za ustvarjanje domišljijskih svetov pa je naravnost prečudovit.«
– Guy Maddin
»Cheslik je ustvaril nepričakovano vizionarsko delo, ki vam odpre povsem nov pogled na klasično filmsko umetnost. Na stotine bobrov je vznemirljiv na načine, ki si jih ne morete predstavljati. Morate ga videti, da bi verjeli.«
– Michael Talbot-Haynes, Film Threat
»V duhu filma Na stotine bobrov se združijo risanke Looney Tunes, komedije Bennyja Hilla, Tromin Kanibal: muzikal, Vroča sedla Mela Brooksa in program Adult Swim. Za crknit!«
– Matt Donato, Slash Film
Mladi učitelj (Gary Bond) se na poti v Sydney, kjer namerava preživeti poletne počitnice, ustavi v zakotnem rudarskem zaselku. Ko po dolgi noči hazardiranja in galonah piva zamudi letalo, spozna priljudnega Tima in njegove pajdaše, Dicka, Joeja in čudaškega Doca (Donald Pleasence). Sledijo noči popivanja in delirični dnevi po prekrokanih nočeh. A ko se John končno pobere in odštopa naprej, ga kljub žgoči pripeki oblije ledena zona. Vse poti vodijo nazaj v Yabbo.
Desetletja izgubljeni Prebudi se v grozi, ki ga je leta 2009 restavriral Avstralski National Film and Sound Archive, velja poleg filmov Walkabout (Nicolas Roeg, 1971) in Mad Max (George Miller, 1979) za temeljno delo, brez katerega ne gre misliti sodobne avstralske kinematografije. Edini film, ki je bil poleg Antonionijeve Avanture (L'Avventura, 1960) v zgodovini festivala v Cannesu tam prikazan dvakrat (prvič v tekmovalnem programu leta 1971, drugič leta 2009 na zahtevo Martina Scorseseja v sekciji Cannes Classics), je eden tistih, za kakršne radi rečemo, da presegajo žanrske okvire, rušijo konvencije in se upirajo vsakršni klasifikaciji. Toda nekaj je gotovo: Prebudi se v grozi je brezprizivna mojstrovina bizarnega filma. Kakšen Lynch neki. Najbolj s soncem prežgano nočno moro je posnel Ted Kotcheff.
»Najboljši in najbolj srhljiv film o Avstraliji, kar jih je.«
– Nick Cave
»Prebudi se v grozi je globoko – mislim, zares globoko – pretresljiv in tesnoben film. Ko sem ga videl na premieri v Cannesu leta 1971, sem ostal brez besed. Njegova vizualna podoba, zgodba, atmosfera in psihološki učinek so kalibrirani do potankosti in skupaj s protagonistom, ki ga odigra Gary Bond, se vam vsak prizor zagrize pod kožo. Tako vesel sem, da je bil film ohranjen in restavriran – zdaj bo končno deležen vse pozornosti, ki si jo zasluži.«
– Martin Scorsese
»V isti sapi je grozovit in huronsko smešen. Ponovno odkrito čudaštvo sedemdesetih let te zadane kot topovska krogla – kot bi nenadoma ugotovil, da obstaja neka Peckinpahova klasika, ki je nisi še nikoli videl, ali da sta se Wes Craven in Bernardo Bertolucci neki konec tedna v Sydneyju hudo napila in se odločila, da skupaj posnameta film.«
– Andrew O'Hehir, Salon
»Morebiti največji avstralski film vseh časov.«
- Rex Reed, New York Observer
Teluška filmska industrija in nebrzdana domišljija S. S. Rajamoulija predstavljata najdražji indijski film doslej. Toda za podivjanim preobiljem, baročnim kičem in bombastičnostjo se ves čas muza misleč avtor. In tudi zaradi tega je Bahubali, ta v en dih junaški ep, ljubezenska zgodba, vojni spektakel in tollywoodski muzikal, najbolj sublimno utelešenje filmske zabave.
»Pogosto me sprašujejo, kaj so lastnosti ali dejavniki, ki naredijo uspešnega režiserja in pripovedovalca zgodb. Ostajam pri svojem odgovoru: pogum, da ubogaš svoje srce. Lahko ti uspe ali pa spodleti, toda s podukom, ki ga prinaša neuspeh, lahko neskončno napreduješ. Zgodbe pripovedujem od drugega razreda in od takrat se niso veliko spremenile. Kot otrok sem se zaljubil v serijo stripov Amar Chitra Katha, pa v epa Ramajano in Mahabharato, zato skušam kot filmar tovrstno čarovnijo prenesti na platno. … Z Bahubalijem moja domišljija oživlja ep. Celotno kraljestvo Mahišmati – od arhitekture do kulture in življenja ljudi – je povsem izmišljeno. Srž filma so glavni liki, ki jih je ustvaril moj oče, Vijayendra Prasad. Njegovi liki, nade in čustva so življenjski sok tega orjaškega projekta. … Vsak režiser sanja, da bi njegovo zgodbo videli gledalci po vsem svetu, zato je predstavljati Bahubali v mednarodnem kontekstu zame velik privilegij in čast. Upam, da boste uživali v popotovanju v njegov svet vsaj toliko, kolikor sem užival sam, ko sem da ustvarjal.«
- S. S. Rajamouli
»Rajamoulijev Bahubali – teluška produkcija, sinhronizirana v tamilščino in posneta v dveh delih (Baahubali: The Conclusion sledi v letu 2016) – je po poročanjih producente stala 40 milijonov dolarjev: drobiž za hollywoodske standarde in pokazatelj tega, kako živi druga polovica filmskega sveta. Toda končno imamo razkošno produkcijo, pri kateri proračun ni vse: ob tem impresivnem rezultatu se moramo vprašati, zakaj ameriški studii za svoj denar ne zahtevajo več. Naslovni junak (»Mož silnih rok«) uteleša številne legende v enem. Kot dete, ki ga rešijo iz deroče reke, bi lahko bil Mojzes; kot najstnik, ki zaluča kamniti oltar več sto čevljev daleč, je močan kot Herkul; ko se na ovijalki zavihti na vrh slapa, je romantičen kot Tarzan. In film je mišičast kot njegov junak; Rajamouli se je očitno vprašal: 'Ali sploh česa ne moremo narediti s tem denarjem?' Hočete videti moža, ki se golih rok spopade z bikom? Dobite. Ljubimca, ki na odkrušeni skali drvita pred plazom? Odkljukano. Junaka, ki s svojim mečem odbije 10.000 puščic? Zakaj pa ne. Pred našimi očmi se odpirajo ves čas novi svetovi: zdaj smo priča že kar malo nespodobnemu ljubimkanju v gozdu orhidej, zdaj se klatimo po ulicah utrjenega mesta, kjer se na stotine statistov, ki bičajo in so bičani, trudi vzdigniti orjaški zlati kip (spet vzporednica z Mojzesom). Zadnjih 45 minut se odvije na razsežnem bojišču, ob katerem Helmovo brezno iz Gospodarja prstanov izpade kot pretep v lokalni krčmi. V vsakem trenutku vidimo proračun jasno na platnu, toda zares osupljiv je način, kako so bila ta sredstva porabljena – da bi podkrepila, ne pa nastlala rdečo nit zgodbe. Rajamouli ves čas ohranja malodane popolno ravnovesje med telesnostjo in poetiko. Slap postane hkrati zrcalo in merilo osebne rasti; en sam dolg počasni posnetek bojevnikove verižne srajce v gibanju bi Zhang Yimouja ali Wong Kar-waija nemudoma podžgal k akciji. … In to je konec koncev privlačnost tega filma: ker se vrača nazaj, k tiste vrste energičnim serialom, ki so bogatili multiplekse v času pred plasiranjem blagovnih znamk, milijardnimi oglaševalskimi kampanjami in prisilnim 3D, ko so bile edine obvezne sestavine blockbusterjev junak, zlobnež, nekaj spopadov, par pesmi in srečen konec. … Rajamoulijeva mojstrska koreografija teh elementov razoroži vsakršen cinizem, ki ste ga morda prinesli s seboj v dvorano: njegov čudežni in čudeči se film je čisto mogoče ponovno rojstvo, reboot blockbusterja, ali celo prvi pravi blockbuster, poživitev arhetipov, ki jo je ves čas zabavno in vznemirljivo gledati.«
- Mike McCahill, The Guardian
»Epski spektakel svetovnega kova … Besedo epsko dandanes veliko vlačimo po ustih. Po zaslugi kulture memov je postala tako zlorabljena in obrabljena, da je izgubila že domala ves svoj pomen. Toda izkušnje ob gledanju Rajamoulijevega filma Bahubali: Začetek ni mogoče opisati z ustreznejšim izrazom. Ta film, prvi od načrtovanih dveh celovečercev, ne naredi nič polovičarsko. Sleherni vidik je prevelik, toda medtem ko lahko drugi filmi z manj razsodnimi aspiracijami spričo tega postanejo prenapihnjeni, Rajamouli mojstrsko poskrbi, da vsak trenutek šteje. In sam še nikoli nisem videl dve in pol uri trajajočega filma s toliko povsem nepozabnimi trenutki.«
- J. Hurtado, Twitch
»Ob dejstvu, da gre za najdražji izdelek v zgodovini hindujske kinematografije, si lahko predstavljate ambicioznost filma, ki pripoveduje zgodbo o junaku Shivuduju in njegovem epskem popotovanju. Eden najbolj vizualno osupljivih in narativno brezmejnih filmov tega leta; paša za oči, ki ne popusti in ob kateri že komaj čakamo na nadaljevanje leta 2016.«
- Mednarodni festival fantastičnega filma Sitges
Program filmov:
Moja mama je letalo! Moia mama – samolet
Julija Aronova, Rusija, 2013, 7 minut, malo dialogov
Različni ljudje imajo različne mame. In čeprav so vse na svoj način posebne, praktično nič ne more premagati tega, da je tvoja mama letalo. Če potuješ z njo, lahko pozdraviš vsak nebotičnik, dostaviš pošto na Eifflov stolp v Parizu ali pa s šalom oviješ vrat gore, da je ne bi zeblo. Težko je premagati to, da je tvoja mama letalo. Toda počakaj, da slišiš, kaj je moj oče!
Obisk iz vesolja Posjet iz svemira
Zlatko Grgić, Jugoslavija, 1964, 12 minut, barvni, malo dialogov
Deklica se igra na vrtu pred hišo. Z drevesa bi rada utrgala jabolka, zato uporabi zmaja; ta jo ponese do vej, s katerih jabolka pobere. Ko se namerava spustiti nazaj na tla, se pojavi nenavaden leteči predmet – NLP. Izstopita vesoljčka in si radovedno ogledujeta svet. Eden zaradi strahu zbeži, drugi pa spozna deklico in ji počasi začne zaupati. Deklico starši pokličejo na večerjo in vesoljček se spomni svoje mame, ki ga čaka na oddaljenem planetu, s katerega je prišel. S pomočjo dekličinega zmaja mu uspe vrnitev domov, pri tem pa med sabo in deklico pusti sled jabolčnih ogrizkov.
Ko mesta letijo When Cities Fly
Khaled Mzher, Nemčija, 2017, 4 minute, barvni, brez dialogov
Visoko nad strehami jordanske prestolnice Aman kamera spremlja predmete, ki letijo. Ljudje, ki stojijo na strehah svojih hiš, v zrak spuščajo zmaje, majhne jate ptic pa krožijo po nebu. Proti koncu prve polovice filma kamera najde skupino otrok, ki se igrajo na ruševinah podrte stavbe. Namesto zmajev imajo le prazne plastične vrečke, ki jih skušajo spraviti v zrak. Kamera se približa in vstopi v interakcijo z otroki.
Mali Cousteau Maly Cousteau
Jakub Kouřil, Češka, 2014, 8 minut, brez dialogov
Če ti je nekaj zelo všeč, to vidiš vsepovsod. In prav to se zgodi v animiranem filmu fantu, ki obožuje filmskega ustvarjalca in raziskovalca morja Jacquesa Cousteauja. Ker v bližnjem kinu ne vrtijo nobenega njegovega filma, zima v domačem mestu pa nima nič s Cousteaujevim svetom, se fant poda na potovanje, da bi ga našel. Zagotovo je to nekdo, ki živi skupaj z veliko hobotnico, ki jo je fantek videl na filmskem plakatu ...
