410209 <![CDATA[Bila je samo nesreča]]> 2026-03-11 2026-03-11 17:58:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Moški, ki se vozi v avtu z nosečo ženo in hčerko, zbije potepuškega psa. Majhna nesreča sproži niz nepričakovanih posledic ...

iz prve roke
»V svojih filmih se že od vsega začetka ukvarjam z dogajanjem v družbi in moji neposredni okolici. Zato je bilo neizogibno, da bo sedem mesecev, ki sem jih preživel v zelo specifičnem okolju zapora, našlo pot v moje delo. Že leta 2010, ko so me prvič aretirali, me je zasliševalec vprašal: ‘Zakaj snemaš takšne filme?’ Odgovoril sem mu, da pri svojem delu vedno črpam iz lastnega življenja. Kar sem doživljal v tistem trenutku, se bo torej na tak ali drugačen način nujno znašlo v kakšnem mojem filmu. In točno to se je zgodilo v prizoru pogovora z odvetnico v filmu Taksi (Taxi). Toda moja druga zaporniška izkušnja je pustila še globlje sledi. /…/ Čeprav v filmu Bila je samo nesreča govorim iz lastnih izkušenj, zgodba odraža dogajanje v iranski družbi na splošno – zlasti v povezavi z revolucijo Ženska, življenje, svoboda, ki se je začela jeseni leta 2022. V tistem obdobju se je ogromno spremenilo. /…/ Izhodiščna ideja se je pojavila zelo hitro: spraševal sem se, kaj bi se zgodilo, če bi eden izmed mojih sojetnikov po prihodu iz zapora srečal nekoga, ki ga je mučil in poniževal. To vprašanje je bilo izhodišče za pisanje scenarija, pri katerem sem sodeloval z dvema prijateljema, scenaristoma Naderjem Saïvarjem in Shadmehrom Rastinom. Začeli smo skicirati možne poteke dogajanja, ampak vedel sem, da so najpomembnejši avtentičnost zgodb o zaporniškem življenju in različni načini, na katere jih je mogoče pripovedovati. Na pomoč sem poklical človeka, ki je preživel veliko časa za zapahi in je trenutno žal spet tam – Mehdija Mahmoudiana. Pomagal mi je pri dialogu, pri čemer je zajemal tako iz dejanskega dogajanja v zaporu kot iz zelo različnih načinov, kako o zaporniški izkušnji pripovedujejo ljudje po izpustitvi. /…/ Liki so izmišljeni, toda zgodbe, ki jih pripovedujejo, so se v resnici zgodile. Resnična je tudi raznolikost teh ljudi in različnost njihovih odzivov. Nekateri postanejo zelo nasilni, obsedeni z željo po maščevanju. Drugi skušajo ohraniti distanco in razmišljajo o dolgoročnejših rešitvah. Nekateri so ob aretaciji politično zelo angažirani (ali pa to postanejo kasneje), drugi pa se s politiko sploh niso nikoli ukvarjali in so jih aretirali skoraj po naključju. Tako je na primer z Vahidom, glavnim junakom filma: to je delavec, ki je preprosto zahteval plačilo za svoje delo. Toda režima ne zanimajo podrobnosti. Vsak od likov v filmu uteleša eno od številnih skupin, ki na bolj ali manj organiziran način sestavljajo opozicijo. Te skupine so pogosto v odprtem sporu med seboj, tudi v zaporih. Vsi pa so enotni v nasprotovanju režimu. /…/ Ko sem prišel iz zapora, sem čutil, da moram posneti film za ljudi, ki sem jih tam spoznal. Dolžan sem jim bil ta film.«
– Jafar Panahi

kritike
»[Panahijeva] najnovejša mojstrovina /…/ se zdi kot vrhunec vsega, kar je prestal in se naučil. Tonska uravnoteženost filma je izjemna: triler, satira, politična farsa, nenadni izbruhi nasilja, vse to pa drži skupaj nepredvidljivost resničnih človeških protislovij. Film gradi na zvoku: moški posluša korake svojega nekdanjega zasliševalca. Briljantni hitchcockovski uvod, ki ga Panahi razvije v raziskovanje moralnih dilem. /…/ Film nam namesto odgovorov ponuja vprašanja: ali se je z nasiljem mogoče soočiti brez maščevanja? Kaj bodo o filmu menili Iranci v prihodnosti, ko ga bodo končno lahko svobodno gledali? Poleg tega nas Panahi, morda nevede, nagovarja v trenutku, ko se demokracije po svetu krhajo in strah postaja politično orodje: kakšne odločitve bomo sprejeli?«
– Ramin Bahrani

»Film je težko kritično analizirati, ne da bi razkrili ključne dele zgodbe, ki skriva več kot le eno presenečenje. Iranski cineast vzdržuje napetost vse do zadnje, resnično izjemne sekvence. Gre hkrati za cinično farso o tiraniji iranskega režima in njegovih metodah ustrahovanja; izjemno učinkovit triler, v katerem se žrtve prelevijo v storilce perverznih dejanj in obratno; ter komedijo, ki se s smehom upira tragičnosti situacije. /…/ Bila je samo nesreča nikakor ni ‘samo’ film na poti skozi kinematografe. To je mojstrovina poguma in človečnosti.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Panahi v Cannes tokrat prihaja s filmom, ki je morda čustveno najbolj neposreden doslej: zgodbo o državnem nasilju in maščevanju, o trpljenju pod tiranijo, ki obstaja hkrati z na videz vsakdanjo normalnostjo. Film, v katerem ne manjka mračnih prebliskov satire, črne komedije in farsične grozljivke, deluje skoraj kot iranski disidentski poklon Vikendu z Berniejem (Weekend at Bernie’s) ali celo Hitchcockovim Težavam s Harryjem (The Trouble With Harry). /…/ Pred nami je še en nadvse prepričljiv resno-komičen prispevek enega najbolj izvirnih in pogumnih predstavnikov svetovnega filma.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»To je film, narejen iz perverznih simetrij in nepričakovanih rim: kot Dantejev sedmi krog pekla nas zgrabi za vest ter nas žive pokoplje.«
– Sergi Sánchez, Fotogramas

»Ena Panahijevih največjih odlik je od nekdaj bila njegova sposobnost, da vključi alegorije in metafore, ne da bi pri tem izgubil občutek za like, dogodke in čustva. To je tudi razlog, zakaj njegovi filmi odmevajo preko meja, čeprav ostajajo trdno zasidrani v iranskem življenju. /…/ Ta nepopolna, razdvojena skupina moških in žensk, nagnetenih v Vahidov mali kombi /…/, ne predstavlja le preseka družbe, ampak tudi različne maščevalne impulze. In prav vsi delujejo resnično, kot celovito izrisane osebe.«
– Bilge Ebiri, Vulture

»Gibajoča vozila so uokvirjala drame številnih iranskih arthouse klasikov, od Okusa češnje Abbasa Kiarostamija naprej /…/, toda le redki med njimi so vozili v tako visoki dramatični prestavi ali tako suvereno krmarili med trilerjem in farso.«
– Justin Chang, The New Yorker

»/…/ pretresljiva, absurdistična, na glavo obrnjena caper komedija – nekakšna minimalistična različica filma It’s a Mad, Mad, Mad, Mad World, navdihnjena z aktualno tragedijo v Iranu. /…/ Film, v katerem ne manjka preobratov, šokantnih razkritij in obešenjaškega humorja.«
– Graham Fuller, The Arts Desk

»Liki v filmu Bila je samo nesreča so se zbrali skoraj kot tatovi diamantov v Steklih psih (Reservoir Dogs): da bi pokazali s prstom in izvršili pravico. Njihov mračno zabavni podvig združuje absurdizem Samuela Becketta z enim izmed Tarantinovih bolj besnih filmov o maščevanju – pa naj se (za počasi tlečo dramo z neskončnimi prizori voženj in postankom na porodniškem oddelku) sliši še tako čudno.«
– Peter Debruge, Variety

»Bila je samo nesreča je drama o maščevanju, komedija o kolektivnem ukrepanju (in ukrepanju na splošno), film ceste z nizko kilometrino in počasi kipeči etični triler. To je krik srca, komično tuljenje v temo in eden najpomembnejših filmov leta. /…/ Ovinkasta, ganljiva in nepričakovano smešna zgodba o uporu.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»/…/ zares izjemna prilika o empatiji, usmiljenju, pravičnosti, obžalovanju in nepotešenem besu.«
– David Fear, Rolling Stone

»Panahi – in dober iranski film nasploh – potrebuje samo en kombi in nekaj likov, ki se prevažajo naokrog, in dober film je zagotovljen.«
– Simon Popek, Dnevnik

»Jafar Panahi, veliki iranski auteur /.../ je filme skoraj dvajset let snemal ilegalno, skrivaj, v hišnem priporu, zdaj pa je končno film posnel tudi legalno (čeravno brez ustreznih dovoljenj), toda film Bila je samo nesreča – remiks trilerja, road movieja, farse in politične drame – ni kak apolitični pop, ki hodi po prstih, temveč jezen in napet obračun s totalitarnim teokratskim režimom /.../. Ko maščevanje privzame strukturo pravne države, je soglasje o smrtni kazni čedalje težje, obenem pa pravna država, ki tu spontano nastaja, kompromitira vse akterje, navsezadnje, režim jih je z represijo, manipulacijami in izsiljevanji prelevil v oportuniste – v male, taktične, skorumpirane, »pošastne« konformiste, ki pod pretvezo »preživetja« mislijo le na osebne koristi. /.../ Zato takšni režimi, kot je iranski, preživijo – če bi se sesuli, bi moralo preprosto preveč ljudi gledati v tla. Preživijo pa tudi zato, ker skuša druga, uporniška, disidentska stran vedno na vsak način dokazati, da je moralno superiornejša in bolj humana /.../. Posneto po resničnih dogodkih, se razume. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

]]> 410086 <![CDATA[Blum – Gospodarji svoje prihodnosti]]> 2026-03-11 2026-03-11 19:46:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino Blum s svojo vizijo ni le prebudil od vojne razdejanega in industrijsko zaostalega Sarajeva, vzpostaviti mu je uspelo unikaten poslovni model, ki je združeval najboljše prvine socialističnega planskega gospodarstva in kapitalistične logike Zahoda. Bil je filantrop, vodja s smislom za človeško komunikacijo, zanašal se je na lastno znanje in izobraževanje svojih delavcev. Energoinvest je deloval na vseh celinah in zaposloval več deset tisoč ljudi, tik pred upokojitvijo pa je Blum postal še ključna oseba, ki je leta 1984 v Sarajevo pomagala pripeljati zimske olimpijske igre. To ni le portret človeka, temveč tudi poziv k akciji in bolj humanemu odnosu do delavskega razreda. 

]]> 410212 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-03-11 2026-03-11 21:07:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 410193 <![CDATA[Umri, ljubezen moja]]> 2026-03-11 2026-03-11 22:19:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Mlad, zaljubljen par se iz New Yorka preseli v osamljeno hišo na podeželju. Po rojstvu otroka pa se v njej nekaj spremeni ter sproži nemir, ki jo pripelje na rob norosti …

iz prve roke
»Raziskati majhne drame in travme vsakdanjega življenja. Izbruhe nepričakovanega. Izgubo sebe. Ohromelost. Vse to sem našla v Grace. In kako jo Jackson ljubi, čeprav je ne more razumeti. /…/ V srcu te zgodbe je kompleksnost ljubezni, kako se lahko sčasoma spremeni in preobrazi. Želela sem, da bi bil film prizemljen, človeški, spontan in včasih tudi smešen; da bi ujel trenutke, ki se na prvi pogled zdijo nepomembni, a imajo veliko težo. Ta film je namenjen vsem, ki so bili kdaj v razmerju – v ranljivosti je bolečina, a tudi lepota.«
– Lynne Ramsay

kritike
»Umri, ljubezen moja govori o nečem, o čemer nihče ne želi govoriti: ne le o poporodni depresiji, ampak o čisti in popolni norosti, takšni, za katero ni zdravila, celo začasnega olajšanja ne. V resničnem svetu bi stanje opredelili kot psihozo, toda v filmu Lynne Ramsay, posnetem po pronicljivem romanu Ariane Harwicz, ne gre za simptome, vzroke ali zdravljenje, ampak za čista čustva: trpljenje in vznesenost, vzpone in padce, ki bi se morali med seboj uravnotežiti, a se nekako ne. Film se poleg tega ponaša z najbolj kompleksnim, mučnim in mračno humornim nastopom Jennifer Lawrence. /…/ Škotska filmarka Lynne Ramsay nam nikoli ne ponudi ničesar preprostega ali predvidljivega. Umri, ljubezen moja je nekakšna črna komedija, grenko smešna, celo kadar iz nas izvablja neželena čustva. Film je vizualno čudovit, nekakšna sanjarija o vrnitvi k naravi, polna travnikov z divjimi cvetlicami in veselo brenčečih čebel, ki pa hkrati daje občutek nekakšnega kozmičnega pekla. /…/ Umri, ljubezen moja nekako deluje surovo in prefinjeno hkrati. V svetovni kinematografiji zlepa ne boste našli filma, ki bi mu bil podoben – kar je najbrž dobro, saj v resnici potrebujemo le enega. /…/ Jennifer Lawrence v vlogi Grace ne gre le do roba, ampak ga prestopi. To je tiste vrste igra, ki jo v pomanjkanju boljšega izraza imenujemo ‘neustrašna’ – prepričana sem, da obstaja boljša beseda, a kdo ve, katera bi to lahko bila. Igralka ustvari nekaj tako fino teksturiranega, celo znotraj režiserkine lastne drzne izraznosti in divje jeze, da nam zmanjka pridevnikov. Gre za tiste vrste igralski nastop, zaradi katerega hodimo v kino; takšen, ki se z golim konceptom človeškega trpljenja poveže na tako senzibilen način, da nas kar malo prestraši. Nič od povedanega pa vas ne bi smelo odvrniti od ogleda filma. Morda za soočenje z njim res potrebujemo nekaj poguma, toda iz kinodvorane začuda stopimo bolj vzhičeni kot izčrpani. V bistvu gre za klasično zgodbo o amour fou, a takšno za enega človeka, ne dva – ultimativni izraz, kaj pomeni plesati sam s seboj.«
– Stephanie Zacharek, Time

»Lynne Ramsay artikulira nekaj, česar ni mogoče artikulirati, tokrat z nasičenimi modrimi, rumenimi, rjavimi in zelenimi odtenki; barvami žalosti, bolezni in gnilobe, a tudi novega življenja, poletnega neba in upanja. /…/ Umri, ljubezen moja je gozdni požar, uničujoč, besen, bolj vroč od pekla. In ko dogori, iz tal vzklije nekaj novega.«
– Hannah Strong, Little White Lies

»Videli smo že drame o težavnem obdobju po rojstvu otroka, a še nobena se teme ni lotila na način, kot to stori Lynne Ramsay, ki te burne dneve in tedne spremeni v vročične sanje, nočno moro seksa, nasilja, konfliktov in maničnega vedenja, vse to filtrirano skozi najboljši nastop v karieri Jennifer Lawrence. /…/ Umri, ljubezen moja je nepozabno filmsko doživetje, odločen upor proti poenostavljenemu načinu, na katerega včasih govorimo o kompleksnih duševnih in partnerskih vprašanjih. Vrhunsko.«
– Brian Tallerico, RogerEbert.com

»Jennifer Lawrence doseže nekaj naravnost osupljivega: tu je velika filmska zvezda, ki se brez zadržkov prepusti izkrivljeni, zahtevni in mračni režiserkini viziji. Zadnja vizualna metafora filma, naj bo še tako prisiljena, gledalce (in Jacksona) pripravi do tega, da Grace končno zagledamo v pravi luči: kot žensko onkraj vseh norm, onkraj vsake obsodbe, onkraj vsake pomoči. Jennifer Lawrence še nikoli ni bila boljša. Povsem se prepusti norosti in ne potrebuje pomoči, da bi prišla tja, kamor jo pelje ta film. Lynne Ramsay, vžgi jo in opazuj, kako gori!«
– Ryan Lattanzio, IndieWire 

»Film Umri, ljubezen moja /.../ je kritika patriarhalnih institucij, kot je recimo starševstvo - ali pa materinstvo. /.../ Tudi pop - interpasiven, da je kaj, sentimentalen namesto nas – je represiven, toksičen, indoktrinacijski, del problema, ne rešitve. Kot ljubezen. Umri, ljubezen moja je date movie, v katerem štikel Love Will Tear Us Apart na koncu ne odpoje Joy Division, temveč kar sama režiserka Lynne Ramsay. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorice
Lynne Ramsay, rojena leta 1969 v Glasgowu, se je uveljavila kot ena najbolj izvirnih in drznih predstavnic britanskega neodvisnega filma. Nagrajena je bila že za svoje kratke filme, dvakrat tudi z nagrado žirije v Cannesu. S celovečernim prvencem Podganar (Ratcatcher, 1999), poetično zgodbo o odraščanju v revnem predmestju Glasgowa v sedemdesetih, si je prislužila posebno omembo v canski sekciji Posebni pogled. Sledil je še en kritiško in festivalsko uspešen film, priredba kultnega eksistencialističnega romana Alana Warnerja Morvern Callar (2002) s Samantho Morton v glavni vlogi. Režiserkin tretji celovečerec Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need to Talk About Kevin), psihološka drama o težavnem razmerju med materjo in sinom, posneta po romanu Lionel Shriver, je Tildi Swinton prinesla evropsko filmsko nagrado za najboljšo igralko; Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here, 2017), mračni triler o travmatiziranem najetem morilcu (Joaquin Phoenix), ki iz krempljev organizirane otroške prostitucije reši senatorjevo hčerko, pa je v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij in najboljšega igralca. Umri, ljubezen moja je režiserkin prvi celovečerec po osmih letih.

]]> 410430 <![CDATA[Junakinja]]> 2026-03-12 2026-03-12 17:17:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Medicinska sestra Floria začne nočno izmeno na kirurškem oddelku švicarske bolnišnice. Ena od sodelavk je zbolela, zato morata s kolegico sami poskrbeti za petindvajset pacientov. Floria stresno delovno rutino obvladuje z neomajno predanostjo in profesionalnostjo, v oskrbo bolnikov pa vnaša človečnost in toplino. Toda naloge se kopičijo, nujni primeri se stopnjujejo in noč se kmalu sprevrže v neusmiljeno bitko s časom.

iz prve roke
»Tema me zanima že dolgo časa. Vrsto let sem živela z medicinsko sestro in spremljala, kaj je doživljala na delu. /…/ Vse, kar sem v tistem trenutku počela sama, se mi je zdelo precej banalno v primerjavi s stvarmi, s katerimi se je vsakodnevno soočala ona – smrt, bolezen, osamljenost, starost ... /…/ Vsak dan se je z dela vračala z zgodbami, ki so vsebovale globoko lepoto in hkrati pričale o nepopisni izčrpanosti. Tu so bili trenutki veselja in povezanosti s pacienti, a tudi občutki obupa, ki so izvirali iz strukturnih težav zdravstvenega sistema. Vedno večje breme kadrovskega primanjkljaja, pomanjkanje priznanja in neizprosen pritisk so v njej pustili globoke sledi. Med pandemijo covida so se negovalci znašli v središču pozornosti. Ljudje so jim ploskali z balkonov in poklic je nenadoma postal ‘sistemsko pomemben’. Toda zdravstvena nega ni ‘sistemsko pomembna’ le med pandemijo. Mislim, da bi moral biti poklic eden najbolj cenjenih in spoštovanih v naši družbi. Delo ni zahtevno le v tehničnem smislu, ampak tudi s človeškega in psihičnega vidika. Ti ljudje skrbijo za nas, ko smo bolni in stari, ko smo najbolj ranljivi. Vsak dan nosijo velikansko odgovornost. Zato sem želela posneti film, ki bi slavil ta poklic. /…/ 
Upam, da film po eni strani ponuja dobro zabavo, saj gledalca odpelje na razburljivo vožnjo z vlakcem smrti. Po drugi strani pa sem želela pokazati, kaj pomeni delati v tem poklicu. Ti ljudje so pogosto z nami na začetku našega življenja, pa tudi na koncu. Nemalokrat so prvi in zadnji, ki se nas dotaknejo. Običajno se z njimi srečamo v kritičnih trenutkih našega življenja – ali pa življenja naših najdražjih. Gledalce želim spomniti, kako hvaležni smo lahko, da nam v takšnih trenutkih stojijo ob strani profesionalne, sočutne osebe. Zavedati bi se morali, da je njihov boj za boljše delovne pogoje tudi naš boj! /…/
Dolgo sem iskala način, kako pristopiti k temi. Med raziskovanjem za film sem naletela na knjigo nemške medicinske sestre Madeline Calvelage z naslovom Unser Beruf ist nicht das Problem – es sind die Umstände. V njej zelo podrobno opiše običajno nočno izmeno. Knjiga me je povsem prevzela. Že po petih minutah branja mi je srce začelo razbijati. Čeprav opisuje vsakdanjo rutino negovalnega dela, se bere kot triler. Tako sem prišla do ideje, da bi posnela film, ki bi pripovedoval zgodbo ene same delovne izmene iz perspektive medicinske sestre, narejen tako, da bi ga gledalec doživljal na skoraj telesni ravni. Razvoj likov in njihovih bolezenski stanj ter oblikovanje zgodbe, ki bi vodila do čim bolj napetega dramskega stopnjevanja, vse to je bil dolgotrajen proces. Veliko pozornosti smo namenili vprašanju, kako zgodbo pripovedovati tako, da bi imel gledalec občutek, kot da je on sam medicinska sestra v središču filma.«
– Petra Volpe

kritike
»Vsakdo, ki je videl njen presunljivi nastop v Zbornici (Das Lehrerzimmer), ve, da je Leonie Benesch redek talent. V svoje vloge vloži toliko duševne in telesne energije, da je že samo gledanje njenega nastopa izčrpavajoče. Ta sposobnost je bila redko bolje izkoriščena kot v Junakinji. /…/ V zapletu je nekakšna neizbežnost – režiserka nam daje vedeti, da se bliža prelomni trenutek, mi pa lahko le ugibamo, kakšno obliko bo zavzel – toda dejstvo, da lahko predvidimo Floriin zlom, ne zmanjša moči spektakla.«
– Wendy Ide, Najboljši filmi leta 2025, The Observer

»Silovita telesnost, ki jo je Leonie Benesch vnesla v vlogo nove učiteljice v Zbornici, v Junakinji doseže nove globine. /…/ Od grajanja študentke zdravstvene nege do lastnih solz samoobtoževanja: Floria je polnokrven in čudovito izrisan lik in – da – junakinja.«
– Sheri Linden, The Hollywood Reporter

»Junakinja je fino uglašena švicarska bolnišnična drama s fenomenalno nemško igralko Leonie Benesch v glavni vlogi. Film bo zaigral na živce vsakega nekdanjega, sedanjega in bodočega pacienta ter dosegel srca tistih, ki dolgujejo hvaležnost medicinski sestri: se pravi – vseh nas.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Drobni fragmenti in okruški so tako precizno sestavljeni v mozaik, da ta ponuja presenetljivo celovito zaokrožen vpogled v celoto človeške eksistence. /…/ Dokaz, da za prepričljiv filmski projekt niso potrebni spektakularna vsebina, zapletena logistika, velik igralski korpus ali astronomske vsote denarja.«
– Peter Rak, Delo

»Težka tema in skoraj popoln film.«
– Daniel Gerhardt, Die Zeit

portret avtorice
Scenaristka in režiserka Petra Volpe se je rodila leta 1970 v Švici, danes pa živi med New Yorkom in Berlinom. Mednarodno pozornost je pritegnila s celovečercem Die göttliche Ordnung (2017), ki je postal velika uspešnica v domačih kinematografih in bil izbran kot švicarski kandidat za oskarja.

]]> 410434 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-03-12 2026-03-12 18:37:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 410232 <![CDATA[Pesnik]]> 2026-03-12 2026-03-12 19:53:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba Óscarju Restrepu ljubezen do poezije ni prinesla slave. »Večni sanjač«, kot se opiše sam, je z leti povsem podlegel klišeju prekletega pesnika – ali kot se izrazi njegov uspešnejši kolega: spremenil se je v pesem, in to še precej žalostno. Ko spozna Yurlady, nadarjeno najstnico iz revnega okolja, in ji začne pomagati pri razvijanju pesniškega potenciala, v Óscarjevo življenje posije žarek svetlobe. Toda njegovo vztrajanje, da dekle vpelje v muhasti svet pesnikov, morda ni najboljša ideja … iz prve roke »Začelo se je z zelo osebnim vprašanjem: kaj če mi kot umetniku ne bo uspelo? V Kolumbiji je izredno težko snemati filme in po svojem prvem celovečercu sem resno razmišljal, da bi odnehal. Predstavljal sem si samega sebe, kako si pri petdesetih služim kruh kot učitelj (kar je pravzaprav še vedno moj glavni vir dohodka) in živim od idealiziranih spominov na svoje nekdanje umetniško življenje. /…/ Pesnik je tako nastal iz nekakšne izčrpanosti zaradi mehanizmov umetnosti ter želje, da bi ustvaril nekaj svobodnega, surovega, s skoraj punkovskim duhom. To je bil način, kako se znova povezati s tistim, kar mi je film pomenil nekoč. A namesto da bi samega sebe upodobil kot režiserja, sem izbral lik pesnika, saj je biti pesnik celo še bolj utopično. /…/ Poezija ima v sebi nekaj anahronističnega, zdi se, kot da pripada preteklosti – in ta vidik me je pritegnil. Branja poezije na primer delujejo skoraj brezčasno, daleč so od ideje o umetnosti kot nečem uporabnem ali tržno privlačnem. Svet pesnikov je poln protislovij in zelo specifičnega humorja, ki sem ga želel raziskati skozi mračno komedijo. /…/ Umetnost imamo pogosto za nekaj vzvišenega, a je vedno tudi del industrije, celo kadar je neodvisna. Pri filmu imamo na primer trg, ki določa, kaj naj bi ljudje gledali: določeni vzorci se ponavljajo, zlasti v latinskoameriški kinematografiji. Kot umetnik se moraš odločiti, ali boš ugodil tem zunanjim zahtevam ali pa se boš vprašal, kaj te zares navdihuje. Želel sem se vrniti k nečemu bolj čistemu: k surovi, instinktivni, manj mehanični obliki umetnosti. Tako sem prišel do poezije. Ni šlo za strateško odločitev, ampak intuitivno. /…/ Umetnost, še zlasti pa film, pogosto deluje v skladu z logiko, pri kateri ustvarjalec, ki je v privilegiranem položaju, nekoga ‘drugega’, manj privilegirani lik, spremeni v surovino za svoje delo. Kar sproži nelagodno vprašanje: kako prikazati ‘drugega’, ne da bi ga prikrajšali za njegovo pravo bistvo? To sem skušal raziskati skozi odnos med Óscarjem in Yurlady. Yurlady ni niti idealiziran lik niti velik literarni genij; piše preprosto zato, ker ji je v veselje, ker to potrebuje. Óscar pa je po drugi strani izčrpan, razočaran. Med seboj se dopolnjujeta. Dekle uteleša čistejšo, svobodnejšo obliko umetnosti, manj onesnaženo s trgom ali potrebo po potrditvi, to pa Óscarja prisili, da se sooči s tistim, kar je izgubil. Gre za nekakšno medsebojno odrešitev, vendar ne v romantičnem smislu, ampak bolj kot priložnost, da se znova povežeta s stvarmi, ki so zares pomembne.« – Simón Mesa Soto kritike »Noro zabaven in boleč film hkrati z izjemno igralsko zasedbo. Film z enim najboljših koncev.« – Damjan Kozole, Najboljši filmi leta 2025, Ekran »Film se začne kot absurdističen, namerno nelagoden portret strtih ambicij in nezdravljenih nevroz samovoljnega pesnika, a se kmalu elegantno in nepričakovano razvije v jedko kritiko celotne industrije. V luči literarne scene, katere varuhi se zgolj bežno zanimajo za umetnost, se začne Óscarjevo ekscentrično vedenje kmalu vse manj zdeti kot patološka samouničevalnost in vse bolj kot upravičen upor. /…/ Ta trpki razmislek o vlogi umetnosti v človekovem življenju in mestu umetnika v izkoriščevalski družbi razkrije režiserjevo najbolj zrelo in razmišljujočo, pa tudi najbolj zabavno plat. In to – kot film na zelo smešen način pokaže – sploh ni protislovje.« – Elena Lazic, Notebook »Film tako lepo jezdi na valu sočutja do obstrancev, ker njegova protislovja živijo v samem srcu Ríosove tuleče, usmiljenja vredne razvaline lika; ta je včasih videti, kot bi ga narisal cinični animator, dokončal pa sočutni kolorist. Dejstvo, da nismo nikoli povsem prepričani, ali bo Óscar v določenem prizoru odrasel človek ali otrok, ustvari čudovito zabavno napetost. Gre za eno najboljših igralskih predstav preteklega leta, in če Ríos ne bo nikoli več igral, bo njegov nastop v Pesniku ostal enkraten dogodek za filmske anale, perfektno utelešen v čudnem, prisiljenem, solznem Óscarjevem polnasmešku, ki zaključi ta izjemni film kot nekakšen madež črnila na strastno načečkanem prvem osnutku.« – Robert Abele, Los Angeles Times »Pesnik /…/ je huronsko smešna zgodba o človeku, ki se trudi živeti ustvarjalno življenje in hkrati preživeti, a mu vsi poskusi klavrno spodletijo. Ton filma prehaja od absurdističnega prek resnega do satiričnega – in spet nazaj. Ta čudna mešanica ne bi smela delovati, toda Soto več kot uspešno združi različne tone. Zaradi dejstva, da mu uspe biti hkrati smešen in ganljiv, je Pesnik še toliko večji dosežek.« – Murtada Elfadl, Variety »Pesnik je v svojem bistvu univerzalen razmislek o svetu umetnosti, saj govori o protislovjih, ki so neločljivo povezana z ustvarjalnostjo na splošno, na vseh koncih sveta – finančnih bitkah, ki spremljajo umetniška prizadevanja.« – Namrata Joshi, The New Indian Express]]> 410431 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-03-12 2026-03-12 21:07:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 410087 <![CDATA[Ellis Park]]> 2026-03-12 2026-03-12 22:14:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino Ellis je med drugim mecen ogromnega zatočišča za divje živali na Sumatri, kjer s pomočjo nizozemske aktivistke Femke den Haas pomaga pri rehabilitaciji zlorabljenih in zapostavljenih živali – nemalokrat žrtev dobro organizirane mednarodne trgovine – ter njihovem vračanju v naravno okolje. Odkrit in nepristranski vpogled v vsakdanjik »divjega umetnika«, ki je po letih hedonizma in odvisnosti našel nov življenjski smisel.


»Femke mi je med zaprtjem javnega življenja predstavil prijatelj. Iskal sem neko opravilo, zaposlitev, vendar nisem vedel, česa bi se lotil, mislim pa, da sem prišel do točke, ko sem želel v življenju nekaj dobrega vrniti. Nikoli nisem pomislil na javno gesto. Razmišljal sem, da bi podaril zemljišče, odločitve glede uporabe pa prepustil drugim. Potem pa sva ugotovila, da po pridobitvi ozemlja preprosto morava zgraditi rezervat. Tedaj sem se odločil za javno objavo projekta. Mislim, da gre za avstralsko značilnost, bojazen, da boš deloval preveč bahavo. Kot 'sindrom visokoraslega maka' (avstralska fraza pomeni, da nihče ne sme izstopati zaradi dosežkov ali uspešnosti, op. prev.) – tistega, ki previsoko zraste, pač porežejo.« (Warren Ellis)

]]> 410201 <![CDATA[Hamnet]]> 2026-03-13 2026-03-13 17:45:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Anglija, 1580. Svobodomiselna Agnes, sokolarka in zeliščarica, ki je na skoraj mističen način povezana z naravnim svetom, spozna revnega učitelja latinščine Willa. Zapleteta se v strastno razmerje, ki kmalu pripelje do poroke in rojstva treh otrok: prvorojenke Susanne ter dvojčkov Judith in Hamneta. Medtem ko se Will v daljnem Londonu vse bolj uveljavlja kot dramatik, Agnes ostaja doma in skrbi za otroke. Toda nekaterih sil ne more zaustaviti niti najbolj zaščitniška mati.

iz prve roke
»Vse življenje sem se bala smrti in zato sem se bala tudi ljubezni. Nisem vedela, kako naj ohranim odprto srce vpričo minljivosti življenja. Posnela sem štiri filme o ljudeh, ki doživijo veliko izgubo in skozi njeno sprejemanje najdejo sebe. Hamnet je rezultat tega potovanja. S pomočjo Shakespearovega Hamleta sem se spustila v podzemlje, da bi znova našla tisto, kar sem izgubila; tisto, zaradi česar se tako bojim izkusiti tako ljubezen kot smrt.
Maggie je s svojo knjigo odprla portal, skozi katerega se lahko z Willom povežemo na način, kot se nismo še nikoli. /.../ V naši zgodbi se Agnes in William zaljubita in ustvarita čudovito družino, a se po smrti sina znajdeta na razpotju. Ne moreta se vrniti v preteklost in ne moreta naprej. Zamrznjena sta v nekakšnem vmesnem prostoru, vleče ju v nasprotne smeri, a se nista sposobna premakniti niti za milimeter. V takšni napetosti se zgodi alkimija. Ko v fiziki sile vlečejo ali potiskajo v nasprotne smeri, ustvarijo napetost. Ko ta napetost postane premočna, sproži gibanje in nastane novo ravnovesje – prav v trenutku, ko se Will znajde med zemljo in morjem, med življenjem in smrtjo, se rodi eno največjih književnih del vseh časov.
Naš svet je na točki preloma. Vsi čutimo velikansko napetost in pritisk. Slutimo, da se približuje novo stanje ravnovesja. Mnogi med nami so se znašli v vmesnem prostoru in bojijo se premakniti. Strahove, ki me preganjajo, vidim v očeh drugih. Strah pred tistim, kar prihaja. Strah, da nimamo nadzora nad lastnim življenjem. Strah, da na tem svetu nismo več varni. Strah, da ne bomo nikoli spoznali brezpogojne ljubezni. In končno: strah pred smrtjo, smrtjo brez smisla. /.../
Rada bi, da bi se gledalci v likih prepoznali. Odpreti želim njihova srca, jih omehčati, da bi začutili, kar čutijo liki. Ko bodo ujeli val z nami, z našimi liki, bodo lahko doživeli katarzo. To je vedno ustvarjalni cilj mojih filmov. Ko gledalec doživi katarzo, lahko v težkih življenjskih situacijah skupaj z liki najde nekaj smisla in skozi izkušnjo gledanja filma morda postane bolj celovit človek. /…/
Želela sem, da bi film govoril o dveh ljudeh, ki drug drugega vidita. To sta arhetipska lika. Proučevala sem jungovsko psihologijo in hindujsko tantro – energijo moškega in ženskega, bivanja in delovanja, rojstva in smrti. Če nimamo zdravega odnosa do lastnih korenin, se te sile bojujejo znotraj nas. S pomočjo likov, ki to utelešata, lahko zgodba deluje tako na kolektivni kot osebni ravni. Alkimija ustvarjalnosti omogoča soobstoj teh sil. Upam, da bo film postal nekaj več kot zgolj zgodba o zakonu ali smrti otroka.«
– Chloé Zhao

»Vedno se mi je zdelo zelo krivično, da dečka po imenu Hamnet nihče nikoli ni povezoval z igro Hamlet, ki je bila napisana štiri ali pet let po njegovi smrti. Ta otrok je bil pozabljen, postal je le opomba v zgodbi svojega slavnega očeta. Knjigo sem napisala z željo, da bi ga končno postavila na oder in povedala, da je bil pomemben. Bil je ljubljen. Brez njega ne bi imeli Hamleta. /…/ Chloé v mnogih svojih delih na zelo zanimiv način govori o umetnosti in pristnosti, o odnosu med njima ter o tem, kako se druga drugi približujeta in kako se razhajata. Hamnet raziskuje, zakaj umetnost potrebujemo, zakaj jo ustvarjamo, od kod prihaja, kako jo potegnemo iz globin svoje duše.« 
– Maggie O’Farrell

kritike
»Hamnet je uničujoč, morda najbolj čustveno pretresljiv film, kar sem jih videl v zadnjih letih. Ganljiva je bila že knjiga – in ko gremo gledat film o smrti otroka, se seveda pripravimo na to, da bomo potočili nekaj solz. Vseeno pa nisem pričakoval, da bom toliko jokal: a ne le zaradi tragične vsebine, ampak tudi zato, ker si film na novo zamišlja poetično dejanje ustvarjanja Hamleta. Shakespearova drama stoji na najvišji polici, pokrita s prahom stoletij slave. Bolj popolne umetniške stvaritve si ni mogoče zamisliti. In vendar je tu film, ki si dovoli raziskovati njen nastanek. Poskus je plemenit, morda celo nekoliko predrzen, da pa mu uspe, se zdi skorajda nadnaravno. /…/ Hamnet se navezuje tudi na druge zgodbe in med njimi je mit o Orfeju in Evridiki, ki ga Will pove Agnes na enem njunih prvih zmenkov. Gre za zgodbo o vstajenju, strasti in umetnosti ter o tem, kako zadnji hrepeneči pogled za vedno ujame ljubimca v podzemlje. Način, kako režiserka zgodbo poveže z dramo Shakespearovega življenja, še zdaleč ni shematičen ali očiten, vseeno pa osvetljuje temeljno resnico tako Hamneta kot Hamleta: da je videti in biti viden čudovita in hkrati strašljiva stvar.«
– Bilge Ebiri, Vulture

»Irska igralka je v zadnjem desetletju upodobila številne zlomljene, ekscentrične in celo bizarne like, a kar počne tu, se zdi resnično brez primere. Njen nastop obrne na glavo vsa naša pričakovanja v zvezi s tem, kako igrati nekoga, ki znova odkriva svojo dušo. /.../ To je kronika soočanja s smrtjo, ki hkrati prekipeva od življenja, prenove in ponovnega rojstva. Ko se je mladi Hamnet nekoč ‘otresel zemskih spon’, je postavil temelje za mojstrovino. Zdaj je to naredil drugič. /…/ Filmu nekako uspe, da besede ‘Lahko noč, premili kraljevič’ zabolijo bolj kot kadarkoli prej, toda hkrati nas pusti v stanju čustvene blaženosti. Smrt je neizogibna, sporoča Hamnet, a umetnost nam lahko pomaga osmisliti nelogično dejstvo, da smo en trenutek tu, že v naslednjem pa nas ni več. To je način posredovanja univerzalnih resnic in iskanja skupnih vezi, premoščanje prepada med nami in njimi. ‘Drugo vse je molk.’«
– David Fear, Rolling Stone

»Neizmerna lepota tega filma, ki nam tako neusmiljeno iztrga srce iz prsi, da se njegova seizmična žalost skoraj približa občutku zaljubljenosti ali starševstva, je v tem, da ravno toliko kot o izkušnji rojstva otroka govori o doživljanju njegove izgube. Natančneje: Hamnet je srce parajoča zgodba o tem, kako lahko ti tako zelo različni izkušnji nazadnje transformira isti proces čustvene preobrazbe. /…/ Tragedija Hamlet morda res ni bila usoda, ki sta si jo dramatik in njegova žena kadarkoli želela za svojega edinca, toda Hamnetova zgodba pravzaprav nikoli ni zares pripadala le njima, čeprav hkrati nikoli ne bi mogla toliko pomeniti komurkoli drugemu. Zaradi Hamleta bo ta deček z angelskim obrazom v prihodnjih stoletjih umrl še milijonkrat. Toda v tem večnem snu /…/ se bo prav tolikokrat ponovno rodil, spomin nanj pa bo večno živel v prihodnosti, bolj bleščeči, kot bi mu jo lahko napisal celo sam William Shakespeare.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Paul Mescal preprosto še nikoli ni bil boljši, Jessie Buckley pa pravzaprav sploh ne igra v običajnem pomenu besede, bolj se zdi, da svoj lik odkriva pred našimi očmi: vsak trenutek, ki ga odigra, deluje neverjetno pristno. /…/ Monologi učinkujejo naravno in živo, čeprav sodijo med najbolj obrabljene v angleškem jeziku: ta občutek svežine je eden najbolj osupljivih dosežkov filma. Iz kina ne odidemo z občutkom žalosti, ampak radosti, čudeč se človeški sposobnosti, da se z neizprosnostjo smrti spopade s pomočjo umetnosti, ljubezni in preprostega, kljubovalnega dejanja vztrajanja.«
– Robbie Collin, The Telegraph

»Ali je bila smrt otroka zares glavni vzrok za nastanek legendarne drame – besedi Hamlet in Hamnet sta sinonim, saj so ju v takratni jezikovni maniri pogosto zapisovali kot popolnoma enaki –, najbrž ne bomo nikoli zvedeli, vsekakor pa je zgodba izvrstno izhodišče za vzpostavitev močne ženske in moške energije ter katarzične moči umetnosti, ki ju preseže. Režiserka Chloé Zhao pravi, da se je ob pomoči Hamneta spoprijela s svojimi najglobljimi strahovi in iskala pot, kako kljub minljivosti in izgubam življenje živeti čim bolj odprto, čim bolj celovito, odgovor pa ponuja v obliki izjemnega, skoraj rušilno močnega filma, v katerem energije preplavljajo filmsko dvorano v maniri najpristnejše gledališke katarze. Nekoliko jih zmanjka le v zadnji tretjini filma, a to je skoraj že dlakocepstvo.«
– Gaja Pöschl, Radio Slovenija

portret avtorice
Chloé Zhao, rojena leta 1982 v Pekingu, je pozornost kritikov pritegnila že s prvencem Songs My Brothers Taught Me (2015). Drugi celovečerec Jezdec (The Rider, 2017) ji je prinesel najvišjo nagrado v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu, največji uspeh pa je doživela z Deželo nomadov (Nomadland, 2020), v kateri je glavno vlogo odigrala Frances McDormand. Film je osvojil zlatega leva v Benetkah in tri oskarje: za najboljši celovečerec, najboljšo režijo in najboljšo igralko. 

zanimivosti
Hamnet in Hamlet sta bili v Shakespearovih časih dve različici istega imena.

]]> 410433 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-03-13 2026-03-13 18:52:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 410090 <![CDATA[EPiC: Elvis Presley na koncertu]]> 2026-03-13 2026-03-13 19:51:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Režiser je v arhivih našel škatle z doslej neobjavljenim gradivom ter ga sestavil v edinstveno filmsko in glasbeno doživetje. Film preplete dolgo izgubljene posnetke s Presleyjeve legendarne serije koncertov v Las Vegasu leta 1970, redko 16-mm gradivo s snemanja filma Elvis on Tour (1972), nova odkritja iz arhivov v Gracelandu, pa tudi nikoli slišane zvočne posnetke, na katerih Elvis pripoveduje »svojo plat zgodbe«.

iz prve roke 
»Med snemanjem Elvisa (2022) smo se lotili iskanja izgubljenih posnetkov iz kultnih koncertnih filmov iz sedemdesetih let Elvis: That’s the Way It Is in Elvis on Tour. Prvotna ideja je bila, da bi neuporabljeno gradivo, če bi ga našli, obnovili in uporabili v našem igranem filmu. Moji raziskovalci so se odpravili v arhive Warner Bros., skrite v podzemnih rudnikih soli v Kansasu, in na presenečenje vseh odkrili 69 škatel (59 ur) negativov. /…/ Čeprav so nekatere izmed njih že uporabili v drugih produkcijah, pa veliko posnetkov, sekvenc in nastopov javnost še nikoli ni videla. /…/ Med najbolj dragocene najdbe sodijo tudi doslej neslišani zvočni posnetki, na katerih Elvis govori o svojem življenju in glasbi /…/. Vedel sem, da te priložnosti ne smemo zamuditi. /…/ Kaj če bi namesto nove verzije obstoječih filmov ustvarili nekaj, kar ne bi bilo niti dokumentarec niti koncertni film? Kaj če bi Elvis prišel k nam kot v sanjah, skoraj kot filmska pesem, nam zapel in povedal svojo zgodbo kot še nikoli prej? In kaj če bi lahko s Petrom Jacksonom in ekipo Park Road Post Production ter drugimi vrhunskimi tehniki izvirno gradivo dvignili na raven, ki bi omogočala predvajanje na velikem platnu na način, kakršen doslej ni bil mogoč? Kaj če bi vzeli oba znana posnetka Elvisa, na katerih nam pripoveduje o svojem življenju, in bi njegov glas obnovili do doslej neslišane kakovosti? Kaj če bi rekonstruirali in na novo zmiksali izvirne orkestracije, hkrati pa si zamislili, kaj bi Elvis s svojimi klasičnimi komadi naredil danes? In kaj če bi v svetu, kjer je umetna inteligenca sposobna ustvariti vse vrste iluzij, mi iluzijo pričarali s pomočjo pristnega, izvirnega gradiva, obnovljenega s skrbno in natančno človeško roko? Takšna vprašanja smo si zastavili, nato pa nanje odgovorili v filmu EPiC. Film popelje občinstvo skozi Elvisovo življenje, pri čemer doslej nevidene posnetke preplete z ikoničnimi nastopi, ki še nikoli niso bili predstavljeni na takšen način. EPiC je preskok v glasbeni domišljiji in poklon enemu največjih odrskih umetnikov vseh časov.«
– Baz Luhrmann

kritike
»Spomnite se najboljših koncertov, kar ste jih kadarkoli videli – to bi lahko bili Springsteen, U2 ali Stonesi, Lady Gaga ali Ramones, Taylor Swift ali Radiohead, ali pa (v mojem primeru) dva koncerta iz osemdesetih (Prince in X) ter eden z začetka tega tisočletja (Madonna na turneji Confessions). Zdaj pa si v spomin prikličite najboljši trenutek tistih koncertov, trenutek, ob katerem vam gredo še danes mravljinci po telesu. Predvidevam, da boste nekaj takšnega doživeli ob gledanju filma EPiC, izjemnega novega dokumentarca, ki ga je zrežiral Baz Luhrmann, režiser Elvisa. Ko se film konča, si ne moreš kaj, da ne bi zaploskal prikazanemu smislu za šov: Elvisovemu, pa tudi režiserjevemu. Baz Luhrmann Elvisa preveč ceni, da bi dopustil kakršenkoli pretiran blišč – EPiC izžareva pristnost in prirojeni glamur. Kar vidiš, to dobiš: Elvisa v vsej njegovi surovosti, gnanega z zavestjo, da boljšega od tega pač ni.«
– Owen Gleiberman, Variety

]]> 410432 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-03-13 2026-03-13 21:22:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 410428 <![CDATA[Junakinja]]> 2026-03-13 2026-03-13 22:02:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Medicinska sestra Floria začne nočno izmeno na kirurškem oddelku švicarske bolnišnice. Ena od sodelavk je zbolela, zato morata s kolegico sami poskrbeti za petindvajset pacientov. Floria stresno delovno rutino obvladuje z neomajno predanostjo in profesionalnostjo, v oskrbo bolnikov pa vnaša človečnost in toplino. Toda naloge se kopičijo, nujni primeri se stopnjujejo in noč se kmalu sprevrže v neusmiljeno bitko s časom.

iz prve roke
»Tema me zanima že dolgo časa. Vrsto let sem živela z medicinsko sestro in spremljala, kaj je doživljala na delu. /…/ Vse, kar sem v tistem trenutku počela sama, se mi je zdelo precej banalno v primerjavi s stvarmi, s katerimi se je vsakodnevno soočala ona – smrt, bolezen, osamljenost, starost ... /…/ Vsak dan se je z dela vračala z zgodbami, ki so vsebovale globoko lepoto in hkrati pričale o nepopisni izčrpanosti. Tu so bili trenutki veselja in povezanosti s pacienti, a tudi občutki obupa, ki so izvirali iz strukturnih težav zdravstvenega sistema. Vedno večje breme kadrovskega primanjkljaja, pomanjkanje priznanja in neizprosen pritisk so v njej pustili globoke sledi. Med pandemijo covida so se negovalci znašli v središču pozornosti. Ljudje so jim ploskali z balkonov in poklic je nenadoma postal ‘sistemsko pomemben’. Toda zdravstvena nega ni ‘sistemsko pomembna’ le med pandemijo. Mislim, da bi moral biti poklic eden najbolj cenjenih in spoštovanih v naši družbi. Delo ni zahtevno le v tehničnem smislu, ampak tudi s človeškega in psihičnega vidika. Ti ljudje skrbijo za nas, ko smo bolni in stari, ko smo najbolj ranljivi. Vsak dan nosijo velikansko odgovornost. Zato sem želela posneti film, ki bi slavil ta poklic. /…/ 
Upam, da film po eni strani ponuja dobro zabavo, saj gledalca odpelje na razburljivo vožnjo z vlakcem smrti. Po drugi strani pa sem želela pokazati, kaj pomeni delati v tem poklicu. Ti ljudje so pogosto z nami na začetku našega življenja, pa tudi na koncu. Nemalokrat so prvi in zadnji, ki se nas dotaknejo. Običajno se z njimi srečamo v kritičnih trenutkih našega življenja – ali pa življenja naših najdražjih. Gledalce želim spomniti, kako hvaležni smo lahko, da nam v takšnih trenutkih stojijo ob strani profesionalne, sočutne osebe. Zavedati bi se morali, da je njihov boj za boljše delovne pogoje tudi naš boj! /…/
Dolgo sem iskala način, kako pristopiti k temi. Med raziskovanjem za film sem naletela na knjigo nemške medicinske sestre Madeline Calvelage z naslovom Unser Beruf ist nicht das Problem – es sind die Umstände. V njej zelo podrobno opiše običajno nočno izmeno. Knjiga me je povsem prevzela. Že po petih minutah branja mi je srce začelo razbijati. Čeprav opisuje vsakdanjo rutino negovalnega dela, se bere kot triler. Tako sem prišla do ideje, da bi posnela film, ki bi pripovedoval zgodbo ene same delovne izmene iz perspektive medicinske sestre, narejen tako, da bi ga gledalec doživljal na skoraj telesni ravni. Razvoj likov in njihovih bolezenski stanj ter oblikovanje zgodbe, ki bi vodila do čim bolj napetega dramskega stopnjevanja, vse to je bil dolgotrajen proces. Veliko pozornosti smo namenili vprašanju, kako zgodbo pripovedovati tako, da bi imel gledalec občutek, kot da je on sam medicinska sestra v središču filma.«
– Petra Volpe

kritike
»Vsakdo, ki je videl njen presunljivi nastop v Zbornici (Das Lehrerzimmer), ve, da je Leonie Benesch redek talent. V svoje vloge vloži toliko duševne in telesne energije, da je že samo gledanje njenega nastopa izčrpavajoče. Ta sposobnost je bila redko bolje izkoriščena kot v Junakinji. /…/ V zapletu je nekakšna neizbežnost – režiserka nam daje vedeti, da se bliža prelomni trenutek, mi pa lahko le ugibamo, kakšno obliko bo zavzel – toda dejstvo, da lahko predvidimo Floriin zlom, ne zmanjša moči spektakla.«
– Wendy Ide, Najboljši filmi leta 2025, The Observer

»Silovita telesnost, ki jo je Leonie Benesch vnesla v vlogo nove učiteljice v Zbornici, v Junakinji doseže nove globine. /…/ Od grajanja študentke zdravstvene nege do lastnih solz samoobtoževanja: Floria je polnokrven in čudovito izrisan lik in – da – junakinja.«
– Sheri Linden, The Hollywood Reporter

»Junakinja je fino uglašena švicarska bolnišnična drama s fenomenalno nemško igralko Leonie Benesch v glavni vlogi. Film bo zaigral na živce vsakega nekdanjega, sedanjega in bodočega pacienta ter dosegel srca tistih, ki dolgujejo hvaležnost medicinski sestri: se pravi – vseh nas.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Drobni fragmenti in okruški so tako precizno sestavljeni v mozaik, da ta ponuja presenetljivo celovito zaokrožen vpogled v celoto človeške eksistence. /…/ Dokaz, da za prepričljiv filmski projekt niso potrebni spektakularna vsebina, zapletena logistika, velik igralski korpus ali astronomske vsote denarja.«
– Peter Rak, Delo

»Težka tema in skoraj popoln film.«
– Daniel Gerhardt, Die Zeit

portret avtorice
Scenaristka in režiserka Petra Volpe se je rodila leta 1970 v Švici, danes pa živi med New Yorkom in Berlinom. Mednarodno pozornost je pritegnila s celovečercem Die göttliche Ordnung (2017), ki je postal velika uspešnica v domačih kinematografih in bil izbran kot švicarski kandidat za oskarja.

]]> 410151 <![CDATA[Tako zraste ... 3]]> 2026-03-14 2026-03-14 10:20:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke Mala živalca se rodi. Svet je velik, poln presenečenj. Treba bo najti hrano in rasti iz dneva v dan. Včasih je treba biti previden in se skriti: »Pazi se, mala živalca!« Čas teče, dnevi minevajo in koraki postajajo vse bolj pogumni. Mladič zraste in začne sam raziskovati svet. Življenje teče naprej, in ko se ena zgodba zaključi, se druga že rojeva.

Tako zraste … Delfin 
V morju se rodi delfinček. Ob mami se uči plavati, dihati na gladini in slediti jati. Radovedno raziskuje morski svet, se igra s prijatelji, opazuje nenavadne prebivalce morja in se uči loviti hrano s posebnimi zvoki. Ko ga prestraši morski pes, ga jata zaščiti in mu pomaga. Z vsakim dnem postaja hitrejši, spretnejši in pogumnejši – dokler ne zraste v odraslega delfina.

Tako zraste … Bober 
Ob reki, kjer voda mirno teče in plavajo veje, mali bober pogumno stopa v svet. Ob mami se uči plavati, se potapljati in z močnimi zobmi gristi les, iz katerega nastaja topel in varen dom. Vsak dan prinese novo dogodivščino – igro v vodi, skupno gradnjo in prve velike podvige. Ko mali bober zraste, postane spreten graditelj, ki ob reki najde svoje mesto in družino.

Tako zraste … Volk 
Ob koncu zime se v skalnem brlogu skotijo trije volčji mladiči. Najmlajši raste skozi igro, prve lovske korake in spoznavanje gozdnega sveta. Jeseni se prvič poda na lov, a se v širnem gozdu izgubi in drug trop ga močno prestraši. Ko zatuli, mu na pomoč priskoči oče. Čas mine, volkec odraste in stopi na svojo pot. Pod zimsko luno sreča mlado volkuljo in skupaj njun glas odmeva skozi gozd.

Tako zraste … Hobotnica 
Globoko pod morsko gladino, v tihi votlini med skalami, se iz drobnih jajčec rodijo male hobotnice. Ena od njih radovedno zaplava v svet, kjer se uči tipati morsko dno z osmimi lovkami, spreminjati barve in vzorce ter se spretno skriti med kamni in algami. Išče hrano, raziskuje skrivne kotičke in ob nevarnosti pusti za sabo oblak črnila. Ko zraste, postane tiha mojstrica skrivanja, ki se z lahkoto stisne v najmanjše razpoke in se izgubi v modrini morja.

O avtorjih
Animirana serija Tako zraste … izhaja iz priljubljenih slikanic za najmlajše ilustratorke Ajde Erznožnik. Produkcija Invida je zgodbe razvila v serijo kratkih animiranih filmov o življenjskih krogih avtohtonih živali.

Režijo vodi Ema Muc (Firbcologi, Studio Kriškraš), izkušena režiserka, ki deluje v otroškem in mladinskem programu RTV Slovenija. Režiserka s toplino in igrivostjo povezuje pripoved, likovno podobo in gibanje v celoto, razumljivo in privlačno za otroke.

Scenarij podpisujeta Sandra Ržen (miniserija Maček Muri, Potovanje na ladji Beagle) in Saša Eržen (Kapa, Firbcologi), ki z občutkom za ritem, ponavljanje in humor ustvarjata zgodbe, prilagojene najmlajšim gledalcem, medtem ko glavno animacijo vodi Jošt Šeško. Tilen Javornik je oblikoval likovno zasnovo, ki svetu živali daje prepoznavno, mehko in izrazno podobo. Pesmi s kančkom komike, ki spremljajo zgodbe živali, piše Robert Petan, znan po kantavtorskih pesmih v oddaji Kaj dogaja, vlogo pripovedovalke pa z igrivostjo prevzame igralka Ajda Toman. Doživljajski svet glavnih junakov dopolnjuje glasba Janeza Dovča, ki z etno elementi poskrbi, da narava v epizodah zaživi tudi v zvoku.
Skupaj ustvarjajo serijo, ki skozi animacijo, glasbo in besedo otrokom odpira prostor za opazovanje, radovednost in prve pogovore o naravi.

Iz prve roke
»V hudomušnih pesmih in animaciji spoznavamo razvoj živali, različna okolja, v katerih prebivajo, s čim se prehranjujejo in katere nevarnosti prežijo na njih. Gledalce vseh starosti – najbolj pa najmlajše – želimo pritegniti z zanimivimi zgodbami, ki jih v naravi ne moremo videti od blizu. Nasmejimo se živalskim prigodam ter odnosom, podobnim tistim, v katerih se otroci lahko znajdejo vsak dan.«
– Ema Muc, režiserka

]]> 410423 <![CDATA[Skokci]]> 2026-03-14 2026-03-14 13:15:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke Mabel obožuje živali in mir, ki ji ga daje narava. Hkrati pa je pogumna in neugnana, ne ustavi je nobena ovira. Ko nova obvoznica grobo poseže v bajer, kjer je odraščala, se odloči, da ga bo zaščitila. Prav takrat odkrije, da je njena profesorica z ekipo na skrivaj razvila novo tehnologijo, ki omogoča preskok človeške zavesti v telo živali. Mabel takoj izkoristi to možnost. Skok v telo bobra ji razkrije navade, čustva in neverjetno bogat notranji svet živali. Nenadoma lahko ljudje ne le govorijo z živalmi, temveč razumejo vsak njihov odgovor in doživijo svet skozi njihove čute. Mabel se odloči, da bo novo tehnologijo uporabila, da zaščiti bajer. Ne zmeni se za nevarnosti. Vse dokler ne začne odkrivati, kako krhka je meja med radovednostjo, spoštovanjem in prisvajanjem naravnega sveta, 

]]> 410427 <![CDATA[Skrivnost ptic pevk]]> 2026-03-14 2026-03-14 15:27:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke vsebina
Ko devetletna Lučka prispe na počitnice v mestece, kjer je odraščala njena mama, se ji niti ne sanja, kaj vse jo čaka. Mama, arheologinja, s sodelavcem vodi arheološka izkopavanja na gradu, Lučka pa se odpravi na raziskovanje okolice s psom Mandrinom, smešno gosko in Janom, prijaznim dečkom s sosednje kmetije. V gnezdu na grajskem zidu najdejo skrivnostni ključ, v gozdu pa srečajo starca, ki živi kot samotar in mu domačini pravijo čarovnik. Rešijo majhnega jazbeca, ves čas pa jih spremljata tudi sinički – kot bi bili njihovi vodnici … Ko odkrijejo še skrivni prehod pod gradom, na dan začnejo prihajati skrivnosti. 

Film je narejen v tehniki kolažne animacije ali izrezanke, kar mu daje posebno estetsko vrednost. 

o kolažni animaciji 
Film je narejen v t. i. kolažni animaciji ali izrezanki. Liki, rekviziti in prizorišča so izdelani iz papirja, kartona ali tekstila. Vsak detajl je ročno izdelan, nato pa koščke zložijo skupaj in jih položijo na ozadje. Tega sestavljajo večplastna stekla, na spodnjih steklih je scenografija, na gornjih pa liki in predmeti. Nato po malem spreminjajo njihov položaj, kar daje vtis premikanja. Vsak droben premik fotografirajo in tako vsakemu prizoru vdahnejo življenje in ritem.
Najstarejši ohranjeni animirani celovečerec, Dogodivščine princa Ahmeda režiserke Lotte Reiniger iz leta 1926, je narejen v tej tehniki. Od takrat se je kolažna animacija ves čas razvijala. Filme lahko z njo ustvarjamo po starem, lahko pa si pomagamo tudi z računalniki.

o avtorju
Antoine Lanciaux se je znamenitemu francoskemu studiu Folimage, kjer je nastal film Skrivnost ptic pevk, pridružil leta 1991 kot animator, od takrat pa je sodeloval pri večini serij in filmov, nastalih v studiu. Nato se je učil pri režiserjih, kot sta Michaël Dudok de Wit in Michel Ocelot ter sodeloval pri pisanju scenarijev za filme Yourija Tcherenkova.

iz prve roke
»Izrezanka je stara tehnika animacije, ki so jo sčasoma nadomestili računalniški programi z »animiranimi lutkami«. /…/ Režija filma izključno z izrezki se morda zdi omejujoča, a jo sam vidim kot veliko prednost, tako z estetskega kot grafičnega vidika. Tehnika izrezanke usmerja in določa sestavljanje sličic. Vsaka lokacija je predstavljena kot prizor in omogoča gledalcu vizualno udobje. In čeprav je stilizirana, nežna, ritmično umerjena in meditativna, nikakor ne izključuje akcije ali hitre montaže. Že med pisanjem zavzamem ta »frontalni« pristop in naravno spojim svoje like z ozadji.«

»Film se ukvarja z občutljivima tematikama družinske zgodovine in medgeneracijskih odnosov, o čemer subtilno in izvirno spregovori prek zgodbe neke družine in njenih skrivnosti. Pripoved se začne v realističnem tonu, potem pa postopno pridobi pravljični pridih z uporabo simbolov in kodov, ki so takemu slogu lastni. Lov na zaklad in čarobnost, ki jo prispevajo ptici in druge živali, počasi posežejo v resničnost in nežno prepojijo film s fantazijo.«
— Antoine Lanciaux

kritike
»Napeta zgodba, polna nežnosti in skrivnosti, ki bo navdušila najmlajše, s spominom na otroštvo pa ganila tudi odrasle.« 
– Les Fiches du cinéma

»Film, ki je hkrati bogat in nežen (…) pravo rokodelsko mojstrstvo (…) eno najlepših presenečenj jeseni.« 
– Caroline Besse, Télérama

»Film je narejen z izjemno občutljivostjo in z veliko otroške mehkobe ter je poln tipičnih počitniških dogodivščin na podeželju (gozdne in kmečke živali, traktorji, stari mopedi, pustolovščine). Ob ogledu lahko začutimo duha, značilnega za filme Pet prijateljev in Scooby Doo, nad katerim se je navduševalo že več generacij otrok. Režiser, ki je tudi napisal scenarij s Pierre-Lucom Granjonom, je spredel nežno prejo, ki se dotika družinskih vezi in ran …«
– Fabien Lemercier, Cineuropa

]]> 409499 <![CDATA[Dekle, ki se ni balo medvedov]]> 2026-03-14 2026-03-14 17:01:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke Štiri kratke, drzne in humorne zgodbe o pogumu, odločnosti, uporu in potrebi ostati zvest samemu sebi. V programu kratkih animiranih filmov se predstavljajo avtorice mlajše generacije, Lea Vučko, Veronika Hozjan in Valeria Cozzarini, ter mojster risane 2D animacije Grega Mastnak. Odraslim priporočamo ogled filmov v spremstvu mlajše osebe!

Program:

Dekle, ki se ni balo medvedov
Lea Vučko, Slovenija / Hrvaška /Madžarska, 2025, 20', Invida
Nekoč je živelo dekle, ki se ni balo ničesar. Da bi jo zadržal doma, jo je oče svaril pred medvedom. Toda ona se preobleče v fanta in se odpravi v svet, ki dekletom pogosto ne prizna moči. Na poti premaguje čarobna bitja in lastne strahove – vse do srečanja z legendarno pošastjo, ki jo za vedno spremeni. Več​ . 

Julka
Valeria Cozzarini, Slovenija / Italija / Hrvaška / Bolgarija, 2025, 11' 35'', Arsmedia
Ko Julki mama splete kito, se s prijateljema odpravi v šolo. Razigrano hitijo po ulicah Trsta, mimo tramvaja, ladij in galebov, vse dokler njihovega klepeta ne sliši učitelj. V šoli je namreč dovoljeno govoriti le v enem jeziku – italijanščini. Več​​ .

Nemogoč otrok
Grega Mastnak, Slovenija, 2026, 19'19'', OZOR, zavod za gibljive slike 
Pred davnimi, pradavnimi časi je živelo krdelo ljudi, in to karseda udobno. Večino časa niso počeli nič in so vse dni počivali. Potem pa se je mlademu paru rodil otrok z nenavadno veliko glavo. Miru je konec, nastopil je čas za napredek.

Plavutarji
Veronika Hozjan, Slovenija / Hrvaška, 2026, 9'42'', Dagiba 
Mesto poplavlja. Ljudje se hitro prilagajajo novi resničnosti – če se potopijo v vodo, jim čudežno zrastejo plavuti. Čevljar se trmasto oklepa starega načina življenja, njegovo ženo pa vabi pesem brezskrbnih plavutarjev. Ker voda vztrajno narašča, je treba sprejeti odločitev. Bosta sledila drugim? Ali bosta izbrala drugačno pot?

zanimivosti o filmih
Film Dekle, ki se ni balo medvedov je navdihnila albanska ljudska pravljica, ki smo jo spoznali v istoimenskem stripu; v njem so združili moči pripovedovalka Špela Frlic (priredba pripovedi), stripar Izar Lunaček (pisec scenarija) in mlada umetnica Dora Benčevič, ki je prispevala risbe. Z animiranim filmom režiserke Lee Vučko pa je zgodba dobila tudi filmsko obliko. 

Zamislite si svet, v katerem je prepovedano izražanje v lastnem jeziku, svet, v katerem lahko učitelj za uveljavljanje te prepovedi uporabi kakršnokoli nasilje. To je Julkin svet v Italiji, leta 1920. Scenarij za film Julka temelji na črtici pisatelja Borisa Pahorja, Metulj na obešalniku.

Film Julka je posnet v tehniki rotoskopije. Ta posebni in redki način ustvarjanja filmov pričara gibanje prek fotografije oz. videoposnetka. Tudi film Nemogoč otrok na poseben način združuje tehniko animacije peska in 2D računalniške animacije. Glasbo za film sta prispevala Vojko Sfiligoj in Boštjan Gombač. 

V 2D računalniški animaciji sta narejena tudi filma Dekle, ki se ni balo medvedov in Plavutarji. Pri prvem sta glasbo prispevala Aleksander Pešut (Schatzi) in Robert Pešut (Magnifico), pri drugem pa Matej Okroglič.

o avtorjih
Lea Vučko je animatorka in ilustratorka. Po študiju ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani se je usmerila v animacijo ter sodelovala pri številnih priznanih kratkih filmih in projektih. Leta 2022 je debitirala s kratkim animiranim filmom Legenda o Zlatorogu, ki je bil prikazan na več kot 80 mednarodnih festivalih. Kot soustanoviteljica studia Octopics razvija nove avtorske projekte.

Valeria Cozzarini je režiserka kratkih filmov, animatorka in slikarka, rojena v Maniagu v Italiji. Diplomirala je iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah in že v času študija začela eksperimentirati z animacijo. Dragocene izkušnje je nabirala tudi zunaj meja domovine, na primer v Centru za umetnost in medije v Karlsruheju v Nemčiji. Je multidisciplinarna umetnica, dela tudi kot učiteljica otrok s posebnimi potrebami.

Grega Mastnak je režiser, scenarist in producent animiranih filmov. Mlajšim gledalcem, pa tudi odraslim se je priljubil s serijami animiranih filmov Bizgeci (2003–2009) in Princ Ki-Ki-Do (2014–2020) ter s kratkim animiranim filmom Gospod Filodendron in jablana (2017). Njegove filme prepoznamo po zašpičeni pripovedni osti in nalezljivem humorju. 

Veronika Hozjan je magistrirala na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svojem umetniškem ustvarjanju prepleta slikarstvo in animacijo. Večinoma raziskuje prostore med resničnostjo in fantazijo. Kot animatorka je delala pri kratkih in celovečernih animiranih filmih ter televizijskih serijah. Plavutarji so njen prvenec.

]]> 410088 <![CDATA[Orwell: 2+2=5]]> 2026-03-14 2026-03-14 20:08:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino »Moja želja za prihodnost je preprosta – da se navadnemu človeku nikoli ne bi bilo treba ločiti od svojega moralnega kodeksa.« Tako je George Orwell zapisal v dnevnik leta 1949, tik pred smrtjo, ko je končeval svoj najznamenitejši roman 1984. Peckov dokumentarec ideje Orwella, v mladosti pripadnika angleške družbene elite, ki je v Indiji in Burmi spoznaval uničujoče vidike kolonializma, v Španiji pa brutalno manifestacijo fašizma, prestavi v kontekst sodobnega časa. Predikat »orwellovski« danes globalno opisuje avtoritarne mehanizme, cenzuro, politično korupcijo, lažne novice, zapeljivost oblasti, algoritme, nadzor itd. Vse je že vedel in o vsem pisal, o »velikem bratu«, »miselni policiji«, »novogovoru«, ki jih danes najdemo na vseh svetovnih kriznih žariščih, od Izraela do ZDA, od Mjanmara do Haitija.