Program poteka v sklopu izobraževalnega projekta Cinemini Europe.
]]>iz prve roke
»Nič ni bolj pomilovanja vrednega od tega, da svetu napoveš svojo upokojitev, nato pa se spet vrneš. Ali je res mogoče, da se zavedaš patetičnosti tega početja, pa to vseeno storiš? Mar star človek, ki se slepi, da je kljub pozabljivosti še vedno pri močeh, ravno s tem ne dokazuje, da je njegov čas že minil? Prav gotovo.
Lahko seveda vplete druge ljudi in povzroči kup težav, vendar film vseeno dokonča. Povsem mogoče pa je tudi, da v ključnem trenutku zboli ali umre. Sam je na to morda povsem pripravljen, za tiste, ki jim ostane breme nedokončanega filma, pa bi bilo neznosno.
Izdelava animiranega celovečerca zahteva vsaj tri leta. /.../ Toda kako bo videti svet čez tri leta? V kakšnem stanju bo zavest gledalcev, ko bodo gledali naš film? Se naša doba, neopredeljiva, neulovljiva, bliža svojemu koncu? Ali ni ves svet v nenehnem gibanju? Morda nas čaka vojna ali naravna katastrofa, morda celo oboje. Če se v takšnem času lotiš filma, ki bo nastajal tri leta, kakšen naj bo?«
– Hayao Miyazaki
kritike
»Miyazakijev mističen novi film /.../ je vznemirljivo, razburljivo doživetje, ki postopoma preraste v nekaj veličastnega, celo apokaliptičnega. /.../ Fant in čaplja je zgodba o nujnosti prepoznavanja in sprejemanja odgovornosti – notranje potovanje od nedolžnosti k izkušenosti.«
– Adam Nayman, Sight and Sound
»Film je nenavaden kot življenje samo. /…/ Čeprav se nikoli ne opredeli kot zgodba o umetnikovem odraščanju /.../, si ne moremo kaj, da ga ne bi gledali kot režiserjevo samoizpoved. /…/ To je zgodba o pogumu, potrebnem za sprijaznjenje s pogosto neznosnimi okoliščinami, v katere nas postavi življenje, pa tudi o notranji svobodi, da si predstavljamo drugačne okoliščine in druga možna življenja. /…/ [Mednarodni] naslov Fant in čaplja se hrepenečemu, kontemplativnemu tonu filma prilega veliko manj kot izvirni japonski naslov, ki se v prevodu glasi ‘Kako živite?’. Besedna zveza prihaja iz naslova romana za fante iz leta 1937, ki ga je Miyazaki bral v mladosti /.../. Ko so ga /…/ vprašali, kako bi sam odgovoril na naslovno vprašanje, je dejal: ‘Ta film snemam prav zato, ker nimam odgovora.’ Miyazaki je /…/ eden redkih živečih filmskih ustvarjalcev v kateremkoli žanru, čigar filmi nam vztrajno zastavljajo prav to vprašanje – kot kakšne častitljive ljudske pripovedke ali pravljice nas očarajo s fantastičnimi vizijami, medtem ko nam postavljajo moralne uganke, ki jih še zdaleč ni preprosto rešiti.«
– Dana Stevens, Slate
»To je zrela, kompleksna mojstrovina, ki preplete režiserjevo preteklost, sedanjost in prihodnost – čudovita enigma, na katero je bilo vredno čakati.«
– Emma Steen, Time Out Japan
»Ko nam je Hayao Miyazaki nazadnje dal verjeti, da se poslavlja od filma, nam je zapustil verz Paula Valéryja o življenju, smrti in umetnosti. ‘Poskusiti moramo živeti!’ je zaključni stavek filma The Wind Rises, pa tudi druga polovica aleksandrinca v Valéryjevi pesmi Morsko pokopališče, ki se začne z ‘Veter se dviga!’ /…/ Fant in čaplja je pravzaprav v veliki meri liturgija, objem, priznanje. Miyazaki preprosto želi, da bi namesto sledenja zgodbi v običajnem, pripovednem smislu besede film preprosto začutili /…/. Kar je bilo v filmu The Wind Rises nenehno prizadevanje, da na otipljiv način prikaže nevidno gibanje zraka kot popolno metaforo za skoraj vse, zdaj postane praznik za čute, namenjen odkrivanju skrivnosti dobrega življenja. Režiser je večkrat izrazil svojo naklonjenost Yoshinovi knjigi How Do You Live?, nekakšnemu priročniku o težki umetnosti življenja, ki ga stric piše za svojega nečaka. To je zapuščina, ki jo Miyazaki zdaj želi pustiti za seboj. /…/ Pred nami je nekakšen anarhičen, boleč in radosten vademekum o njegovem ustvarjanju, življenju in celo smrti.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Imamo velik privilegij, da živimo v času, ko Mozart piše simfonije, ko Van Gogh slika slike – kajti Miyazaki-san je mojster takšnega formata. /.../ Miyazaki je po mojem mnenju največji režiser animiranega filma vseh časov /…/. Njegovi filmi so tako intimni, da imamo občutek, kot bi se pogovarjali z njim. So tudi paradoksalni, saj razume, da lepota ne more obstajati brez groze, nežnost pa ne brez surovosti. /.../ Vsaka od njegovih parabol je polna sočutja in vere v človeštvo.«
– Guillermo del Toro
»Zelo malo je filmskih ustvarjalcev, od katerih lahko upravičeno pričakujemo, da bodo ustvarili podobe, kakršnih še nismo videli /.../. Zdi se, da Fant in čaplja bolj kot kateri koli drug Miyazakijev film sproti izumlja svoje vesolje. To je dezorientirajoča, a čudovita izkušnja. Spet me je osupnila tudi ekscentričnost številnih bitij in kako nežno jih ima Miyazaki rad: če se boste ustavili in pokramljali z enim iz velike jate pelikanov, vam bo povedal o svojem težkem življenju.«
– Will Sloan, Cinema Scope
»Fantastična eksplozija poezije, filozofije in pristnih čustev. /.../ Fant in čaplja je bogato samoreferenčen in globoko ganljiv film, ki združi umetniške motive iz vse Miyazakijeve filmografije in odkrito izraža upanje v naslednjo generacijo.«
– Mark Asch, Little White Lies
»/…/ vrhunski rokodelski film, v katerem bo vsak gledalec, ki se bo prepustil njegovi čarovniji, našel drugačen pomen.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
iz prve roke
»V kraju, kjer sem odraščala, smo pogosto poslušali zgodbe o skrivnih najdbah, tajnih izkopavanjih in skrivnostnih pustolovščinah. Le pozno ponoči si moral ostati v baru ali se ustaviti v majhni podeželski gostilni, pa si lahko slišal, kako je ta in ta s svojim traktorjem odkril villanovsko grobnico; kako je nekdo drug pri nočnem kopanju v bližini nekropole izbrskal tako dolgo zlato ogrlico, da bi z njo lahko ovil hišo; ali pa o nekom, ki je na svojem zelenjavnem vrtu našel etruščansko vazo in jo za velik denar prodal v Švici. Zgodbe o okostnjakih in duhovih, pobegih in temi ... Življenje okoli mene je bilo sestavljeno iz dveh svetov: sončnega, sodobnega in živahnega ter nočnega, skritega in skrivnostnega. /…/ Zakopati si moral le nekaj centimetrov v zemljo in med kamni se je pojavil drobec predmeta, ki so ga izdelale neke druge roke. Iz katerega obdobja je zrl vame? Samo stopil si v okoliški hlev ali klet, pa si spoznal, da so bili ti kraji včasih nekaj drugega: etruščanski grobovi, zatočišča iz nekih drugih časov, sveti kraji ... Ta tanka meja med svetim in posvetnim, med smrtjo in življenjem, ki je zaznamovala vsa leta mojega odraščanja, me je vedno fascinirala in vplivala na moje dojemanje sveta. Sklenila sem, da o tej večplastni zgodbi /…/ končno posnamem film; po vsej verjetnosti zadnji del triptiha o neki regiji, ki se osredotoča na vprašanje, kaj storiti s preteklostjo.«
– Alice Rohrwacher
kritike
»Klic po razpršenosti pogleda v brezčasnost. O Orfeju in Evridiki. O karnevalu in meseni smrtnosti. O življenju filmskega telesa – o fizičnosti filmskega medija.«
– Anja Banko, Najboljši filmi leta 2023, Ekran
»Magičen preplet sveta živih in mrtvih, marginalnih izobčencev in podzemnih bogov, mistike in realizma.«
– Veronika Zakonjšek, Najboljši filmi leta 2023, Ekran
»Himera je italijanski film o ljudeh, ki nikoli ne vidijo konca svojih sanj. /…/ Zakaj so Etruščani hoteli vse te dragocenosti – ‘zlato, vaze’ – odnesti s sabo na drugi svet, v onostranstvo, se sprašujejo plenilci (‘Etruščani so bili res nori’), a kot pravi Biblija, denar odpira vrata v večnost. Zadnji bodo prvi. Star neoliberalni refren, ki tako kot vsi ti arheološki relikti potrjuje, da je kapitalizem razodeto onostranstvo, onostranstvo pa razodeti kapitalizem. Ali boš plenilec – ali pa boš plen! ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Noben opis dogajanja ne more zares ujeti tistega, kar se zgodi v Himeri, filmu, ob katerem imamo občutek, kot bi opazovali starodavno magijo iz zornega kota uroka. /.../ Radostno, mojstrsko delo ljudske magije; kot nekakšna najdba, izkopana iz zemlje, kjer je /.../ ležala stoletja in samo čakala, da se razcveti pred našimi očmi.«
– Jessica Kiang, Sight and Sound
»Božansko raziskovanje časa, zgodovine in spomina. /…/ Pronicljiv in komičen portret nekega trenutka v italijanski zgodovini ter prizemljena, živobarvna pravljica o grobovih, čez katere hodimo vsak dan. /…/ Alice Rohrwacher je čarodejka: z rahlim trzljajem svojega zapestja razkriva utrinke čudežnega, ki se lesketajo sredi njenega realizma – kot bi ti kakšen stric potegnil kovanec izza ušesa.«
– Mark Asch, Little White Lies
»Novi film Alice Rohrwacher je očarljiva komična fantazija o izgubljeni ljubezni: gostobesedna, hrupna in razigrana v režiserkinem značilnem slogu. /…/ Ta otožna romantična pustolovščina me je povsem začarala.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
iz prve roke
»Route 1 je avtocesta, ki poteka od Kanade do Key Westa na Floridi, vzdolž vzhodne obale ZDA. Leta 1936 je bila najbolj prometna cesta na svetu. Zdaj, leta 1988, teče ob večpasovnih avtocestah in vodi skozi predmestja; tanek pas asfalta, ki zareže skozi vse stare sanje nekega naroda. Toda ko sem tam pet mesecev snemal film, sem imel občutek, da se sploh ne vozimo skozi preteklost, ampak se nam razkriva veliko bolj iskren in dinamičen pogled na sedanjost. Bili smo v senci širokih avtocest in velikih steklenih stolpnic, daleč od podob, kakršne poznamo iz filmov. Zdelo se je, da smo na robu in da drvimo v pozabo, toda v resnici smo bili v sedanjosti, obkroženi z velikimi težavami in težkimi časi.«
– Robert Kramer
»Nikoli ni bilo scenarija. Robert je deloval po načelu kopičenja, popravljanja, dodajanja. /…/ /.../ V tem filmu so pravzaprav trije filmi: fiktiven road movie z glavnim likom Docom, Robertov dokumentarec ter film, ki ga je ustvarila ekipa kot ‘intelektualni kolektiv’.«
– Richard Copans
kritike
»/…/ kar film dejansko pokaže, je ustroj ameriške družbe ob koncu 80. let. Kramer namreč podaja toliko variacij raznorodnih družbenih razmerij, toliko plasti in toliko fragmentov, da na koncu lahko vidimo tisto, česar ni mogoče pojmovati kot obliko, reprezentacijo ali refleksijo realnosti, marveč le kot iskanje načina, da bi bilo v podobah videti, kar se jim vseskozi pravzaprav izmika … Tako se dovrši kramerjevska modifikacija načela sondiranja, v katerem sam spekulum ni ‘brezinteresno mehansko’ sredstvo pogleda, ki teži k predstavljanju resnice, celotne in edine resnice, ampak je zainteresirana instanca, ki namesto da bi realnost skušala zaobseči v njeni (navidezni) koherentnosti, vanjo vseskozi vnaša klice kaosa. /…/ Samo prodiranje v nevralgična območja pa je hkrati dovolj neusmiljeno, da zadaja rane, s katerimi realnost pripravi do tega, da dejansko zakrvavi.«
– Andrej Šprah, Prizorišče odpora, 2010
iz prve roke
»Nič ni bolj pomilovanja vrednega od tega, da svetu napoveš svojo upokojitev, nato pa se spet vrneš. Ali je res mogoče, da se zavedaš patetičnosti tega početja, pa to vseeno storiš? Mar star človek, ki se slepi, da je kljub pozabljivosti še vedno pri močeh, ravno s tem ne dokazuje, da je njegov čas že minil? Prav gotovo.
Lahko seveda vplete druge ljudi in povzroči kup težav, vendar film vseeno dokonča. Povsem mogoče pa je tudi, da v ključnem trenutku zboli ali umre. Sam je na to morda povsem pripravljen, za tiste, ki jim ostane breme nedokončanega filma, pa bi bilo neznosno.
Izdelava animiranega celovečerca zahteva vsaj tri leta. /.../ Toda kako bo videti svet čez tri leta? V kakšnem stanju bo zavest gledalcev, ko bodo gledali naš film? Se naša doba, neopredeljiva, neulovljiva, bliža svojemu koncu? Ali ni ves svet v nenehnem gibanju? Morda nas čaka vojna ali naravna katastrofa, morda celo oboje. Če se v takšnem času lotiš filma, ki bo nastajal tri leta, kakšen naj bo?«
– Hayao Miyazaki
kritike
»Miyazakijev mističen novi film /.../ je vznemirljivo, razburljivo doživetje, ki postopoma preraste v nekaj veličastnega, celo apokaliptičnega. /.../ Fant in čaplja je zgodba o nujnosti prepoznavanja in sprejemanja odgovornosti – notranje potovanje od nedolžnosti k izkušenosti.«
– Adam Nayman, Sight and Sound
»Film je nenavaden kot življenje samo. /…/ Čeprav se nikoli ne opredeli kot zgodba o umetnikovem odraščanju /.../, si ne moremo kaj, da ga ne bi gledali kot režiserjevo samoizpoved. /…/ To je zgodba o pogumu, potrebnem za sprijaznjenje s pogosto neznosnimi okoliščinami, v katere nas postavi življenje, pa tudi o notranji svobodi, da si predstavljamo drugačne okoliščine in druga možna življenja. /…/ [Mednarodni] naslov Fant in čaplja se hrepenečemu, kontemplativnemu tonu filma prilega veliko manj kot izvirni japonski naslov, ki se v prevodu glasi ‘Kako živite?’. Besedna zveza prihaja iz naslova romana za fante iz leta 1937, ki ga je Miyazaki bral v mladosti /.../. Ko so ga /…/ vprašali, kako bi sam odgovoril na naslovno vprašanje, je dejal: ‘Ta film snemam prav zato, ker nimam odgovora.’ Miyazaki je /…/ eden redkih živečih filmskih ustvarjalcev v kateremkoli žanru, čigar filmi nam vztrajno zastavljajo prav to vprašanje – kot kakšne častitljive ljudske pripovedke ali pravljice nas očarajo s fantastičnimi vizijami, medtem ko nam postavljajo moralne uganke, ki jih še zdaleč ni preprosto rešiti.«
– Dana Stevens, Slate
»To je zrela, kompleksna mojstrovina, ki preplete režiserjevo preteklost, sedanjost in prihodnost – čudovita enigma, na katero je bilo vredno čakati.«
– Emma Steen, Time Out Japan
»Ko nam je Hayao Miyazaki nazadnje dal verjeti, da se poslavlja od filma, nam je zapustil verz Paula Valéryja o življenju, smrti in umetnosti. ‘Poskusiti moramo živeti!’ je zaključni stavek filma The Wind Rises, pa tudi druga polovica aleksandrinca v Valéryjevi pesmi Morsko pokopališče, ki se začne z ‘Veter se dviga!’ /…/ Fant in čaplja je pravzaprav v veliki meri liturgija, objem, priznanje. Miyazaki preprosto želi, da bi namesto sledenja zgodbi v običajnem, pripovednem smislu besede film preprosto začutili /…/. Kar je bilo v filmu The Wind Rises nenehno prizadevanje, da na otipljiv način prikaže nevidno gibanje zraka kot popolno metaforo za skoraj vse, zdaj postane praznik za čute, namenjen odkrivanju skrivnosti dobrega življenja. Režiser je večkrat izrazil svojo naklonjenost Yoshinovi knjigi How Do You Live?, nekakšnemu priročniku o težki umetnosti življenja, ki ga stric piše za svojega nečaka. To je zapuščina, ki jo Miyazaki zdaj želi pustiti za seboj. /…/ Pred nami je nekakšen anarhičen, boleč in radosten vademekum o njegovem ustvarjanju, življenju in celo smrti.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Imamo velik privilegij, da živimo v času, ko Mozart piše simfonije, ko Van Gogh slika slike – kajti Miyazaki-san je mojster takšnega formata. /.../ Miyazaki je po mojem mnenju največji režiser animiranega filma vseh časov /…/. Njegovi filmi so tako intimni, da imamo občutek, kot bi se pogovarjali z njim. So tudi paradoksalni, saj razume, da lepota ne more obstajati brez groze, nežnost pa ne brez surovosti. /.../ Vsaka od njegovih parabol je polna sočutja in vere v človeštvo.«
– Guillermo del Toro
»Zelo malo je filmskih ustvarjalcev, od katerih lahko upravičeno pričakujemo, da bodo ustvarili podobe, kakršnih še nismo videli /.../. Zdi se, da Fant in čaplja bolj kot kateri koli drug Miyazakijev film sproti izumlja svoje vesolje. To je dezorientirajoča, a čudovita izkušnja. Spet me je osupnila tudi ekscentričnost številnih bitij in kako nežno jih ima Miyazaki rad: če se boste ustavili in pokramljali z enim iz velike jate pelikanov, vam bo povedal o svojem težkem življenju.«
– Will Sloan, Cinema Scope
»Fantastična eksplozija poezije, filozofije in pristnih čustev. /.../ Fant in čaplja je bogato samoreferenčen in globoko ganljiv film, ki združi umetniške motive iz vse Miyazakijeve filmografije in odkrito izraža upanje v naslednjo generacijo.«
– Mark Asch, Little White Lies
»/…/ vrhunski rokodelski film, v katerem bo vsak gledalec, ki se bo prepustil njegovi čarovniji, našel drugačen pomen.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Lunana: jak v razredu je film, ki ne komplicira, čeprav ga je bilo precej komplicirano posneti. /.../ Domačine so igrali kar prebivalci vasi sami in čeprav je zgodba izmišljena, film podaja širši, skoraj dokumentarni vpogled, ki življenje v tako imenovani temni dolini približa iz različnih vidikov in se imenitno sklada z njegovo nežno, a globoko vsebino. Glavno sporočilo filma Lunana: jak v razredu je po besedah režiserja Pawa Choyninga Dorjia, da so upi in sanje ki povezujejo, človeštvo celo v tako edinstvenem svetu enaki. In prav ta edinstvena povezanost nečesa univerzalnega, kot je sreča, z nečim tako zelo specifičnim, kot je Lunana, film spremenil vizualno in vsebinsko čudovito potovanje.«
- Gaja Pöschl, Radio Slovenija
»V času, ko vsi povsod ugotavljajo, da je učiteljski poklic necenjen, je lepo videti film, ki ga ne le ceni, temveč slavi, še lepše pa je videti ljudi, ki ga brezmejno cenijo in slavijo - in ki se učitelja brezmejno razveselijo. /.../ Vsi - prebivalcev Lunane je 56! - komaj čakajo, da se pouk začne. In ko se začne pouk, se začne prihodnost. Učitelja imajo za nekoga, ki se »dotika prihodnosti«. Dogajati se začnejo najpomembnejše stvari na svetu. Lunančani izgledajo kot najsrečnejši ljudje na svetu. V učilnico prinesejo le svojo srečo, da se lahko učijo – Ugyen /.../ pa prinese le svojo srečo, da lahko uči. Brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije, brez cinizma, brez igric. Najzakotnejšo šolo na svetu prelevi v ultimativno šolo življenja. ZA+«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
o avtorjih
Marya Zarif je vsestranska ustvarjalka, oblikovalka, scenaristka in režiserka multimedijskih vsebin, ki pogosto ustvarja tudi vsebine za mlade. Diplomirala je iz komunikologije in dramskega pisanja na Nacionalnem inštitutu za sliko in zvok v Quebecu, kjer danes tudi živi. Rojena je bila v Siriji, odraščala je v Alepu, zato dobro pozna Dunjin rojstni kraj in različne izzive, s katerimi se soočajo Sirijci od začetka vojne. Podobno kot mnogi Sirijci po svetu, s katerimi je povezana, jo je tragedija, ki jo doživlja njen rojstni kraj, spodbudila k aktivnemu sodelovanju. Leta 2020 je napisala scenarij in sorežirala serijo animiranih oddaj z zgodbo o Dunji; idejo je nato razvila za film, leta 2021 pa je v francoščini izšla tudi knjiga. Dunja in princesa iz Alepa je njen prvi celovečerni film.
André Kadi je leta 2007 prišel v Kanado kot avtor stripov in glasbenik ter se pridružil podjetju Frima, kjer je ostal več let. V naslednjih letih je sodeloval z več animacijskimi studii in avtorji, Dunja in princesa iz Alepa pa je njegov prvi celovečerni film.
iz prve roke
»Moj ustvarjalni proces se je kot vedno začel z energijo lika. Z njenim glasom, gibanjem, videzom. Ko sem torej razmišljala, kako otrokom povedati zgodbo o migrantih, sem začela z risanjem skupine migrantov s kovčki, na poti, potem pa sem jim postopoma dala imena, priimke, značaj, etnično in versko ozadje ter zgodbo. V meni je prevladovala misel, da moramo v takšnih razmerah le vzeti, kar smo, in poskusiti ugotoviti, kaj bomo s tem naredili. V središču, na čelu skupine, je bila podoba drobne deklice, ki z odprtimi rokami pozdravlja neznano, z neverjetnimi lasmi, veseljem do življenja in neizčrpno radostjo. To je bila Dunja. Dunja, ker ime, ki ga dajejo deklicam v arabskem svetu, pomeni svet, natančneje zemeljsko življenje. To ime vsebuje vse, kar Dunja nosi v sebi. Izgubi vse, a je njen ves svet.«
- Marya Zarif
kritike
»Ta očarljiva in privlačno animirana zgodba o deklici begunki je namenjena družinskemu občinstvu, vendar pa bi se kljub fantazijskim elementom – ali prav zaradi njih – lahko izkazala za izjemno močno pripoved tudi za oboževalce animacije med odraslimi.«
»Nežni šarm filma izhaja iz všečnega in skrbno premišljenega vizualnega sloga – ne glede na to, kako mračen je pogled, je podoba vedno polna nasmehov in cvetja, ki predstavljajo optimističen Dunjin značaj. Enako pomembna je tudi uporabljena glasba – veliko vlogo imajo oud in flavte, najmočnejši pa so trenutki, ko filmski liki skupaj pojejo in plešejo – ti prizori najučinkoviteje prenašajo filmski praznični pristop k življenju, ne glede na to, kakšne izzive nam prinaša.«
- Wendy Ide, Screen Daily
o avtorju
Benoît Chieux je francoski scenarist, režiser in animator. Kot sorežiser in scenarist je sodeloval pri dveh celovečernih filmih znanega studia Folimage Mia in Migou (2008) in Teta Hilda (2013). Leta 2014 je posnel svoj prvi kratki animirani film Tiger Tied Up in One Rope, leta 2016 pa mu je sledil še Midnight’s Garden, ki je bil nominiran za nagrado cezar v kategoriji najboljši kratki animirani film.
iz prve roke
»Ne zanimajo me klasične iniciacijske zgodbe, polne križev in težav, prek katerih junak odkrije samega sebe. Tak scenarij se mi zdi preveč obrtniški, preveč predvidljiv, brez presenečenj in na koncu koncev povsem nepristen. Široko je zgolj potovanje, z vsem, kar ta beseda pomeni v smislu nepredvidenega, naključnega in na videz nesmiselnega, kot so denimo tiste male čarovnice v filmu. Te ne igrajo nobene posebne vloge, pa vendar Julijino pajdašenje z njimi pusti trajen vtis. Gledalci si lahko o tem pajdašenju mislijo, kar hočejo. Menim, da je to bistvo življenja. Vsak dan se nam dogajajo banalna srečanja in včasih preizkušnje, ki nas gradijo in rušijo, ne da bi se tega takrat zavedali. Najudarnejši dogodki niso vselej tudi najpomembnejši.