»Slavijo ga kot glasnika sodnega dne. Črnijo ga kot izdajalca socialistične ideje. Demonizirajo ga kot kolonizatorja. Neokonservativni oportunisti ga izkoriščajo za ščit. Iskalci slepe vere mu sledijo kot preroku. A vendarle stoji sam, piker in kljubovalen. Vizionar. Anarhist v preobleki. Trdoglavi poročevalec z mehkim srcem. Tvorec fikcije, ki besedo razkriva, kot resnično je. Orwell.« (Raoul Peck)

]]> 410435 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-03-14 2026-03-14 21:22:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 410424 <![CDATA[Pesnik]]> 2026-03-14 2026-03-14 22:43:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba Óscarju Restrepu ljubezen do poezije ni prinesla slave. »Večni sanjač«, kot se opiše sam, je z leti povsem podlegel klišeju prekletega pesnika – ali kot se izrazi njegov uspešnejši kolega: spremenil se je v pesem, in to še precej žalostno. Ko spozna Yurlady, nadarjeno najstnico iz revnega okolja, in ji začne pomagati pri razvijanju pesniškega potenciala, v Óscarjevo življenje posije žarek svetlobe. Toda njegovo vztrajanje, da dekle vpelje v muhasti svet pesnikov, morda ni najboljša ideja … iz prve roke »Začelo se je z zelo osebnim vprašanjem: kaj če mi kot umetniku ne bo uspelo? V Kolumbiji je izredno težko snemati filme in po svojem prvem celovečercu sem resno razmišljal, da bi odnehal. Predstavljal sem si samega sebe, kako si pri petdesetih služim kruh kot učitelj (kar je pravzaprav še vedno moj glavni vir dohodka) in živim od idealiziranih spominov na svoje nekdanje umetniško življenje. /…/ Pesnik je tako nastal iz nekakšne izčrpanosti zaradi mehanizmov umetnosti ter želje, da bi ustvaril nekaj svobodnega, surovega, s skoraj punkovskim duhom. To je bil način, kako se znova povezati s tistim, kar mi je film pomenil nekoč. A namesto da bi samega sebe upodobil kot režiserja, sem izbral lik pesnika, saj je biti pesnik celo še bolj utopično. /…/ Poezija ima v sebi nekaj anahronističnega, zdi se, kot da pripada preteklosti – in ta vidik me je pritegnil. Branja poezije na primer delujejo skoraj brezčasno, daleč so od ideje o umetnosti kot nečem uporabnem ali tržno privlačnem. Svet pesnikov je poln protislovij in zelo specifičnega humorja, ki sem ga želel raziskati skozi mračno komedijo. /…/ Umetnost imamo pogosto za nekaj vzvišenega, a je vedno tudi del industrije, celo kadar je neodvisna. Pri filmu imamo na primer trg, ki določa, kaj naj bi ljudje gledali: določeni vzorci se ponavljajo, zlasti v latinskoameriški kinematografiji. Kot umetnik se moraš odločiti, ali boš ugodil tem zunanjim zahtevam ali pa se boš vprašal, kaj te zares navdihuje. Želel sem se vrniti k nečemu bolj čistemu: k surovi, instinktivni, manj mehanični obliki umetnosti. Tako sem prišel do poezije. Ni šlo za strateško odločitev, ampak intuitivno. /…/ Umetnost, še zlasti pa film, pogosto deluje v skladu z logiko, pri kateri ustvarjalec, ki je v privilegiranem položaju, nekoga ‘drugega’, manj privilegirani lik, spremeni v surovino za svoje delo. Kar sproži nelagodno vprašanje: kako prikazati ‘drugega’, ne da bi ga prikrajšali za njegovo pravo bistvo? To sem skušal raziskati skozi odnos med Óscarjem in Yurlady. Yurlady ni niti idealiziran lik niti velik literarni genij; piše preprosto zato, ker ji je v veselje, ker to potrebuje. Óscar pa je po drugi strani izčrpan, razočaran. Med seboj se dopolnjujeta. Dekle uteleša čistejšo, svobodnejšo obliko umetnosti, manj onesnaženo s trgom ali potrebo po potrditvi, to pa Óscarja prisili, da se sooči s tistim, kar je izgubil. Gre za nekakšno medsebojno odrešitev, vendar ne v romantičnem smislu, ampak bolj kot priložnost, da se znova povežeta s stvarmi, ki so zares pomembne.« – Simón Mesa Soto kritike »Noro zabaven in boleč film hkrati z izjemno igralsko zasedbo. Film z enim najboljših koncev.« – Damjan Kozole, Najboljši filmi leta 2025, Ekran »Film se začne kot absurdističen, namerno nelagoden portret strtih ambicij in nezdravljenih nevroz samovoljnega pesnika, a se kmalu elegantno in nepričakovano razvije v jedko kritiko celotne industrije. V luči literarne scene, katere varuhi se zgolj bežno zanimajo za umetnost, se začne Óscarjevo ekscentrično vedenje kmalu vse manj zdeti kot patološka samouničevalnost in vse bolj kot upravičen upor. /…/ Ta trpki razmislek o vlogi umetnosti v človekovem življenju in mestu umetnika v izkoriščevalski družbi razkrije režiserjevo najbolj zrelo in razmišljujočo, pa tudi najbolj zabavno plat. In to – kot film na zelo smešen način pokaže – sploh ni protislovje.« – Elena Lazic, Notebook »Film tako lepo jezdi na valu sočutja do obstrancev, ker njegova protislovja živijo v samem srcu Ríosove tuleče, usmiljenja vredne razvaline lika; ta je včasih videti, kot bi ga narisal cinični animator, dokončal pa sočutni kolorist. Dejstvo, da nismo nikoli povsem prepričani, ali bo Óscar v določenem prizoru odrasel človek ali otrok, ustvari čudovito zabavno napetost. Gre za eno najboljših igralskih predstav preteklega leta, in če Ríos ne bo nikoli več igral, bo njegov nastop v Pesniku ostal enkraten dogodek za filmske anale, perfektno utelešen v čudnem, prisiljenem, solznem Óscarjevem polnasmešku, ki zaključi ta izjemni film kot nekakšen madež črnila na strastno načečkanem prvem osnutku.« – Robert Abele, Los Angeles Times »Pesnik /…/ je huronsko smešna zgodba o človeku, ki se trudi živeti ustvarjalno življenje in hkrati preživeti, a mu vsi poskusi klavrno spodletijo. Ton filma prehaja od absurdističnega prek resnega do satiričnega – in spet nazaj. Ta čudna mešanica ne bi smela delovati, toda Soto več kot uspešno združi različne tone. Zaradi dejstva, da mu uspe biti hkrati smešen in ganljiv, je Pesnik še toliko večji dosežek.« – Murtada Elfadl, Variety »Pesnik je v svojem bistvu univerzalen razmislek o svetu umetnosti, saj govori o protislovjih, ki so neločljivo povezana z ustvarjalnostjo na splošno, na vseh koncih sveta – finančnih bitkah, ki spremljajo umetniška prizadevanja.« – Namrata Joshi, The New Indian Express]]> 410089 <![CDATA[Nune proti Vatikanu]]> 2026-03-15 2026-03-15 12:31:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino Za Cerkev je spolno nasilje greh, ne zločin. S tem bi lahko povzeli stališče Rimskokatoliške cerkve v odnosu do posilstev v cerkvenem okolju, ki zadnja leta znova pretresajo javnost. Film italijanske režiserke se osredotoči na zlorabo nun, ki so še posebej težko vzpostavile stik z zunanjim svetom in opozorile na številne zločine. Ali kot pravi odvetnica ene prvih nun, ki so spregovorile o posilstvih slovenskega jezuitskega duhovnika Marka Rupnika zadnjih trideset let: »Nune niso svobodne, njim je zelo težko spregovoriti o osebnih zadevah. Živijo v samostanu s strogo hierarhijo; zaobljubljene so revščini, čistosti in pokorščini. In če nuna spregovori, prekrši vse tri zaobljube.« V zadnjih letih se je peščica nun vendarle odločila spregovoriti o sistematičnem nasilju Marka Rupnika, umetnika mozaikov in v hierarhiji cerkve visoko pozicioniranega duhovnika, in o enako sistematičnih poskusih utišanja vseh obtožb.

»To je Italija, domovina Vatikana ... Misel, da je naša kultura tako povezana z institucijo, najstarejšo in najbolj spoštovano, zlasti v naši državi, me je spodbodla k raziskavi. Nisem pričakovala, da bom naletela na takšno zatiranje človeka – sistemsko utišanje. Spoznala sem številne preživele, ki so se 'počutile kot osamelci', izolirane zaradi lastne travme in neodzivnosti cerkve. Prav ta dinamika me je spodbudila k snemanju filma. Razvil se je v ... poslanstvo za oblikovanje nečesa, kar bi lahko spregovorilo v imenu vseh, da bi sporočal ... v tej grozoviti travmi ni nihče sam.« (Lorena Luciano)

]]> 410422 <![CDATA[Dekle, ki se ni balo medvedov]]> 2026-03-15 2026-03-15 12:16:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke Štiri kratke, drzne in humorne zgodbe o pogumu, odločnosti, uporu in potrebi ostati zvest samemu sebi. V programu kratkih animiranih filmov se predstavljajo avtorice mlajše generacije, Lea Vučko, Veronika Hozjan in Valeria Cozzarini, ter mojster risane 2D animacije Grega Mastnak. Odraslim priporočamo ogled filmov v spremstvu mlajše osebe!

Program:

Dekle, ki se ni balo medvedov
Lea Vučko, Slovenija / Hrvaška /Madžarska, 2025, 20', Invida
Nekoč je živelo dekle, ki se ni balo ničesar. Da bi jo zadržal doma, jo je oče svaril pred medvedom. Toda ona se preobleče v fanta in se odpravi v svet, ki dekletom pogosto ne prizna moči. Na poti premaguje čarobna bitja in lastne strahove – vse do srečanja z legendarno pošastjo, ki jo za vedno spremeni. Več​ . 

Julka
Valeria Cozzarini, Slovenija / Italija / Hrvaška / Bolgarija, 2025, 11' 35'', Arsmedia
Ko Julki mama splete kito, se s prijateljema odpravi v šolo. Razigrano hitijo po ulicah Trsta, mimo tramvaja, ladij in galebov, vse dokler njihovega klepeta ne sliši učitelj. V šoli je namreč dovoljeno govoriti le v enem jeziku – italijanščini. Več​​ .

Nemogoč otrok
Grega Mastnak, Slovenija, 2026, 19'19'', OZOR, zavod za gibljive slike 
Pred davnimi, pradavnimi časi je živelo krdelo ljudi, in to karseda udobno. Večino časa niso počeli nič in so vse dni počivali. Potem pa se je mlademu paru rodil otrok z nenavadno veliko glavo. Miru je konec, nastopil je čas za napredek.

Plavutarji
Veronika Hozjan, Slovenija / Hrvaška, 2026, 9'42'', Dagiba 
Mesto poplavlja. Ljudje se hitro prilagajajo novi resničnosti – če se potopijo v vodo, jim čudežno zrastejo plavuti. Čevljar se trmasto oklepa starega načina življenja, njegovo ženo pa vabi pesem brezskrbnih plavutarjev. Ker voda vztrajno narašča, je treba sprejeti odločitev. Bosta sledila drugim? Ali bosta izbrala drugačno pot?

zanimivosti o filmih
Film Dekle, ki se ni balo medvedov je navdihnila albanska ljudska pravljica, ki smo jo spoznali v istoimenskem stripu; v njem so združili moči pripovedovalka Špela Frlic (priredba pripovedi), stripar Izar Lunaček (pisec scenarija) in mlada umetnica Dora Benčevič, ki je prispevala risbe. Z animiranim filmom režiserke Lee Vučko pa je zgodba dobila tudi filmsko obliko. 

Zamislite si svet, v katerem je prepovedano izražanje v lastnem jeziku, svet, v katerem lahko učitelj za uveljavljanje te prepovedi uporabi kakršnokoli nasilje. To je Julkin svet v Italiji, leta 1920. Scenarij za film Julka temelji na črtici pisatelja Borisa Pahorja, Metulj na obešalniku.

Film Julka je posnet v tehniki rotoskopije. Ta posebni in redki način ustvarjanja filmov pričara gibanje prek fotografije oz. videoposnetka. Tudi film Nemogoč otrok na poseben način združuje tehniko animacije peska in 2D računalniške animacije. Glasbo za film sta prispevala Vojko Sfiligoj in Boštjan Gombač. 

V 2D računalniški animaciji sta narejena tudi filma Dekle, ki se ni balo medvedov in Plavutarji. Pri prvem sta glasbo prispevala Aleksander Pešut (Schatzi) in Robert Pešut (Magnifico), pri drugem pa Matej Okroglič.

o avtorjih
Lea Vučko je animatorka in ilustratorka. Po študiju ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani se je usmerila v animacijo ter sodelovala pri številnih priznanih kratkih filmih in projektih. Leta 2022 je debitirala s kratkim animiranim filmom Legenda o Zlatorogu, ki je bil prikazan na več kot 80 mednarodnih festivalih. Kot soustanoviteljica studia Octopics razvija nove avtorske projekte.

Valeria Cozzarini je režiserka kratkih filmov, animatorka in slikarka, rojena v Maniagu v Italiji. Diplomirala je iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah in že v času študija začela eksperimentirati z animacijo. Dragocene izkušnje je nabirala tudi zunaj meja domovine, na primer v Centru za umetnost in medije v Karlsruheju v Nemčiji. Je multidisciplinarna umetnica, dela tudi kot učiteljica otrok s posebnimi potrebami.

Grega Mastnak je režiser, scenarist in producent animiranih filmov. Mlajšim gledalcem, pa tudi odraslim se je priljubil s serijami animiranih filmov Bizgeci (2003–2009) in Princ Ki-Ki-Do (2014–2020) ter s kratkim animiranim filmom Gospod Filodendron in jablana (2017). Njegove filme prepoznamo po zašpičeni pripovedni osti in nalezljivem humorju. 

Veronika Hozjan je magistrirala na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svojem umetniškem ustvarjanju prepleta slikarstvo in animacijo. Večinoma raziskuje prostore med resničnostjo in fantazijo. Kot animatorka je delala pri kratkih in celovečernih animiranih filmih ter televizijskih serijah. Plavutarji so njen prvenec.

]]> 410421 <![CDATA[Lučka]]> 2026-03-15 2026-03-15 16:19:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke vsebina
Lučka, hči svetilničarja, mora vsako noč prižgati svetilko, da bi ladje opozorila na nevarne čeri. Neke nevihtne noči pa se zgodi nesreča – svetilka ugasne in ladja potone. Lučko za kazen pošljejo delat v admiralovo Črno hišo, kjer naj bi prežala pošast. Tam se spoprijatelji z Edvardom, admiralovim sinom z ribjim repom. Ko admiral zagrozi, da bo Edvarda prodal organizatorju karnevala, Lučkinega očeta pa obesil, se Lučka sooči z nemogočo izbiro: naj reši očeta ali svojega najboljšega prijatelja?

Film je posnet po istoimenski knjižni uspešnici avtorice Annet Schaap, ki je slovenščini izšla pri založbi Sanje (2019). "Pustolovska zgodba z gusarji in morskimi deklicami" (Samanta Coraci, Primorske novice) je prejemnica prestižnih literarnih nagrad.

o avtorici
Margien Rogaar je nizozemska filmska režiserka, deluje v Amsterdamu. Ukvarja se s celovečernimi filmi in televizijskimi dramami. Njeno delo se osredotoča s temo odraščanja. Po diplomi na Nizozemski filmski akademiji je sodelovala pri več kratkih filmih in igrah za nizozemsko televizijo. Njen kratki film Breath (2007) je bil izbran v Cannesu in nominiran za nagrado Gouden Kalf na Nizozemskem filmskem festivalu. Njen celovečerni film Jippie No More! (2023) je prejel nagrado mladinske žirije in nagrado za najboljši nizozemski otroški film na Cinekid festivalu.

filmografija (izbor) 
2007 Zucht (Dih) (kratki)
2011 Bon Voyage (Srečno potovanje)
2023 Jippie No More! 
2022–2023 Lampje (Lampie) (TV serija)
2024 Lampje – de film (Lučka)

iz prve roke
»Ko snemaš filme za otroke, je vedno pomembno, da zgodbo poveš skozi njihove oči. Oprijemljiv moraš narediti ne le njihov svet, temveč tudi misli likov, pa naj bodo včasih še tako neponovljive in edinstvene. Kot filmski ustvarjalec moraš to v celoti raziskati (tako kot pri dramah za odrasle). Kajti, če je nekaj ponarejeno ali nima smisla, bodo otroci to opazili. Poleg tega so še posebej pozorni, zato moraš biti zelo natančen.«
- Margien Rogaar

]]> 410436 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-03-15 2026-03-15 17:37:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 410425 <![CDATA[Junakinja]]> 2026-03-15 2026-03-15 18:22:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Medicinska sestra Floria začne nočno izmeno na kirurškem oddelku švicarske bolnišnice. Ena od sodelavk je zbolela, zato morata s kolegico sami poskrbeti za petindvajset pacientov. Floria stresno delovno rutino obvladuje z neomajno predanostjo in profesionalnostjo, v oskrbo bolnikov pa vnaša človečnost in toplino. Toda naloge se kopičijo, nujni primeri se stopnjujejo in noč se kmalu sprevrže v neusmiljeno bitko s časom.

iz prve roke
»Tema me zanima že dolgo časa. Vrsto let sem živela z medicinsko sestro in spremljala, kaj je doživljala na delu. /…/ Vse, kar sem v tistem trenutku počela sama, se mi je zdelo precej banalno v primerjavi s stvarmi, s katerimi se je vsakodnevno soočala ona – smrt, bolezen, osamljenost, starost ... /…/ Vsak dan se je z dela vračala z zgodbami, ki so vsebovale globoko lepoto in hkrati pričale o nepopisni izčrpanosti. Tu so bili trenutki veselja in povezanosti s pacienti, a tudi občutki obupa, ki so izvirali iz strukturnih težav zdravstvenega sistema. Vedno večje breme kadrovskega primanjkljaja, pomanjkanje priznanja in neizprosen pritisk so v njej pustili globoke sledi. Med pandemijo covida so se negovalci znašli v središču pozornosti. Ljudje so jim ploskali z balkonov in poklic je nenadoma postal ‘sistemsko pomemben’. Toda zdravstvena nega ni ‘sistemsko pomembna’ le med pandemijo. Mislim, da bi moral biti poklic eden najbolj cenjenih in spoštovanih v naši družbi. Delo ni zahtevno le v tehničnem smislu, ampak tudi s človeškega in psihičnega vidika. Ti ljudje skrbijo za nas, ko smo bolni in stari, ko smo najbolj ranljivi. Vsak dan nosijo velikansko odgovornost. Zato sem želela posneti film, ki bi slavil ta poklic. /…/ 
Upam, da film po eni strani ponuja dobro zabavo, saj gledalca odpelje na razburljivo vožnjo z vlakcem smrti. Po drugi strani pa sem želela pokazati, kaj pomeni delati v tem poklicu. Ti ljudje so pogosto z nami na začetku našega življenja, pa tudi na koncu. Nemalokrat so prvi in zadnji, ki se nas dotaknejo. Običajno se z njimi srečamo v kritičnih trenutkih našega življenja – ali pa življenja naših najdražjih. Gledalce želim spomniti, kako hvaležni smo lahko, da nam v takšnih trenutkih stojijo ob strani profesionalne, sočutne osebe. Zavedati bi se morali, da je njihov boj za boljše delovne pogoje tudi naš boj! /…/
Dolgo sem iskala način, kako pristopiti k temi. Med raziskovanjem za film sem naletela na knjigo nemške medicinske sestre Madeline Calvelage z naslovom Unser Beruf ist nicht das Problem – es sind die Umstände. V njej zelo podrobno opiše običajno nočno izmeno. Knjiga me je povsem prevzela. Že po petih minutah branja mi je srce začelo razbijati. Čeprav opisuje vsakdanjo rutino negovalnega dela, se bere kot triler. Tako sem prišla do ideje, da bi posnela film, ki bi pripovedoval zgodbo ene same delovne izmene iz perspektive medicinske sestre, narejen tako, da bi ga gledalec doživljal na skoraj telesni ravni. Razvoj likov in njihovih bolezenski stanj ter oblikovanje zgodbe, ki bi vodila do čim bolj napetega dramskega stopnjevanja, vse to je bil dolgotrajen proces. Veliko pozornosti smo namenili vprašanju, kako zgodbo pripovedovati tako, da bi imel gledalec občutek, kot da je on sam medicinska sestra v središču filma.«
– Petra Volpe

kritike
»Vsakdo, ki je videl njen presunljivi nastop v Zbornici (Das Lehrerzimmer), ve, da je Leonie Benesch redek talent. V svoje vloge vloži toliko duševne in telesne energije, da je že samo gledanje njenega nastopa izčrpavajoče. Ta sposobnost je bila redko bolje izkoriščena kot v Junakinji. /…/ V zapletu je nekakšna neizbežnost – režiserka nam daje vedeti, da se bliža prelomni trenutek, mi pa lahko le ugibamo, kakšno obliko bo zavzel – toda dejstvo, da lahko predvidimo Floriin zlom, ne zmanjša moči spektakla.«
– Wendy Ide, Najboljši filmi leta 2025, The Observer

»Silovita telesnost, ki jo je Leonie Benesch vnesla v vlogo nove učiteljice v Zbornici, v Junakinji doseže nove globine. /…/ Od grajanja študentke zdravstvene nege do lastnih solz samoobtoževanja: Floria je polnokrven in čudovito izrisan lik in – da – junakinja.«
– Sheri Linden, The Hollywood Reporter

»Junakinja je fino uglašena švicarska bolnišnična drama s fenomenalno nemško igralko Leonie Benesch v glavni vlogi. Film bo zaigral na živce vsakega nekdanjega, sedanjega in bodočega pacienta ter dosegel srca tistih, ki dolgujejo hvaležnost medicinski sestri: se pravi – vseh nas.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Drobni fragmenti in okruški so tako precizno sestavljeni v mozaik, da ta ponuja presenetljivo celovito zaokrožen vpogled v celoto človeške eksistence. /…/ Dokaz, da za prepričljiv filmski projekt niso potrebni spektakularna vsebina, zapletena logistika, velik igralski korpus ali astronomske vsote denarja.«
– Peter Rak, Delo

»Težka tema in skoraj popoln film.«
– Daniel Gerhardt, Die Zeit

portret avtorice
Scenaristka in režiserka Petra Volpe se je rodila leta 1970 v Švici, danes pa živi med New Yorkom in Berlinom. Mednarodno pozornost je pritegnila s celovečercem Die göttliche Ordnung (2017), ki je postal velika uspešnica v domačih kinematografih in bil izbran kot švicarski kandidat za oskarja.

]]> 404863 <![CDATA[Milost]]> 2026-03-15 2026-03-15 21:12:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino iz prve roke
»Milost je film o ljubezni. Tistem neustavljivem motorju, ki poraja dvome, ljubosumje, nežnost, čustva, razumevanje življenja, odgovornost. O ljubezni in vseh njenih kompleksnih odtenkih pripoveduje skozi oči Mariana De Santisa, verjetnega, a povsem izmišljenega predsednika republike. Mariano De Santis ljubi svojo pokojno ženo, ljubi svojo hčer in sina ter vse generacijske razlike, ki ga ločujejo od njiju. Ljubi kazensko pravo, ki ga je študiral vse življenje. Mariano De Santis je za svojo resno in strogo fasado človek ljubezni.
Milost je film o dvomu. O nujnosti, da ta dvom gojimo, posebej v svetu politike in še zlasti danes, ko politiki prepogosto nastopajo s svojim topoumnim naborom prepričanj, ki povzročajo le škodo, trenja in zamere ter ogrožajo kolektivno blaginjo, dialog in vsesplošni mir. Mariano De Santis je človek, ki ga žene dvom.
Milost je film o moralni dilemi. Ali naj odobri pomilostitev dveh oseb, ki sta zagrešili umor, čeprav v morda olajševalnih okoliščinah? Ali naj kot katolik podpiše sporni zakon o evtanaziji? V mladosti je name močan vtis naredil Dekalog Krzysztofa Kieślowskega. Mojstrovina, ki se v celoti osredotoča na moralne dileme. Zaplet vseh zapletov. Bolj napet kot triler. Niti slučajno si ne domišljam, da sem se približal genialnosti Kieślowskega, globini, s katero je obravnaval moralna vprašanja, vendar sem se vseeno čutil dolžnega poskusiti. Živimo v zgodovinskem trenutku, ko se etika včasih zdi nekaj opcijskega, izmuzljivega, nedoločljivega ali pa jo prevečkrat omenjajo le iz preračunljivosti. Toda etika je resna stvar. Svet drži pokonci. In Mariano De Santis je resen človek.«
– Paolo Sorrentino

kritike
»Nedoumljivost življenja je lepa, a takšna je tudi naša želja po védenju. Biti človek – sporoča Milost – pomeni boriti se proti negotovosti in izgubiti; nato pa se boriti in izgubiti še enkrat.«
– Bilge Ebiri, Vulture

»To je izjemno zrel in po režiserjevih merilih zmeren film /…/, ki pa mu ne manjka kreativnih prebliskov, bistroumnega humorja in vizualnih užitkov, značilnih za Sorrentinova najboljša dela.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Pretiran, čudovit in dekadenten razmislek o smrti, ljubezni, čakanju in seveda – življenju.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Sublimno.«
– Eithne O'Neill, Positif

]]> 410442 <![CDATA[Junakinja]]> 2026-03-16 2026-03-16 16:22:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Medicinska sestra Floria začne nočno izmeno na kirurškem oddelku švicarske bolnišnice. Ena od sodelavk je zbolela, zato morata s kolegico sami poskrbeti za petindvajset pacientov. Floria stresno delovno rutino obvladuje z neomajno predanostjo in profesionalnostjo, v oskrbo bolnikov pa vnaša človečnost in toplino. Toda naloge se kopičijo, nujni primeri se stopnjujejo in noč se kmalu sprevrže v neusmiljeno bitko s časom.

iz prve roke
»Tema me zanima že dolgo časa. Vrsto let sem živela z medicinsko sestro in spremljala, kaj je doživljala na delu. /…/ Vse, kar sem v tistem trenutku počela sama, se mi je zdelo precej banalno v primerjavi s stvarmi, s katerimi se je vsakodnevno soočala ona – smrt, bolezen, osamljenost, starost ... /…/ Vsak dan se je z dela vračala z zgodbami, ki so vsebovale globoko lepoto in hkrati pričale o nepopisni izčrpanosti. Tu so bili trenutki veselja in povezanosti s pacienti, a tudi občutki obupa, ki so izvirali iz strukturnih težav zdravstvenega sistema. Vedno večje breme kadrovskega primanjkljaja, pomanjkanje priznanja in neizprosen pritisk so v njej pustili globoke sledi. Med pandemijo covida so se negovalci znašli v središču pozornosti. Ljudje so jim ploskali z balkonov in poklic je nenadoma postal ‘sistemsko pomemben’. Toda zdravstvena nega ni ‘sistemsko pomembna’ le med pandemijo. Mislim, da bi moral biti poklic eden najbolj cenjenih in spoštovanih v naši družbi. Delo ni zahtevno le v tehničnem smislu, ampak tudi s človeškega in psihičnega vidika. Ti ljudje skrbijo za nas, ko smo bolni in stari, ko smo najbolj ranljivi. Vsak dan nosijo velikansko odgovornost. Zato sem želela posneti film, ki bi slavil ta poklic. /…/ 
Upam, da film po eni strani ponuja dobro zabavo, saj gledalca odpelje na razburljivo vožnjo z vlakcem smrti. Po drugi strani pa sem želela pokazati, kaj pomeni delati v tem poklicu. Ti ljudje so pogosto z nami na začetku našega življenja, pa tudi na koncu. Nemalokrat so prvi in zadnji, ki se nas dotaknejo. Običajno se z njimi srečamo v kritičnih trenutkih našega življenja – ali pa življenja naših najdražjih. Gledalce želim spomniti, kako hvaležni smo lahko, da nam v takšnih trenutkih stojijo ob strani profesionalne, sočutne osebe. Zavedati bi se morali, da je njihov boj za boljše delovne pogoje tudi naš boj! /…/
Dolgo sem iskala način, kako pristopiti k temi. Med raziskovanjem za film sem naletela na knjigo nemške medicinske sestre Madeline Calvelage z naslovom Unser Beruf ist nicht das Problem – es sind die Umstände. V njej zelo podrobno opiše običajno nočno izmeno. Knjiga me je povsem prevzela. Že po petih minutah branja mi je srce začelo razbijati. Čeprav opisuje vsakdanjo rutino negovalnega dela, se bere kot triler. Tako sem prišla do ideje, da bi posnela film, ki bi pripovedoval zgodbo ene same delovne izmene iz perspektive medicinske sestre, narejen tako, da bi ga gledalec doživljal na skoraj telesni ravni. Razvoj likov in njihovih bolezenski stanj ter oblikovanje zgodbe, ki bi vodila do čim bolj napetega dramskega stopnjevanja, vse to je bil dolgotrajen proces. Veliko pozornosti smo namenili vprašanju, kako zgodbo pripovedovati tako, da bi imel gledalec občutek, kot da je on sam medicinska sestra v središču filma.«
– Petra Volpe

kritike
»Vsakdo, ki je videl njen presunljivi nastop v Zbornici (Das Lehrerzimmer), ve, da je Leonie Benesch redek talent. V svoje vloge vloži toliko duševne in telesne energije, da je že samo gledanje njenega nastopa izčrpavajoče. Ta sposobnost je bila redko bolje izkoriščena kot v Junakinji. /…/ V zapletu je nekakšna neizbežnost – režiserka nam daje vedeti, da se bliža prelomni trenutek, mi pa lahko le ugibamo, kakšno obliko bo zavzel – toda dejstvo, da lahko predvidimo Floriin zlom, ne zmanjša moči spektakla.«
– Wendy Ide, Najboljši filmi leta 2025, The Observer

»Silovita telesnost, ki jo je Leonie Benesch vnesla v vlogo nove učiteljice v Zbornici, v Junakinji doseže nove globine. /…/ Od grajanja študentke zdravstvene nege do lastnih solz samoobtoževanja: Floria je polnokrven in čudovito izrisan lik in – da – junakinja.«
– Sheri Linden, The Hollywood Reporter

»Junakinja je fino uglašena švicarska bolnišnična drama s fenomenalno nemško igralko Leonie Benesch v glavni vlogi. Film bo zaigral na živce vsakega nekdanjega, sedanjega in bodočega pacienta ter dosegel srca tistih, ki dolgujejo hvaležnost medicinski sestri: se pravi – vseh nas.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Drobni fragmenti in okruški so tako precizno sestavljeni v mozaik, da ta ponuja presenetljivo celovito zaokrožen vpogled v celoto človeške eksistence. /…/ Dokaz, da za prepričljiv filmski projekt niso potrebni spektakularna vsebina, zapletena logistika, velik igralski korpus ali astronomske vsote denarja.«
– Peter Rak, Delo

»Težka tema in skoraj popoln film.«
– Daniel Gerhardt, Die Zeit

portret avtorice
Scenaristka in režiserka Petra Volpe se je rodila leta 1970 v Švici, danes pa živi med New Yorkom in Berlinom. Mednarodno pozornost je pritegnila s celovečercem Die göttliche Ordnung (2017), ki je postal velika uspešnica v domačih kinematografih in bil izbran kot švicarski kandidat za oskarja.

]]> 410093 <![CDATA[Mirovnik]]> 2026-03-16 2026-03-16 18:40:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino Junija leta 1991 je bil v Tenju na obrobju Osijeka s še tremi sopotniki v avtomobilu v sumljivih okoliščinah ubit Josip Reihl-Kir, načelnik osiješke policije, človek dialoga in eden redkih, ki so med naraščajočimi srbsko-hrvaškimi konflikti predstavljali glas razuma. Ramljakov dokumentarec, v celoti sestavljen iz arhivskega gradiva, natančno rekonstruira prelomne dogodke hrvaškega osamosvajanja, ki je bilo na Hrvaškem in še posebej v Slavoniji zelo dramatično, saj so se provokacije in oboroženi spopadi vrstili že v drugi polovici leta 1990. So Reihl-Kira načrtno usmrtili hrvaški nacionalist in politični jastrebi?