Kot režiser sem obseden z uprizarjanjem nevidnega: upodobiti veter v animaciji je neznanski izziv! [...] Ne zanima pa me samo veter kot tak, temveč vse, kar predstavlja. Veter je zrak, ki nas obdaja, dih, zaradi katerega lahko govorimo in pojemo. Brez dihanja ni življenja. In navsezadnje je tisto, čemur v katoliški veri pravimo »Sveti Duh«, obstaja pa tudi v vseh drugih religijah. Ta ideja je vsebovana v enem ključnih prizorov filma, ko Široko vdihne življenje Selmi, ne da bi se je dotaknil, in jo tako oživi. Veter je navzoč v različnih oblikah: kot prisotnost oblakov na nebu, kot poosebljenje viharja, zvoka, glasbe …«
- Benoît Chieux
kritike
»... film pa gledalcu ponudi prekrasen vizualni skok v slavospev domišljiji, ki ga ne gre zamuditi.«
- Tamara Harb, Vikend
iz prve roke
»Nikoli si nisem predstavljal, da bi ustvaril animiran film, vendar me je zgodba knjige močno prevzela. Spravila me je v smeh in sanjarjenje. Presenetila me je ter me spodbudila k razmisleku o prijateljstvu in njegovi krhkosti, o tem, kako premagovati konec razmerja. Duša te zgodbe me je pognala k ustvarjanju filma Robotove sanje.«
– Pablo Berger
vtisi mlade programske ekipe Kinotripa
»Med gledanjem filma sem občudovala izjemne vizualne podrobnosti in se smejala čudaškim vragolijam glavnih likov … vse do nepričakovanega konca zgodbe. Ta film na ljubeče-žalosten način seže do univerzalnega: naša čustva bodo vedno zapletena, naše izkušnje bodo vedno pustile za sabo svoj pečat.«
– Sofiia Rypalenko, članica 8. generacije Kinotripa
o avtorjih
Marya Zarif je vsestranska ustvarjalka, oblikovalka, scenaristka in režiserka multimedijskih vsebin, ki pogosto ustvarja tudi vsebine za mlade. Diplomirala je iz komunikologije in dramskega pisanja na Nacionalnem inštitutu za sliko in zvok v Quebecu, kjer danes tudi živi. Rojena je bila v Siriji, odraščala je v Alepu, zato dobro pozna Dunjin rojstni kraj in različne izzive, s katerimi se soočajo Sirijci od začetka vojne. Podobno kot mnogi Sirijci po svetu, s katerimi je povezana, jo je tragedija, ki jo doživlja njen rojstni kraj, spodbudila k aktivnemu sodelovanju. Leta 2020 je napisala scenarij in sorežirala serijo animiranih oddaj z zgodbo o Dunji; idejo je nato razvila za film, leta 2021 pa je v francoščini izšla tudi knjiga. Dunja in princesa iz Alepa je njen prvi celovečerni film.
André Kadi je leta 2007 prišel v Kanado kot avtor stripov in glasbenik ter se pridružil podjetju Frima, kjer je ostal več let. V naslednjih letih je sodeloval z več animacijskimi studii in avtorji, Dunja in princesa iz Alepa pa je njegov prvi celovečerni film.
iz prve roke
»Moj ustvarjalni proces se je kot vedno začel z energijo lika. Z njenim glasom, gibanjem, videzom. Ko sem torej razmišljala, kako otrokom povedati zgodbo o migrantih, sem začela z risanjem skupine migrantov s kovčki, na poti, potem pa sem jim postopoma dala imena, priimke, značaj, etnično in versko ozadje ter zgodbo. V meni je prevladovala misel, da moramo v takšnih razmerah le vzeti, kar smo, in poskusiti ugotoviti, kaj bomo s tem naredili. V središču, na čelu skupine, je bila podoba drobne deklice, ki z odprtimi rokami pozdravlja neznano, z neverjetnimi lasmi, veseljem do življenja in neizčrpno radostjo. To je bila Dunja. Dunja, ker ime, ki ga dajejo deklicam v arabskem svetu, pomeni svet, natančneje zemeljsko življenje. To ime vsebuje vse, kar Dunja nosi v sebi. Izgubi vse, a je njen ves svet.«
- Marya Zarif
kritike
»Ta očarljiva in privlačno animirana zgodba o deklici begunki je namenjena družinskemu občinstvu, vendar pa bi se kljub fantazijskim elementom – ali prav zaradi njih – lahko izkazala za izjemno močno pripoved tudi za oboževalce animacije med odraslimi.«
»Nežni šarm filma izhaja iz všečnega in skrbno premišljenega vizualnega sloga – ne glede na to, kako mračen je pogled, je podoba vedno polna nasmehov in cvetja, ki predstavljajo optimističen Dunjin značaj. Enako pomembna je tudi uporabljena glasba – veliko vlogo imajo oud in flavte, najmočnejši pa so trenutki, ko filmski liki skupaj pojejo in plešejo – ti prizori najučinkoviteje prenašajo filmski praznični pristop k življenju, ne glede na to, kakšne izzive nam prinaša.«
- Wendy Ide, Screen Daily
iz prve roke
»Pri pravici se mi zdi zanimivo, da ni nesporna, ampak relativna. Odvisno od zornega kota, iz katerega pripovedujemo zgodbo, lahko nekdo verjame, da je pravično eno, lahko pa je prepričan v ravno nasprotno. S soscenaristko Isabel Peña gledalca (in s tem tudi sebe) rada postaviva v čevlje nekoga drugega, v najbolj nepričakovano situacijo. Ko ustvarjava like, se prisiliva, da jih razumeva.
Razpadajoča vas /…/, katere prebivalci so nezaupljivi do tujcev. Brata, jezna na svet. Njuna realnost proti realnosti tujcev. Domovina kot ozemlje spora. Soočenje v smislu ‘jaz sem tu doma, ti pa ne’ … Najprej sva morala razumeti, zakaj Antoine in Olga tvegata vse, da bi v tem kraju uresničila svoj projekt. Vendar to nista bila edina lika, ki ju je bilo treba razumeti. Med pisanjem sta naju močno zanimala tudi antagonista, brata Anta, ki v vasi živita že od rojstva. Ne da bi ju skušala opravičevati, sva razumela njuno stisko, njuno sovraštvo, pa tudi strah. Prizori, v katerih se aloitadorji povzpnejo na konja, se z njim borijo, ga onesposobijo, nato pa mu odrežejo grivo, spominjajo na koreografijo, lepo in hkrati nasilno, v kateri se človek in žival neusmiljeno spopadeta, dokler eden od njiju ne zmaga. Iz kaosa nastane red, potem pa spet vse od začetka, z drugim konjem. To se nama je zdela čudovita metafora za uvod v film.«
- Rodrigo Sorogoyen
kritike
»Sorogoyenova kamera je čisti film, z njo zna pripovedovati izjemne zgodbe, privlačno in verodostojno ujeti številne občutke, ustvariti vzdušje in hipnotizirati gledalca. Ta vizualna moč preveva tudi njegov najnovejši film Zveri. In nas vpelje v težko, mračno, kompleksno zgodbo, polno odtenkov; na začetku grozečo, v nadaljevanju uničujočo, v razpletu presenetljivo.«
- Carlos Boyero, El País
»Eden najmočnejših filmov, kar sem jih videla v letošnjem letu.«
- Catherine Deneuve
»Poleg učinkovitega poigravanja s kodi trilerja se film na novo izumlja v osupljivih transžanrskih piruetah /.../. Delo se giblje na hibridnem področju med trilerjem in minimalistično dramo ter prinaša trenutke izjemne lepote, kadar se Sorogoyen osredotoča na medsebojno naklonjenost francoskega para /…/. A to občutljivo ravnovesje porušijo zapleti, ki jih ne smemo razkriti; takrat vajeti zgodbe prevzame psihodrama v svoji najbolj eksplozivni različici. Film je morda videti bolje, če ga gledamo kot pridušeni triler in ne kot visoko dramo, a privlačnost Sorogoyenovega novega dela je brez dvoma v občutljivem ravnovesju med obema registroma.«
- Manu Yáñez, Fotogramas
»Zveri so psihološki triler, a tudi tiha drama. Francoski film, vendar tudi španski. Zgodba o maščevanju, ki hkrati govori o upanju. Kruta podeželska tragedija globoke in črne Španije, ki pa se ne odpove razsvetljenemu glasu pravičnega, zaželenega, pravilnega, naprednega ... francoskega, recimo. To je film o moških, toda iz ženske perspektive. Je pa nekaj, kar ta film zagotovo ni: pastoralna elegija. Z drugimi besedami: v Zvereh je ravno toliko adrenalinskega Sorogoyena iz filma Que dios nos perdone kot tistega resnega in globokega iz drame Madre. /…/ Film veličastno naravo spremeni v prizorišče klasične tragedije s pridihom fordovskega vesterna, pri čemer vsako gesto prežame z intimno možnostjo odrešitve, ob tem pa ves čas ohranja napetost – dokler v točno določenem trenutku, ob zori, kot na sliki Casparja Davida Friedricha, ne umre kozji pastir. Osupljivo. Ne zamudite.«
- Luis Martínez, El Mundo
»Rodrigo Sorogoyen, trenutno vodilni španski filmski ustvarjalec, prinaša zadušljivo delo. Spust v pekel v prelepem in surovem okolju. Srh vzbujajoč spopad moči v Galiciji, katerega podob ne boste zlahka pozabili. /…/ Režiser v tandemu z zvesto soscenaristko Isabel Peña vleče zgodbo kot nit na tesno naviti klobčič ter navdušuje z občutkom za vzdušje in suspenz. Naj bo nevarnost v prizoru resnična ali zgolj nekje v zraku, film gledalca očara in ga drži v stalni napetosti, vse dokler človeška narava ne razkrije najslabših instinktov, ki se skrivajo v senci soseščine.«
- Olivier Pélisson, Bande à part
»Sorogoyen, vzgojen na mleku ameriškega filma sedemdesetih let /.../, pripelje tlečo grozo do vrhunca v vznemirjujoči kader-sekvenci, postavljeni v bar, spominjajoč na saloon (čisti vestern: vse je tam, vključno s tujcem, ki je prišel porušit ustaljeni red). Predvsem pa film prežame z resnično človeško dimenzijo: telesa, poškodovana od dela, dokazi o ljubezni para, sosedova rojstnodnevna zabava ... Vendar to še zdaleč niso edini aduti tega družbenega trilerja, ki brez opozorila prevzame Olgin zorni kot. Če bi morala med filmi, ki so jih letos prikazali v Cannesu, izbrati le peščico, bi bil pričujoči zagotovo eden izmed njih.«
- Sophie Grassin, L'Obs
»Eden najzanimivejših filmskih ustvarjalcev svoje generacije /…/ z živčno režijo ter surovo in mračno zgodbo ustvari napeto črno pravljico o ksenofobiji in razrednem boju /.../; film, ki je v enaki meri intimna družbena drama in ruralni triler.«
- Olivier Delcroix, Le Figaro
»Rodrigo Sorogoyen v svojem najnovejšem in sijajnem filmu znova naslika brezupen portret človeške eksistence s pomočjo filmskih in žanrskih kodov. Če je šlo prej za triler, detektivko in dramo /.../, se tokrat z vnetim poznavalstvom in silovitim slogom odloči za vestern. Zveri so namreč vestern na enak način, kot so to bili – v angleški različici žanra – veliki (in zelo nerazumljeni) Slamnati psi (Straw Dogs) Sama Peckinpaha ali zgodnejši, mojstrski Slab dan v Black Rocku (Bad Day at Black Rock) Johna Sturgesa.«
- Fausto Fernández, Fotogramas
»Solidarnost tako zamenja resentiment, ki »pozabljene« /.../ spreminja v pasivno-agresivne volivce ekstremne desnice. V teh dveh Francozih jim ni težko videti ošabne, »napoleonske« elite, ki se jim posmehuje - in ki jo je treba vandalizirati, sabotirati, poscati, zastrupiti, uničiti, zverinsko pokončati. Idilična galicijska razglednica mutira v Slamnate pse, le da tu vse napetosti prihajajo počasi. ZA«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Rodrigo Sorogoyen s svojim popolnim obvladovanjem vseh elementov filmskega jezika mojstrsko stopnjuje napetost in na polovici filma povsem spremeni perspektivo, kot prelomna celovečerca Avantura in Psiho iz leta 1960. V enaki meri, kot je to podeželska srhljivka ali kriminalka, je tudi študija značajev in intimna drama o moško-ženskih odnosih, o prišlekih in domorodcih, o ljubezni in sovraštvu, tudi o trku razredov oziroma kultur. Ljudje lahko živimo v istem času in prostoru, ampak hkrati v vzporednih svetovih.«
- Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija
iz prve roke
»Pred nekaj leti sem bil zaradi covida za več tednov priklenjen na posteljo. /…/ Gledal sem Rohmerjeve filme in začel razmišljati: v Nemčiji nimamo žanra ‘poletnega filma’, kakršnega poznajo Američani in Francozi. V Franciji se ti filmi običajno vrtijo okoli dveh mesecev, ko ljudje preživljajo počitnice v gorah ali na plažah. Opazujemo mešanico vseh slojev, mlade na pragu odraslosti, ki odkrivajo sami sebe in izkušajo ljubezen, spolnost, srčne bolečine, izdajstvo. /…/ Francozi temu pravijo education sentimentale. To je nekaj, česar se v odrasli dobi spominjamo kot brazgotine, kot nečesa, kar nas je prizadelo in nam razkrilo nekaj o svetu. /.../ V ameriških poletnih filmih gre običajno za spomin na nekaj, kar se je zgodilo, a to lahko vidiš in čutiš zdaj, v tem trenutku. To je skupno vsem poletnim filmom: dogajajo se v sedanjosti, hkrati pa gre za spomin na nekaj, kar si zamudil, na napako, ki si jo storil. Morda tisti trenutek, ko bi lahko poljubil dekle, a si izpustil priložnost. Trideset let pozneje – ko boš ležal v postelji s covidom – boš vedel, da je bila to napaka tvojega življenja. /…/ Najpomembnejši navdih za Rdeče nebo je bil film Ljudje v nedeljo (Menschen am Sonntag), ki sta ga leta 1930 po zgodbi Billyja Wilderja posnela Robert Siodmak in Edgar G. Ulmer. /…/ Film govori o poletju in mladih, posnetki so jasni in sveži, prav tako ljudje. Ko ga gledaš, imaš občutek, da fašizem v Nemčiji nikoli ni imel možnosti, saj je imel delavski razred toliko veselja do življenja. Tri leta pozneje je bilo vse uničeno, vsi trije režiserji pa so morali zapustiti Nemčijo in oditi v Hollywood. /…/ Nemci smo izgubili svoje poletje. Skupaj z igralci sem razmišljal, zakaj danes v vseh nemških poletnih filmih gledamo starše, tovarne in policiste. Nimamo več svobode. Uničena je bila leta 1933. /…/ Lik pisatelja ima tri izvore. Prvi je film Érica Rohmerja Zbirateljica (La Collectionneuse), ki govori o dveh zgubah in mladi ženski. Moška si o njej domišljata vse mogoče, v nekem trenutku pa dekle preprosto odide in ju pusti sama. Drugi navdih je bila novela Čehova z naslovom Hiša z mezaninom, v kateri prijatelja umetnika skupaj preživljata poletje. Na sosednjem posestvu živita sestri. Ena od njiju ljubi enega od moških, vendar zamudita priložnost za ljubezen, ker umetnik vidi samo sebe. To dvoje me je pripeljalo do tretje točke. Leta 1995 sem posnel svoj drugi film Cuba Libre. Z njim sem želel doseči velike stvari, vendar sem pozneje spoznal, da sem le igral režiserja in da v resnici nisem čutil strasti do snovi, ampak sem bil samo zagledan vase.«
– Christian Petzold
portret avtorja
Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu in študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Z deli, kot so Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Na mednarodno prizorišče se je prebil z Barbaro (2012), zgodbo o vzhodnonemški zdravnici, ki jo zaradi poskusa pobega premestijo v bolnišnico na podeželju. Film mu je poleg kritiške hvale in številnih drugih nagrad prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu. Leta 2014 je s Phoenixom (2014), hitchcockovsko psihološko dramo, umeščeno med ruševine Berlina leta 1945, Petzold potrdil svoj sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Sledil je Tranzit (Transit, 2018), zgodba o mladeniču na begu pred fašističnim okupatorjem, prestavljena v 21. stoletje. Film smo si v prisotnosti režiserja lahko ogledali na 29. Liffu, festival pa je Petzoldu posvetil tudi retrospektivo. V Kinodvoru smo nazadnje predvajali Undine (2020), zgodbo o mitološki vodni nimfi, ki si jo je režiser zamislil kot prvi del trilogije na temo naravnih elementov. Film je Pauli Beer prinesel srebrnega medveda na Berlinalu in nagrado Evropske filmske akademije, igralka pa je eno glavnih vlog odigrala tudi v Petzoldovem drugem delu trilogije Rdeče nebo.
kritike
»Režiser odnose med liki pripelje do čarobne intenzivnosti. Ljubezen in bolečina se izkažeta za tragično povezani, vendar film pokaže tudi pot ven – in nas prav zato navda s takšno žalostjo in s takšnim veseljem.«
– Cornelia Geißler, Berliner Zeitung
»Petzoldovo pisanje še nikoli ni bilo tako lahkotno, jedrnato in odkrito smešno, polno mimogrede odvrženih bodic in glasno neizrečenih resnic. V filmu najdemo odtenke najbolj krutega Rohmerja in najbolj kul Baumbacha; vse do zadnje tretjine, ko najostrejši in najbolj presenetljiv od številnih spretnih tonskih zasukov poveže to elegantno igro razmerij z bolj dobesedno ‘elementarnimi’ vprašanji bivanja in preživetja na tej zemlji – surovo prebujenje za Leona kot človeka in kot pisatelja, nakazano s plavajočimi drobci pepela v pretoplem vetru. To je drzen preobrat, ki Petzolda vrne v območje lirične melodrame, v katerem je ustvaril večino svojih najboljših del. Ko se film zaustavi ob čudovito umirjenem, dih jemajočem branju Azre, kratke, grenko-sladke pesmi Heinricha Heineja o čakanju in hrepenenju /…/, to ne deluje pretenciozno, ampak kot razveseljujoča vrnitev v režiserjevo naravno stanje. /…/ S prikazom umetnika začetnika, ki je prisiljen zbrisati vse, kar je napisal, da bi začel znova, film Rdeče nebo hkrati naslika portret veterana, odprtega za samorefleksijo in živahno samoprenovo.«
– Guy Lodge, Variety
»To je neusmiljena značajska študija, komedija družbene zadrege z mračnim in tragičnim podtonom. Vse dokler je finale ne zapelje v povsem drug register.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Petzold uspe vsakič znova spodnesti naša pričakovanja in prav zaradi te nepredvidljivosti je Rdeče nebo takšna mojstrovina. V sto treh minutah se večinoma razvija kot zelo učinkovita komedija zmešnjav, toda ravno ko se začnemo sproščati ob smehu (ali bolje: krohotu), nastopijo preobrati, približuje se nevarnost, izbruhne tragedija. Zapeljivo, skrivnostno, vznemirjujoče in navdušujoče Rdeče nebo je polno izjemnih trenutkov, vzdušij in konfliktov, ki nas popeljejo v najrazličnejša duševna stanja. Fotografija Hansa Fromma, uporaba čutnih pesmi, kot je In My Mind skupine Wallners, ter prispevek petih sijajnih igralcev spremenijo Rdeče nebo v osupljivo, hipnotično doživetje. Film v najčistejši obliki.«
– Diego Batlle, Otros Cines
»Le malo filmov bo letos žarelo s takšnim tihim sijajem kot Rdeče nebo nemškega režiserja Christiana Petzolda, romaneskna in prefinjena značajska študija, ki se blešči znotraj komorne drame – film, lahkoten kot lenoben poletni dan in srce parajoč kot konec poletne ljubezni. /.../ Petzold raziskovanje moškosti opremi z izdatno mero humorja ter ustvari morda svoje najbolj smešno delo doslej. /…/ Kompleksen film, intenziven in razburljiv kot poletna nevihta.«
– Tomris Laffly, The Wrap
»To je Petzoldovo najbolj zabavno, smešno in zrelo delo doslej, njegova različica filma Osem in pol Federica Fellinija. Po eni strani gre za dramo o umetniku in spretno parabolo, po drugi pa za ironičen, lahkoten poletni film.«
– Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung
»Neprizanesljivi in na trenutke jedko smešni film nemškega režiserja Christiana Petzolda Rdeče nebo je pravi tonik za gledalce, naveličane prijetnih, všečnih, dostopnih in dolgočasnih likov.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Petzoldov najnovejši film Rdeče nebo se razvija z vso zapeljivostjo napete novele.«
– Rory O'Connor, The Film Stage
»Rdeče nebo je zabaven film z iskrivostjo in filozofskim uvidom, pa tudi opomin, da bi se morali – medtem ko razmišljamo o apokalipsi – naučiti malce bolje razumeti drug drugega in same sebe.«
– Jonathan Romney, Financial Times
»Nemški režiser v svojem najnovejšem filmu ustvari veličasten komentar o ljubezni in njeni uničujoči moči, pri tem pa ne skopari s satiro. /.../ Rdeče nebo premore več humorja kot morda katero koli režiserjevo prejšnje delo, toda v Petzoldovih mojstrskih rokah drama in komedija delujeta v lahkotni in vznemirljivi harmoniji.«
– Caitlin Quinlan, Sight & Sound
»Rdeče nebo /.../ je film, ki nima nobenih iluzij o tem, kako nastane umetnost - vanjo gre ogromno egoizma, patologije, destruktivnosti, nepredelanih napetosti, dvomov, strahov in travm, zavisti, nelojalnosti, iger moči in nejasnih spominov. Umetniški proces spominja na levitev pošasti. Okrog umetnika padajo trupla. Ne da bi sam to sploh opazil. Ne da bi opazil, daje na oddelku 4. Ne da bi opazil, da ogenj človeka povozi. Ne da bi opazil, da je v Pompejih. ZA+«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Tako je Rdeče nebo med drugim poletni film o brezskrbnosti toplih dni, preprostem sklepanju novih prijateljstev in iskanju romanc, nato pa v zadnji tretjini z grozečim požarom in nekaterimi drugimi prvinami sunkovito spremeni ton v skorajda triler preživetja, ki opozori na okoljsko krizo in minljivost življenja. Režiser ta preobrat izvede suvereno in gledalca pelje skozi premik fokusa zgodbe in podobe, ne da bi izgubil rdečo nit filma. A v svojem jedru je Rdeče nebo zabaven film, ki skrbno zakamuflira artistično agendo. Tako je denimo gozdna lokacija metafora za pravljično okolje iz starih pravljic, nevarnost ognjenega uničenja pa predstavlja grožnjo samim temeljem civilizacije. Ali pa morda namiguje, da ti proti silam narave sploh nimajo možnosti. Film teh vprašanj neposredno niti ne zastavi, kaj šele, da bi ponudil odgovore. Tak pristop bi bil namreč tako prepotenten in prostaški kot protagonist Leon. Kot je režiser priznal, ta predstavlja njegov lastni, mladostniški alter ego. Zdaj pa je, kot pravi, nedvomno čas za drugačno umetnost.«
- Igor Harb, RA Slovenija
iz prve roke
»Med iskanjem lokacij za svoj prejšnji film Adam sem v medini spoznala gospoda, ki je vodil ženski frizerski salon. /…/ Name je naredil močan vtis; na njem je bilo nekaj zelo ganljivega. Spomnil me je na moške, ki sem jih videla v otroštvu, na zgodbe, ki sem jih slišala. /.../ Čutila sem, da je v njegovem življenju nekaj neizrečenega, nekaj potlačenega v zvezi s tem, kdo je globoko v sebi v resnici bil /…/. Zaradi družbenega pritiska je moral zgraditi fasado, ki je bila nekako sprejemljiva. Slišala sem za veliko moških, ki so se poročili le zato, da bi ohranili to fasado. /…/
Imam star kaftan, ki je nekoč pripadal moji mami in me je od nekdaj navduševal. Ko sem bila majhna, se mi je zdel čudovit in govorila sem si, da ga bom nekoč lahko nosila. Leta so minevala in nekega dne sem ga zares oblekla. Spoznala sem, kako dragocene so takšne stvari, saj se prenašajo iz roda v rod in pripovedujejo zgodbo. Zgodbo o človeku, ki jih je izdelal; o dnevih, morda celo mesecih, ki jih je porabil za izdelavo. Kot bi se vanje vtisnila obrtnikova duša, preden so prevzeli bistvo osebe, ki jih bo nosila.
Zares imam rada obrtniške poklice, toda žal izginjajo. V tradicijah, ki jih izgubljamo, je nekaj zelo lepega. Govorijo o tem, kdo smo; so del naše DNK. [Izdelovanje kaftanov] je tradicija, ki jo je treba ohraniti in zaščititi, medtem ko moramo druge postaviti pod vprašaj ... Zelo me potre, ko vidim, kako dejavnosti, kot je šivanje kaftanov, izumirajo. Živimo v družbi, ki preveč hiti in tem veščinam ne namenja potrebnega časa, jih ne ceni več. Jaz pa se rada ustavim, opazujem in si vzamem čas, zato me takšni poklici globoko navdihujejo ...
V mojem filmu je frizer tako postal izdelovalec kaftanov. /.../
Raziskati sem hotela ljubezensko dinamiko, meje, ki jih postavljamo, in naše definicije ljubezni. Verjamem, da ima ljubezen veliko stopenj, veliko oblik, veliko obrazov. Ljubezen je zapletena. Tako zapletena kot izdelava kaftana. Mislim, da jo je škoda poenostavljati.«
- Maryam Touzani
kritike
»Igra chiaroscura v utesnjenih prostorih trgovine pripravi prizorišče za čudovito odo ljubezni in odpuščanju. Pravi dragulj.«
- Oliver Delcroix, Le Figaro
»Avtorica z natančnostjo, ki se lahko kosa z delom obrtnika v središču filma, ustvari presenetljivo toplo zgodbo, ki na vsakem koraku spodnaša naša pričakovanja.«
- Christian Zilko, IndieWire
»Preciznost režiserkinega dela je rezultat angelske potrpežljivosti. Potrpežljivosti, ki daje prednost počasnosti, podrobnostim, neizrečenemu; ki poudarja tišino in subtilne premike; ki daje čustvom čas, da se razcvetijo in premešajo karte.«
- Véronique Cauhapé, Le Monde
»FIno uglašena in neobsojajoča študija dolgotrajnega razmerja, ki cveti kljub pritiskom nasprotujočih si želja in družbenih norm.«
- Jonathan Romney, Screen Daily
»Velik film, plemenit in human, z vsemi tistimi neizrečenimi besedami in namigi, ki tankočutno opisujejo vsakdanje življenje ljubezenskega trikotnika ... Velika umetnost!«
- Gérard Crespo, aVoir-aLire.com
»Modri kaftan si drzne zamisliti svet, v katerem je prostor tako za spoštovanje starih običajev kot za napredek.«
- Peter Debruge, Variety
»Ta čudovito nežni poklon ljubezni v njeni najčistejši obliki ne romantizira zapletov in konfliktov, s katerimi se soočata sorodni duši v središču zgodbe, in prav zato deluje kot resnično iskrena romantična zgodba.«
- Carlos Aguilar, Los Angeles Times
»Pripoved je prepričljiva po vseh merilih; njeni gibki ritmi so hipnotični, vzdušje prevzemajoče, tihi ton in intimna kamera pa nam omogočata kar najboljši dostop do treh likov, ki tudi sami nenehno preučujejo drug drugega.«
- David Rooney, The Hollywood Reporter
»Intimnost v najčistejši, najbolj otipljivi obliki.«
- Marina Ashioti, Little White Lies
»Nežno radikalna tapiserija medosebnih odnosov.«
- Diego Semerene, Slant
iz prve roke
»Med iskanjem lokacij za svoj prejšnji film Adam sem v medini spoznala gospoda, ki je vodil ženski frizerski salon. /…/ Name je naredil močan vtis; na njem je bilo nekaj zelo ganljivega. Spomnil me je na moške, ki sem jih videla v otroštvu, na zgodbe, ki sem jih slišala. /.../ Čutila sem, da je v njegovem življenju nekaj neizrečenega, nekaj potlačenega v zvezi s tem, kdo je globoko v sebi v resnici bil /…/. Zaradi družbenega pritiska je moral zgraditi fasado, ki je bila nekako sprejemljiva. Slišala sem za veliko moških, ki so se poročili le zato, da bi ohranili to fasado. /…/
Imam star kaftan, ki je nekoč pripadal moji mami in me je od nekdaj navduševal. Ko sem bila majhna, se mi je zdel čudovit in govorila sem si, da ga bom nekoč lahko nosila. Leta so minevala in nekega dne sem ga zares oblekla. Spoznala sem, kako dragocene so takšne stvari, saj se prenašajo iz roda v rod in pripovedujejo zgodbo. Zgodbo o človeku, ki jih je izdelal; o dnevih, morda celo mesecih, ki jih je porabil za izdelavo. Kot bi se vanje vtisnila obrtnikova duša, preden so prevzeli bistvo osebe, ki jih bo nosila.
Zares imam rada obrtniške poklice, toda žal izginjajo. V tradicijah, ki jih izgubljamo, je nekaj zelo lepega. Govorijo o tem, kdo smo; so del naše DNK. [Izdelovanje kaftanov] je tradicija, ki jo je treba ohraniti in zaščititi, medtem ko moramo druge postaviti pod vprašaj ... Zelo me potre, ko vidim, kako dejavnosti, kot je šivanje kaftanov, izumirajo. Živimo v družbi, ki preveč hiti in tem veščinam ne namenja potrebnega časa, jih ne ceni več. Jaz pa se rada ustavim, opazujem in si vzamem čas, zato me takšni poklici globoko navdihujejo ...
V mojem filmu je frizer tako postal izdelovalec kaftanov. /.../
Raziskati sem hotela ljubezensko dinamiko, meje, ki jih postavljamo, in naše definicije ljubezni. Verjamem, da ima ljubezen veliko stopenj, veliko oblik, veliko obrazov. Ljubezen je zapletena. Tako zapletena kot izdelava kaftana. Mislim, da jo je škoda poenostavljati.«
- Maryam Touzani
kritike
»Igra chiaroscura v utesnjenih prostorih trgovine pripravi prizorišče za čudovito odo ljubezni in odpuščanju. Pravi dragulj.«
- Oliver Delcroix, Le Figaro
»Avtorica z natančnostjo, ki se lahko kosa z delom obrtnika v središču filma, ustvari presenetljivo toplo zgodbo, ki na vsakem koraku spodnaša naša pričakovanja.«
- Christian Zilko, IndieWire
»Preciznost režiserkinega dela je rezultat angelske potrpežljivosti. Potrpežljivosti, ki daje prednost počasnosti, podrobnostim, neizrečenemu; ki poudarja tišino in subtilne premike; ki daje čustvom čas, da se razcvetijo in premešajo karte.«
- Véronique Cauhapé, Le Monde
»FIno uglašena in neobsojajoča študija dolgotrajnega razmerja, ki cveti kljub pritiskom nasprotujočih si želja in družbenih norm.«
- Jonathan Romney, Screen Daily
»Velik film, plemenit in human, z vsemi tistimi neizrečenimi besedami in namigi, ki tankočutno opisujejo vsakdanje življenje ljubezenskega trikotnika ... Velika umetnost!«
- Gérard Crespo, aVoir-aLire.com
»Modri kaftan si drzne zamisliti svet, v katerem je prostor tako za spoštovanje starih običajev kot za napredek.«
- Peter Debruge, Variety
»Ta čudovito nežni poklon ljubezni v njeni najčistejši obliki ne romantizira zapletov in konfliktov, s katerimi se soočata sorodni duši v središču zgodbe, in prav zato deluje kot resnično iskrena romantična zgodba.«
- Carlos Aguilar, Los Angeles Times
»Pripoved je prepričljiva po vseh merilih; njeni gibki ritmi so hipnotični, vzdušje prevzemajoče, tihi ton in intimna kamera pa nam omogočata kar najboljši dostop do treh likov, ki tudi sami nenehno preučujejo drug drugega.«
- David Rooney, The Hollywood Reporter
»Intimnost v najčistejši, najbolj otipljivi obliki.«
- Marina Ashioti, Little White Lies
»Nežno radikalna tapiserija medosebnih odnosov.«
- Diego Semerene, Slant
iz prve roke
»Zame je bilo pomembno, da ne posnamem filma o gastronomiji. Bolj je šlo za režijski izziv, ki ga je gastronomija ponujala. Želel sem posneti film, ki ne bi bil podoben nobenemu drugemu. Zamislil sem si, da bi gastronomijo vpletel v ljubezensko zgodbo in prikazal, kako moški in ženska, ki delita strast do kulinarike in živita skupaj že več kot petindvajset let, razvijeta to duhovno vez. /.../ To je bila tudi priložnost za raziskovanje nečesa, kar filmi redko postavijo v ospredje, še manjkrat pa so pri tem uspešni: mislim na zakonsko zvezo. Par v tej zgodbi povezuje medsebojno zaupanje in razumevanje, kakršna na začetku devetnajstega stoletja nista bila pogosta ... Čudovito je pri ljudeh njune starosti – v jeseni življenja, kot bi rekel Dodin – videti željo po življenju, ki je po mojem mnenju značilno francoska: nobene romantike ali gorečih strasti, le nekaj urejenega, zadržanega in umirjenega v odnosu do sveta in narave. Cenim nežnost in zmernost, ki ju najdemo v francoski umetnosti in miselnosti. V tem pogledu se mi zdi moj film izrazito francoski. /.../ Že skoraj dvajset let sem si želel posneti nekaj takšnega. Mislim, da je bil zdaj pravi čas. Šele pri teh letih sem začel resnično ceniti preproste stvari. Skleda riža z zelenjavo ali ribo – takšni preprosti užitki so zame postali zelo dragoceni. Človek spozna, da je gastronomija zelo pomembna. Poleg tega odkriješ lepoto vsega, kar se skriva v tvoji notranjosti.«
– Tran Anh Hung
kritike
»So ljudje – med njimi tale kritik –, ki bodo ob gledanju [prvega prizora] v želodcu začutili prijetno vznemirjenje in takoj vedeli, da je film, ki sledi, narejen prav po njihovem okusu – in potem so tukaj vsi drugi. Okus strasti ni za vsakogar, in to je čisto v redu. /.../ Francosko-vietnamski režiser se trideset let po prvem celovečercu Vonj po zeleni papaji /.../ vrača v filmsko kuhinjo, da bi ustvaril pravi gastronomski spektakel v slogu filmov Babettina gostija ali Kot voda za čokolado. Hrana je téma, smisel in gonilo te skopo zasnovane, a nadvse očarljive ljubezenske zgodbe /.../ Konflikti so minimalni, presenečenj ni. Okus strasti /.../ namesto tega svoje občinstvo drži v oblasti zgolj s predajanjem lepoti, kulinaričnimi užitki in ne nazadnje z ljubeznijo, ki je neločljivo povezana z visoko kulinariko. Vse to nam ne prebudi le apetita – film je tudi nepričakovano ganljiv.«
– Guy Lodge, Variety
»Benoît Magimel in Juliette Binoche sta zvezdnika te prečudovite gastronomske romance Tran Anh Hunga, ki prekipeva od nežnosti in nenavadne kulinarične čutnosti.«
– Cyprien Caddeo, L'Humanité
»Nad prefinjeno lepim in ganljivim Okusom strasti Tran Anh Hunga lebdi duh minljivosti. Film govori o hrani v vseh možnih pomenih, hkrati pa o njej sploh ne govori; dejanji kuhanja in uživanja jedi obravnava s spoštovanjem in ju razume kot pot do nečesa globljega, pri tem pa ju nikoli ne spreminja v metaforo, temveč ju prepoznava kot globoko zasidrani v človeški izkušnji.«
– Chris Wisniewski, Reverse Shot
»Tran Anh Hung vse tiste pripravljene, postrežene in okušane jedi spremeni v pravi festival barv, prežet z umirjenim vzdušjem, kjer lahkotno postane bistveno. Vstopite v ta hram užitkov in poskusite ta praznični obrok, po možnosti v spremstvu nekoga, s komer ga boste lahko delili.«
– Jacky Bornet, Franceinfo Culture