»Veliko me jih je vprašalo, ali bi nastala vojna, če Reihl-Kir ne bi bil ubit. Prepričan sem, da bi izbruhnila, vendar moramo spregovoriti o razlogih, zakaj so zaostritev napetosti dopustili in zakaj ljudje, kot je Reihl-Kir, niso imeli podpore, medtem ko so lahko drugi neovirano ravnali po svoji volji. Moj film obravnava vzroke za dogodek, okoliščine tovrstnega uboja policijskega načelnika ob belem dnevu v poseljenem območju in pred množico prič.« (Ivan Ramljak)

]]> 410439 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-03-16 2026-03-16 20:52:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 410233 <![CDATA[Pesnik]]> 2026-03-16 2026-03-16 22:03:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba Óscarju Restrepu ljubezen do poezije ni prinesla slave. »Večni sanjač«, kot se opiše sam, je z leti povsem podlegel klišeju prekletega pesnika – ali kot se izrazi njegov uspešnejši kolega: spremenil se je v pesem, in to še precej žalostno. Ko spozna Yurlady, nadarjeno najstnico iz revnega okolja, in ji začne pomagati pri razvijanju pesniškega potenciala, v Óscarjevo življenje posije žarek svetlobe. Toda njegovo vztrajanje, da dekle vpelje v muhasti svet pesnikov, morda ni najboljša ideja … iz prve roke »Začelo se je z zelo osebnim vprašanjem: kaj če mi kot umetniku ne bo uspelo? V Kolumbiji je izredno težko snemati filme in po svojem prvem celovečercu sem resno razmišljal, da bi odnehal. Predstavljal sem si samega sebe, kako si pri petdesetih služim kruh kot učitelj (kar je pravzaprav še vedno moj glavni vir dohodka) in živim od idealiziranih spominov na svoje nekdanje umetniško življenje. /…/ Pesnik je tako nastal iz nekakšne izčrpanosti zaradi mehanizmov umetnosti ter želje, da bi ustvaril nekaj svobodnega, surovega, s skoraj punkovskim duhom. To je bil način, kako se znova povezati s tistim, kar mi je film pomenil nekoč. A namesto da bi samega sebe upodobil kot režiserja, sem izbral lik pesnika, saj je biti pesnik celo še bolj utopično. /…/ Poezija ima v sebi nekaj anahronističnega, zdi se, kot da pripada preteklosti – in ta vidik me je pritegnil. Branja poezije na primer delujejo skoraj brezčasno, daleč so od ideje o umetnosti kot nečem uporabnem ali tržno privlačnem. Svet pesnikov je poln protislovij in zelo specifičnega humorja, ki sem ga želel raziskati skozi mračno komedijo. /…/ Umetnost imamo pogosto za nekaj vzvišenega, a je vedno tudi del industrije, celo kadar je neodvisna. Pri filmu imamo na primer trg, ki določa, kaj naj bi ljudje gledali: določeni vzorci se ponavljajo, zlasti v latinskoameriški kinematografiji. Kot umetnik se moraš odločiti, ali boš ugodil tem zunanjim zahtevam ali pa se boš vprašal, kaj te zares navdihuje. Želel sem se vrniti k nečemu bolj čistemu: k surovi, instinktivni, manj mehanični obliki umetnosti. Tako sem prišel do poezije. Ni šlo za strateško odločitev, ampak intuitivno. /…/ Umetnost, še zlasti pa film, pogosto deluje v skladu z logiko, pri kateri ustvarjalec, ki je v privilegiranem položaju, nekoga ‘drugega’, manj privilegirani lik, spremeni v surovino za svoje delo. Kar sproži nelagodno vprašanje: kako prikazati ‘drugega’, ne da bi ga prikrajšali za njegovo pravo bistvo? To sem skušal raziskati skozi odnos med Óscarjem in Yurlady. Yurlady ni niti idealiziran lik niti velik literarni genij; piše preprosto zato, ker ji je v veselje, ker to potrebuje. Óscar pa je po drugi strani izčrpan, razočaran. Med seboj se dopolnjujeta. Dekle uteleša čistejšo, svobodnejšo obliko umetnosti, manj onesnaženo s trgom ali potrebo po potrditvi, to pa Óscarja prisili, da se sooči s tistim, kar je izgubil. Gre za nekakšno medsebojno odrešitev, vendar ne v romantičnem smislu, ampak bolj kot priložnost, da se znova povežeta s stvarmi, ki so zares pomembne.« – Simón Mesa Soto kritike »Noro zabaven in boleč film hkrati z izjemno igralsko zasedbo. Film z enim najboljših koncev.« – Damjan Kozole, Najboljši filmi leta 2025, Ekran »Film se začne kot absurdističen, namerno nelagoden portret strtih ambicij in nezdravljenih nevroz samovoljnega pesnika, a se kmalu elegantno in nepričakovano razvije v jedko kritiko celotne industrije. V luči literarne scene, katere varuhi se zgolj bežno zanimajo za umetnost, se začne Óscarjevo ekscentrično vedenje kmalu vse manj zdeti kot patološka samouničevalnost in vse bolj kot upravičen upor. /…/ Ta trpki razmislek o vlogi umetnosti v človekovem življenju in mestu umetnika v izkoriščevalski družbi razkrije režiserjevo najbolj zrelo in razmišljujočo, pa tudi najbolj zabavno plat. In to – kot film na zelo smešen način pokaže – sploh ni protislovje.« – Elena Lazic, Notebook »Film tako lepo jezdi na valu sočutja do obstrancev, ker njegova protislovja živijo v samem srcu Ríosove tuleče, usmiljenja vredne razvaline lika; ta je včasih videti, kot bi ga narisal cinični animator, dokončal pa sočutni kolorist. Dejstvo, da nismo nikoli povsem prepričani, ali bo Óscar v določenem prizoru odrasel človek ali otrok, ustvari čudovito zabavno napetost. Gre za eno najboljših igralskih predstav preteklega leta, in če Ríos ne bo nikoli več igral, bo njegov nastop v Pesniku ostal enkraten dogodek za filmske anale, perfektno utelešen v čudnem, prisiljenem, solznem Óscarjevem polnasmešku, ki zaključi ta izjemni film kot nekakšen madež črnila na strastno načečkanem prvem osnutku.« – Robert Abele, Los Angeles Times »Pesnik /…/ je huronsko smešna zgodba o človeku, ki se trudi živeti ustvarjalno življenje in hkrati preživeti, a mu vsi poskusi klavrno spodletijo. Ton filma prehaja od absurdističnega prek resnega do satiričnega – in spet nazaj. Ta čudna mešanica ne bi smela delovati, toda Soto več kot uspešno združi različne tone. Zaradi dejstva, da mu uspe biti hkrati smešen in ganljiv, je Pesnik še toliko večji dosežek.« – Murtada Elfadl, Variety »Pesnik je v svojem bistvu univerzalen razmislek o svetu umetnosti, saj govori o protislovjih, ki so neločljivo povezana z ustvarjalnostjo na splošno, na vseh koncih sveta – finančnih bitkah, ki spremljajo umetniška prizadevanja.« – Namrata Joshi, The New Indian Express]]> 410426 <![CDATA[Junakinja]]> 2026-03-17 2026-03-17 17:22:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Medicinska sestra Floria začne nočno izmeno na kirurškem oddelku švicarske bolnišnice. Ena od sodelavk je zbolela, zato morata s kolegico sami poskrbeti za petindvajset pacientov. Floria stresno delovno rutino obvladuje z neomajno predanostjo in profesionalnostjo, v oskrbo bolnikov pa vnaša človečnost in toplino. Toda naloge se kopičijo, nujni primeri se stopnjujejo in noč se kmalu sprevrže v neusmiljeno bitko s časom.

iz prve roke
»Tema me zanima že dolgo časa. Vrsto let sem živela z medicinsko sestro in spremljala, kaj je doživljala na delu. /…/ Vse, kar sem v tistem trenutku počela sama, se mi je zdelo precej banalno v primerjavi s stvarmi, s katerimi se je vsakodnevno soočala ona – smrt, bolezen, osamljenost, starost ... /…/ Vsak dan se je z dela vračala z zgodbami, ki so vsebovale globoko lepoto in hkrati pričale o nepopisni izčrpanosti. Tu so bili trenutki veselja in povezanosti s pacienti, a tudi občutki obupa, ki so izvirali iz strukturnih težav zdravstvenega sistema. Vedno večje breme kadrovskega primanjkljaja, pomanjkanje priznanja in neizprosen pritisk so v njej pustili globoke sledi. Med pandemijo covida so se negovalci znašli v središču pozornosti. Ljudje so jim ploskali z balkonov in poklic je nenadoma postal ‘sistemsko pomemben’. Toda zdravstvena nega ni ‘sistemsko pomembna’ le med pandemijo. Mislim, da bi moral biti poklic eden najbolj cenjenih in spoštovanih v naši družbi. Delo ni zahtevno le v tehničnem smislu, ampak tudi s človeškega in psihičnega vidika. Ti ljudje skrbijo za nas, ko smo bolni in stari, ko smo najbolj ranljivi. Vsak dan nosijo velikansko odgovornost. Zato sem želela posneti film, ki bi slavil ta poklic. /…/ 
Upam, da film po eni strani ponuja dobro zabavo, saj gledalca odpelje na razburljivo vožnjo z vlakcem smrti. Po drugi strani pa sem želela pokazati, kaj pomeni delati v tem poklicu. Ti ljudje so pogosto z nami na začetku našega življenja, pa tudi na koncu. Nemalokrat so prvi in zadnji, ki se nas dotaknejo. Običajno se z njimi srečamo v kritičnih trenutkih našega življenja – ali pa življenja naših najdražjih. Gledalce želim spomniti, kako hvaležni smo lahko, da nam v takšnih trenutkih stojijo ob strani profesionalne, sočutne osebe. Zavedati bi se morali, da je njihov boj za boljše delovne pogoje tudi naš boj! /…/
Dolgo sem iskala način, kako pristopiti k temi. Med raziskovanjem za film sem naletela na knjigo nemške medicinske sestre Madeline Calvelage z naslovom Unser Beruf ist nicht das Problem – es sind die Umstände. V njej zelo podrobno opiše običajno nočno izmeno. Knjiga me je povsem prevzela. Že po petih minutah branja mi je srce začelo razbijati. Čeprav opisuje vsakdanjo rutino negovalnega dela, se bere kot triler. Tako sem prišla do ideje, da bi posnela film, ki bi pripovedoval zgodbo ene same delovne izmene iz perspektive medicinske sestre, narejen tako, da bi ga gledalec doživljal na skoraj telesni ravni. Razvoj likov in njihovih bolezenski stanj ter oblikovanje zgodbe, ki bi vodila do čim bolj napetega dramskega stopnjevanja, vse to je bil dolgotrajen proces. Veliko pozornosti smo namenili vprašanju, kako zgodbo pripovedovati tako, da bi imel gledalec občutek, kot da je on sam medicinska sestra v središču filma.«
– Petra Volpe

kritike
»Vsakdo, ki je videl njen presunljivi nastop v Zbornici (Das Lehrerzimmer), ve, da je Leonie Benesch redek talent. V svoje vloge vloži toliko duševne in telesne energije, da je že samo gledanje njenega nastopa izčrpavajoče. Ta sposobnost je bila redko bolje izkoriščena kot v Junakinji. /…/ V zapletu je nekakšna neizbežnost – režiserka nam daje vedeti, da se bliža prelomni trenutek, mi pa lahko le ugibamo, kakšno obliko bo zavzel – toda dejstvo, da lahko predvidimo Floriin zlom, ne zmanjša moči spektakla.«
– Wendy Ide, Najboljši filmi leta 2025, The Observer

»Silovita telesnost, ki jo je Leonie Benesch vnesla v vlogo nove učiteljice v Zbornici, v Junakinji doseže nove globine. /…/ Od grajanja študentke zdravstvene nege do lastnih solz samoobtoževanja: Floria je polnokrven in čudovito izrisan lik in – da – junakinja.«
– Sheri Linden, The Hollywood Reporter

»Junakinja je fino uglašena švicarska bolnišnična drama s fenomenalno nemško igralko Leonie Benesch v glavni vlogi. Film bo zaigral na živce vsakega nekdanjega, sedanjega in bodočega pacienta ter dosegel srca tistih, ki dolgujejo hvaležnost medicinski sestri: se pravi – vseh nas.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Drobni fragmenti in okruški so tako precizno sestavljeni v mozaik, da ta ponuja presenetljivo celovito zaokrožen vpogled v celoto človeške eksistence. /…/ Dokaz, da za prepričljiv filmski projekt niso potrebni spektakularna vsebina, zapletena logistika, velik igralski korpus ali astronomske vsote denarja.«
– Peter Rak, Delo

»Težka tema in skoraj popoln film.«
– Daniel Gerhardt, Die Zeit

portret avtorice
Scenaristka in režiserka Petra Volpe se je rodila leta 1970 v Švici, danes pa živi med New Yorkom in Berlinom. Mednarodno pozornost je pritegnila s celovečercem Die göttliche Ordnung (2017), ki je postal velika uspešnica v domačih kinematografih in bil izbran kot švicarski kandidat za oskarja.

]]> 410441 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-03-17 2026-03-17 18:52:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 410091 <![CDATA[Pod oblaki Neaplja]]> 2026-03-17 2026-03-17 19:55:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino Dialektika med zgodovino in sodobnostjo, tradicijo in modernizacijo, je izražena v dokumentiranju nikoli dokončanega arheološkega izkopavanja in bentenja nad t. i. tombaroliji, »roparji grobnic«, ki so v tem delu Italije še posebej dejavni, saj so bili sposobni izropati številne podzemne palače. Medtem sirski morjeplovci iz Odese uvažajo žito, telefonisti odzivnega centra gasilske postaje pa v nemalokrat komičnih okoliščinah »gasijo požar« predvsem tam, kjer sploh ni ognja.

»Tri leta sem bival in snemal na vezuvskem obzorju, iskal sledove zgodovine, izkopavanja časa, ostaline vsakdanjika. Zajel sem zgodbe v glasovih vseh, ki so spregovorili; opazoval sem oblake in dim, ki se je dvigal s Flegrejskih polj. Ob ustvarjanju filma sprejmem presenečenje v srečanju, kraju, živosti videnega. Izziv je slediti kadru, ko zgodbe zaživijo. Čas filma je zaupanje v to srečanje. Snemal sem v črno-beli tehniki in videl v črno-belem. Ob snemanju – med morjem, nebom in Vezuvom – sem odkril nov arhiv resničnega in mogočega.« (Gianfranco Rosi)

]]> 410440 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-03-17 2026-03-17 21:22:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 410429 <![CDATA[Tajni agent]]> 2026-03-17 2026-03-17 23:08:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Brazilija, 1977. Marcelo, tehnološki strokovnjak v zgodnjih štiridesetih, je na begu. V upanju, da se bo lahko spet združil s svojim sinom, v času karnevala odpotuje v Recife, vendar kmalu ugotovi, da mesto še zdaleč ni varno zatočišče, kakršnega je iskal.

iz prve roke
»Če bi snemal film o letu 1877, bi bil postopek raziskovanja povsem drugačen. Toda dobro se spomnim vonjev leta 1977, spomnim se teksture tistega časa, vzdušja v Braziliji ... Minilo je petdeset let in veliko se je spremenilo, a ironično je, da imamo v zadnjih desetih letih občutek, kot da smo se – v smislu obnašanja družbe – vrnili v preteklost. V Braziliji, zdaj pa tudi v ZDA, smo priča nekakšnemu gledališču absurda. Na videz se izvršuje pravica, v resnici pa gre samo za njeno uprizarjanje, kot v kakšni gledališki predstavi. In to je zares strašljivo. /…/
Vsakič, ko sem ljudem povedal, da bo film postavljen v leto 1977, je bila njihova prva misel ‘diktatura’. Kar je povsem logično, toda v brazilski in tudi argentinski kinematografiji imamo cel podžanr filmov o diktaturi. Izziv je bil posneti film o logiki tistega časa, ne da bi odkljukali vse obvezne sestavine žanra. Da ne bo pomote: nič nimam proti tem delom. Pravzaprav smo v Braziliji nedavno dobili zelo lep in močan film, Še vedno sem tu (Ainda Estou Aqui) Walterja Sallesa – izjemno poučen za mnoge mlade, ki niso poznali tega poglavja zgodovine. Toda v mojem filmu gre predvsem za vzdušje, za občutke. Zanima me logika stvari – logika Brazilije in logika ljubezni do filmov. Ujeti sem skušal logiko tistega časa. /…/
Moja mama Joselice je bila zgodovinarka, ki se je med drugim ukvarjala z zapisovanjem ustne zgodovine. Spomnim se, kako je delala s svojim kasetofonom Panasonic. Še vedno imam veliko kaset, ki jih je posnela konec sedemdesetih let; v fundaciji, kjer je bila zaposlena, so mnoge med njimi digitalizirali. Naredila je tudi niz intervjujev s filmskimi ustvarjalci, ki so delovali v Recifeju v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in so bili ob pogovoru stari okoli osemdeset let. /…/
Mislim, da se kot zgodovinar vedno ukvarjaš s tistim, kar je bilo v teku let zavrženo, in tistim, kar bi lahko znova odkrili in na novo ovrednotili. To je zame zelo pomembna tema. Brazilija je kraj, kjer je bilo ogromno ljudi pozabljenih. Gre za vprašanje razreda, politike, nasilja. Ko delaš z arhivi, tvojo pozornost včasih pritegne nekaj, kar sploh ne bi smelo biti v kadru. Gledaš na primer intervju na ulici, nekdo govori o inflaciji ali kaj podobnega, ti pa pogledaš v ozadje in vidiš avtomobile tistega časa. Ali pa poslušaš posnetek, na katerem nekoga intervjuvajo, pri tem pa razmišljaš, kaj je bilo izpuščeno. Mlada zgodovinarka v Tajnem agentu, Flavia, se začne zanimati za nekaj, česar univerza, ki jo zaposluje, raje ne bi ohranila, saj so nekatere informacije neprijetne oziroma občutljive. /…/
Vsak svoj film si predstavljam, kot bi prišli k meni domov in bi vam pred večerjo pokazal album s fotografijami; morda družinski album ali fotografije iz časa, ko sem bil na univerzi ali na kakšnem snemanju. Mislim, da je film lahko tudi to. Upaš, da se bo tvoja skromna zbirka slik na tak ali drugačen način nekomu zdela zanimiva. V Tajnem agentu sem uporabil ikonične podobe iz brazilskih filmov in televizijskih oddaj ter pesmi iz sedemdesetih let. Vse so mi pri srcu, nekatere so zelo znane, druge manj.«
– Kleber Mendonça Filho

kritike
»/…/ pot skozi totalitarno Brazilijo je dolga, ovinkasta, labirintna, morasta, karnevalska, polna trupel, duhov, stigem, izgubljenih identitet, ponarejenih dokumentov, morskih psov, amputiranih nog, dvoglavih mačk, fašistov in disidentov, vseskozi brutalno originalna in mestoma tako napeta, kot da je obtičala med vrsticami Prerokbe in Žrela. Filma s takšno atmosfero zlepa ne boste videli, kakor tudi zlepa ne boste videli filma, ki bi znal na toliko načinov – tako hitchcockovsko in obenem tako coen-coenovsko – ustvariti vtis, da gre za boj na življenje in smrt.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Inteligenten, bogat, očarljiv, vijugast, smešen, nostalgičen, političen: Tajni agent je večplasten film, ki se igra s kodi in žanri filmske umetnosti.«
– Isabelle Danel, Bande à part

»Spretno prehajanje med žanri, bogastvo zgodbe in navdušujoče fluidna pripoved poskrbijo, da nas film vseh 158 minut trajanja ne izpusti iz svojega prijema. Človeka mika, da bi ga razglasil za mojstrovino.«
– Giovanni Marchini Camia, Sight and Sound

»Seveda lahko čakamo na tajnega agenta, ki ga obljublja naslov, vendar tvegamo, da bomo ob odhodu iz kinodvorane še vedno čakali. Lahko pa se tudi prepustimo /…/ pripovednemu, informativnemu, čutnemu in referenčnemu cunamiju, ki ga prinaša ta karnevalski triler.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde

»Kleber pooseblja pojem cineasta. Tako kot Martin Scorsese ali François Truffaut je prava filmska enciklopedija na dveh nogah. Tako kot onadva tudi Kleber ljubi filme – vse po vrsti, domnevam. Če gre za film, je Kleber že na pol zaljubljen vanj. Samo zato, ker je film. In tako kot omenjena velikana tudi on v svoje delo vnaša širino duha, ki jo zahteva takšna ljubezen. Kleberjev prejšnji film, Portreti duhov, je bil ljubezensko pismo kinematografom, ki jih je režiser pogosto obiskoval v rodnem Recifeju. Njegov novi film, Tajni agent, je še eno ljubezensko pismo: oznaka, ki je za politični triler morda nenavadna, a mislim, da je Tajni agent med drugim ljubezensko pismo Braziliji. Čudno in pogumno ljubezensko pismo običajnim ljudem, za katere želja po običajnem življenju pomeni nevarnost, strah in nenehno oprezanje za pastmi, ki prežijo povsod – za vsakimi vrati, za vsakim vogalom, na delovnem mestu, doma in na drugi strani telefonske linije. A vendarle gre za ljubezensko pismo. Globoko ganljivo ljubezensko pismo cineasta /…/, ki je slepo zaljubljen v film ter brez slepil ljubi svojo državo in njen narod.«
– Kenneth Lonergan (režiser filmov Manchester by the Sea in Margaret)

»Tajni agent je film o užitku pretvarjanja; o lepoti pomena, ki se izmika. V času, prežetem z mnenji in ‘narativi’, Mendonça Filho ponuja odpor skozi spomin.«
– Louise Dumas, Positif

»Ideja je preprosta, a težko izvedljiva: državo, kakršna je Brazilija, še posebej v času diktature, je nemogoče opisati. Lepota filma Tajni agent je v načinu, kako pomeša lažne sledi s ključnimi elementi za razumevanje. Ne v smislu, da jih ne bi mogli več razlikovati med seboj – eno brez drugega preprosto ne bi moglo obstajati. /.../ Čeprav je jedro zgodbe postavljeno v čas karnevala v zvezni državi Pernambouco, ne gre za eksotizem ali željo po ustvarjanju še večje zmede: film postopoma snema svojo masko, montaža pa vse bolj odkriva sedanjost, ki pokuka skozi vrata pripovedi in opazuje preteklost, ne da bi jo razumela. Tu je spet Moura, preoblečen v zdravnika, sina glavnega junaka, ravno tako nesposobnega razvozlati dogodke v državi, ki nenehno menja oblačila na morilskem telesu svoje zgodovine.«
– Fernando Ganz, Cahiers du Cinéma

]]> 400407 <![CDATA[Kaj ti je deklica]]> 2026-03-18 2026-03-18 11:29:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Sramežljiva in občutljiva 16-letna Lucija začne peti v dekliškem pevskem zboru, kjer se spoprijatelji s spogledljivo tretješolko Ano-Marijo. Ko zbor odpotuje na podeželski samostan za vikend intenzivnih vaj, Lucijino zanimanje za temnookega restavratorja postavi na preizkušnjo njeno prijateljstvo z Ano-Marijo in drugimi dekleti. Medtem ko se znajde v neznanem okolju, kjer raziskuje svojo prebujajočo se spolnost, Lucija začne dvomiti o svojih prepričanjih in vrednotah, kar zmoti harmonijo v zboru.

iz prve roke
»Navdih za film sem dobila, ko sem prvič slišala peti enega od slovenskih dekliških pevskih zborov. Izrazita moč dekliških glasov, ki so na robu prebujenja svoje ženske moči, me je ganila tako globoko, da sem morala zadrževati svoje emocije, saj bi se drugače sredi koncerta razjokala. Takrat sem začutila, da moram to tematiko in svoj občutek ganjenosti raziskati skozi celovečerno formo. Začela sem z raziskovanjem ženskega glasu, ki je bil skozi zgodovino (pre)pogosto utišan. To me je vodilo do nerodnega odnosa do telesa, do spolnosti ter do občutkov krivde. Ti občutki krivde, povezani z naravnimi nagoni, so namreč nekaj, kar sem tudi sama doživljala med odraščanjem. Čeprav moja družina ni bila strogo verna, so neformalna pravila o tem, kakšna naj bi bila “pridna deklica”, vplivala na mojo vzgojo. Kasneje sem spoznala, da so te ideje, ki so jih vsiljevali mnogim generacijam deklet (vključno z mojo) toge in nerodne - zlasti tiste v zvezi s podobo telesa, sramom in spolnostjo. V filmu Kaj ti je deklica skozi lik občutljivega mladega dekleta, ki je skozi patriarhalne vzorce vzgoje prevzelo splošne konvencije grešnosti, raziskujem predvsem, kako mlad človek pride do lastne moči.«
– Urška Djukić

kritike
»Kaj ti je deklica je sijajno odigran, napisan (Urška Djukić), režiran (Djukić), posnet (Lev Predan Kowarski), zmontiran (Vladimir Gojun), produciran (Jožko Rutar & Miha Černec) in odpet film o prenovljeni deklici, ki ji ni več mogoče dirigirati in ki se zaveda: če ne trpiš, ne deluje! Kako se odloči, ne vemo. A kdo smo mi, da bi morali to vedeti? Ali pa jo spraševati, če pa je povsem jasno, da je vprašanje le, ali bodo slovenski cinefili čedadski most, ki je Monument Valley Deklice, prelevili v svoj ponte dei sospiri. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

]]> 400408 <![CDATA[Kaj ti je deklica]]> 2026-03-18 2026-03-18 16:29:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Sramežljiva in občutljiva 16-letna Lucija začne peti v dekliškem pevskem zboru, kjer se spoprijatelji s spogledljivo tretješolko Ano-Marijo. Ko zbor odpotuje na podeželski samostan za vikend intenzivnih vaj, Lucijino zanimanje za temnookega restavratorja postavi na preizkušnjo njeno prijateljstvo z Ano-Marijo in drugimi dekleti. Medtem ko se znajde v neznanem okolju, kjer raziskuje svojo prebujajočo se spolnost, Lucija začne dvomiti o svojih prepričanjih in vrednotah, kar zmoti harmonijo v zboru.

iz prve roke
»Navdih za film sem dobila, ko sem prvič slišala peti enega od slovenskih dekliških pevskih zborov. Izrazita moč dekliških glasov, ki so na robu prebujenja svoje ženske moči, me je ganila tako globoko, da sem morala zadrževati svoje emocije, saj bi se drugače sredi koncerta razjokala. Takrat sem začutila, da moram to tematiko in svoj občutek ganjenosti raziskati skozi celovečerno formo. Začela sem z raziskovanjem ženskega glasu, ki je bil skozi zgodovino (pre)pogosto utišan. To me je vodilo do nerodnega odnosa do telesa, do spolnosti ter do občutkov krivde. Ti občutki krivde, povezani z naravnimi nagoni, so namreč nekaj, kar sem tudi sama doživljala med odraščanjem. Čeprav moja družina ni bila strogo verna, so neformalna pravila o tem, kakšna naj bi bila “pridna deklica”, vplivala na mojo vzgojo. Kasneje sem spoznala, da so te ideje, ki so jih vsiljevali mnogim generacijam deklet (vključno z mojo) toge in nerodne - zlasti tiste v zvezi s podobo telesa, sramom in spolnostjo. V filmu Kaj ti je deklica skozi lik občutljivega mladega dekleta, ki je skozi patriarhalne vzorce vzgoje prevzelo splošne konvencije grešnosti, raziskujem predvsem, kako mlad človek pride do lastne moči.«
– Urška Djukić

kritike
»Kaj ti je deklica je sijajno odigran, napisan (Urška Djukić), režiran (Djukić), posnet (Lev Predan Kowarski), zmontiran (Vladimir Gojun), produciran (Jožko Rutar & Miha Černec) in odpet film o prenovljeni deklici, ki ji ni več mogoče dirigirati in ki se zaveda: če ne trpiš, ne deluje! Kako se odloči, ne vemo. A kdo smo mi, da bi morali to vedeti? Ali pa jo spraševati, če pa je povsem jasno, da je vprašanje le, ali bodo slovenski cinefili čedadski most, ki je Monument Valley Deklice, prelevili v svoj ponte dei sospiri. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

]]> 410092 <![CDATA[Videonebesa]]> 2026-03-18 2026-03-18 19:53:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino Perry s pomočjo insertov iz nepreglednega števila filmov obdela različne fenomene videa; predstavi razvoj in zaton obdobja VHS, nakar niza poglavja o razlikah med neodvisnimi in korporativnimi videotekami, o razvoju interierjev videotek, negativni konotaciji videotek in video izposojevalcev v mainstream filmih, fenomenu »sobe zadaj« oziroma izposoje pornografije, razmahu direkt-na-video filmov itd. Mogočna antropološka in sociološka študija fenomena, ki ga lahko podoživljamo samo še z ogledom starih filmov. Videoteke so zdaj že dolgo stvar preteklosti. 

»Ker imam glede kulture načeloma ezoterična in zanemarljiva zanimanja, kot so videokasete, grozljivke, heavy metal in podobno, se je zdela raziskava nečesa meni tako pomembnega, kot so videoteke, samoumevna. Vse se je začelo z branjem knjige Videoland Daniela Herberta. Druga ključna stvar je, da sem dvakrat (!) neuspešno poskušal posneti televizijsko oddajo o videotekah. Prvo, zelo osebno, avtobiografsko, ki je bila umeščena v pozna devetdeseta leta, sem prodal Amazonu, a nikoli ni bila predvajana. Druga je bila priredba romana Universal Harvester. Skozi ti neuspešni zgodbi me je ves čas spremljal ta esejistični film: bolj ko je postajalo jasno, da za sago o videotekah nikoli ne bom dobil finančne podpore, pomembneje mi je bilo, da film dokončam sam.« (Alex Ross Perry)

]]> 410437 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-03-18 2026-03-18 21:07:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 410438 <![CDATA[Sentimentalna vrednost]]> 2026-03-18 2026-03-18 22:45:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Nora je uveljavljena gledališka igralka, njena mlajša sestra Agnes pa je izbrala družinsko življenje z možem in sinom. Sestri, ki ju je po odhodu očeta, slavnega režiserja Gustava Borga, vzgajala mati, sta kljub različnosti tesno povezani. Ko skuša Gustav Noro angažirati za svoj novi celovečerec, za katerega upa, da se bo z njim vrnil na filmsko prizorišče, se stare rane znova odprejo ...

iz prve roke
»Idejo za zgodbo sem dobil, ko je moja mama dala na prodaj hišo mojih starih staršev. Takrat sem spoznal, da se je v tisti hiši zgodilo vse 20. stoletje. Moj dedek je bil član odporniškega gibanja. Mučili so ga in komaj je preživel, potem pa je postal filmar in šel leta 1960 celo v Cannes. Mislim, da je bilo snemanje filmov zanj način, kako se spopasti s travmo. Z Eskilom Vogtom [soscenaristom] sva zato začela razmišljati o širših stvareh, na primer o tem, kako je vojna vplivala na mojo družino. Ali so res potrebne tri generacije, da se znebimo travme? /…/ Zgodbo navdaja občutek podedovane žalosti, pri čemer smo hišo uporabili kot izhodišče za raziskovanje časa, odpuščanja in čustvene dediščine. Zanimajo me čustva in izkušnje, ki se prenašajo iz roda v rod. /…/ Gustav se začne spraševati, kaj je nehote in nevede prenesel na svoje otroke. To je pomembna tema našega filma. Želeli smo, da bi družinski dom služil kot okvir, znotraj katerega bi gledalci lahko o tem razmišljali. /…/ Pri filmu me zanima intimnost, približevanje človeškemu obrazu, iskreno opazovanje človeške izkušnje. /…/ Ne morem snemati filmov o antagonistih, čeprav jih je svet trenutno poln. Ne zanima me prikazovanje ‘drugih’ kot sovražnikov. Razumeti skušam kompleksnost razlogov, zaradi katerih ljudje drug drugega prizadenemo in razočaramo. Zanima me nežnost. /…/ Z Eskilom imava punkovsko ozadje; bila sva del kontrakulture in nisva hotela snemati sentimentalnih filmov. Toda sčasoma sva spoznala, da sva se postarala in da je svet krut, zato je morda treba biti ranljiv in prikazovati ranljive like. Tako sva nekako prišla do zaključka, da je nežnost novi punk. To je moj novi moto. Trenutno najbolj potrebujem vero, da smo sposobni drug drugega videti; da je mogoče doseči spravo in da polarizacija, jeza in mačizem niso edina pot naprej.«
– Joachim Trier

kritike
»Film je neobičajno bogat s čustvenimi nagradami in kontemplativen v svojih razmišljanjih o tem, kako kraji, v katerih živimo, postanejo trajno zbirališče naših spominov in ostanejo tam tudi po tistem, ko jih zapustimo.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Sentimentalna vrednost je film z odkrito romanesknimi poudarki. Režiser se ne boji igrati z dolžino, množiti dialogov, podaljševati časa. Medtem ko sta bila Najbolj grozen človek na svetu in Oslo, 31. avgusta močno zakoreninjena v sodobnem svetu, je Sentimentalna vrednost univerzalen celovečerec, ki se posmehuje modernosti, katere simbol je hiša, ki presega čas in ljudi. /.../ Trier v svojem novem celovečercu pokaže nesporno umetniško zrelost. Njegov pogled, vodenje igralcev, fotografija in kadriranje vse od filma Oslo, 31. avgusta naprej pričajo o režiserju, čigar dela postajajo vedno bolj intenzivna, skromna in svetla. /…/ V delu, ki ga dvigne na še višjo raven dovršenosti, Trier znova dokaže izjemen talent za tiho raziskovanje notranjih stisk svojih sodobnih likov.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Le malo nedavnih filmov je prepad [med starši in otroki] uspelo premostiti s toliko nežnosti, kot je v presunljivi zadnji sekvenci pokaže Sentimentalna vrednost. /…/. Še manj jih je na tako eleganten način upodobilo, kako lahko ljubezen, ki jo starši pokažejo svojim otrokom – in obratno –, omejuje njihova sposobnost, da jo izrazijo. Skoraj nobeden pa še ni tako čudovito raziskal vloge, ki jo lahko ima pri olajševanju tega procesa umetnost – govorjenje brez besed.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Renate Reinsve je kot vedno čudovita. Njen obraz je živahna pokrajina; platno, na katerem se zrcali tisočero čustev in na katerega se projicirajo tudi naša – igralka žari, ljubi kamero, oživlja prizore in nas z njimi. Ob njej, v vlogi njene sestre, Inga Ibsdotter Lilleaas očara s pretanjeno igro, medtem ko Stellan Skarsgård z likom njunega očeta ustvari eno svojih najboljših vlog.«
– Anne-Claire Cieutat, Bande à part

»Tisto, zaradi česar so Trierjevi filmi tako bogati, tako vznemirljivi in tako polni življenja, je način, kako režiser skupaj s svojim dolgoletnim scenaristom Eskilom Vogtom te zgodbe umešča nekam med sage in anekdote, polne živih tekstur, podrobnosti in pripovednih ovinkov.«
– David Fear, Rolling Stone

»Sentimentalna vrednost /.../ elegantno prikaže spekter najbolj burnih čustev, in sicer na način, ki spominja na nekakšnega sodobnega Bergmana. To ni majhen poklon. Na koncu je hiša naprodaj. Ostanejo le še spomini.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro

»Trierjev lahkotni pristop je v izrazitem kontrastu s čustveno težo filma. Sentimentalno vrednost tako kot druge Trierjeve celovečerce preveva duh smrti – in čeprav so v njem izbruhi čiste komedije (film je lahko zelo zabaven), ga hkrati prežema globoka melanholija.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»V zgodbo, ki navsezadnje govori o tem, česar otroci in starši nikoli ne povedo drug drugemu, Renate Reinsve in Stellan Skarsgård vneseta neverjetno nežnost.«
– Tim Grierson, Screen Daily

»Večina cinefilov je nagnjena k fantaziranju, da če ustvariš – ali si ogledaš – pravi film, lahko to spremeni tvoje življenje. /…/ Joachim Trier svojega idealističnega pogleda na umetnost v čudoviti, velikodušni in srce parajoči meditaciji o podedovanem družinskem trpljenju ni povsem opustil, ampak ga je preprosto uokviril v ganljivo opazovano in odigrano družinsko dinamiko. /…/ Režiser ne skuša reči, da filmska umetnost ni čarobna, pač pa da ta čarovnija sama po sebi ne zadošča. Ustvarjalno izražanje ni dovolj, enako pomembno je, da po koncu filma vrneš pogled osebi, ki te gleda.«
– Sophie Monks Kaufman, Sight and Sound

»Affeksjonsverdi je film, poln hladnih prizorov, ki pa te ne pustijo hladnega. Ostaneš z občutkom, da smo vsi hkrati Gustav in Nora - da smo vsi hkrati tisti, ki ranimo, in tisti, ki čakamo, da nas nekdo končno res vidi.«
– Elvira Miše Miklavčič, Reporter

»Le film lahko pomiri in uredi družinske odnose. Le film lahko sproži vsa prava čustva, zgane srce in »doseže« spravo. Odpusti ti lahko le film. Kajti le film lahko artikulira tisto, kar mora ostati neizrečeno in nedorečeno, da bi bilo sobivanje z drugimi znosno. Film zna s tišinami. In zamolki. In zadržanostjo. Včasih se zdi, da so ga izumili Norvežani. /.../ Po Bergmanovi smrti še nismo videli tako dobre bergmaniade. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Nedvomno gre za igralsko mojstrovino dvojca Stellan Skarsgård in Renate Reinsve, ki je nastopila že v več Trierjevih filmih, oziroma za odličen prikaz, kako oče in hči oziroma obe hčeri, če smo natančni, vsak na svoj način predelujejo svoje travme in nerazrešene odnose. S te plati se zdi malce osupljivo, kako močan vpliv ima resnobna teža Ingmarja Bergmana na skandinavske ustvarjalce še dvajset let po smrti; seveda pa lahko razumemo Sentimentalno vrednost tudi kot dostojen hommage njegovemu opusu … Opozoriti bi veljalo tudi na izjemen občutek Joachima Trierja za dogajalni, celo ozkoarhitekturni prostor – svojemu domačemu Oslu je posvetil celo trilogijo, v kateri izstopa otožna generacijska sonata Oslo, 31. avgusta (2011). V tem pogledu je tudi stara domača hiša Borgovih eno od dveh ključnih jeder pripovedi: v poskusu snemanja delno avtobiografskega filma se v hiši retrospektivno pred nami odvije celotno 20. stoletje. Tako, dobesedno pred gledalcem, Sentimentalna vrednost zraste iz navidezno majhne, intimne pripovedi v vêliko romaneskno delo. Joachim Trier je odraščal v družini filmskih ustvarjalcev in je tudi sam v letih, ko se lahko človek že včasih ozre nazaj. Portret teže staranja, bližine smrti, dvomov, upov in dilem, pri katerem mu pomaga Stellan Skarsgård, je izvrstno doživet. Podobno lahko občudujemo nevsiljiv preplet spomina prostora, podedovanih travm in »zapuščine« v več pomenih besede.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

portret avtorja
Joachim Trier se je rodil leta 1974 v Kopenhagnu in odraščal v družini filmskih ustvarjalcev. Poleg Sentimentalne vrednosti je posnel pet celovečercev: Repriza (Reprise, 2006), Oslo, 31. avgusta (Oslo, 31. august, 2011), Glasnejša od bomb (Louder Than Bombs, 2015), Thelma (2017) in Najbolj grozen človek na svetu (Verdens verste menneske, 2021). Slednji je Renate Reinsve prinesel nagrado za najboljšo igralko v Cannesu, prejel pa je tudi dve nominaciji za oskarja: za najboljši mednarodni celovečerec in najboljši scenarij.

]]> 405311 <![CDATA[Kdor ne skače]]> 2026-03-19 2026-03-19 19:13:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Film raziskuje, kako so se Slovenci kot narod začeli dojemati prek športa – najprej s smučanjem in smučarskimi skoki, pozneje pa tudi z nogometom. Prek osebne zgodbe avtorja, ki je iz Bosne prišel v Slovenijo, razkriva, kako so športni uspehi postali temelj narodne samozavesti, večinoma kot nasprotje jugoslovanski identiteti. Kdor ne skače je film o vzponih in padcih narodne zavesti, o moči in nevarnosti kolektivnih čustev ter o vprašanju: kaj danes pomeni biti Slovenec in ali lahko šport še vedno nosi to breme?

iz prve roke
»Odraščal sem med Bosno in Slovenijo – med identitetami, jeziki in zastavami. Šport je bil moj prvi potni list. Na smučiščih sem se naučil, kaj pomeni biti ‘Slovenec’, na nogometnih igriščih pa sem spoznal vse, kar v ta okvir ne spada.
Kdor ne skače je moj poskus razumeti, kako narod gradi samega sebe skozi šport, kako so smučanje in smučarski skoki postali simbol discipline in čistosti, medtem ko je bil nogomet odrinjen kot preveč balkanski, preveč čustven. Te izbire razkrivajo ravno toliko o našem strahu kot o našem ponosu.
Skozi osebne spomine in ikonične trenutke, od letečih gričev Planice do evforije košarkarskega naslova leta 2017, raziskujem, kaj ostane, ko navdušenje mine. Ali nas šport še lahko povezuje ali pa je postal le še zgodba, ki si jo pripovedujemo o tem, kdo mislimo, da smo?«
– Boris Petkovič

]]> 405878 <![CDATA[Tujec]]> 2026-03-19 2026-03-19 22:00:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Alžir, 1938. Meursaulta, tihega, zadržanega uradnika v zgodnjih tridesetih, pripeljejo v zapor. Ubil je Arabca. Vse se je začelo nekaj tednov prej, ko je prejel telegram, da mu je umrla mama ...

iz prve roke
»Ideja, da bi priredil enega najslavnejših romanov svetovne književnosti, človeka navda s tesnobo in dvomi! Doslej sem se loteval le manj znanih in priznanih del. Priredba mojstrovine, ki so jo prebrali vsi in ki si jo je vsak bralec že uprizoril v svoji glavi, je bila ogromen izziv. Toda moje navdušenje nad knjigo je bilo močnejše od pomislekov, zato sem se v projekt podal z določeno mero nonšalance. /…/
Gre za zgodbo o človeku, ki ne razume sveta okoli sebe; ki je opazovalec lastnega življenja. Rad imam nekoliko skrivnostne, introspektivne like. Moj film Mlada in lepa je govoril o dekletu, ki je odtujeno od sveta, odrezano od lastnih čustev. Meursault je nekakšna moška različica te junakinje. Všeč so mi nejasni liki, ki jih skušamo razvozlati med gledanjem filma. Ko sem se lotil priredbe, Meursaulta nisem razumel; film sem posnel, da bi ugotovil, kdo je in zakaj se tako vede. Njegovo ravnanje je pogosto vredno obsojanja; težko ga je razumsko ali psihološko razložiti. /…/
Ko snemaš film, se moraš z liki poistovetiti. Moj režijski pristop je moral odražati neke vrste fascinacijo nad Meursaultom; likom, ki je nedostopen, brezbrižen, brez moralne vesti, a poleg skrivnostnosti izžareva tudi lepoto in čutnost. /…/ Povsem sem se identificiral z njim! Zame je Meursault filmski ustvarjalec! Gleda okoli sebe in vidi like, igralce. Ljudje igrajo svoja življenja. Toda ne on; Meursault ne igra. Nikoli ne laže. Življenje je gledališka igra, v kateri on ne sodeluje. Toda vseeno vidi lepoto sveta, pa tudi njegovo nasilje. In ko to nasilje opazuje, ne posreduje. Ostaja gledalec. Vse do konca, ko se končno upre in postane igralec v svojem življenju. /…/
Vsaka priredba neizogibno vključuje element izdaje, ki ga je pač treba sprejeti. Podobno kot pri prevajanju. Jezik literature in jezik filma nista enaka. Sledil sem svojim instinktom, tistemu, kar me je v romanu zapeljalo, ter Camusovo vizijo priredil po svoje. Zdelo se mi je, da mora biti ‘prevod’ prvega dela knjige (materin pogreb, vsakdanje življenje, umor Arabca na plaži) senzoričen, skoraj nem, telesen, in da se mora razvijati v počasnem, elegičnem ritmu. Ljudje so mi govorili, da bo priredba drugega dela romana (sojenje in zapor) lažja, bolj ‘učinkovita’, a sem se prav tega dela najbolj bal. V drugem delu knjige gre namreč za notranji monolog, tok misli, prvi pa je bolj filmski, z behaviorističnimi opisi dejstev in dejanj. /…/
Nisem želel posneti dobesedne priredbe, ampak ponuditi sodoben pogled na to pomembno delo 20. stoletja; na kolonialno preteklost in bolečino, ki še vedno tako močno zaznamuje odnose med Francijo in Alžirijo. /…/ Zame je bilo ključno, da zgodbo umestim v širši okvir. Albert Camus je Tujca napisal leta 1939, knjiga pa je izšla leta 1942, v času francoske kolonizacije Alžirije. To je moralo biti v filmu jasno. Ideja je bila, da se potopimo v arhive tistega obdobja in pokažemo Alžirijo, kakršna je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja. /…/ Ker pa v Alžiru zaradi očitnih političnih razlogov nisem mogel snemati, je bila to priložnost, da pokažem, kako je bilo mesto videti v tridesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti Kazba in pristanišče; da pokažem vse tiste simbolične kraje, njihovo lepoto ... /…/
Zelo hitro sem ugotovil, da je bila potopitev v roman Tujec zame način, kako se znova povezati s pozabljenim delom lastne osebne zgodovine. Moj ded po materini strani, preiskovalni sodnik v alžirskem mestu Bône (današnja Anaba), je leta 1956 ušel atentatu, kar je pospešilo vrnitev moje družine v matično državo. Med preučevanjem dokumentov in arhivov ter srečanji z zgodovinarji in ljudmi, ki so živeli v tistem času, sem spoznal, kako močno so francoske družine povezane z Alžirijo in kako našo skupno zgodovino pogosto še vedno obdaja svinčena tišina. /…/
Lik Meursaulta je močno vplival na sodobno kulturo. To je mitska figura. Navdihnil je tudi številne filmske ustvarjalce. Seveda sem si ogledal Viscontijev film, ki je na platna prišel leta 1967. V enem od intervjujev je povedal, da ni mogel posneti filma, kakršnega je želel, da z rezultatom ni bil zadovoljen in da njegova prva izbira za vlogo Meursaulta ni bil Mastroianni, ampak Alain Delon. Kar je vsekakor boljša ideja. Idealno utelešenje Meursaulta v šestdesetih letih je bil mladi Delon iz [Melvillovega] Samuraja (Le samouraï) ali, še bolje, iz Antonionijevega Mrka (L’eclisse). Antonioni bi bil po mojem mnenju idealen italijanski režiser za priredbo Tujca.«
– François Ozon

kritike
»Čudovito popotovanje skozi delo mojega očeta, narejeno z velikim spoštovanjem. Bravo, François, in hvala.«
– Catherine Camus

»Kdor se loti mojstrovine Alberta Camusa in skuša naslediti Luchina Viscontija, potrebuje določeno mero drznosti. Te Françoisu Ozonu k sreči ne manjka. Predvsem pa je za takšen izziv potrebno veliko talenta. Tudi tega ima cineast v izobilju.«
– Xavier Leherpeur, Le Nouvel Obs

»Na Camusa je med drugim močno vplivala ameriška trda kriminalka; Ozon jo prikliče s pomočjo bogate črno-bele fotografije Manuja Dacossa. Kot mnogi antijunaki v filmih noir je Meursault običajen človek, ki se znajde ujet v pasti videza, žrtev togih družbenih predpostavk o ‘normalnem’ vedenju. Ozon je že dolgo pesnik vsakdanjega življenja in sil, ki ga lahko porušijo; Tujec se izkaže kot idealno sredstvo za posredovanje teh idej.«
– Adrian Martin, Mednarodni filmski festival v Rotterdamu

»François Ozon Meursaultu, pošasti brezbrižnosti v središču zgodbe, vdihne zemeljski, kolonialen in nihilističen značaj ter tako ponudi briljantno sodobno predelavo klasičnega romana Alberta Camusa. /.../ Igralski nastop Benjamina Voisina – ravnodušen in hkrati silovit, živalski in čuten – je izjemen.«
– Jacques Morice, Télérama

»Camusov Tujec, roman, ki ga ni mogoče prirediti in si je ob njem polomil zobe celo Visconti, Françoisa Ozona prisili k neke vrste suhosti in zadržanosti, ki bo njegove oboževalce morda razočarala. Toda Ozon verjetno nikoli ni bolj on sam kot takrat, kadar se odreče prekipevajočim fantazijam in znova najde nekaj hladnosti in krutosti iz svojih kratkometražcev. /.../ Film privzame nekoliko zastarel francoski slog, prežet s ciničnim brezupom Duvivierja ali Clouzota – kar je konec koncev eno izmed možnih branj romana. Nazadnje, v precejšnjem nasprotju z ostalim delom filma, pa se režiser z erotizacijo Meursaulta, njegove kože, telesa, gest in celo zločina ne more upreti iskanju glamurja v vsej tej bedi /.../. Tu se oddaljimo od Camusa, ki se drži toka zavesti svojega protagonista, vsekakor pa ostajamo pri Ozonu, kjer je vedno prisoten element voajerizma.«
– Marcos Uzal, Cahiers du Cinéma

»Begajoče, mučno, a hkrati hladno zapeljivo – izkušnja gledanja Tujca Françoisa Ozona ni tako zelo drugačna od tiste, ko beremo klasiko Alberta Camusa iz leta 1942. Ozon je dovolj moder, da le redko odstopi od besedila; namesto tega precej ustvarjalne energije vloži v posnemanje brezčutnega, a čudno privlačnega tona romana z izrazito filmskimi sredstvi. Vrzeli med Camusovimi jedrnatimi, deklarativnimi stavki tako postanejo drobci časa, izgubljeni med hladno koreografiranimi prizori; pisateljevi osvežujoče neposredni opisi pogosto nerazložljivih vedenj in miselnih procesov pa postanejo trdi, ostri robovi kiparske črno-bele fotografije, še toliko bolj skrivnostne, ker na videz ničesar ne skriva. /…/ Ozonova največja dosežka sta, da književnost prireja brez dobesednega prevajanja /…/ in da spoštuje misterij romana, namesto da bi ga skušal razvozlati. /…/ Režiser pravzaprav spremeni zelo malo, s tem pa ohrani brezčasno privlačnost pripovedi: Meursault tako kot v knjigi tudi v filmu ostaja čudovito imun za diagnoze in psihološke analize. Kako tolažilno bi bilo, če bi lahko njegovo stanje opredelili in sprejeli ustrezne ukrepe, da bi se pred njim zaščitili! Kako tolažilno in kako lažno. A v Ozonovem odtujenem, sanjsko odmaknjenem Tujcu ni nič tolažilnega, razen morda bežnega vpogleda v brezno, iz katerega se lahko umaknemo v nežno brezbrižnost sveta.«
– Jessica Kiang, Variety

»François Ozon Camusov roman z vzorno vestnostjo prenese na filmsko platno ter mu vdihne nepričakovano fotogeničnost in čutnost. Igralci so popolnoma ubrani.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro

»Ozon je s pesmijo Killing an Arab skupine The Cure, ki jo slišimo v zaključnih napisih, iz Camusovega Tujca ustvaril banalno in hkrati univerzalno dramo, v kateri bližnji posnetki obrazov in sončnih pokrajin pričarajo neresničen in vročičen sen.«
– Jean-Luc Wachthausen, Le Point

»François Ozon spremeni hermetično besedilo Alberta Camusa v pristno filmski preplet občutkov: čudovita črno-bela fotografija, sijoča telesa, spoj strasti in smrti. Meursault s svojo odtujenostjo postane sodoben lik; utelešenje ugasle, izgubljene mladosti v nerazumljivem svetu. Benjamin Voisin ožari platno, Ozon pa iz Camusovega Tujca ustvari pravi filmski čudež, prežet s tako silovito čutnostjo, da se nam bo za dolgo vtisnil v spomin.«
– Julien Rocher, aVoir-aLire.com​

zanimivosti
»V naši družbi vsak človek, ki ne joka na materinem pogrebu, tvega smrtno obsodbo.«
S temi besedami je Albert Camus povzel Tujca, ko so ga prosili, naj napiše uvod k ameriškemu prevodu svojega slavnega romana.
Knjiga je takoj po izidu pri založbi Gallimard junija 1942 doživela velik uspeh. Slavni romanopisec André Malraux je po branju rokopisa navdušeno izjavil: »Zapomnite si moje besede: to bo še pomemben pisatelj.«
Tujec je prestal preizkušnjo časa, zaznamoval generacije, prevedli so ga v številne jezike in še danes sodi med tri najbolj brane francoske romane na svetu. Doživel je več filmskih upodobitev, najbolj znana pa je tista, ki jo je leta 1967 z Marcellom Mastroiannijem v glavni vlogi zrežiral Luchino Visconti. Že v času Camusovega življenja je željo po priredbi izrazil tudi Ingmar Bergman, vendar projekt ni bil nikoli uresničen.

portret avtorja
François Ozon (1967, Pariz) je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki jim niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000); muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002); kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003); duhoviti eksces magičnega realizma Ricky (2009); bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010); diabolično komedijo o čarih in skušnjavah pripovedovanja V hiši (Dans la maison, 2012); študijo adolescence Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013); svobodno priredbo kratke zgodbe Ruth Rendell Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014); priredbo filma Ernsta Lubitscha Frantz (2016); erotični psihotriler Dvojni ljubimec (L’amant double, 2017); Božjo milost (2018), dramo o spolnih zlorabah otrok v katoliški cerkvi, ki je prejela veliko nagrado berlinske žirije; Poletje ’85 (Été 85, 2020), grenko-sladko zgodbo o prvi ljubezni, postavljeno v osemdeseta leta; satiro Peter von Kant (2022), s Fassbinderjevim filmom navdihnjeno pripoved o odnosu med slavnim umetnikom in njegovo muzo; ter Moj zločin (Mon crime, 2023), komedijo o ženskah in slavi, postavljeno v glamurozni Pariz tridesetih let prejšnjega stoletja.

]]> 410057 <![CDATA[EPiC: Elvis Presley na koncertu]]> 2026-03-20 2026-03-20 20:06:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Režiser je v arhivih našel škatle z doslej neobjavljenim gradivom ter ga sestavil v edinstveno filmsko in glasbeno doživetje. Film preplete dolgo izgubljene posnetke s Presleyjeve legendarne serije koncertov v Las Vegasu leta 1970, redko 16-mm gradivo s snemanja filma Elvis on Tour (1972), nova odkritja iz arhivov v Gracelandu, pa tudi nikoli slišane zvočne posnetke, na katerih Elvis pripoveduje »svojo plat zgodbe«.

iz prve roke 
»Med snemanjem Elvisa (2022) smo se lotili iskanja izgubljenih posnetkov iz kultnih koncertnih filmov iz sedemdesetih let Elvis: That’s the Way It Is in Elvis on Tour. Prvotna ideja je bila, da bi neuporabljeno gradivo, če bi ga našli, obnovili in uporabili v našem igranem filmu. Moji raziskovalci so se odpravili v arhive Warner Bros., skrite v podzemnih rudnikih soli v Kansasu, in na presenečenje vseh odkrili 69 škatel (59 ur) negativov. /…/ Čeprav so nekatere izmed njih že uporabili v drugih produkcijah, pa veliko posnetkov, sekvenc in nastopov javnost še nikoli ni videla. /…/ Med najbolj dragocene najdbe sodijo tudi doslej neslišani zvočni posnetki, na katerih Elvis govori o svojem življenju in glasbi /…/. Vedel sem, da te priložnosti ne smemo zamuditi. /…/ Kaj če bi namesto nove verzije obstoječih filmov ustvarili nekaj, kar ne bi bilo niti dokumentarec niti koncertni film? Kaj če bi Elvis prišel k nam kot v sanjah, skoraj kot filmska pesem, nam zapel in povedal svojo zgodbo kot še nikoli prej? In kaj če bi lahko s Petrom Jacksonom in ekipo Park Road Post Production ter drugimi vrhunskimi tehniki izvirno gradivo dvignili na raven, ki bi omogočala predvajanje na velikem platnu na način, kakršen doslej ni bil mogoč? Kaj če bi vzeli oba znana posnetka Elvisa, na katerih nam pripoveduje o svojem življenju, in bi njegov glas obnovili do doslej neslišane kakovosti? Kaj če bi rekonstruirali in na novo zmiksali izvirne orkestracije, hkrati pa si zamislili, kaj bi Elvis s svojimi klasičnimi komadi naredil danes? In kaj če bi v svetu, kjer je umetna inteligenca sposobna ustvariti vse vrste iluzij, mi iluzijo pričarali s pomočjo pristnega, izvirnega gradiva, obnovljenega s skrbno in natančno človeško roko? Takšna vprašanja smo si zastavili, nato pa nanje odgovorili v filmu EPiC. Film popelje občinstvo skozi Elvisovo življenje, pri čemer doslej nevidene posnetke preplete z ikoničnimi nastopi, ki še nikoli niso bili predstavljeni na takšen način. EPiC je preskok v glasbeni domišljiji in poklon enemu največjih odrskih umetnikov vseh časov.«
– Baz Luhrmann

kritike
»Spomnite se najboljših koncertov, kar ste jih kadarkoli videli – to bi lahko bili Springsteen, U2 ali Stonesi, Lady Gaga ali Ramones, Taylor Swift ali Radiohead, ali pa (v mojem primeru) dva koncerta iz osemdesetih (Prince in X) ter eden z začetka tega tisočletja (Madonna na turneji Confessions). Zdaj pa si v spomin prikličite najboljši trenutek tistih koncertov, trenutek, ob katerem vam gredo še danes mravljinci po telesu. Predvidevam, da boste nekaj takšnega doživeli ob gledanju filma EPiC, izjemnega novega dokumentarca, ki ga je zrežiral Baz Luhrmann, režiser Elvisa. Ko se film konča, si ne moreš kaj, da ne bi zaploskal prikazanemu smislu za šov: Elvisovemu, pa tudi režiserjevemu. Baz Luhrmann Elvisa preveč ceni, da bi dopustil kakršenkoli pretiran blišč – EPiC izžareva pristnost in prirojeni glamur. Kar vidiš, to dobiš: Elvisa v vsej njegovi surovosti, gnanega z zavestjo, da boljšega od tega pač ni.«
– Owen Gleiberman, Variety

]]> 410121 <![CDATA[Čarovnik iz Kremlja]]> 2026-03-20 2026-03-20 23:16:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino 410364 <![CDATA[Tako zraste ... 3]]> 2026-03-21 2026-03-21 10:20:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke Mala živalca se rodi. Svet je velik, poln presenečenj. Treba bo najti hrano in rasti iz dneva v dan. Včasih je treba biti previden in se skriti: »Pazi se, mala živalca!« Čas teče, dnevi minevajo in koraki postajajo vse bolj pogumni. Mladič zraste in začne sam raziskovati svet. Življenje teče naprej, in ko se ena zgodba zaključi, se druga že rojeva.

Tako zraste … Delfin 
V morju se rodi delfinček. Ob mami se uči plavati, dihati na gladini in slediti jati. Radovedno raziskuje morski svet, se igra s prijatelji, opazuje nenavadne prebivalce morja in se uči loviti hrano s posebnimi zvoki. Ko ga prestraši morski pes, ga jata zaščiti in mu pomaga. Z vsakim dnem postaja hitrejši, spretnejši in pogumnejši – dokler ne zraste v odraslega delfina.

Tako zraste … Bober 
Ob reki, kjer voda mirno teče in plavajo veje, mali bober pogumno stopa v svet. Ob mami se uči plavati, se potapljati in z močnimi zobmi gristi les, iz katerega nastaja topel in varen dom. Vsak dan prinese novo dogodivščino – igro v vodi, skupno gradnjo in prve velike podvige. Ko mali bober zraste, postane spreten graditelj, ki ob reki najde svoje mesto in družino.

Tako zraste … Volk 
Ob koncu zime se v skalnem brlogu skotijo trije volčji mladiči. Najmlajši raste skozi igro, prve lovske korake in spoznavanje gozdnega sveta. Jeseni se prvič poda na lov, a se v širnem gozdu izgubi in drug trop ga močno prestraši. Ko zatuli, mu na pomoč priskoči oče. Čas mine, volkec odraste in stopi na svojo pot. Pod zimsko luno sreča mlado volkuljo in skupaj njun glas odmeva skozi gozd.

Tako zraste … Hobotnica 
Globoko pod morsko gladino, v tihi votlini med skalami, se iz drobnih jajčec rodijo male hobotnice. Ena od njih radovedno zaplava v svet, kjer se uči tipati morsko dno z osmimi lovkami, spreminjati barve in vzorce ter se spretno skriti med kamni in algami. Išče hrano, raziskuje skrivne kotičke in ob nevarnosti pusti za sabo oblak črnila. Ko zraste, postane tiha mojstrica skrivanja, ki se z lahkoto stisne v najmanjše razpoke in se izgubi v modrini morja.

O avtorjih
Animirana serija Tako zraste … izhaja iz priljubljenih slikanic za najmlajše ilustratorke Ajde Erznožnik. Produkcija Invida je zgodbe razvila v serijo kratkih animiranih filmov o življenjskih krogih avtohtonih živali.

Režijo vodi Ema Muc (Firbcologi, Studio Kriškraš), izkušena režiserka, ki deluje v otroškem in mladinskem programu RTV Slovenija. Režiserka s toplino in igrivostjo povezuje pripoved, likovno podobo in gibanje v celoto, razumljivo in privlačno za otroke.

Scenarij podpisujeta Sandra Ržen (miniserija Maček Muri, Potovanje na ladji Beagle) in Saša Eržen (Kapa, Firbcologi), ki z občutkom za ritem, ponavljanje in humor ustvarjata zgodbe, prilagojene najmlajšim gledalcem, medtem ko glavno animacijo vodi Jošt Šeško. Tilen Javornik je oblikoval likovno zasnovo, ki svetu živali daje prepoznavno, mehko in izrazno podobo. Pesmi s kančkom komike, ki spremljajo zgodbe živali, piše Robert Petan, znan po kantavtorskih pesmih v oddaji Kaj dogaja, vlogo pripovedovalke pa z igrivostjo prevzame igralka Ajda Toman. Doživljajski svet glavnih junakov dopolnjuje glasba Janeza Dovča, ki z etno elementi poskrbi, da narava v epizodah zaživi tudi v zvoku.
Skupaj ustvarjajo serijo, ki skozi animacijo, glasbo in besedo otrokom odpira prostor za opazovanje, radovednost in prve pogovore o naravi.

Iz prve roke
»V hudomušnih pesmih in animaciji spoznavamo razvoj živali, različna okolja, v katerih prebivajo, s čim se prehranjujejo in katere nevarnosti prežijo na njih. Gledalce vseh starosti – najbolj pa najmlajše – želimo pritegniti z zanimivimi zgodbami, ki jih v naravi ne moremo videti od blizu. Nasmejimo se živalskim prigodam ter odnosom, podobnim tistim, v katerih se otroci lahko znajdejo vsak dan.«
– Ema Muc, režiserka

]]> 410135 <![CDATA[Arco]]> 2026-03-21 2026-03-21 12:58:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke vsebina Leta 2075 desetletna Iris nekega dne zagleda nekaj neverjetnega – z neba pade skrivnostni deček v mavrični obleki. Ime mu je Arco in prihaja iz prihodnosti, kjer ljudje živijo v sožitju z naravo in potujejo skozi čas po mavricah. Iris, ki večino dni preživi z robotsko varuško in starše srečuje le prek hologramov, v Arcu najde novega prijatelja. Odloči se, da mu bo pomagala najti pot domov. Skupaj se podata na razburljivo potovanje, na katerem odkrivata svet, kjer so ljudje pozabili na pristne odnose in moč domišljije. Likovno razkošna animirana zgodba o prijateljstvu, pogumu in upanju, ki spodbuja k razmišljanju o odnosih, naravi in pomenu človeške bližine ter opominja, da tudi v sodobnem svetu vedno obstaja prostor za sanje. iz prve roke "Čas, v katerem živimo, je izrazito negotov, zapleten in zahteven. Zato sem potreboval kontrast, zgodbo, ki bi vlivala upanje in nas spodbudila, da si zamislimo svet – ne kakršen bo jutri (ta se zdi že obsojen na propad), temveč pojutrišnjem. Privlačno, uresničljivo obzorje, dosegljiv cilj, svet, v katerem bi bilo dobro živeti. Bolj kot kadarkoli v preteklosti se mi zdi, da je zdaj mogoče karkoli, in verjeti moramo, da je mogoče tudi najboljše, da pa se najboljše uresniči, si ga moramo zamisliti. Od samega začetka sem nameraval ustvariti film za vse, v klasičnem slogu, ambiciozno, v maniri pustolovščin, ki so me usodno zaznamovale in me navdihnile za ta poklic. To so denimo E. T. – Vesoljček, Peter Pan, Ostržek, Moj sosed Totoro, Ponyo, Kiki’s Delivery Service, Kralj in ptič, Kirikou. Številni filmi za splošno publiko so na površju lahkotni, vendar zahtevni; filmi, ki nas opolnomočijo za resnični svet ter prevprašujejo našo človečnost, naš odnos do drugih in do sveta. Arca odlikuje tako neomadeževana čistost, da sem se temu projektu preprosto moral posvetiti z vsem srcem. Želim si, da gledalci po odhodu iz kinodvorane čarobnega pojava mavrice nikdar več ne bi videli enako. Upam, da jim bo uspelo preslikati same sebe v obljubo drugačne prihodnosti. " - Ugo Bienvenu  ]]> 410136 <![CDATA[Zgodbe iz čarobnega vrta]]> 2026-03-22 2026-03-22 15:26:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke vsebina 
Tomi (4), Suzana (8) in Darko (10) obiščejo dedka, prvič po izgubi ljubljene babice. V hiši vlada tišina, dedek pa je kar nekam odsoten in odtujen. Suzana, navdihnjena s spomini, prevzame babičino vlogo pripovedovalke zgodb. S čarobnimi pripovedmi in neizmerno domišljijo poskuša povrniti toplino v dedkov dom in v medsebojne odnose. Potopimo se v magični svet skrivnostne mačke, na prvi pogled strašne pošasti in drznega letečega gospoda. Zgodbe namreč niso le skrivnostne, dramatične, žalostne in smešne, temveč služijo kot pomoč vsem družinskim članom, da se lažje spoprimejo z izgubo.

zanimivosti 
Film, ki temelji na prvinah magičnega realizma, je nastal po literarni predlogi priznanega češkega avtorja Arnošta Goldflama. Razvoj filma se je začel že leta 2017, med produkcijo pa je na snemalnih setih v štirih državah sodelovalo kar 16 animatorjev. V klasični tehniki lutkovne stop animacije je bilo v 435 snemalnih dneh ustvarjenih 71 minut čarobnega filmskega sveta — pri tem je vsak animator v povprečju posnel 5 sekund filma na dan.

o avtorju
Leon Vidmar je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani. Z zaključnim delom, kratkim animiranim filmom (Ne)strpnost, se je širši javnosti prvič predstavil na festivalu animiranega filma Balkanima v Beogradu (2010), kasneje pa še na mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka v Ljubljani (2010). Dodatna znanja si je pridobil s študentsko izmenjavo na Akademiji lepih umetnosti na Poljskem, Šoli uličnega gledališča (ŠUGLA) v Ljubljani in šoli performativnih umetnosti Performers House na Danskem.
Leta 2013 je kot asistent animatorja sodeloval pri realizaciji kratkega lutkovnega animiranega filma KOYAA – Roža avtorja Kolje Sakside. Od istega leta naprej Leon sodeluje z avtorico Špelo Čadež, s katero je najprej delal kot animator pri ustvarjanju kratkega animiranega filma Boles, leta 2017 pa pri realizaciji lutkovnega animiranega pregleda ter napovednika Netflixove serije Oranžna je nova črna.
Profesionalni prvenec Leona Vidmarja, kratki lutkovni animirani film Slovo, je bil premierno prikazan septembra 2016 na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je prejel nagrado vesna za najboljšo animacijo. Film Slovo je bil po premieri prikazan na več kot osemdesetih domačih in mednarodnih filmskih festivalih. Trenutno pripravlja kratki animirani film Kriva pota.

iz prve roke
Film je primeren za celotno družino in govori o univerzalni tematiki – izgubi, to pa je pomembna tema, o kateri se je potrebno pogovarjati. Skoraj vsak od nas se je namreč že kdaj soočil z izgubo ljubljene osebe ali hišnega ljubljenčka. Film bo gledalcem pustil v srcu zavedanje, da se nekoga, ki ga ni več na tem svetu, še vedno lahko spominjamo prek slik, spomina ali domišljije in ga tako prikličemo nazaj. Hkrati gre za zelo poetičen in barvit film, na trenutke tudi komičen.
- Kolja Saksida, producent

kritike
»Te odlične animirane miniature, ki sestavljajo čudovit mozaik filma Zgodbe iz čarobnega vrta, so nastale po literarni predlogi priznanega češkega avtorja Arnošta Goldflama. Vrsta prvin magičnega realizma v njih pa poskrbi, da niso samo skrivnostne, dramatične in žalostne, ampak tudi duhovite in smešne. Vse z okvirno vred so vrhunske v vseh pogledih, odlikujejo jih natančna dramaturgija, doživeta glasovna interpretacija, čarobna fotografija in domiselna režija, ki nikoli ne podleže tako pogosto videnim sodobnim prijemom velikih animiranih uspešnic /…/ Ne, režija Zgodb iz čarobnega vrta organsko sledi natančno, subtilno in tudi duhovito napisanemu scenariju z domišljeno dramaturgijo in z občutkom za najmanjše podrobnosti /…/. Ustvarjalci Zgodb iz čarobnega vrta z režiserjem Leonom Vidmarjem na čelu slovenske ekipe so posneli film, h kateremu se bo brez dvoma vračalo še veliko rodov otrok in tudi odraslih navdušencev, tako kot se vračamo k vsem filmom, ki se vpišejo v kanon svetovnega animiranega filma.«
- Matej Juh, MMC Rtv 

»Film o minevanju in prebolevanju izgube ob krasnih, čarobnih zgodbah, polnih dogodivščin in humorja, ki povsem odstopajo od predvidljive aktualne hollywoodske produkcije, ponudi krasno doživetje za vso družino.
- Tamara Harb, Vikend

»Zgodbe iz čarobnega vrta, ki so kot nekoč Socializacija bika, prvi slovenski animirani celovečerec, nastajale 10 let, so slovensko-slovaško-češko-francoski omnibus lutkovnih animacij o smrti za tiste, ki še ne vedo, kaj je to smrt, animirane lutke pa jih soočijo z neizbežno travmo izgube, konca in minljivosti, a to storijo bolje – sočutnejše, uvidevnejše, lucidnejše, preciznejše – kot katerikoli igrani film. ZA+«
- Marcel Stefančič, Mladina

»Po vizualni in zgodbeni ravni je film eden večjih animiranih presežkov letošnjega leta in čeprav morda ne bo pobral toliko nagrad kot latvijski oskarjevec Valovanje ali pritegnil takih množic kot Netflixova uspešnica K-Pop Demon Hunters, je zaradi kakovosti animacije in univerzalne, čustvene in razgibane zgodbe to film z dolgoletnim, večgeneracijskim potencialom. /…/ Slovenski film, vreden oskarja.«
- Igor Harb, Siol

razstava (do junija 2026)
Vsi, ki bi radi pobližje spoznali zakulisje nastajanja animiranega filma Zgodbe iz čarobnega vrta, bodo lahko svojo radovednost potešili na razstavi v Slovenski kinoteki.
Razstava obiskovalce popelje skozi celoten ustvarjalni proces ter jim podrobneje razkrije tehnike, faze in trike lutkovne stop animacije – od pisanja scenarija, izdelave scenografije in lutk do procesa animiranja, sinhronizacije, posebnih učinkov in končne montaže. Vzajemni popust.

]]> 405126 <![CDATA[Jona]]> 2026-03-22 2026-03-22 21:04:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Izgnani pisatelj Munir, ki ga mučijo občutki tesnobe ter preganjajo skrivnostne, mračne sanje, odpotuje na oddaljeni otok v Severnem morju, da bi razmislil o skrajnem dejanju. Po nekaj dneh na otoku mu veličastna moč narave in preproste geste redkobesednih domačinov počasi vrnejo voljo do življenja ...

iz prve roke
»Film se je začel kot razmislek o izgnanstvu, o tihih prostorih, ki jih ustvarja v nas in okoli nas. Želel sem raziskati, kaj se zgodi, ko znano izgine, ko občutek doma, pripadnosti zbledi in se moramo znajti v tišini, ki sledi. Med raziskovanjem za film sem naletel na otočje Halligen in pojav ‘Land Unter‘, ko morje preplavi kopno in ga kasneje ponovno razkrije. To ni bila le kulisa, ampak popolna metafora za ritem zgodbe: potop, izguba, vrnitev. Kar izgine, ni izgubljeno za vedno, toda ne vrne se nespremenjeno. Ta ideja je postala ključna. Osredotočil sem se na neizrečeno, raziskujoč tihe prostore, ki jih za seboj pusti izgnanstvo. Tudi ko se človek vrne, občutek odtujenosti ostane ter spremeni njegov pogled na tisto, za kar je mislil, da pozna. Želel sem razmisliti o tej odtujenosti; ne zato, da bi problem skušal reševati, ampak da bi si zamislil, kaj vse lahko odpre.
Vedno me je zanimala napetost med osamljenostjo in povezanostjo; način, kako ljudje poiščejo drug drugega, kadar se počutijo izkoreninjeni. Jona ni film velikih izjav, ampak film šepeta. Razvija se v majhnih, komaj opaznih trenutkih ter pokaže, kako lahko pogled, gesta ali tiho dejanje dobrote v sebi skrivajo nekaj veliko večjega. Ritem sem oblikoval tako, da odraža izkušnjo izgnanstva: cikli in vrnitve, gibanje v krogih namesto naprej. Zdelo se mi je logično, da sem ostal tam, v tisti negotovosti, opazujoč majhne, skoraj neopazne spremembe. Prostore med besedami, med svetlobo in senco, preveva tiho hrepenenje, nekaj neizrečenega, a zelo živega. Čeprav odtujenost spreminja tako naše razumevanje samih sebe kot tudi tega, kaj nam pomeni dom, s filmom nisem želel ponujati tolažbe, pa tudi ne utvare, da se lahko preprosto vrnemo in stvari spet postavimo na svoje mesto. Namesto tega sem skušal raziskati, kaj se zgodi, ko znano ni več možno.
Zaradi teže izgubljenega običajen način življenja v nekem trenutku postane nemogoč. Takrat domišljija preneha biti izbira in postane način preživetja – ne le kot sanje o utopiji, ampak kot edini izhod.«
– Ameer Fakher Eldin

kritike
»Yunan je arabsko ime za preroka Jona, ki je v abrahamski mitologiji zapustil svoje ljudstvo, potem ko je obupal, da bodo kdaj verjeli njegovemu nauku. Na potovanjih ga je pogoltnil ogromen kit, vendar ga je Bog po treh dneh v njegovem trebuhu rešil. Jonova zgodba je postala metafora za obup, ki človeka pripelje v slepo ulico, pa tudi za vrnitev upanja v najtemnejšem trenutku. Zgodba morda pojasnjuje, zakaj je režiser Ameer Fakher Eldin za svoj drugi celovečerec, edini arabski film v tekmovalnem programu 75. Berlinala, izbral takšen naslov. /…/ Filmski biser.«
– Ahmed Shawky, Goethe-Institut

»Prehodi na zgodbo znotraj zgodbe, postavljeno v sušno pokrajino Bližnjega vzhoda, nakazujejo alegorijo izgubljenih ali nadomestnih domovin; toda Eldin, rojen v Kijevu sirskim staršem iz spornega Golanskega višavja, pušča simbolični pomen tega poetičnega filma široko odprt za različne interpretacije. /…/ Jona potrjuje režiserjev izjemni talent za ustvarjanje filmskega vzdušja.« 
– Lee Marshall, Screen Daily

»Eksistencialen razpoloženjski film o izgnanstvu, ki spretno izkorišča transformativno moč narave. /…/  Ta mračna drama ima kumulativni učinek, ki ga še okrepita hipnotična vizualna podoba in razpoloženjska kulisa nemškega otočja Halligen. /…/ Elegantni zasuki kamere direktorja fotografije Ronalda Planteja prepričljivo odražajo Munirjevo osamljenost, ko se sprehaja po zelenih pašnikih in mrzli obali tega vetrovnega kraja. Nemški pesnik Theodor Storm iz 19. stoletja je Halligen imenoval ‘plavajoče sanje’, kar se zdi ustrezen opis sugestivnih podob tega filma. /…/ Kot alegorija za izgnanstvo, za izgubljeni občutek jaza, ki ga to prinaša, pa tudi za njegovo ponovno odkrivanje, nam Jona tiho zleze pod kožo. /…/  V vlogi, ki se zdi kot ustvarjena za njene igralske sposobnosti, Hanna Schygulla /…/ prinaša toplino, nevsiljiv humor in modrost.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Kot pritajena, počasi tleča študija medkulturnih odnosov je film tiho navdušujoč. /…/ Veteranska nemška zvezdnica Hanna Schygulla v zadnjem izmed svojih nedavnih nepričakovanih nastopov v neobičajnih avtorskih projektih – vključno s Petrom von Kantom Françoisa Ozona in Nesrečnimi bitji (Poor Things) Yorgosa Lanthimosa – tej pretežno resni zgodbi vdahne dobrodošlo mero topline in lahkotnosti.«
– Guy Lodge, Variety

»Zdi se, da se Munir bori z občutki krivde in vizijami samožrtvovanja podobno, kot to počne biblijski Jona. Režiser se tako kot že v prvem delu trilogije posveti tudi prikazu osamljenosti in občutka izkoreninjenosti, ki ga doživlja izseljenec, iztrgan iz družinskega okolja, ki vseskozi hrepeni po človeški bližini v tujini. Pri tem pa ne ponuja lažnega upanja, da je “aklimatizacija” v tujini mogoča, niti da je vrnitev v domovino stvar preproste izbire. Nekje v nezavednem se gledalcu poraja vprašanje o tem, kaj dom kot tak pomeni in ali ne gre morebiti za začasen fantazijski prostor, ki ga iz dneva v dan naseljujejo drugačne fantazme, sanje in utopije. V filmu spremljamo vdore kolektivnega nezavednega v Munirjevo zavest, ki se ob domotožju bori tudi s spomini na pripovedovanje materinih pravljic in z vizualizacijo mitološkega izročila.«
- Miša Gams, Radio Slovenija

portret avtorja
Ameer Fakher Eldin je pisatelj, urednik in režiser palestinsko-sirskega porekla. Živi v Hamburgu, rojen pa je bil leta 1991 v Kijevu v Ukrajini staršem iz okupiranega Golanskega višavja. Jona je drugi del Eldinovega projekta z naslovom Homeland, načrtovane trilogije na temo izgnanstva – prvi del Al Garib (The Stranger) je bil leta 2021 palestinski kandidat za oskarja.

]]> 406168 <![CDATA[Moji armenski duhovi]]> 2026-03-23 2026-03-23 19:45:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino iz prve roke
»19. januarja 2020 sem nepričakovano izgubila očeta Vigena Stepanyana. Bil je igralec, tako filmski kot gledališki. V Armeniji je bil zelo priljubljen, ljudje so ga prepoznavali na ulici. Njegovega pogreba so se udeležili politiki, osebnosti iz sveta umetnosti, pa tudi mnogi običajni ljudje, ki so prišli izkazat spoštovanje. Pokopan je na pokopališču Tokhmakh, armenskem panteonu.
Bolečina, ki jo prinese smrt očeta, je nepredstavljiva in je ni mogoče opisati. Zato ne bom niti poskušala. Povem lahko le, da je bila moja žalost še toliko večja, ker sem verjela, da imava še veliko časa za pogovore. Rada si zamišljam najina prihodnja srečanja, na katerih bi mu pripovedovala o svojih filmskih projektih, on pa bi mi govoril o svojem življenju igralca, z vsemi vzponi in padci ter anekdotami; nekaterimi zabavnimi (tudi precej divjimi), drugimi bolj resnimi. Svetovala sem mu celo, naj napiše spomine. Zdaj je najin dialog za vedno prekinjen. Moj oče ne bo nikoli napisal spominov ...
Moji armenski duhovi so se rodili iz tega prekinjenega dialoga, iz teh nenapisanih spominov. Očetov odhod mi je na široko odprl vrata v preteklost. Preteklost Armenije. In preteklost armenskega filma. Obe sta tesno povezani. Ko sem začela dialog z očetovim duhom, ko sem začela iskati in zbirati sledi njegove kariere ter si znova ogledovati filme, v katerih je igral, sem naletela tudi na druge duhove iz zgodovine armenske kinematografije. Bilo je, kot da bi me oče prijel za roko in me popeljal v družbo duhov, ki so na tak ali drugačen način povezani s svetom filma.
Od tod je prišla želja, da bi zgodbo armenske kinematografije predstavila v filmu. Ponuditi sem želela osebno filmsko popotovanje skozi zgodovino armenskega filma, organsko povezanega s političnim, družbenim in kulturnim svetom, ki danes ne obstaja več: sovjetskim imperijem. Armenski film je tesno povezan z zgodovino sovjetskega imperija. Začetki armenske kinematografije segajo v leto 1925, ko je bil posnet Namus (Hamo Beknazarian), produkcija pa je bila za več kot desetletje prekinjena po filmu Karot (Frunze Dovlatyan, 1990), ko je Sovjetska zveza razpadla in je Armenija po sedemdesetih letih spet postala neodvisna država. Neodvisna, že mogoče, a hkrati nostalgična po svoji sovjetski preteklosti. Tako nostalgična, da ima še danes težave pri pisanju lastne zgodovine.
Rodila sem se leta 1982 in sem otrok Sovjetske zveze. V šoli so me učili ruščine in komunističnih vrednot. Pri skavtih sem si strastno želela postati ‘pionirka’, zato sem bila po razpadu Sovjetske zveze zelo razočarana, ko sem spoznala, da se to ne bo nikoli zgodilo ... Kot mnogi otroci iz Vzhodne Evrope in Evrazije, ki so doživeli tako Sovjetsko zvezo kot obdobje po njenem razpadu, sem gojila protislovna čustva do komunističnega sistema: mešanico odpora in skrivnega, skoraj sramotnega občudovanja.
Ko je Sovjetska zveza razpadla in je Armenija postala neodvisna, smo z družino zapustili domovino. Starša sta se kasneje vrnila, jaz pa nikoli več. Vse življenje sem preživela v tujini. Tako sem v Armeniji zares živela le v času Sovjetske zveze. Od tod moje vprašanje, moja negotovost: kaj mi pravzaprav pomeni ‘biti Armenka’? Kako sem lahko Armenka po koncu sovjetske dobe? Ta negotovost prežema tudi zgodovino armenskega filma, ki je največji razcvet doživel ravno v sovjetskem obdobju; prav v tem času odraščanja je našel svojo identiteto. Zgodovina armenske kinematografije sovjetskega obdobja priča o težavah, s katerimi se je Armenija soočala pri uveljavljanju lastne identitete po genocidu. Ti filmi ponujajo zapleten in nejasen odgovor na vprašanje, kaj pomeni biti Armenec.
Nostalgija po sovjetski Armeniji zaznamuje tudi moje življenje. Globoko sem jo občutila, ko je gospodarska kriza po razpadu Sovjetske zveze – imela sem dvanajst let – mojo družino prisilila v izgnanstvo v Libanon. Smrt očeta, ki je tako dobro govoril in pisal rusko, je to nostalgijo spet oživila. V Mojih armenskih duhovih se vračam k armenski kinematografiji iz sovjetskega obdobja, da bi te občutke izgube in izginevanja raziskala tako z intimnega kot kolektivnega vidika.
Film je nekakšno nadaljevanje mojega prvega celovečernega dokumentarca Embers; deli se dopolnjujeta in tvorita diptih. Film Embers sem posnela leta 2006. Po smrti svoje babice Tamare sem spoznala njene prijatelje, s katerimi se je borila v drugi svetovni vojni in s katerimi je delila komunistične ideale. Tamara in njeni prijatelji so vsako leto 9. maja praznovali dan zmage (kot v vsem sovjetskem imperiju, za razliko od Evrope, ki ga praznuje 8. maja). Kot otrok sem bila povsem očarana nad njihovimi pesmimi in govori. V filmu Embers sem zbrala spomine moških in žensk, ki so se borili za izgubljeno ideologijo, zadnjih prič izginulega časa, od katerega so ostale le še sence. Moji armenski duhovi, polni senc in melanholije, niso zgodovinski ali izobraževalni film o armenski kinematografiji iz sovjetskega obdobja. To ni film, ki bi zahteval, da se ji prizna vrednost in mesto v zgodovini svetovnega filma. Bolj gre za pričevanje, kako skozi svojo osebno zgodbo in vlogo filmske ustvarjalke znova odkrivam to kinematografijo, njene obraze, pokrajine, igralce, zgodbe, teme, vizualne motive, neizrečene besede in omejitve.
Še toliko bolj, ker je armenski film iz sovjetskega obdobja zelo malo potoval in kljub vsem zakladom, ki jih ponuja, ostaja znan skoraj izključno armenskemu občinstvu. Dokaz za to je med drugim presenetljivo in zgovorno dejstvo, da se cinefili v tujini spominjajo le dveh imen iz zgodovine armenske kinematografije: Pelechiana in Paradžanova, prav tistih filmskih ustvarjalcev, ki sta delovala na obrobju sovjetskega produkcijskega sistema.«
– Tamara Stepanyan

]]> 406119 <![CDATA[Povest o Siljanu]]> 2026-03-24 2026-03-24 19:21:00 Mala dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Kmet Nikola, ki se spopada s kruto resničnostjo nove vladne politike, ne more prodati svojega pridelka. Ko njegova družina v iskanju boljšega življenja odide v tujino, se Nikola zaposli kot delavec na odlagališču odpadkov. Tam nekega dne naleti na poškodovano belo štorkljo …

iz prve roke
»Bela štorklja je v Severni Makedoniji mitološko bitje. Moje otroštvo je bilo polno starih ljudskih pripovedk o teh veličastnih pticah. Fantazijski svet, s katerim sem odraščala, je zdaj postal navdih za film. /…/ Svoje življenje filmske ustvarjalke sem posvetila dvema temama: migracijam in ohranjanju narave. Zgodba bele štorklje je popolno utelešenje teh mojih strasti. /…/ Bele štorklje že stoletja živijo v sožitju s kmeti po vsej Evropi. Do nedavnega je bila pokrajina Severne Makedonije eno njihovih glavnih območij prehranjevanja. A sodobne gospodarske sile so povzročile, da družinske kmetije niso več mogle zagotoviti preživetja, zato so kmetje zapustili zemljo in odšli iskat delo v urbana središča. Rodovitna kmetijska zemljišča so se spremenila v odlagališča odpadkov, bela štorklja pa je izgubila svoj naravni vir hrane. Tako kot so ljudje začeli posegati po hitri hrani, so tudi štorklje padle v past ‘preprostega’ prehranjevanja z ostanki in smetmi – to pa ogroža njihova življenja. Naš film je nekakšna mešanica pravljice in resničnosti, v kateri bele štorklje postanejo popolno ogledalo človeštva. Spremembe v njihovem vedenju ponujajo resno svarilo o smeri, ki jo ubiramo.«
– Tamara Kotevska

kritike
»To je portret življenja, v katerem je človekova usoda odvisna od kapric trga in drugih, še bolj nerazumljivih sil – torej portret vseh nas. /…/ Kotevska posnetke [Nikole in njegove družine] vplete v film, ki na novo interpretira makedonsko pripovedko iz 17. stoletja ali celo prej: zgodbo o tem, kako je kmet preklel svojega sina, ki je hotel v svet, in ga spremenil v štorkljo. Kot tak bo seveda potoval iz kraja v kraj, vendar ga druge štorklje nikoli ne bodo zares sprejele – in nikoli več ne bo prepoznan kot človek. /…/ Povest o Siljanu je delo filmske ustvarjalke, ki je sposobna preseči kategorije in ustvariti nove oblike. Film, opisan kot dokumentarna pripovedka, na izjemno sofisticiran način – zlasti ker gre za tako mlado režiserko – združuje dokumentarni žanr s prvinami pravljice.«
– Christian Blauvelt, IndieWire

»Posebni čar Povesti o Siljanu tako kot pri Medeni deželi deloma izhaja iz izbire glavnega lika. Njegovo življenje je morda težko in delo naporno, a Nikola je vesela pojava z otroškim smislom za humor, belimi, ščetinastimi lasmi in smešnim izgovorom za klobuk. Toda glavni razlog za uspeh filma temelji na elegantni montaži obilice gradiva, ki ga je Kotevska posnela s svojo ekipo. Zgodba teče tako spretno in gladko, da se včasih skoraj zdi, kot da sledi scenariju. Vendar določenih stvari ni bilo mogoče predvideti, na primer skoraj duhovne povezave med Nikolo in poškodovano ptico, ki jo možakar reši s smetišča in ki poglobi njegovo vez z zemljo.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Kotevska ima kot dokumentaristka prepoznaven slog, ki ga namesto didaktičnosti zaznamuje poetičnost. Nekateri posnetki so tako izjemni, da bi jih lahko uokvirili in obesili v muzej. Podobno velja za like, ki bi jih zaradi njihove ekspresivnosti zlahka zamenjali za poklicne igralce. Vendar to niso igralski nastopi in dialogi niso napisani vnaprej – smo preprosto v rokah izkušene opazovalke. Povest o Siljanu ima moč, da nam odpre srca in oči za ljudi, ki bi jih sicer spregledali.«
– Thom Powers, Mednarodni filmski festival v Torontu

]]> 407989 <![CDATA[Pes na zatožni klopi]]> 2026-03-24 2026-03-24 19:50:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino iz prve roke
»Film so navdihnili resnični dogodki. Slišala sem zgodbo o lastniku psa, ki so mu sodili, ker je njegov ljubljenček ugriznil več ljudi. Primer je v tistem mestu dvignil ogromno prahu. Ljudje so podpisovali peticije, bili so zelo zavzeti, celo spopadali so se med seboj ... Vse skupaj me je spomnilo na čas, ko so uzakonili poroke med istospolnimi partnerji. Spremembe v mišljenju vedno sprožijo zelo burne odzive, saj se pojavi negotovost, zmeda, s katero se ljudje težko soočijo. Dejstvo, da se lahko v takšnih trenutkih stvari hitro zelo stopnjujejo in uidejo izpod nadzora, me plaši. Takšne razmere namreč zahtevajo ravno nasprotno: mir, čas, razumevanje, pogovor, ideje. Če bi le lahko vsi skupaj sedli za mizo in razmislili ... /…/
Navdih sem črpala iz knjige Romaina Garyja Chien blanc [Beli pes] iz leta 1970, po kateri je Samuel Fuller posnel tudi film. Zgodba govori o črnem trenerju psov, ki skuša na vsak način prevzgojiti rasističnega psa. Avril počne nekaj podobnega: obsedena je z idejo, da bo psa ozdravila njegove domnevne mizoginije. To se mi je zdelo smešno, absurdno. Kot da bo s prevzgojo Cosmosa izbrisala vso mizoginijo sveta. /…/
Ljudi rada spravljam v zadrego, rada sem vulgarna in okolico malce šokiram. To mi kot ženski daje občutek svobode. Gledalcem želim predvsem pustiti prostor, da si vzamejo čas za razmislek, začutijo odtenke in tvegajo, da bodo njihove sodbe izpodbite. Hkrati pa jih seveda želim nasmejati.«
– Laetitia Dosch

kritike
»Pes na zatožni klopi, mešanica basni, komedije in družbenega komentarja, se inteligentno napaja iz nekonvencionalne domišljije avtorice, ki pripoved in like osvobaja vseh vnaprej določenih okvirov.«
– Maud Tenda, Les Inrockuptibles

»Igralka Laetitia Dosch se kot režiserka predstavlja s presenetljivo politično basnijo, ki je ravno tako zabavna kot poučna, ravno toliko nelagodna kot pronicljiva. /.../ Režiserka nas preseneti na vsakem koraku. Ko mislimo, da gledamo bolj ali manj nepomembno, predvidljivo komedijo, se film nenadoma spremeni v pretresljivo dramo, sodni triler ali pa nekaj čisto drugega. Režiserka z eleganco, modrostjo in duhovitostjo ustvari provokativno, težko opredeljivo delo, ki se zagrize (če mi dovolite izraz) v teme, kot sta nemožnost razmišljanja zunaj mehurčka in naša najbolj – kot bi rekel Kafka – intimna živalskost /…/.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Predstavljajte si ga kot kosmatega neprilagojenca v leglu nedavnih frankofonskih pravnih študij, od Anatomije padca (Anatomie d’une chute) do Goldmanovega procesa (Le procès Goldman). Pes na zatožni klopi kljub vsemu svojemu hektičenemu, tragikomičnemu slalomiranju na koncu prevzame obliko proceduralne drame, ki jo zanima, kako se odloča o pravici in komu je namenjena.«
– Guy Lodge, Variety

]]> 407990 <![CDATA[Mlade matere]]> 2026-03-25 2026-03-25 19:45:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
V domu za mlade matere živijo Jessica, Perla, Julie, Ariane in Naïma – pet najstnic, ki upajo na boljše življenje zase in za svoje otroke.

iz prve roke
»Tako imenovano materinsko hišo v bližini Liègea sva prvič obiskala v okviru pisanja scenarija z enim samim glavnim likom, mlado žensko, /…/ ki skuša najti stik s svojim novorojenčkom. Ko sva odkrila ta dom – potem ko sva v njem preživela nekaj ur, se seznanila z njegovim delovanjem, izmenjala nekaj besed z mladimi materami (večina je bila mladoletnih), socialnimi delavkami in psihologinjo –, naju je najprej pritegnilo skupnostno življenje tega kraja, skupni obroki, kopanje dojenčkov, razprave o temah, povezanih z materinstvom, nasiljem, odvisnostmi ... Kratka reportaža, ki jo je o teh trenutkih skupnega življenja posnela tamkajšnja pripravnica, naju je spodbudila, da sva se vrnila in ostala dlje. Želela sva se pobližje seznaniti z osebnimi zgodbami mladih mater, saj gre kljub številnim skupnim trenutkom predvsem za osamljena življenja najstnic, ki se spopadajo s strahovi, upanji in včasih tudi iluzijami, povezanimi z novo vlogo matere, družino, iz katere prihajajo in v katero se bodo (ali ne bodo) vrnile, očetom, ki je pogosto odsoten ali neznan, s prihodnostjo, ki vključuje otroka ali pa tudi ne (če bo zaupan skrbniški družini), svojim izobraževanjem in poklicno potjo ter sposobnostjo za samostojno življenje. Nazadnje sva sklenila posneti film, ki ne bi imel le ene glavne junakinje, ampak štiri, poleg tega pa še peto z nekoliko krajšo zgodbo. /…/ Vsako zgodbo sva oblikovala glede na posamezno mlado mater in njenega otroka, pri čemer sva se trudila čim bolj približati gonilni sili vsake izmed njih ter se pustila voditi notranji nujnosti njihovih življenjskih poti – tako v materinskem domu kot zunaj njega. Posneti sva želela film, ki bi bil sicer skupinski portret, predvsem pa bi prepletel pet zgodb mladih mater, od katerih vsaka živi lastno življenje, sestavljeno iz družabnih trenutkov in intimnih medosebnih odnosov. Toda dejstvo, da sva se posvetila individualnosti vsakega lika, vsake mlade matere, še ne pomeni, da teh deklet nič ne povezuje – toda povezuje jih ravno tisto, česar se skušajo osvoboditi: zgodnje materinstvo, posledica družbene determiniranosti z revščino ter določenih čustvenih pomanjkljivosti, ki pogosto vodijo k ponavljanju istih vzorcev vedenja iz generacije v generacijo. Prav to prizadevanje pa jih naredi posebne, žive, edinstvene; v nekem smislu prenehajo biti liki in postanejo osebe.«
– Jean-Pierre in Luc Dardenne

kritike 
»/…/ ansambelski film, obrnjen k življenju; trinajsti celovečerec bratov Dardenne, a prvi, ki združuje več portretov /…/. Režiserja tokrat pustita življenju, da gre svojo pot, ter v film vneseta luč upanja.«
– Fabienne Bradfer, Le Soir

»Nežnost, sočutje in ljubezen so glavne teme tiho prevzemajočega novega filma bratov Dardenne, s katerim se Jean-Pierre in Luc po nekoliko prisiljeni melodramatičnosti svojih nedavnih del vračata v staro formo. Film izžareva preprostost in jasnost, režiserja pa vsem na platnu podelita dostojanstvo in inteligenco, ki si ju zaslužijo: vsak prizor in vsak lik sta naravna in nepretenciozna.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Vse v tem hitro tempiranem in ganljivem filmu je močno in resnično. Jean-Pierre in Luc Dardenne, ki skozi fikcijo kot vedno ujameta resničnost, s svojo kamero čim bližje telesom in novim gibom (previjanje, hranjenje otroka) spremljata mlade ženske, katerih usoda nas globoko pretrese.«
– Isabelle Danel, Bande à part

»Belgijska brata se z Mladimi materami, skupinskim portretom najstnic v materinskem domu, vračata v vrhunski formi. Čeprav je takšen način tkanja zgodb za filmarja novost, jih razpletata s talentom, natančnostjo in mojstrsko režijo.«
– Michaël Mélinard, L’Humanité

»Tipično neolepšani slog bratov Dardenne pomeni, da vpogled v življenja mladih  mater deluje pristno in iskreno. Zgodba je v nekaterih delih sicer nekoliko predvidljiva /…/, toda film ima zahvaljujoč odličnemu delu mladih igralk (vključno s prikupno dojenčico v vlogi Arianine hčerke, ki poskrbi za enega najbolj ganljivih prizorov) kumulativno moč in prinaša navdihujoče sporočilo o trdoživosti in optimizmu.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Film Mlade matere brez vsakršnega mistificiranja – in seveda brez kakršnegakoli sadizma – spremlja nesrečo v nastajanju. Naloga filma je zgolj opazovati dogajanje z ustrezne distance, zelo od blizu, a hkrati z nedoločljive razdalje, kot bi šlo za nekakšno tretjo osebo, kakršno je vedno predstavljala blagodejna zadržanost bratov Dardenne.«
– Théo Ribeton, Les Inrockuptibles

]]> 411897 <![CDATA[Lagaan: Bilo je nekoč v Indiji]]> 2026-03-26 2026-03-26 21:13:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino 410137 <![CDATA[Piro Piro]]> 2026-03-28 2026-03-28 10:29:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke Program:

Pljusk! Čiv čiv Koong! Flap Flap
Min Sung-ah, 2013
Zgodba o zaspanem krokodilu in majhni ptički. Preprosta pripoved o naravnem ravnovesju in tihem sožitju med dvema popolnoma različnima bitjema.

Ptica, ki ljubi rožo A Bird Who Loves a Flower
Baek Mi-young, 2011
V ročno risanem animiranem filmu spremljamo ptico, ki je razvila posebno vez s cvetovi. Film raziskuje teme ljubezni, občutljivosti in naravne lepote.

Želja Ba-Lam
Baek Mi-young, 2015
Moder metulj se po naključju izvali v steklenici. Slediti želi svojim instinktom in poleteti proti rožam. Ko naposled zapusti steklenico, nastopi kriza.

Piro Piro 
Baek Mi-young, 2021
Zgodba o dveh ptičkih: Piro Piro prihaja iz gozda, Dalle pa iz cvetličarne v mestu. Piro Piro želi, da bi skupaj poletela nazaj v gozd, vendar se zdi, da Dalle ni pripravljena na letenje.

Ples v dežju Dancing in the rain
Baek Mi-young, 2011
Dva drobna bela zajčka sredi travnika zaplešeta v dežju. 

]]> 410138 <![CDATA[Elvis Škorc]]> 2026-03-28 2026-03-28 13:01:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke zgodba
Elvis (14), ki ga svet ne razume, prisega na stripe, kemijo in Hano, najlepše dekle na šoli. Njegovo življenje se popolnoma spremeni, ko se starši ločijo in si dom deli z mamo, mlajšo sestro ter babico. Nepričakovani družinski cunami doseže vrhunec z materino novico, da je noseča. V smešni, zabavni in dinamični najstniški odisejadi Elvisu nekako uspe razrešiti vse težave in zaplete, zlepiti koščke svojega razbitega življenja ostati zvest sebi. 

Film je posnet po istoimenski knjižni uspešnici o sodobnem slovenskem Jadranu Krtu, za katerega je Janja Vidmar prejela številne nagrade.

]]> 410139 <![CDATA[Hola, Frida]]> 2026-03-28 2026-03-28 15:02:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke vsebina
Mala Frida dneve preživlja na mehiški tržnici, kjer se brezskrbno potika med stojnicami, prijateljuje s potepuškim psom in zabava sošolce. A ko ji zdravniki diagnosticirajo otroško paralizo, se nad njen živahni svet zgrne temen oblak. Toda Frida se ne da. Omejena na štiri stene svoje sobe najde tolažbo v svoji bogati domišljiji, v oporo pa ji je tudi družina, ki jo podpira pri vsem, česar se loti. Ko se Fridino telo okrepi, jo prav ta notranji svet domišljije in vztrajnosti vodi v barvito, bogato in ustvarjalno življenje. 

Film o moči domišljije, ustvarjanja in umetnosti. »Nikoli nisem slikala sanj,« pravi Frida. »Upodabljala sem svojo resničnost.«


avtorja
André Kadi
André Kadi se je po prihodu v Kanado leta 2007 kot stripar in glasbenik pridružil zabavnemu Frima. Kot direktor umetniškega oddelka in ustanovitelj podružnice studia v Bordeauxu je leta 2012 tam odprl studio za 2D animacijo in režiral seriji MaXi (2017) in L’Agent Jean! (2018), preden je leta 2018 soustanovil Du Coup Animation in Du Coup Production. Dunja in princesa iz Alepa (2022) je bil njegov prvi celovečerni film.

Karine Vézina
Kanadska režiserka, direktorica fotografije in grafična oblikovalka. Z Andréjem je sodelovala pri projektu Dunja in princesa iz Alepa (2022).

iz prve roke
»Fotografirali in posneli smo na tisoče referenc, da bi obogatili vizualni svet filma. Nekatere stvari je težko predvideti in se razkrijejo šele, ko jih doživimo. Veliko časa smo preživeli v Coyoacánu in še posebej v Casa Azul, da bi jih čim bolj natančno predstavili v filmu.«
- Karine Vézina

»S Karine sva si že leta želeli sodelovati pri projektu o Fridi Kahlo. Ko nama je Florence Roche predstavila otroške knjige Sophie Faucher in Care Carmina, sva mislila, da bi bilo idealno, da bi se Fridi približali skozi prizmo otroštva. Kot njene mladosti in stisk, ki jih je prestala, je bil brez primere. Grafični pristop je bil zanimiv, zaradi česar je bil primeren za adaptacijo v animirani film /.../.« 
- André Kadi


]]> 410140 <![CDATA[Gospodična Škorenjček]]> 2026-03-29 2026-03-29 15:44:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke vsebina
Philippe je priznan operni skladatelj, ki že dolgo išče navdih za svojo naslednjo veliko uspešnico. Potem pa njegovo urejeno in samotno življenje sname s tečajev nečakinja Simone, ki se po smrti svoje babice preseli k njemu. Simone je uporniška, srčna in brezmejno radovedna deklica, njen najboljši prijatelj pa je skunk po imenu Škorenjček. S Philippom na prvi pogled nimata nič skupnega: on je resen, tih in natančen, ona pa divja, igriva in polna ustvarjalnih idej. A prav zaradi teh razlik postopoma odkrijeta, da drug drugega morda potrebujeta bolj, kot sta sprva mislila. Simone v stricu najde trdnost in varnost, ki ju prej ni poznala, Philippe pa skozi njene norčije in domišljijo znova odkrije lahkotnost, igrivost in glasbeni navdih.

o avtorju
Yan Lanouette Turgeon je kanadski režiser in scenarist iz Québeca, ki je nase opozoril s celovečernim prvencem Roche papier ciseaux (2013), potem ko je ustvaril več kratkih filmov. Uveljavil se je tudi na televiziji – je dvakratni dobitnik nagrade Gémeaux za najboljšo režijo dramske serije, leta 2016 za Unité 9 in leta 2017 za L'Imposteur.

filmografija (izbor)
2013 Roche papier ciseaux 
2015 Unité 9 (TV serija)
2016–2017 L'Imposteur (TV serija)
2024 Mlle Bottine (Gospodična Škorenjček)

iz prve roke
»Ker je moja odrasla perspektiva očitno spremenila moje dojemanje dogodkov, se nisem več toliko poistovetil s Fannyjinim (zdaj Simone) iskanjem, temveč s Philippeovim, ki se starševstva loteva po svoje. Nenadoma sem se spomnil tesnobe, ko sem se videl, kako se spreminjam v starša, z vsemi skrbmi in odgovornostmi, ki jih to prinaša. Poistovetil sem se s tem socialno disfunkcionalnim norcem, ki črpa navdih iz možnosti, da bi postal oče in ustanovil družinsko enoto, ne da bi si to kdaj priznal.«
- Yan Lanouette Turgeon

]]> 405006 <![CDATA[Rdeči čeveljčki]]> 2026-03-29 2026-03-29 21:15:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino iz prve roke
»Mislim, da je pravi razlog za uspeh Rdečih čeveljčkov v resnici povezan s tem, da so nam deset let govorili, naj gremo in umremo za svobodo, demokracijo in podobne reči; ko se je vojna končala, pa so nam Rdeči čeveljčki rekli, naj gremo in umremo za umetnost.«
– Michael Powell, A Life in Movies

»Z Michaelom sva posnela več dobrih filmov, med njimi tudi nekaj boljših od Rdečih čeveljčkov. Zakaj so torej Rdeči čeveljčki najin daleč najbolj znan film? Tisti, ki ga skušajo gledati s povečevalnim steklom (kot večina kritikov), vidijo le grobe, surove in nezrele dele (zlasti zadnjo sekvenco z Vicky in Julianom v njeni garderobi). Ampak gledalci razumejo bolje; samodejno vdihavajo njegov zrak ter v njem najdejo nekaj mračnega, skrivnostnega, skoraj – če se smem tako izraziti – religioznega; nekaj, za kar čutijo, da mora biti resnično, ne da bi jim bilo povedano, kaj to je.«
– Emeric Pressburger, Emeric Pressburger: The Life and Death of a Screenwriter

kritike
»Režiser Martin Scorsese je v svojem newyorškem stanovanju triptih plakatov za Rdeče čeveljčke strateško obesil tako, da so ena prvih stvari, ki jih vsak dan zagleda. Rdeči čeveljčki imajo na svoje občudovalce pogosto obsesiven učinek. Le malo filmov se je tako globoko vtisnilo v zavest neke generacije in le redki so imeli takšen vpliv – tako v svetu filma kot zunaj njega. Brian de Palma je Rdeče čeveljčke označil za film, zaradi katerega si je zaželel postati režiser. Gene Kelly je dejal, da ga je navdihnil za snemanje Amerikanca v Parizu (An American in Paris). To je tudi film, ki je v številnih deklicah vzbudil željo, da bi postale balerine, ter populariziral balet po vsem svetu.«
– Kevin Macdonald, Emeric Pressburger: The Life and Death of a Screenwriter

»Film sem si prvič ogledal z očetom, ko sem bil star osem let. Nikoli več ga nisem pozabil! Mislim, da so prav Rdeči čeveljčki v meni prebudili ljubezen do filma, obsedenost z njim – obsedenost z gledanjem, ustvarjanjem in izmišljanjem filmov. /…/ Rdeči čeveljčki so eden največjih čudežev v zgodovini kinematografije. /…/ Vse je strnjeno v tistem čudovitem pogovoru na začetku filma, ko Anton Walbrook na zabavi prvič sreča Moiro Shearer. ‘Zakaj hočete plesati?’ jo vpraša, ona pa mu odgovori: ‘Zakaj hočete živeti?’ Izraz na njegovem obrazu je fenomenalen. Skozi leta sem veliko razmišljal o tem dialogu. Dva stavka, ki povesta vse o žgoči potrebi po umetnosti – občutek, s katerim sem se poistovetil že, ko sem film prvič gledal s svojim očetom. Takrat sem bil še zelo mlad. Film me je povezal z nečim globoko v meni; žarom, gonilno silo, ki sem jo videl v likih tam zgoraj na platnu, pa tudi v barvah, ritmu, smislu za lepoto – v filmskem ustvarjanju.«
– Martin Scorsese

»/…/ prva beseda, ki mi pride na misel, če hočem opisati Moiro Shearer v Rdečih čeveljčkih, je ‘sijoča’, zlasti v zvezi z osvetlitvijo in koti, uporabljenimi v bližnjih posnetkih. Bila je popolna kombinacija igralke in plesalke. Že njena telesna zgradba je povedala ogromno o liku, že samo njen pogled ali bližnji plan. /.../ Vedno znova se vračam k Rdečim čeveljčkom. Predvajajo jih na Turner Classic Movies. Če se ob treh zjutraj ali ob zori vrnem z nočnega snemanja in so ravno na sporedu, ne zaspim zlahka. To je film, ki me nenehno in obsesivno privlači.«
– Martin Scorsese, Screen Epiphanies: Film-makers on the Films that Inspired Them

»Rdeči čeveljčki so po mojem mnenju najboljši film, kar jih je bilo kdaj posnetih v Združenem kraljestvu. /.../ Lahko bi ga označili za zakulisni muzikal, a je v resnici mnogo, mnogo več. To je tragična ljubezenska zgodba, pa tudi primer, kako je mogoče barvo, natančneje technicolor, uporabiti na umetniški način – direktor fotografije postane umetnik, partner scenografa pri ustvarjanju dela osupljive lepote. Rdeči čeveljčki uresničijo sanje Michaela Powella o ‘sestavljenem filmu’, sintezi številnih različnih umetnosti v enem samem delu: filmu, v katerem so scenarij, fotografija, scenografija, glasba, koreografija in igra enakovredni partnerji v enem samem ustvarjalnem projektu.«
– Peter Wollen, Film: The Critics’ Choice

»Plesna sekvenca v Rdečih čeveljčkih razširi prostor gledališča, dokler ne doseže razsežnosti človeškega uma. Ideje trkajo druga v drugo ter oblikujejo novo vrsto toka misli. Film kot cirkuški spektakel vseh umetniških oblik. Balet, postavljen tja, kamor sodi: v cirkus uma. In menim, da bi lahko filmsko umetnost nekega dne razumeli bolje, če bi pozabili na fotografijo in začeli z animiranimi slikami. Če bi namesto stopnic v Odesi začeli s stopnicami iz Rdečih čeveljčkov. Pa vendar prvo ne izključuje drugega – in prav v tem je lepota filmske umetnosti.«
– Raymond Durgnat, Sodankylä Forever: Masters of Cinema Under the Midnight Sun

»Powellova in Pressburgerjeva drzno metatekstualna priredba Hansa Christiana Andersena nas vedno znova šokira s svojim inovativnim, nenehno spreminjajočim se načinom pripovedi, nasičenimi, žarečimi barvami ter vsakič znova pretresljivo, antidisneyjevsko okrutnostjo svojega pravljičnega konca. To je morda najbolj boleče odrasla ljubezenska zgodba, ki pa lahko očara tudi majhnega otroka – tako kot je nekoč očarala mene.«
– Guy Lodge, Največji filmi vseh časov, Sight and Sound

Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski: film je bil na ogled od 22.07.1950 do 27.07.1950.

]]> 406167 <![CDATA[Invazija]]> 2026-03-30 2026-03-30 19:55:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino iz prve roke
»Marca leta 2022, kmalu po začetku ruske invazije na Ukrajino, mi je Fabrice Puchault /…/ s kanala Arte France predlagal, naj o dogodkih v Ukrajini posnamem film. Kot vsi moji rojaki sem bil globoko pretresen zaradi tragedije, ki se je dogajala, in nameraval sem dati vse od sebe, da bi posnel film o bolečini, trpljenju, vztrajnosti in neomajnem duhu Ukrajincev v njihovem boju proti neusmiljenemu napadalcu. Fabriceov predlog sem takoj sprejel. Takrat še nisem imel pojma, kako bo film zgrajen, kaj in kje bomo snemali, natančno pa sem že vedel, o čem bo govoril: posneti sem želel zgodbo o vsakdanjem življenju pod okupacijo.
K snemanju Invazije me je torej spodbudilo življenje samo. Tako je bilo že pri filmu Maidan. Preprosto nisem mogel molčati, nisem mogel pogledati stran. Snemanje tega filma je bila moja dolžnost. Vojna v Ukrajini je zame postala osrednja tema, nekaj, s čimer sem dve leti snemanja živel vsak dan. Spremembe, ki so se v državi zgodile v teh dveh letih vojne, so osupljive.
Odločil sem se posneti kratke epizode, vsako na drugem kraju in v drugem času. Vsaka naj bi imela svojo zgodbo – začetek, sredino in konec. V dveh letih smo tako posneli in zmontirali trideset kratkih filmov, dolgih od pet do petindvajset minut. Novembra 2023 sem iz teh epizod začel montirati celovečerec – panoramo ukrajinskega življenja v teh tragičnih časih. /…/
Bi radi vedeli, kako vojna vpliva na Ukrajince? Oglejte si ta film; pozorno opazujte obraze na platnu. /.../ Seveda nisem tako naiven, da bi trdil, da lahko en sam film naslika celotno sliko, ponudi popoln odgovor, pa vendarle: gledalec dobi vtis, izkušnjo, vpogled v življenje na stotine Ukrajincev; znajde se iz oči v oči s fenomenom življenja v času vojne. Takšen je bil vsaj moj namen /…/
Kadar obravnavaš dogodke takšnega zgodovinskega pomena, je ključno, da zelo natančno opredeliš svojo temo. Nisem želel posneti filma o vzrokih vojne v Ukrajini. Odločil sem se, da se bom osredotočil na vsakdanje življenje ljudi; opazoval in dokumentiral, kako vojna uničuje in spreminja njihova življenja. Več gradiva ko sem posnel in več ko sem imel epizod pri končni montaži slike in zvoka, bolje sem si lahko predstavljal zgradbo nastajajočega filma. Invazijo bi opisal s poetičnim izrazom ‘sonetni venec’. Za to posebno zvrst je značilna krožna intertekstualna zgradba, pri kateri je vsak novi sonet (vsaka nova epizoda) s prejšnjim povezan prek teme, sloga, vzdušja ali kakšnega drugega elementa. Film in poezija sta seveda različni umetniški obliki, vendar mislim, da je takšna analogija upravičena. Invazija je krog življenja, zavit v dih smrti. /…/
Ni normalno, ko v zraku visi vonj po smrti, ko vsak novi dan prinese nove smrtne žrtve in ranjence, ko ritem tvojega življenja določajo zračni napadi, ko so družine razbite, hiše uničene, delovna mesta izgubljena, ko ljudje živijo v nenehnem strahu ... In to traja že dve leti in tri mesece. Kje najti energijo in moč, da greš naprej? Kaj združuje ljudi in jim pomaga premagati stiske? In kako ohranijo dostojanstvo sredi te vojne norosti? Strašne norosti! Popolne norosti!
Želel sem prikazati ključne trenutke v človeškem življenju: rojstvo, krst, šolska leta, poroko, rojstvo otroka, smrt ... /…/ Film sledi kronološkemu ciklusu štirih letnih časov. Tako dobimo dva prepletena ciklusa: koledarski ciklus in ciklus človeškega življenja. Vojna ogrozi in zasenči vse; zaznamuje življenje vseh generacij – otrok, odraslih in starejših. To je tisto, kar sem želel prikazati. /…/
Že dolgo snemam filme o razpadu ruskega imperija ter o vojnah, tragedijah in konfliktih, ki so že več kot stoletje sestavni del tega bolečega procesa; filme o zgodovini svoje države. O zgodovini, ki si zasluži, da o njej razmislimo.
Trenutna vojna Rusije proti Ukrajini je med drugim posledica tega razpada in razkroja. Snemanje Invazije je bilo zame zelo težka izkušnja. Boli me, ko vidim, kakšnemu nasilju in barbarskemu uničevanju je izpostavljena moja domovina. Boli me, ko gledam trpljenje svojih rojakov. Vsaka sličica v tem filmu, vsaka epizoda je zame neskončno trpljenje.
Ukrajina se že desetletje bori proti nevarnemu in zahrbtnemu sovražniku. Ta boj pa pri življenju ohranja prav ukrajinsko ljudstvo – njegov pogum, vztrajnost, junaštvo, solidarnost in neuklonljiva moč duha.«
– Sergej Loznica

]]> 411896 <![CDATA[Večna žeja]]> 2026-03-31 2026-03-31 19:53:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba Vijay je neuspešen pesnik, katerega dela njegovi bratje prodajajo za star papir. Ker ne more več prenašati vsesplošnega filistrstva, se odloči za življenje na ulici. Tam se vanj in v njegovo poezijo zaljubi mlada prostitutka Gulab, Vijayevo nekdanje dekle Meena pa se medtem zaradi udobja in varnosti poroči z arogantnim založnikom Ghoshem. Ko mrtvega berača, ki mu je Vijay podaril svoj plašč, zamenjajo za Vijaya, založnik objavi knjigo njegove poezije, ki postane uspešnica. Vsi, ki so pesnika prej zaničevali, se zberejo, da bi počastili njegov spomin. Vijay prekine slovesnost s strastno pesmijo, v kateri obsodi hinavščino in pozove k nasilnemu uničenju pokvarjenega sveta. kritike »Prva izmed mojstrovin Guruja Dutta, romantična melodrama, postavljena v Kalkuto, pripoveduje o žeji po ljubezni, žeji po priznanju in žeji po duhovni izpolnitvi.« – Nasreen Munni Kabir, Guru Dutt: A Life in Cinema »Po mojem mnenju najboljši muzikal vseh časov, zgodba o notranji stiski umetnika, o skorumpiranosti družbe in izgubljeni ljubezni. Dobri filmi vedno govorijo o mnogih stvareh hkrati; o življenju samem. To je eden takšnih filmov.« – Ritesh Batra, režiser Okusa po ljubezni, Najboljši filmi vseh časov, Sight and Sound »Mislim, da je film obupa žanr zase. Poistovetiš se z obupom, ki ga doživlja protagonist, in čutiš, da si takšen kot on; mučenik, ki ga nihče ne razume. Za tistih nekaj ur se prepustiš obupu, potem pa izstopiš iz filma.« – Ashutosh Gowariker, režiser filma Lagaan: Bilo je nekoč v Indiji »Film Velika žeja je v kratkem življenju svojega ustvarjalca doživel velik komercialen in kritiški uspeh. Guru Dutt je ustvarjal v žanru melodrame in bil enako občutljiv za obe njegovi komponenti, melodijo in dramo. Podobno kot Orson Welles je imel jasno vizijo o svojih protagonistih in jo je znal mojstrsko izraziti, kar dokazujejo bogato niansirane igralske interpretacije v Veliki žeji. Njegova drama temelji na zadržanosti. Tam, kjer bi drugi indijski režiserji kričali, je on šepetal. /…/ Kar se tiče pesmi, jih ni znal nihče uporabiti na bolj učinkovit način. V Veliki žeji je Guru Dutt prekršil konvencije indijskega filma: pesmi je vključil v obliki fragmentov ali kot podaljšek dialoga, včasih pa jih je razširil prek standardne dolžine. /…/ A kakorkoli je že pesem uporabil, njegovo popolno obvladovanje mizanscene in ritmične montaže izraža široko paleto čustev – od skrajne nežnosti in čutnosti do dramatičnega konflikta in surovega nasilja. /…/ Guru Dutt je v Veliki žeji ustvaril svet, globoko solidaren z ljudmi, ki živijo na robu družbe, od prostitutke do potujočega maserja. Liki kljub težkim življenjskim razmeram ohranjajo svojo človečnost in so daleč od sentimentalnosti, ki tako pogosto zaznamuje indijske filme. Režiserjev smisel za podrobnosti pa se kaže tudi v opisu bogatih in vplivnih: Dutt nam pokaže zunanje znake njihove domišljavosti, arogantnost njihovih gest in besed ter krutost njihovih dejanj. Prav humanizem Velike žeje je morda tisto, kar nas po vseh teh letih še vedno tako privlači in navdušuje. Filmi Guruja Dutta nas vabijo, da bolje spoznamo druge in sami sebe.« – Arun Khopkar, Cinema Ritrovato Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski: film je bil na sporedu od 24. do 29. januarja 1961.]]> 407940 <![CDATA[Tujec]]> 2026-04-01 2026-04-01 15:00:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Alžir, 1938. Meursaulta, tihega, zadržanega uradnika v zgodnjih tridesetih, pripeljejo v zapor. Ubil je Arabca. Vse se je začelo nekaj tednov prej, ko je prejel telegram, da mu je umrla mama ...

iz prve roke
»Ideja, da bi priredil enega najslavnejših romanov svetovne književnosti, človeka navda s tesnobo in dvomi! Doslej sem se loteval le manj znanih in priznanih del. Priredba mojstrovine, ki so jo prebrali vsi in ki si jo je vsak bralec že uprizoril v svoji glavi, je bila ogromen izziv. Toda moje navdušenje nad knjigo je bilo močnejše od pomislekov, zato sem se v projekt podal z določeno mero nonšalance. /…/
Gre za zgodbo o človeku, ki ne razume sveta okoli sebe; ki je opazovalec lastnega življenja. Rad imam nekoliko skrivnostne, introspektivne like. Moj film Mlada in lepa je govoril o dekletu, ki je odtujeno od sveta, odrezano od lastnih čustev. Meursault je nekakšna moška različica te junakinje. Všeč so mi nejasni liki, ki jih skušamo razvozlati med gledanjem filma. Ko sem se lotil priredbe, Meursaulta nisem razumel; film sem posnel, da bi ugotovil, kdo je in zakaj se tako vede. Njegovo ravnanje je pogosto vredno obsojanja; težko ga je razumsko ali psihološko razložiti. /…/
Ko snemaš film, se moraš z liki poistovetiti. Moj režijski pristop je moral odražati neke vrste fascinacijo nad Meursaultom; likom, ki je nedostopen, brezbrižen, brez moralne vesti, a poleg skrivnostnosti izžareva tudi lepoto in čutnost. /…/ Povsem sem se identificiral z njim! Zame je Meursault filmski ustvarjalec! Gleda okoli sebe in vidi like, igralce. Ljudje igrajo svoja življenja. Toda ne on; Meursault ne igra. Nikoli ne laže. Življenje je gledališka igra, v kateri on ne sodeluje. Toda vseeno vidi lepoto sveta, pa tudi njegovo nasilje. In ko to nasilje opazuje, ne posreduje. Ostaja gledalec. Vse do konca, ko se končno upre in postane igralec v svojem življenju. /…/
Vsaka priredba neizogibno vključuje element izdaje, ki ga je pač treba sprejeti. Podobno kot pri prevajanju. Jezik literature in jezik filma nista enaka. Sledil sem svojim instinktom, tistemu, kar me je v romanu zapeljalo, ter Camusovo vizijo priredil po svoje. Zdelo se mi je, da mora biti ‘prevod’ prvega dela knjige (materin pogreb, vsakdanje življenje, umor Arabca na plaži) senzoričen, skoraj nem, telesen, in da se mora razvijati v počasnem, elegičnem ritmu. Ljudje so mi govorili, da bo priredba drugega dela romana (sojenje in zapor) lažja, bolj ‘učinkovita’, a sem se prav tega dela najbolj bal. V drugem delu knjige gre namreč za notranji monolog, tok misli, prvi pa je bolj filmski, z behaviorističnimi opisi dejstev in dejanj. /…/
Nisem želel posneti dobesedne priredbe, ampak ponuditi sodoben pogled na to pomembno delo 20. stoletja; na kolonialno preteklost in bolečino, ki še vedno tako močno zaznamuje odnose med Francijo in Alžirijo. /…/ Zame je bilo ključno, da zgodbo umestim v širši okvir. Albert Camus je Tujca napisal leta 1939, knjiga pa je izšla leta 1942, v času francoske kolonizacije Alžirije. To je moralo biti v filmu jasno. Ideja je bila, da se potopimo v arhive tistega obdobja in pokažemo Alžirijo, kakršna je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja. /…/ Ker pa v Alžiru zaradi očitnih političnih razlogov nisem mogel snemati, je bila to priložnost, da pokažem, kako je bilo mesto videti v tridesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti Kazba in pristanišče; da pokažem vse tiste simbolične kraje, njihovo lepoto ... /…/
Zelo hitro sem ugotovil, da je bila potopitev v roman Tujec zame način, kako se znova povezati s pozabljenim delom lastne osebne zgodovine. Moj ded po materini strani, preiskovalni sodnik v alžirskem mestu Bône (današnja Anaba), je leta 1956 ušel atentatu, kar je pospešilo vrnitev moje družine v matično državo. Med preučevanjem dokumentov in arhivov ter srečanji z zgodovinarji in ljudmi, ki so živeli v tistem času, sem spoznal, kako močno so francoske družine povezane z Alžirijo in kako našo skupno zgodovino pogosto še vedno obdaja svinčena tišina. /…/
Lik Meursaulta je močno vplival na sodobno kulturo. To je mitska figura. Navdihnil je tudi številne filmske ustvarjalce. Seveda sem si ogledal Viscontijev film, ki je na platna prišel leta 1967. V enem od intervjujev je povedal, da ni mogel posneti filma, kakršnega je želel, da z rezultatom ni bil zadovoljen in da njegova prva izbira za vlogo Meursaulta ni bil Mastroianni, ampak Alain Delon. Kar je vsekakor boljša ideja. Idealno utelešenje Meursaulta v šestdesetih letih je bil mladi Delon iz [Melvillovega] Samuraja (Le samouraï) ali, še bolje, iz Antonionijevega Mrka (L’eclisse). Antonioni bi bil po mojem mnenju idealen italijanski režiser za priredbo Tujca.«
– François Ozon

kritike
»Čudovito popotovanje skozi delo mojega očeta, narejeno z velikim spoštovanjem. Bravo, François, in hvala.«
– Catherine Camus

»Kdor se loti mojstrovine Alberta Camusa in skuša naslediti Luchina Viscontija, potrebuje določeno mero drznosti. Te Françoisu Ozonu k sreči ne manjka. Predvsem pa je za takšen izziv potrebno veliko talenta. Tudi tega ima cineast v izobilju.«
– Xavier Leherpeur, Le Nouvel Obs

»Na Camusa je med drugim močno vplivala ameriška trda kriminalka; Ozon jo prikliče s pomočjo bogate črno-bele fotografije Manuja Dacossa. Kot mnogi antijunaki v filmih noir je Meursault običajen človek, ki se znajde ujet v pasti videza, žrtev togih družbenih predpostavk o ‘normalnem’ vedenju. Ozon je že dolgo pesnik vsakdanjega življenja in sil, ki ga lahko porušijo; Tujec se izkaže kot idealno sredstvo za posredovanje teh idej.«
– Adrian Martin, Mednarodni filmski festival v Rotterdamu

»François Ozon Meursaultu, pošasti brezbrižnosti v središču zgodbe, vdihne zemeljski, kolonialen in nihilističen značaj ter tako ponudi briljantno sodobno predelavo klasičnega romana Alberta Camusa. /.../ Igralski nastop Benjamina Voisina – ravnodušen in hkrati silovit, živalski in čuten – je izjemen.«
– Jacques Morice, Télérama

»Camusov Tujec, roman, ki ga ni mogoče prirediti in si je ob njem polomil zobe celo Visconti, Françoisa Ozona prisili k neke vrste suhosti in zadržanosti, ki bo njegove oboževalce morda razočarala. Toda Ozon verjetno nikoli ni bolj on sam kot takrat, kadar se odreče prekipevajočim fantazijam in znova najde nekaj hladnosti in krutosti iz svojih kratkometražcev. /.../ Film privzame nekoliko zastarel francoski slog, prežet s ciničnim brezupom Duvivierja ali Clouzota – kar je konec koncev eno izmed možnih branj romana. Nazadnje, v precejšnjem nasprotju z ostalim delom filma, pa se režiser z erotizacijo Meursaulta, njegove kože, telesa, gest in celo zločina ne more upreti iskanju glamurja v vsej tej bedi /.../. Tu se oddaljimo od Camusa, ki se drži toka zavesti svojega protagonista, vsekakor pa ostajamo pri Ozonu, kjer je vedno prisoten element voajerizma.«
– Marcos Uzal, Cahiers du Cinéma

»Begajoče, mučno, a hkrati hladno zapeljivo – izkušnja gledanja Tujca Françoisa Ozona ni tako zelo drugačna od tiste, ko beremo klasiko Alberta Camusa iz leta 1942. Ozon je dovolj moder, da le redko odstopi od besedila; namesto tega precej ustvarjalne energije vloži v posnemanje brezčutnega, a čudno privlačnega tona romana z izrazito filmskimi sredstvi. Vrzeli med Camusovimi jedrnatimi, deklarativnimi stavki tako postanejo drobci časa, izgubljeni med hladno koreografiranimi prizori; pisateljevi osvežujoče neposredni opisi pogosto nerazložljivih vedenj in miselnih procesov pa postanejo trdi, ostri robovi kiparske črno-bele fotografije, še toliko bolj skrivnostne, ker na videz ničesar ne skriva. /…/ Ozonova največja dosežka sta, da književnost prireja brez dobesednega prevajanja /…/ in da spoštuje misterij romana, namesto da bi ga skušal razvozlati. /…/ Režiser pravzaprav spremeni zelo malo, s tem pa ohrani brezčasno privlačnost pripovedi: Meursault tako kot v knjigi tudi v filmu ostaja čudovito imun za diagnoze in psihološke analize. Kako tolažilno bi bilo, če bi lahko njegovo stanje opredelili in sprejeli ustrezne ukrepe, da bi se pred njim zaščitili! Kako tolažilno in kako lažno. A v Ozonovem odtujenem, sanjsko odmaknjenem Tujcu ni nič tolažilnega, razen morda bežnega vpogleda v brezno, iz katerega se lahko umaknemo v nežno brezbrižnost sveta.«
– Jessica Kiang, Variety

»François Ozon Camusov roman z vzorno vestnostjo prenese na filmsko platno ter mu vdihne nepričakovano fotogeničnost in čutnost. Igralci so popolnoma ubrani.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro

»Ozon je s pesmijo Killing an Arab skupine The Cure, ki jo slišimo v zaključnih napisih, iz Camusovega Tujca ustvaril banalno in hkrati univerzalno dramo, v kateri bližnji posnetki obrazov in sončnih pokrajin pričarajo neresničen in vročičen sen.«
– Jean-Luc Wachthausen, Le Point

»François Ozon spremeni hermetično besedilo Alberta Camusa v pristno filmski preplet občutkov: čudovita črno-bela fotografija, sijoča telesa, spoj strasti in smrti. Meursault s svojo odtujenostjo postane sodoben lik; utelešenje ugasle, izgubljene mladosti v nerazumljivem svetu. Benjamin Voisin ožari platno, Ozon pa iz Camusovega Tujca ustvari pravi filmski čudež, prežet s tako silovito čutnostjo, da se nam bo za dolgo vtisnil v spomin.«
– Julien Rocher, aVoir-aLire.com​

zanimivosti
»V naši družbi vsak človek, ki ne joka na materinem pogrebu, tvega smrtno obsodbo.«
S temi besedami je Albert Camus povzel Tujca, ko so ga prosili, naj napiše uvod k ameriškemu prevodu svojega slavnega romana.
Knjiga je takoj po izidu pri založbi Gallimard junija 1942 doživela velik uspeh. Slavni romanopisec André Malraux je po branju rokopisa navdušeno izjavil: »Zapomnite si moje besede: to bo še pomemben pisatelj.«
Tujec je prestal preizkušnjo časa, zaznamoval generacije, prevedli so ga v številne jezike in še danes sodi med tri najbolj brane francoske romane na svetu. Doživel je več filmskih upodobitev, najbolj znana pa je tista, ki jo je leta 1967 z Marcellom Mastroiannijem v glavni vlogi zrežiral Luchino Visconti. Že v času Camusovega življenja je željo po priredbi izrazil tudi Ingmar Bergman, vendar projekt ni bil nikoli uresničen.

portret avtorja
François Ozon (1967, Pariz) je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki jim niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000); muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002); kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003); duhoviti eksces magičnega realizma Ricky (2009); bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010); diabolično komedijo o čarih in skušnjavah pripovedovanja V hiši (Dans la maison, 2012); študijo adolescence Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013); svobodno priredbo kratke zgodbe Ruth Rendell Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014); priredbo filma Ernsta Lubitscha Frantz (2016); erotični psihotriler Dvojni ljubimec (L’amant double, 2017); Božjo milost (2018), dramo o spolnih zlorabah otrok v katoliški cerkvi, ki je prejela veliko nagrado berlinske žirije; Poletje ’85 (Été 85, 2020), grenko-sladko zgodbo o prvi ljubezni, postavljeno v osemdeseta leta; satiro Peter von Kant (2022), s Fassbinderjevim filmom navdihnjeno pripoved o odnosu med slavnim umetnikom in njegovo muzo; ter Moj zločin (Mon crime, 2023), komedijo o ženskah in slavi, postavljeno v glamurozni Pariz tridesetih let prejšnjega stoletja.

]]> 410141 <![CDATA[Pek Boris in prijatelji]]> 2026-04-04 2026-04-04 10:30:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke Program:

Kikiriki Kukeleku
Jelle Janssen, Nizozemska / Velika Britanija, 2024
Petelin, ki ne zna kikirikati, odkrije piskajočo igračo in z njo postane pravi zvezdnik kokošnjaka – dokler ne ugotovi, da biti glavni ni vedno najbolj zabavno!

Borisova pekarna La Boulangerie de Boris
Maša Avramović, Francija / Švica / Hrvaška, 2023
Vaški pek Boris vsako jutro speče svež hrustljav kruh in pecivo za vse sosede. Potem pa … Ačih! Boris začne kihati in kar ne more nehati. Postal je alergičen na moko. Kako bo zdaj oskrboval vaščane s pekovskimi dobrotami?

Očka je velik, jaz sem majhna Papa is big, I am small 
Anya Ru, Masha Rumyantseva, Italija / Rusija, 2021
Deklica se mora posloviti od očeta mornarja, ki odhaja na dolgo potovanje. Medtem ko ga pogreša, njena domišljija ustvarja čarobne trenutke, ki zapolnijo praznino hrepenenja.

Somni
Sonja Rohleder, Nemčija, 2023
Mala opica se poda v sanjski svet, poln barvitih in skrivnostnih podob, kjer se meje resničnosti zabrišejo.

Bazen Tümpel
Lena von Döhren, Eva Rust, Švica, 2023
Mali sled po nesreči konča v plitvem bazenčku in se znajde med pisanimi prebivalci morskega dna. Skupaj odkrijejo, da lahko z malce poguma in sodelovanja premagajo vse nevarnosti!

Polh Dormouse 
Julia Ocker, Nemčija, 2022
Polh se pripravlja na praznovanje svojega rojstnega dne, a njegovi načrti se zapletejo, ko ga premaga neustavljiva potreba po zimskem spanju.

]]> 410142 <![CDATA[Skrivnost ptic pevk]]> 2026-04-04 2026-04-04 12:47:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke vsebina
Ko devetletna Lučka prispe na počitnice v mestece, kjer je odraščala njena mama, se ji niti ne sanja, kaj vse jo čaka. Mama, arheologinja, s sodelavcem vodi arheološka izkopavanja na gradu, Lučka pa se odpravi na raziskovanje okolice s psom Mandrinom, smešno gosko in Janom, prijaznim dečkom s sosednje kmetije. V gnezdu na grajskem zidu najdejo skrivnostni ključ, v gozdu pa srečajo starca, ki živi kot samotar in mu domačini pravijo čarovnik. Rešijo majhnega jazbeca, ves čas pa jih spremljata tudi sinički – kot bi bili njihovi vodnici … Ko odkrijejo še skrivni prehod pod gradom, na dan začnejo prihajati skrivnosti. 

Film je narejen v tehniki kolažne animacije ali izrezanke, kar mu daje posebno estetsko vrednost. 

o kolažni animaciji 
Film je narejen v t. i. kolažni animaciji ali izrezanki. Liki, rekviziti in prizorišča so izdelani iz papirja, kartona ali tekstila. Vsak detajl je ročno izdelan, nato pa koščke zložijo skupaj in jih položijo na ozadje. Tega sestavljajo večplastna stekla, na spodnjih steklih je scenografija, na gornjih pa liki in predmeti. Nato po malem spreminjajo njihov položaj, kar daje vtis premikanja. Vsak droben premik fotografirajo in tako vsakemu prizoru vdahnejo življenje in ritem.
Najstarejši ohranjeni animirani celovečerec, Dogodivščine princa Ahmeda režiserke Lotte Reiniger iz leta 1926, je narejen v tej tehniki. Od takrat se je kolažna animacija ves čas razvijala. Filme lahko z njo ustvarjamo po starem, lahko pa si pomagamo tudi z računalniki.

o avtorju
Antoine Lanciaux se je znamenitemu francoskemu studiu Folimage, kjer je nastal film Skrivnost ptic pevk, pridružil leta 1991 kot animator, od takrat pa je sodeloval pri večini serij in filmov, nastalih v studiu. Nato se je učil pri režiserjih, kot sta Michaël Dudok de Wit in Michel Ocelot ter sodeloval pri pisanju scenarijev za filme Yourija Tcherenkova.

iz prve roke
»Izrezanka je stara tehnika animacije, ki so jo sčasoma nadomestili računalniški programi z »animiranimi lutkami«. /…/ Režija filma izključno z izrezki se morda zdi omejujoča, a jo sam vidim kot veliko prednost, tako z estetskega kot grafičnega vidika. Tehnika izrezanke usmerja in določa sestavljanje sličic. Vsaka lokacija je predstavljena kot prizor in omogoča gledalcu vizualno udobje. In čeprav je stilizirana, nežna, ritmično umerjena in meditativna, nikakor ne izključuje akcije ali hitre montaže. Že med pisanjem zavzamem ta »frontalni« pristop in naravno spojim svoje like z ozadji.«

»Film se ukvarja z občutljivima tematikama družinske zgodovine in medgeneracijskih odnosov, o čemer subtilno in izvirno spregovori prek zgodbe neke družine in njenih skrivnosti. Pripoved se začne v realističnem tonu, potem pa postopno pridobi pravljični pridih z uporabo simbolov in kodov, ki so takemu slogu lastni. Lov na zaklad in čarobnost, ki jo prispevajo ptici in druge živali, počasi posežejo v resničnost in nežno prepojijo film s fantazijo.«
— Antoine Lanciaux

kritike
»Napeta zgodba, polna nežnosti in skrivnosti, ki bo navdušila najmlajše, s spominom na otroštvo pa ganila tudi odrasle.« 
– Les Fiches du cinéma

»Film, ki je hkrati bogat in nežen (…) pravo rokodelsko mojstrstvo (…) eno najlepših presenečenj jeseni.« 
– Caroline Besse, Télérama

»Film je narejen z izjemno občutljivostjo in z veliko otroške mehkobe ter je poln tipičnih počitniških dogodivščin na podeželju (gozdne in kmečke živali, traktorji, stari mopedi, pustolovščine). Ob ogledu lahko začutimo duha, značilnega za filme Pet prijateljev in Scooby Doo, nad katerim se je navduševalo že več generacij otrok. Režiser, ki je tudi napisal scenarij s Pierre-Lucom Granjonom, je spredel nežno prejo, ki se dotika družinskih vezi in ran …«
– Fabien Lemercier, Cineuropa

]]> 410143 <![CDATA[Mary Anning, raziskovalka fosilov]]> 2026-04-04 2026-04-04 16:12:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke vsebina Leta 1811 radovedna in vztrajna dvanajstletna deklica po imenu Mary Anning preživlja dneve med iskanjem fosilov. To strast je nanjo prenesel oče, ki nekega dne nenadoma izgine, za seboj pa pusti le skrivnostno risbo in družino v težavah. Odločena, da bo pomagala materi in bratu, poskuša Mary razvozlati skrivnost risbe. Pri tem ne odkrije le fosilov, ampak tudi prijateljstva, pustolovščine in sam začetek paleontologije. Njena zgodba nas opogumlja, da sledimo sebi in svojim zanimanjem. o avtorju Marcel Barelli je rojen leta 1985 v Lodrinu v Švici. Je režiser animiranih filmov in avtor slikanic. Živi in dela v Ženevi. Obožuje živali in naravo, zato vse svoje projekte razvija v povezavi z njimi. Njegovi kratki filmi so osvojili vrsto mednarodnih nagrad. Mary Anning, raziskovalka fosilov je njegov prvi celovečerec. filmografija (izbor) 2022 Autosaurus Rex  2024 Martha 2025 Mary Anning (Mary Anning, raziskovalka fosilov) iz prve roke »Mary Anning je revno dekle, komaj se prebija iz dneva v dan, družba pa na to gleda z neodobravanjem. Njena moč je v njeni doslednosti, odločenosti. Izraža pozitivno silo, ki sem jo želel prenesti v film; vztraja pri tem, da bo še naprej počela tisto, kar ljubi, nekaj pravega in pomembnega.« – Marcel Barelli]]> 406100 <![CDATA[Najemi družino]]> 2026-04-05 2026-04-05 20:49:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino 410213 <![CDATA[Junakinja]]> 2026-04-07 2026-04-07 18:32:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Medicinska sestra Floria začne nočno izmeno na kirurškem oddelku švicarske bolnišnice. Ena od sodelavk je zbolela, zato morata s kolegico sami poskrbeti za petindvajset pacientov. Floria stresno delovno rutino obvladuje z neomajno predanostjo in profesionalnostjo, v oskrbo bolnikov pa vnaša človečnost in toplino. Toda naloge se kopičijo, nujni primeri se stopnjujejo in noč se kmalu sprevrže v neusmiljeno bitko s časom.

iz prve roke
»Tema me zanima že dolgo časa. Vrsto let sem živela z medicinsko sestro in spremljala, kaj je doživljala na delu. /…/ Vse, kar sem v tistem trenutku počela sama, se mi je zdelo precej banalno v primerjavi s stvarmi, s katerimi se je vsakodnevno soočala ona – smrt, bolezen, osamljenost, starost ... /…/ Vsak dan se je z dela vračala z zgodbami, ki so vsebovale globoko lepoto in hkrati pričale o nepopisni izčrpanosti. Tu so bili trenutki veselja in povezanosti s pacienti, a tudi občutki obupa, ki so izvirali iz strukturnih težav zdravstvenega sistema. Vedno večje breme kadrovskega primanjkljaja, pomanjkanje priznanja in neizprosen pritisk so v njej pustili globoke sledi. Med pandemijo covida so se negovalci znašli v središču pozornosti. Ljudje so jim ploskali z balkonov in poklic je nenadoma postal ‘sistemsko pomemben’. Toda zdravstvena nega ni ‘sistemsko pomembna’ le med pandemijo. Mislim, da bi moral biti poklic eden najbolj cenjenih in spoštovanih v naši družbi. Delo ni zahtevno le v tehničnem smislu, ampak tudi s človeškega in psihičnega vidika. Ti ljudje skrbijo za nas, ko smo bolni in stari, ko smo najbolj ranljivi. Vsak dan nosijo velikansko odgovornost. Zato sem želela posneti film, ki bi slavil ta poklic. /…/ 
Upam, da film po eni strani ponuja dobro zabavo, saj gledalca odpelje na razburljivo vožnjo z vlakcem smrti. Po drugi strani pa sem želela pokazati, kaj pomeni delati v tem poklicu. Ti ljudje so pogosto z nami na začetku našega življenja, pa tudi na koncu. Nemalokrat so prvi in zadnji, ki se nas dotaknejo. Običajno se z njimi srečamo v kritičnih trenutkih našega življenja – ali pa življenja naših najdražjih. Gledalce želim spomniti, kako hvaležni smo lahko, da nam v takšnih trenutkih stojijo ob strani profesionalne, sočutne osebe. Zavedati bi se morali, da je njihov boj za boljše delovne pogoje tudi naš boj! /…/
Dolgo sem iskala način, kako pristopiti k temi. Med raziskovanjem za film sem naletela na knjigo nemške medicinske sestre Madeline Calvelage z naslovom Unser Beruf ist nicht das Problem – es sind die Umstände. V njej zelo podrobno opiše običajno nočno izmeno. Knjiga me je povsem prevzela. Že po petih minutah branja mi je srce začelo razbijati. Čeprav opisuje vsakdanjo rutino negovalnega dela, se bere kot triler. Tako sem prišla do ideje, da bi posnela film, ki bi pripovedoval zgodbo ene same delovne izmene iz perspektive medicinske sestre, narejen tako, da bi ga gledalec doživljal na skoraj telesni ravni. Razvoj likov in njihovih bolezenski stanj ter oblikovanje zgodbe, ki bi vodila do čim bolj napetega dramskega stopnjevanja, vse to je bil dolgotrajen proces. Veliko pozornosti smo namenili vprašanju, kako zgodbo pripovedovati tako, da bi imel gledalec občutek, kot da je on sam medicinska sestra v središču filma.«
– Petra Volpe

kritike
»Vsakdo, ki je videl njen presunljivi nastop v Zbornici (Das Lehrerzimmer), ve, da je Leonie Benesch redek talent. V svoje vloge vloži toliko duševne in telesne energije, da je že samo gledanje njenega nastopa izčrpavajoče. Ta sposobnost je bila redko bolje izkoriščena kot v Junakinji. /…/ V zapletu je nekakšna neizbežnost – režiserka nam daje vedeti, da se bliža prelomni trenutek, mi pa lahko le ugibamo, kakšno obliko bo zavzel – toda dejstvo, da lahko predvidimo Floriin zlom, ne zmanjša moči spektakla.«
– Wendy Ide, Najboljši filmi leta 2025, The Observer

»Silovita telesnost, ki jo je Leonie Benesch vnesla v vlogo nove učiteljice v Zbornici, v Junakinji doseže nove globine. /…/ Od grajanja študentke zdravstvene nege do lastnih solz samoobtoževanja: Floria je polnokrven in čudovito izrisan lik in – da – junakinja.«
– Sheri Linden, The Hollywood Reporter

»Junakinja je fino uglašena švicarska bolnišnična drama s fenomenalno nemško igralko Leonie Benesch v glavni vlogi. Film bo zaigral na živce vsakega nekdanjega, sedanjega in bodočega pacienta ter dosegel srca tistih, ki dolgujejo hvaležnost medicinski sestri: se pravi – vseh nas.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Drobni fragmenti in okruški so tako precizno sestavljeni v mozaik, da ta ponuja presenetljivo celovito zaokrožen vpogled v celoto človeške eksistence. /…/ Dokaz, da za prepričljiv filmski projekt niso potrebni spektakularna vsebina, zapletena logistika, velik igralski korpus ali astronomske vsote denarja.«
– Peter Rak, Delo

»Težka tema in skoraj popoln film.«
– Daniel Gerhardt, Die Zeit

portret avtorice
Scenaristka in režiserka Petra Volpe se je rodila leta 1970 v Švici, danes pa živi med New Yorkom in Berlinom. Mednarodno pozornost je pritegnila s celovečercem Die göttliche Ordnung (2017), ki je postal velika uspešnica v domačih kinematografih in bil izbran kot švicarski kandidat za oskarja.

]]> 406061 <![CDATA[Dva tožilca]]> 2026-04-08 2026-04-08 21:57:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino 410415 <![CDATA[Gluha]]> 2026-04-09 2026-04-09 18:39:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino 410152 <![CDATA[Tako zraste ... 3]]> 2026-04-11 2026-04-11 10:20:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke Mala živalca se rodi. Svet je velik, poln presenečenj. Treba bo najti hrano in rasti iz dneva v dan. Včasih je treba biti previden in se skriti: »Pazi se, mala živalca!« Čas teče, dnevi minevajo in koraki postajajo vse bolj pogumni. Mladič zraste in začne sam raziskovati svet. Življenje teče naprej, in ko se ena zgodba zaključi, se druga že rojeva.

Tako zraste … Delfin 
V morju se rodi delfinček. Ob mami se uči plavati, dihati na gladini in slediti jati. Radovedno raziskuje morski svet, se igra s prijatelji, opazuje nenavadne prebivalce morja in se uči loviti hrano s posebnimi zvoki. Ko ga prestraši morski pes, ga jata zaščiti in mu pomaga. Z vsakim dnem postaja hitrejši, spretnejši in pogumnejši – dokler ne zraste v odraslega delfina.

Tako zraste … Bober 
Ob reki, kjer voda mirno teče in plavajo veje, mali bober pogumno stopa v svet. Ob mami se uči plavati, se potapljati in z močnimi zobmi gristi les, iz katerega nastaja topel in varen dom. Vsak dan prinese novo dogodivščino – igro v vodi, skupno gradnjo in prve velike podvige. Ko mali bober zraste, postane spreten graditelj, ki ob reki najde svoje mesto in družino.

Tako zraste … Volk 
Ob koncu zime se v skalnem brlogu skotijo trije volčji mladiči. Najmlajši raste skozi igro, prve lovske korake in spoznavanje gozdnega sveta. Jeseni se prvič poda na lov, a se v širnem gozdu izgubi in drug trop ga močno prestraši. Ko zatuli, mu na pomoč priskoči oče. Čas mine, volkec odraste in stopi na svojo pot. Pod zimsko luno sreča mlado volkuljo in skupaj njun glas odmeva skozi gozd.

Tako zraste … Hobotnica 
Globoko pod morsko gladino, v tihi votlini med skalami, se iz drobnih jajčec rodijo male hobotnice. Ena od njih radovedno zaplava v svet, kjer se uči tipati morsko dno z osmimi lovkami, spreminjati barve in vzorce ter se spretno skriti med kamni in algami. Išče hrano, raziskuje skrivne kotičke in ob nevarnosti pusti za sabo oblak črnila. Ko zraste, postane tiha mojstrica skrivanja, ki se z lahkoto stisne v najmanjše razpoke in se izgubi v modrini morja.

O avtorjih
Animirana serija Tako zraste … izhaja iz priljubljenih slikanic za najmlajše ilustratorke Ajde Erznožnik. Produkcija Invida je zgodbe razvila v serijo kratkih animiranih filmov o življenjskih krogih avtohtonih živali.

Režijo vodi Ema Muc (Firbcologi, Studio Kriškraš), izkušena režiserka, ki deluje v otroškem in mladinskem programu RTV Slovenija. Režiserka s toplino in igrivostjo povezuje pripoved, likovno podobo in gibanje v celoto, razumljivo in privlačno za otroke.

Scenarij podpisujeta Sandra Ržen (miniserija Maček Muri, Potovanje na ladji Beagle) in Saša Eržen (Kapa, Firbcologi), ki z občutkom za ritem, ponavljanje in humor ustvarjata zgodbe, prilagojene najmlajšim gledalcem, medtem ko glavno animacijo vodi Jošt Šeško. Tilen Javornik je oblikoval likovno zasnovo, ki svetu živali daje prepoznavno, mehko in izrazno podobo. Pesmi s kančkom komike, ki spremljajo zgodbe živali, piše Robert Petan, znan po kantavtorskih pesmih v oddaji Kaj dogaja, vlogo pripovedovalke pa z igrivostjo prevzame igralka Ajda Toman. Doživljajski svet glavnih junakov dopolnjuje glasba Janeza Dovča, ki z etno elementi poskrbi, da narava v epizodah zaživi tudi v zvoku.
Skupaj ustvarjajo serijo, ki skozi animacijo, glasbo in besedo otrokom odpira prostor za opazovanje, radovednost in prve pogovore o naravi.

Iz prve roke
»V hudomušnih pesmih in animaciji spoznavamo razvoj živali, različna okolja, v katerih prebivajo, s čim se prehranjujejo in katere nevarnosti prežijo na njih. Gledalce vseh starosti – najbolj pa najmlajše – želimo pritegniti z zanimivimi zgodbami, ki jih v naravi ne moremo videti od blizu. Nasmejimo se živalskim prigodam ter odnosom, podobnim tistim, v katerih se otroci lahko znajdejo vsak dan.«
– Ema Muc, režiserka

]]> 404864 <![CDATA[Sanje]]> 2026-04-12 2026-04-12 20:41:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino 410367 <![CDATA[Rez]]> 2026-04-13 2026-04-13 19:57:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino 400409 <![CDATA[Samota]]> 2026-04-15 2026-04-15 11:15:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Stari Gunnar živi mirno in preprosto življenje na samotni kmetiji na islandskem podeželju. Nekega dne pa ga obišče možakar s kravato, ki ga obvesti, da bo moral zaradi gradnje jezu zapustiti svoj dom. Gunnar stoično sprejme odškodnino, proda svoje konje in se preseli v mesto. Tam spozna desetletnega Arija, ki po soseski raznaša časopise …

iz prve roke

»Od nekdaj so me navduševale pristne medčloveške vezi, zlasti med ljudmi, ki niso v sorodu. Temo sem raziskovala že v kratkem filmu Paperboy. Rada imam čarobnost vsakdanjega življenja. Pogosto opazujem balet mimoidočih na ulici ter si v beležko zapisujem trenutke povezovanja in čudovitih banalnosti med ljudmi. Samota je zgodba o odraščanju obeh protagonistov: Arija, ki je zaradi ločitve staršev prisiljen zelo hitro dozoreti, pa tudi Gunnarja, ki se mora po selitvi z družinske kmetije v nekem smislu znova naučiti živeti.«
– Ninna Pálmadóttir

kritike
»Nežna in sočutna Samota je skromna drama z velikim srcem. /.../ Ninna Pálmadóttir v očarljivem prvencu raziskuje nejasno, a včasih ključno razliko med samoto in osamljenostjo. Prisrčni in človečni film opisuje neobičajno vez med nezapletenim moškim in majhnim dečkom, ki je morda preveč čista za sodobni svet. /…/ V času, ki se zdi vse bolj ciničen in v katerem je skoraj vsako stališče spolitizirano, Gunnarjev preprosti pogled na svet deluje radikalno. Toda Gunnar se ne zaveda /…/, da moramo, če hočemo delati dobro ter se boriti zase in za stvari, ki so nam pomembne, včasih stopiti iz svoje lupine. Samota ne ponudi zanesljivega odgovora na vprašanje, kakšna prihodnost čaka Gunnarja in Arija, a nam s svojim previdnim optimizmom vliva upanje, da sta tudi v kratkem času, ki sta ga preživela skupaj, postala boljša človeka – pa čeprav v svetu, ki si ju morda ne zasluži.«
– Kevin Jagernauth, The Film Verdict

»Ta pridušeni film, skoraj brez ostrih robov (razen enega, ki ga tu ne bomo razkrili), je kot miniaturna slika. Portret brezupno dobrega moža, na katerem si spočijemo oči.«
– Isabelle Danel, Le Nouvel Obs

»Subtilnost in kompleksnost sta ključni besedi te nevsiljive pripovedi. /…/ Film lahko razumemo tudi kot bolj resno, bolj razburkano dramo; portret prepada med generacijami, ki se poglablja in vodi v vse večjo osamljenost. /…/ Čudovit film brez vsakršnega nastopaštva.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Francoski filozof Blaise Pascal je famozno rekel, da »vsi problemi človeštva izvirajo iz človekove nezmožnosti, da bi sam tiho sedel v sobi« - Gunnar je njegov učenec. Ari pa Gunnarjev. Še malo, pa bodo gibanje. Gunnar je človek iz drugih časov, toda ne nujno iz časov, ki so za nami, saj izgleda kot simptom časa, ki prihaja - časa, ko bodo hoteli vsi svoje življenje malce ustaviti in poenostaviti, dedigitalizirati in devrotizirati. ZA« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

]]> 400410 <![CDATA[Samota]]> 2026-04-15 2026-04-15 16:15:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Stari Gunnar živi mirno in preprosto življenje na samotni kmetiji na islandskem podeželju. Nekega dne pa ga obišče možakar s kravato, ki ga obvesti, da bo moral zaradi gradnje jezu zapustiti svoj dom. Gunnar stoično sprejme odškodnino, proda svoje konje in se preseli v mesto. Tam spozna desetletnega Arija, ki po soseski raznaša časopise …

iz prve roke

»Od nekdaj so me navduševale pristne medčloveške vezi, zlasti med ljudmi, ki niso v sorodu. Temo sem raziskovala že v kratkem filmu Paperboy. Rada imam čarobnost vsakdanjega življenja. Pogosto opazujem balet mimoidočih na ulici ter si v beležko zapisujem trenutke povezovanja in čudovitih banalnosti med ljudmi. Samota je zgodba o odraščanju obeh protagonistov: Arija, ki je zaradi ločitve staršev prisiljen zelo hitro dozoreti, pa tudi Gunnarja, ki se mora po selitvi z družinske kmetije v nekem smislu znova naučiti živeti.«
– Ninna Pálmadóttir

kritike
»Nežna in sočutna Samota je skromna drama z velikim srcem. /.../ Ninna Pálmadóttir v očarljivem prvencu raziskuje nejasno, a včasih ključno razliko med samoto in osamljenostjo. Prisrčni in človečni film opisuje neobičajno vez med nezapletenim moškim in majhnim dečkom, ki je morda preveč čista za sodobni svet. /…/ V času, ki se zdi vse bolj ciničen in v katerem je skoraj vsako stališče spolitizirano, Gunnarjev preprosti pogled na svet deluje radikalno. Toda Gunnar se ne zaveda /…/, da moramo, če hočemo delati dobro ter se boriti zase in za stvari, ki so nam pomembne, včasih stopiti iz svoje lupine. Samota ne ponudi zanesljivega odgovora na vprašanje, kakšna prihodnost čaka Gunnarja in Arija, a nam s svojim previdnim optimizmom vliva upanje, da sta tudi v kratkem času, ki sta ga preživela skupaj, postala boljša človeka – pa čeprav v svetu, ki si ju morda ne zasluži.«
– Kevin Jagernauth, The Film Verdict

»Ta pridušeni film, skoraj brez ostrih robov (razen enega, ki ga tu ne bomo razkrili), je kot miniaturna slika. Portret brezupno dobrega moža, na katerem si spočijemo oči.«
– Isabelle Danel, Le Nouvel Obs

»Subtilnost in kompleksnost sta ključni besedi te nevsiljive pripovedi. /…/ Film lahko razumemo tudi kot bolj resno, bolj razburkano dramo; portret prepada med generacijami, ki se poglablja in vodi v vse večjo osamljenost. /…/ Čudovit film brez vsakršnega nastopaštva.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Francoski filozof Blaise Pascal je famozno rekel, da »vsi problemi človeštva izvirajo iz človekove nezmožnosti, da bi sam tiho sedel v sobi« - Gunnar je njegov učenec. Ari pa Gunnarjev. Še malo, pa bodo gibanje. Gunnar je človek iz drugih časov, toda ne nujno iz časov, ki so za nami, saj izgleda kot simptom časa, ki prihaja - časa, ko bodo hoteli vsi svoje življenje malce ustaviti in poenostaviti, dedigitalizirati in devrotizirati. ZA« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

]]> 410371 <![CDATA[Zemljo krast]]> 2026-04-15 2026-04-15 21:40:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino Ko otroška igra razplamti politične debate v kuhinji, se začne večer, poln absurdnih konfliktov, nizkih udarcev in nepričakovanih soočenj.

iz prve roke
»Tematsko je film kritika Zahoda, ki se nenehno zapleta v lastne ideološke mreže, se spotika ob vsako izrečeno besedo in banalno meri moči, medtem ko tako resna vprašanja, kot je genocid, zdrsnejo v zgolj še en verbalni spopad ideologij. Nastal je v dveh snemalnih dneh, od prve ideje do zaključka pa so minili zgolj trije meseci. Zavestno smo se odločili za tak pristop: včasih prav dolgotrajni produkcijski postopki ubijejo ustvarjalni zanos in izpraznijo prvotno idejo filma. Tokrat smo želeli delati hitro, neposredno in brez kompromisov.«
– Žiga Virc

portret avtorja
Žiga Virc, rojen leta 1987 v Novem mestu, je na ljubljanski AGRFT diplomiral iz filmske in televizijske režije. Pozornost je vzbudil že z diplomskim filmom Trst je naš!, širšo prepoznavnost pa dosegel z igrano-dokumentarnim celovečercem Houston, imamo problem!, zgodbo o domnevnem ameriškem nakupu tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa v zgodnjih šestdesetih. Film je osvojil vesno za najboljši celovečerec, se kot slovenski kandidat potegoval za nominacijo za oskarja ter v Kinodvoru postal najbolj gledan film leta 2016. V Kinodvoru smo si lahko ogledali tudi arhivski dokumentarec Poletje ’91 (2021), svež in neobremenjen vpogled v vsakdanjik prebivalcev Slovenije na križišču zgodovine.

]]> 410153 <![CDATA[Tako zraste ... 3]]> 2026-04-18 2026-04-18 10:20:00 Dvorana Ljubljana LJ Predstava za otroke Mala živalca se rodi. Svet je velik, poln presenečenj. Treba bo najti hrano in rasti iz dneva v dan. Včasih je treba biti previden in se skriti: »Pazi se, mala živalca!« Čas teče, dnevi minevajo in koraki postajajo vse bolj pogumni. Mladič zraste in začne sam raziskovati svet. Življenje teče naprej, in ko se ena zgodba zaključi, se druga že rojeva.

Tako zraste … Delfin 
V morju se rodi delfinček. Ob mami se uči plavati, dihati na gladini in slediti jati. Radovedno raziskuje morski svet, se igra s prijatelji, opazuje nenavadne prebivalce morja in se uči loviti hrano s posebnimi zvoki. Ko ga prestraši morski pes, ga jata zaščiti in mu pomaga. Z vsakim dnem postaja hitrejši, spretnejši in pogumnejši – dokler ne zraste v odraslega delfina.

Tako zraste … Bober 
Ob reki, kjer voda mirno teče in plavajo veje, mali bober pogumno stopa v svet. Ob mami se uči plavati, se potapljati in z močnimi zobmi gristi les, iz katerega nastaja topel in varen dom. Vsak dan prinese novo dogodivščino – igro v vodi, skupno gradnjo in prve velike podvige. Ko mali bober zraste, postane spreten graditelj, ki ob reki najde svoje mesto in družino.

Tako zraste … Volk 
Ob koncu zime se v skalnem brlogu skotijo trije volčji mladiči. Najmlajši raste skozi igro, prve lovske korake in spoznavanje gozdnega sveta. Jeseni se prvič poda na lov, a se v širnem gozdu izgubi in drug trop ga močno prestraši. Ko zatuli, mu na pomoč priskoči oče. Čas mine, volkec odraste in stopi na svojo pot. Pod zimsko luno sreča mlado volkuljo in skupaj njun glas odmeva skozi gozd.

Tako zraste … Hobotnica 
Globoko pod morsko gladino, v tihi votlini med skalami, se iz drobnih jajčec rodijo male hobotnice. Ena od njih radovedno zaplava v svet, kjer se uči tipati morsko dno z osmimi lovkami, spreminjati barve in vzorce ter se spretno skriti med kamni in algami. Išče hrano, raziskuje skrivne kotičke in ob nevarnosti pusti za sabo oblak črnila. Ko zraste, postane tiha mojstrica skrivanja, ki se z lahkoto stisne v najmanjše razpoke in se izgubi v modrini morja.

O avtorjih
Animirana serija Tako zraste … izhaja iz priljubljenih slikanic za najmlajše ilustratorke Ajde Erznožnik. Produkcija Invida je zgodbe razvila v serijo kratkih animiranih filmov o življenjskih krogih avtohtonih živali.

Režijo vodi Ema Muc (Firbcologi, Studio Kriškraš), izkušena režiserka, ki deluje v otroškem in mladinskem programu RTV Slovenija. Režiserka s toplino in igrivostjo povezuje pripoved, likovno podobo in gibanje v celoto, razumljivo in privlačno za otroke.

Scenarij podpisujeta Sandra Ržen (miniserija Maček Muri, Potovanje na ladji Beagle) in Saša Eržen (Kapa, Firbcologi), ki z občutkom za ritem, ponavljanje in humor ustvarjata zgodbe, prilagojene najmlajšim gledalcem, medtem ko glavno animacijo vodi Jošt Šeško. Tilen Javornik je oblikoval likovno zasnovo, ki svetu živali daje prepoznavno, mehko in izrazno podobo. Pesmi s kančkom komike, ki spremljajo zgodbe živali, piše Robert Petan, znan po kantavtorskih pesmih v oddaji Kaj dogaja, vlogo pripovedovalke pa z igrivostjo prevzame igralka Ajda Toman. Doživljajski svet glavnih junakov dopolnjuje glasba Janeza Dovča, ki z etno elementi poskrbi, da narava v epizodah zaživi tudi v zvoku.
Skupaj ustvarjajo serijo, ki skozi animacijo, glasbo in besedo otrokom odpira prostor za opazovanje, radovednost in prve pogovore o naravi.

Iz prve roke
»V hudomušnih pesmih in animaciji spoznavamo razvoj živali, različna okolja, v katerih prebivajo, s čim se prehranjujejo in katere nevarnosti prežijo na njih. Gledalce vseh starosti – najbolj pa najmlajše – želimo pritegniti z zanimivimi zgodbami, ki jih v naravi ne moremo videti od blizu. Nasmejimo se živalskim prigodam ter odnosom, podobnim tistim, v katerih se otroci lahko znajdejo vsak dan.«
– Ema Muc, režiserka

]]> 410062 <![CDATA[Iskalci]]> 2026-04-19 2026-04-19 20:59:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino 405022 <![CDATA[Deset podob neba]]> 2026-04-20 2026-04-20 19:49:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino 410323 <![CDATA[Tiha prijateljica]]> 2026-04-22 2026-04-22 21:27:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino 409915 <![CDATA[Barry Lyndon]]> 2026-04-23 2026-04-23 22:05:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino iz prve roke
»Takoj ko sem prebral Barryja Lyndona, sem bil navdušen. Všeč so mi bili tako zgodba kot liki, zdelo pa se mi je tudi, da bi bilo roman mogoče prenesti na filmsko platno, ne da bi ga pri tem uničili. Poleg tega je knjiga ponujala priložnost narediti nekaj, kar film lahko naredi bolje kot katerakoli druga umetniška zvrst, in sicer predstavi zgodovinsko snov. Opisovanje ne sodi med najmočnejše plati romanov, filmi pa to opravijo zlahka, vsaj kar zadeva napor, ki ga mora vložiti občinstvo. /.../ Barry Lyndon je zgodba, ki ne temelji na presenečenjih. Tu ni pomembno, kaj se bo zgodilo, ampak kako. Mislim, da se Thackeray odpove učinku presenečenja, da bi dosegel večji občutek neizogibnosti in boljšo integracijo tistega, kar bi sicer lahko delovalo melodramatično ali izumetničeno. /…/ Glas pripovedovalca ustvarja enak dramatični učinek kot na primer naše védenje, da je Titanik obsojen na propad, medtem ko gledamo brezskrbne prizore priprav in izplutja. Ti zgodnji prizori bi bili nerazložljivo dolgočasni, če ne bi vedeli za srečanje ladje z ledeno goro. Vnaprejšnja seznanjenost z bližajočo se katastrofo nas prikrajša za presenečenje, vendar ustvari napetost. /.../
Thackeray je Barryja Lyndona opisal kot ‘roman brez junaka’. Barry je naiven in neizobražen. Žene ga nezadržna želja po bogastvu in družbenem položaju, to pa se izkaže za neugodno kombinacijo, ki njemu in njegovi okolici na koncu povzroči veliko nesreče in bridkosti. Naša čustva do Barryja so mešana, ima pa šarm in pogum, zato je nemogoče, da nam ne bi bil všeč; kljub domišljavosti, neobčutljivosti in drugim pomanjkljivostim. Je zelo realističen lik, ki ni niti klasični junak niti klasični negativec. /.../
Na film sem se začel pripravljati eno leto pred začetkom snemanja in mislim, da je bil ta čas zelo dobro izkoriščen. Temelj ter sine qua non vsake zgodovinske ali futuristične zgodbe je, da gledalec verjame v tisto, kar vidi.«
– Stanley Kubrick

kritike
»Ni bilo pričakovati /…/, da bo Kubrickov pogled na 18. stoletje konvencionalen – mističen in fantazijski, prežet z lahkotnostjo in razuzdanostjo, frivolnostjo in romantično zasanjanostjo. Barry Lyndon obdobju vrača treznost in zgodovinsko težo: sodobni svet je v mnogih pogledih neposredni naslednik stoletja razsvetljenstva, Kubrick pa se po desetletju ukvarjanja s prihodnostjo potrpežljivo vrača k njegovim koreninam. Umetniško delo razume kot dialog med preteklostjo in prihodnostjo, iz katerega je bila sedanjost – torej življenje – izključena. Načelo ustvarjanja je smrt, vso umetnost pa preveva duh destruktivnosti in nelagodja. 18. stoletje je bilo za Kubricka – podobno kot Dunaj za Sternberga, Stroheima in številne umetnike habsburškega obdobja – gnilo do temeljev; doba, ki jo čaka neizbežen propad; za fasado zabav, razkošja in užitkov že prežita smrt in razkroj.«
– Michel Chion

»Kompozicije prikličejo lepoto slik iz tistega obdobja, vendar Kubrick občutek prostornosti uporabi za ponazoritev klavstrofobije in površinskosti družbe. Kot bi slike oživele in postale krste, iz katerih liki ne morejo pobegniti – ta odmaknjenost od likov pa večino filma spremeni v hladno izkušnjo. Toda kumulativni učinek je ganljiv in silovit. Zadnja sekvenca me ob vsakem gledanju pripravi do solz.«
– Keith Uhlich, Senses of Cinema

»Barry Lyndon, tretji zgodovinski film Stanleyja Kubricka po Stezah slave (Paths of Glory) in Spartaku (Spartacus), je pretresljiva pripoved o izgnanstvu; o tem, kaj pomeni biti tujec v lastnem življenju. Kritiki so nastop Ryana O’Neala označili za togega, čeprav gre v resnici za filmsko igro kar najbolj subtilne vrste. Povezava z drugimi Kubrickovimi deli je očitna. Računalnik HAL iz filma 2001: Odiseja v vesolju (2001: A Space Odyssey), antijunak Alex iz Peklenske pomaranče (A Clockwork Orange) in Barry Lyndon so vsi v konfliktu s tistim, kar se je zahodna kultura naučila spoštovati. Toda ti modeli življenja temeljijo na napačnem razumevanju človeške narave. Evropa 18. stoletja je predstavljala najbolj formalno obdobje zahodne civilizacije. V Barryju Lyndonu ta ideja najde popoln filmski izraz.«
– Peter von Bagh

»Delo, ravno tako zabavno kot slikovito, je učna ura iz filmske fotografije – znano je, da je Kubrick v skoraj vseh prizorih uporabil izključno naravno svetlobo. Ne zamudite priložnosti in si ga oglejte v kinu!«
– Wendy Ide, The Observer

]]> 406079 <![CDATA[Otoki]]> 2026-04-26 2026-04-26 21:03:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Tom je brezciljni učitelj tenisa v luksuznem otoškem hotelu, ki si čas med lekcijami krajša z alkoholom in bežnim seksom. Njegovo rutino prekine prihod družine Maguire: privlačne plavolaske Anne, njenega arogantnega moža Dava in njunega sedemletnega sina Antona. Tom se nikakor ne more znebiti občutka, da je Anne nekoč že srečal. Ko Dave neke noči skrivnostno izgine, Tom in Anne postaneta glavna osumljenca.

iz prve roke
»Princip počitnic je začasni pobeg iz resničnosti. Zapustimo znano okolje – svoje vsakdanje življenje z vsemi pripadajočimi težavami in rutinami –, da bi za kratek čas zaživeli boljše življenje nekje drugje. Toda ali je to mogoče na dolgi rok? Kako je s tistimi, ki skušajo živeti v neskončnem poletju? Ljudmi, ki živijo tam, kamor drugi odhajajo na počitnice? Želel sem raziskati kraj, ki do popolnosti odraža notranje in zunanje življenje nekoga, ki si prizadeva živeti na tak način: otok, kjer surova vulkanska pokrajina, neskončne puščave in mogočni Atlantski ocean trčijo ob turobno turistično arhitekturo in brezdušno kulturo zabave. Glavni lik je ujet med ta dva svetova – med željo po spremembi svojega življenja in nezmožnostjo, da bi to storil.«
– Jan-Ole Gerster

kritike
»Od sonca razbeljena noir fantazija, ki se razvija kot nadvse zapeljiva tekma mešanih dvojic med Patricio Highsmith in glavnimi igralci Izzivalcev (Challengers). /.../ Film – hipnotičen od začetka do konca in nepričakovano poln upanja za delo s toliko arzenika v svoji krvi – ve, da se niti najboljše počitnice ne morejo kosati z zadovoljstvom, ki ga prinaša resničnost, v katero se po koncu počitnic dejansko želiš vrniti.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Toda Otoki, ki se ne obnašajo, kot da Beli lotos ne obstaja, sam film noir - in naše spomine na filme noir, naša pričakovanja glede filma noir - obrnejo na glavo. Na glavo obrnejo vse momente filma noir - fatalko, Usodo, dinamiko želje, protagonistove hibe, ključe in logiko nakazovanja. Še več, na glavo obrnejo celo samo napetost, nepredvidljivost, nevarnosti in preobrate, veliki finalni twist. Hočem reči: Otoki film noir tako dobro na novo izumijo, da velikega finalnega twista sploh ne potrebujejo. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

]]> 405220 <![CDATA[Seks]]> 2026-05-03 2026-05-03 20:58:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Dva dimnikarja, oba v monogamnem, heteroseksualnem zakonu, se znajdeta v nepričakovanem položaju, ki ju prisili, da na novo premislita svoje poglede na spolnost, spol in identiteto. Eden seksa z moškim, ne da bi v tem videl izraz homoseksualnosti ali nezvestobe (in izkušnjo brez zadržkov deli z ženo), drugi pa sanja, kako ga David Bowie gleda kot žensko ...

iz prve roke
»Film raziskuje, ali so meje, ki si jih v zvezi s seksom in spolom postavljamo v življenju, dovolj raztegljive, da vključijo vse, kar smo in kar bi še lahko postali. S tega vidika gre najbrž tudi