»Okus strasti je dobrodošla vrnitev k skrajno čutnim filmom, s katerimi si je režiser ustvaril ime /.../ Film je nekakšna antiteza hitro zmontiranih videoposnetkov receptov na Tik-Toku, saj ob gledanju resnično začutimo, koliko časa, truda in strokovnega znanja je bilo vloženega v vsako jed. /.../ Gledalec pluje skozi dneve in obroke, vzpone in padce, praznovanja in žalovanja, medtem ko se film – s svojo osredotočenostjo na bogastvo vsakega letnega časa – razvije v zgodbo o neizprosnem tiktakanju ure in o stvareh, ki jih počnemo, da bi naredili svoje bivanje na Zemlji bolj znosno. Okus strasti se ne trudi iskati smisla ali metafor, temveč nam le prikaže dogodke ter nam pusti, da jih okusimo in prežvečimo kot krožnik slastne hrane. Preprosto čudovit film.«
– David Jenkins, Little White Lies
»To je pravo gastronomsko doživetje, tako bogato in romantično, da boste iz dvorane odšli omamljeni. /.../ Kdor misli, da je erotika v filmu mrtva, mora videti Dodina, kako sedi in opazuje ljubljeno žensko pri večerji, ki jo je pripravil zanjo. /.../ Hrana je tu darilo ljubezni – in ta čudoviti film kar prekipeva od romantike.«
– Phil de Semlyen, Time Out
»Neverjetno vznemirljivo, celo ganljivo je opazovati ljudi, ki se tako predajajo užitku, preprosto dobremu počutju, uživanju življenja zdaj, v tem trenutku, v tem telesu. Krajevno in časovno so tako oddaljeni, njihov svet je tako zelo drugačen od našega, a se nas zato samo še bolj dotaknejo. /…/ Prizadevanje para, da bi kljub oviram našel pravo, globoko, pristno lepoto v vseh stvareh – v telesu in duhu – je neizmerno ganljivo. Na koncu 134-minutnega filma se nam zdi, da je to edina stvar, ki jo je vredno početi.«
– Elena Lazic, The Playlist
»Ko sem na letošnjem festivalu v Cannesu prvič gledala Okus strasti, me je obkrožalo navdušeno občinstvo. Vsa dvorana je vzdihovala in očitno je šlo za visceralni odziv, podoben tistemu, ki ga izzove pogled na Monetove vodne lilije ali zvok žametnega glasu Whitney Houston. Uživanje v okusnem obroku (ali celo samo opazovanje njegove priprave na velikem platnu) prinaša veselje, ki ga ni mogoče razložiti z logiko ali razumom. /…/ Ko vidim Eugénie v podobi Juliette Binoche, kako pripravlja masleno rižoto ali zelenjavno omleto, me prevzame občutek spomina na nekaj slastno intimnega, na primer na tesen objem ali na vonj ljubljene osebe. V takšnem trenutku se zdi, da nič drugega ni pomembno.«
– Beatrice Loayza, The New York Times
»Slastno izviren od začetka do konca.«
– Frédéric Strauss, Télérama
»Okus strasti je ljubezenski film, ki pokaže troje: prvič, da je ljubezen spodletelo srečanje - nikoli ne veš, kdaj so vrata odklenjena in kdaj kdo o čem fantazira; drugič, da ni čiste ljubezni - še tako čiste ljubezni se drži nekaj toksičnega /.../; in tretjič, da lahko ljubezen ohraniš le tako, da si še naprej želiš to, kar že imaš /.../. ZA+«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Žanrsko je Okus strasti romanca in to odlična. Prehranski vidik pa ga uvršča tudi vse bolj priljubljeni podžanr gurmanskih filmov. Za te je značilno, da pripravo hrane predstavljajo skoraj z erotičnim žarom, pri čemer je hrana včasih metafora za druge pomembne življenjske stvari, denimo ljubezen ali kreativnost. /.../ V zadnjih letih je gurmanski film napredoval do te mere, da smo začeli dobivati že revizionistične poskuse žanra. Tako je denimo predlanska danska drama Okus lakote prikaz propada, v katerega obsesija s hrano žene uspešnega šefa in njegovo družino, medtem ko lanski srhljivi triler Meni prikaže šefa kot vodjo kulta, ki gastronomija uporabi kot orožje za množično uničenje. No, Okus strasti je nasprotje tega. Film poln topline, romantike, ljubezni in drugih slastnih dobrot.«
- Igor Harb, RA Slovenija
»Okus strasti je preprosto, a estetsko izjemno bogato praznovanje čutov, gledalce pa neprenehoma navdaja z občutkom hvaležnosti ob opominjanju na majhne radosti, ki osmišljajo življenje. Je osvežujoče neciničen film in se na odisejo odkrivanja in razkrivanja skrivnosti francoske kuhinje poda z očmi otroškega čudenja. Vprašanje, ali si zasluži naziv najboljšega francoskega filma leta, je stvar osebnega okusa, dejstvo pa je, da je to film, ki izvrstno proslavlja savour-vivre v vsej svoji francoskosti.«
- Ana Kobler Cerovšek, Koridor
kritike
»S košarko proti šovinizmu. Zakaj deklice ne bi smele igrati košarke proti fantom? To je osnovno vprašanje, ki ga postavlja islandski dokumentarec Do zmage in naprej, v katerem spremljamo dekliško košarkarsko ekipo, ki jo vodi nekonvencionalen trener. /…/ Ta boj proti instituciji – tako športni kot tudi instituciji patriarhata – je osrednji fokus filma, a najbolj zanimivo je spremljati dekleta pri treningih in opazovati njihov postopni napredek, ki ob neverjetnih košarkarskih sposobnostih seže tudi zunaj igrišča. +++++«
- Igor Harb, Vikend, gledalbom.com
iz prve roke
»Vse se je začelo s pismom. ‘Bi vas morda zanimalo posneti serijo kratkih igranih filmov v Tokiu? Vsi bi morali biti povezani z edinstvenim javnim družbenim projektom /…/, mi pa bi vam zagotovili /…/ popolno umetniško svobodo.’ Zvenelo je več kot zanimivo. Že več let sem namreč hrepenel po vrnitvi na Japonsko in doživljal sem prave napade domotožja po Tokiu. Bral sem torej naprej: téma je bila povezana z javnimi stranišči in upali so, da bom našel lik, ki bi gledalcu pomagal razumeti bistvo japonske kulture gostoljubja, v kateri imajo stranišča povsem drugačno vlogo kot v našem zahodnem pojmovanju ‘sanitarij’. Na Zahodu stranišča niso del kulture, nasprotno, so utelešenje njene odsotnosti. Na Japonskem pa gre za prava mala svetišča, prostore miru in dostojanstva. Ogledal sem si torej fotografije teh arhitekturnih čudežev in bili so mi všeč. Zares so bolj spominjali na templje kot na stranišča. Všeč mi je bila tudi ideja o njihovi povezavi z umetnostjo. /…/ Toda zakaj ne bi namesto kratkih filmov posneli celovečerca? /.../ In tako sem maja za deset dni odpotoval v Tokio. Srečal sem svojega sanjskega igralca Kojija Yakusha /…/ ter si ogledal lokacije, ki so bile vse v meni zelo ljubem okrožju Shibuya. Stranišča so bila res prečudovita. Vendar to ni bilo tisto, o čemer naj bi govoril film. Ustvariti smo morali edinstvenega oskrbnika, zares pristen, resničen lik /…/, ki bi lahko utelesil te kraje in z njimi povezane ideje: močan občutek za skupno dobro, spoštovanje do mesta in sočloveka – vse, zaradi česar je javno življenje na Japonskem tako zelo drugačno od našega. /.../ Zamislil sem si moža iz privilegiranega in premožnega okolja, ki je v nekem trenutku globoko padel. Potem pa je nekega dne, ko je bilo njegovo življenje na najnižji točki, opazoval svetlobo, ki je padala skozi listje /…/, in doživel razodetje. Japonski jezik ima za te bežne prikazni, ki se včasih pojavijo od nikoder, posebno ime: komorebi – ples listja v vetru, ki kot igra senc pada na steno pred nami. /.../ Hirayamova rutina je postala osnova za naš scenarij. Lepota takšnega vedno enakega ritma dni je v tem, da začneš opažati malenkosti, ki niso enake, ki so vsakič drugačne. Če se naučiš živeti tukaj in zdaj, ni več rutine, ampak samo neskončna veriga edinstvenih dogodkov, edinstvenih srečanj in edinstvenih trenutkov. Hirayama nas popelje v takšno kraljestvo blaženosti in zadovoljstva. /.../ Zamisel za film se je rodila v Tokiu in ne bi mogla nastati nikjer drugje. /…/ Popolne dneve smo posneli šestdeset let po tistem, ko je Ozu v Tokiu posnel svoj zadnji film Jesensko popoldne. Ni naključje, da je našemu junaku ime Hirayama. /…/ Navdihnil me je občutek, ki prežema Ozujeve filme: da je vsaka stvar in vsak človek nekaj edinstvenega, da se vsak trenutek zgodi samo enkrat in da so vsakdanje zgodbe edine večne zgodbe.«
– Wim Wenders
kritike
»Največji užitek filma se skriva v kopičenju drobnih detajlov, ljubeče opazovanih drobcev življenja, ki se sami po sebi zdijo nepomembni. Ko pa se združijo, nastane poetična, globoko ganljiva pripoved o nepričakovanem miru, harmoniji in zadovoljstvu, za dosego katerih je moral nekdo trdo delati in sprejeti težke odločitve.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Čeprav se ponaša s kopico tako zabavnih kot ganljivih prizorov, filma ne bi mogli označiti za komedijo ali dramo. /…/ Gre preprosto za očarljiv in ljubeč portret plemenitega človeka, v katerem se bežno zrcalita Jarmuschev Paterson in dokumentarec Davida Gelba Jiro Dreams of Sushi. Vsak, ki si ga bo ogledal, bo začel na svet (in javna stranišča) gledati malo drugače.«
– Nicholas Barber, The Wrap
»Popolni dnevi so film o umetnosti, ki sporoča, da v tem kaotičnem svetu naših dni ne oblikuje in osmišlja delo, temveč fizični predmeti lepote, ki jih vpletamo v svoje življenje: žepni roman, kaseta z najljubšo glasbo, skrbno negovani bonsaj, popolna fotografija. /.../ Pesem izjemne subtilnosti in lepote.«
– Alissa Wilkinson, Vox
»Film nima vznesene spiritualistične filozofije Neba nad Berlinom ali prevzemajoče poezije človeškega in kulturnega opustošenja, ki je zaznamovala Pariz, Teksas. Toda nežno in upanja polno sprejemanje vsakodnevnih blagoslovov je dovolj, da lahko Popolne dneve označimo za Wendersov najbolj svež, najbolj izpolnjujoč, najbolj ‘arthouse’ igrani celovečerec v skoraj tridesetih letih. /…/ Ta očarljivi film morda res slavi umirjeno varnost rutine, toda občasno pospeši naš srčni utrip z razburljivim ovinkom proti nepričakovanemu.«
– Guy Lodge, Variety
»In kaj, če je njegovo čiščenje javnih stranišč - njegova brezmejna, meniška skrb za javno, skupno dobro - le njegov prispevek k razrednemu boju? Hirayama je ultimativni varuh javnega. Navidez rutinske, vsakdanje poteze, ki jih opravlja, so torej prepolne revolucionarnega potenciala. Ponavljanje je prepolno smisla. Ne osamlja ga, temveč osmišlja. In osrečuje. Zbuja ga, ne pa ustavlja. ZA+«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
zanimivosti
https://tokyotoilet.jp/en/
iz prve roke
»[Zgodba Claire Keegan] se v tematskem smislu dotika številnih vprašanj, ki so me od nekdaj zanimala: kompleksnost družinskih vezi, čustvena in duševna rast, predvsem pa žalovanje in način, kako nas oblikuje.
S formalnega vidika me je takoj prevzela sama pripoved: v prvi osebi in v sedanjiku, podana skozi oči deklice. Zdela se mi je izjemno imerzivna, empatična in vizualna, saj večinoma spremljamo, kaj dekle vidi in čuti iz trenutka v trenutek. Pripovedna napetost namesto iz pretiranega opiranja na zaplet v celoti izhaja iz dekličinega doživljanja. Z vidika filmskega ustvarjanja je bil to zame privlačen izziv: ideja, da bi oblikoval dekličino izkušnjo in jo postavil v ospredje filma, s poudarkom na raziskovanju značajev in dinamike odnosov.
Verjel sem tudi v ‘majhnost’ zgodbe. Po besedah Marka Cousinsa nam umetnost vedno znova pokaže, da lahko v majhnih stvareh vidimo veliko, če smo le dovolj pozorni in odprti. Misel, da je v majhnosti, v nekakšni pripovedni ponižnosti, mogoče najti nekaj zelo razsežnega in globokega, me zelo privlači.
A bolj kot karkoli drugega me je o filmskem potencialu zgodbe prepričal njen čustveni podton. Očarala sta me tako njena zadržanost kot katarzični razplet – in lahko sem si zamišljal filmsko priredbo, ki bi pri gledalcih sprožila enak odziv.«
- Colm Bairéad
portret avtorja
Colm Bairéad se je rodil v Dublinu in bil vzgojen dvojezično, v irščini in angleščini. Za svoje dokumentarce je prejel številna mednarodna priznanja, pa tudi nominacije ter nagrade Irske filmske in televizijske akademije. Njegov prvi igrani celovečerec Tiho dekle je najdonosnejši irski film vseh časov ter eden kritiško in komercialno najbolj uspešnih irskih filmov zadnjih let.
kritike
»Ko pričakuješ, da te bo film ubil z žalostjo, a te namesto tega nežno objame in te šokira – kot vsaka nepričakovana ljubezenska izjava – , nimaš druge izbire, kot da se v ta film zaljubiš. Film o minimalistični ekonomiji ljubezni: navaden nič je lahko vse.«
- Ivana Novak, Najboljši filmi leta 2022, Ekran
»Kakšen nežen filmski dragulj! Kako prefinjene ozujevske podobe in igralske predstave!«
- Mark Cousins
»Presunljivo lep irski film navdušuje in preseneča na vsakem koraku. To je elegija za izgubljenim otrokom in hkrati žarek upanja za prihodnjo generacijo; o revščini, družini in moči tišine govori kot le malo drugih sodobnih filmov.«
- Noah Cowan
»Ta prelepi in sočutni film debitanta Colma Bairéada, posnet po noveli Foster Claire Keegan, ponuja otroški pogled na naš propadli svet; že zdaj sem prepričan, da gre za klasiko. /…/ V čudovitem prizoru naslovno ‘tiho dekle’ /.../ pred spanjem bere Heidi – in pričujoči film se kljub vsej temačnosti in potlačeni bolečini ponaša s trdnostjo, jasnostjo in pripovedovalskim čarom te staromodne alpske otroške pravljice /.../. Pravi biser!«
- Peter Bradshaw, The Guardian
»Nepričakovano čudovit spoj pripovedi, slike in zvoka, ki se skladno s svojim naslovom razvija tiho vse do čustvene katarze. /.../ Film je premišljujoč, poduhovljen v svoji tišini, hkrati pa v njem kar brbota od šumov zemlje in zadržanih čustev. /.../ Morda je res tih, toda njegov glas seže neizmerno daleč. /.../ Delo, ki bi moralo obveljati za klasiko svoje vrste.«
- Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Empatičen, neizprosen prikaz tihega trpljenja, ki nas zgrabi in raztrga na koščke, preden nas ponovno sestavi.«
- Alicia Haddick, Little White Lies
»Film, ki ga je z velikim občutkom in skrbjo posnel debitant Colm Bairéad, združuje umirjeno montažo, tihe zaloge moči in zadržane igralske nastope, ki nam omogočijo, da razmišljamo in čutimo, namesto da bi zgolj gledali.«
- Rex Reed, The Observer
»Tiho dekle je – povsem preprosto – pristno umetniško delo pristno empatičnega umetnika, pa tudi eden najbolj ganljivih, prisrčnih in srce parajočih filmov v zadnjem desetletju. Sliši se kot pretiravanje, a le dokler ga ne vidite. Potem se stavek bere kot velikansko podcenjevanje.«
- David Fear, Rolling Stone
»Prav lahko bi šlo za najboljši irski film, kar jih je bilo kdaj posnetih.«
- Paul Whitington, Irish Independent
»Tiho dekle je mojstrsko obvladana mojstrovina. /.../ Kje drugje lahko človek doživi kaj takega, če ne v kinu?«
- Ryan Gilbey, The New Statesman
»Film Tiho dekle je prava mojstrovina neizgovorjenega, pa ne le zaradi sramežljive junakinje, ki morda ne razume čisto vsega, kar se v okolici in v njej sami dogaja, ampak zaradi domišljenega odmerjanja informacij. Vsak prizor je kot dodaten kamenček v mozaiku. Narava irskega podeželja je prelepa, tu in tam celo idilična, a pod to površino je slutiti različne zlorabe, krutost in brezbrižnost.
Menim, da je imel na vizualno podobo filma Tiho dekle močan vpliv Paul Cézanne, čigar umirjeni pejsaži Provanse v številnih različicah temno zelenih in sivih tonov skrivajo slutnjo minevanja, globoko melanholijo in senco v vseh pomenih besede.
A veličina Tihega dekleta je v tem, da zna poudariti svetlobo. Cáit zasije.«
- Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija
»Odraščanje je vedno strašljivo, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, vse se zdi pretirano, nate prežijo »skrivnosti «, transformativni trenutki pridejo nepričakovano, »stara« skupnost razpade, fantomsko te začnejo špikati nove, nestarševske oblike ljubezni in poletje - tisto »nepozabno poletje«, »zadnje poletje « - je vedno čas, ko gre za življenje ali smrt, čas, ko ne moreš več zbežati, čas, ko spregovoriš, čas, ko se naučiš leteti. ZELO ZA«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina
iz prve roke
»[Zgodba Claire Keegan] se v tematskem smislu dotika številnih vprašanj, ki so me od nekdaj zanimala: kompleksnost družinskih vezi, čustvena in duševna rast, predvsem pa žalovanje in način, kako nas oblikuje.
S formalnega vidika me je takoj prevzela sama pripoved: v prvi osebi in v sedanjiku, podana skozi oči deklice. Zdela se mi je izjemno imerzivna, empatična in vizualna, saj večinoma spremljamo, kaj dekle vidi in čuti iz trenutka v trenutek. Pripovedna napetost namesto iz pretiranega opiranja na zaplet v celoti izhaja iz dekličinega doživljanja. Z vidika filmskega ustvarjanja je bil to zame privlačen izziv: ideja, da bi oblikoval dekličino izkušnjo in jo postavil v ospredje filma, s poudarkom na raziskovanju značajev in dinamike odnosov.
Verjel sem tudi v ‘majhnost’ zgodbe. Po besedah Marka Cousinsa nam umetnost vedno znova pokaže, da lahko v majhnih stvareh vidimo veliko, če smo le dovolj pozorni in odprti. Misel, da je v majhnosti, v nekakšni pripovedni ponižnosti, mogoče najti nekaj zelo razsežnega in globokega, me zelo privlači.
A bolj kot karkoli drugega me je o filmskem potencialu zgodbe prepričal njen čustveni podton. Očarala sta me tako njena zadržanost kot katarzični razplet – in lahko sem si zamišljal filmsko priredbo, ki bi pri gledalcih sprožila enak odziv.«
- Colm Bairéad
portret avtorja
Colm Bairéad se je rodil v Dublinu in bil vzgojen dvojezično, v irščini in angleščini. Za svoje dokumentarce je prejel številna mednarodna priznanja, pa tudi nominacije ter nagrade Irske filmske in televizijske akademije. Njegov prvi igrani celovečerec Tiho dekle je najdonosnejši irski film vseh časov ter eden kritiško in komercialno najbolj uspešnih irskih filmov zadnjih let.
kritike
»Ko pričakuješ, da te bo film ubil z žalostjo, a te namesto tega nežno objame in te šokira – kot vsaka nepričakovana ljubezenska izjava – , nimaš druge izbire, kot da se v ta film zaljubiš. Film o minimalistični ekonomiji ljubezni: navaden nič je lahko vse.«
- Ivana Novak, Najboljši filmi leta 2022, Ekran
»Kakšen nežen filmski dragulj! Kako prefinjene ozujevske podobe in igralske predstave!«
- Mark Cousins
»Presunljivo lep irski film navdušuje in preseneča na vsakem koraku. To je elegija za izgubljenim otrokom in hkrati žarek upanja za prihodnjo generacijo; o revščini, družini in moči tišine govori kot le malo drugih sodobnih filmov.«
- Noah Cowan
»Ta prelepi in sočutni film debitanta Colma Bairéada, posnet po noveli Foster Claire Keegan, ponuja otroški pogled na naš propadli svet; že zdaj sem prepričan, da gre za klasiko. /…/ V čudovitem prizoru naslovno ‘tiho dekle’ /.../ pred spanjem bere Heidi – in pričujoči film se kljub vsej temačnosti in potlačeni bolečini ponaša s trdnostjo, jasnostjo in pripovedovalskim čarom te staromodne alpske otroške pravljice /.../. Pravi biser!«
- Peter Bradshaw, The Guardian
»Nepričakovano čudovit spoj pripovedi, slike in zvoka, ki se skladno s svojim naslovom razvija tiho vse do čustvene katarze. /.../ Film je premišljujoč, poduhovljen v svoji tišini, hkrati pa v njem kar brbota od šumov zemlje in zadržanih čustev. /.../ Morda je res tih, toda njegov glas seže neizmerno daleč. /.../ Delo, ki bi moralo obveljati za klasiko svoje vrste.«
- Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Empatičen, neizprosen prikaz tihega trpljenja, ki nas zgrabi in raztrga na koščke, preden nas ponovno sestavi.«
- Alicia Haddick, Little White Lies
»Film, ki ga je z velikim občutkom in skrbjo posnel debitant Colm Bairéad, združuje umirjeno montažo, tihe zaloge moči in zadržane igralske nastope, ki nam omogočijo, da razmišljamo in čutimo, namesto da bi zgolj gledali.«
- Rex Reed, The Observer
»Tiho dekle je – povsem preprosto – pristno umetniško delo pristno empatičnega umetnika, pa tudi eden najbolj ganljivih, prisrčnih in srce parajočih filmov v zadnjem desetletju. Sliši se kot pretiravanje, a le dokler ga ne vidite. Potem se stavek bere kot velikansko podcenjevanje.«
- David Fear, Rolling Stone
»Prav lahko bi šlo za najboljši irski film, kar jih je bilo kdaj posnetih.«
- Paul Whitington, Irish Independent
»Tiho dekle je mojstrsko obvladana mojstrovina. /.../ Kje drugje lahko človek doživi kaj takega, če ne v kinu?«
- Ryan Gilbey, The New Statesman
»Film Tiho dekle je prava mojstrovina neizgovorjenega, pa ne le zaradi sramežljive junakinje, ki morda ne razume čisto vsega, kar se v okolici in v njej sami dogaja, ampak zaradi domišljenega odmerjanja informacij. Vsak prizor je kot dodaten kamenček v mozaiku. Narava irskega podeželja je prelepa, tu in tam celo idilična, a pod to površino je slutiti različne zlorabe, krutost in brezbrižnost.
Menim, da je imel na vizualno podobo filma Tiho dekle močan vpliv Paul Cézanne, čigar umirjeni pejsaži Provanse v številnih različicah temno zelenih in sivih tonov skrivajo slutnjo minevanja, globoko melanholijo in senco v vseh pomenih besede.
A veličina Tihega dekleta je v tem, da zna poudariti svetlobo. Cáit zasije.«
- Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija
»Odraščanje je vedno strašljivo, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, vse se zdi pretirano, nate prežijo »skrivnosti «, transformativni trenutki pridejo nepričakovano, »stara« skupnost razpade, fantomsko te začnejo špikati nove, nestarševske oblike ljubezni in poletje - tisto »nepozabno poletje«, »zadnje poletje « - je vedno čas, ko gre za življenje ali smrt, čas, ko ne moreš več zbežati, čas, ko spregovoriš, čas, ko se naučiš leteti. ZELO ZA«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina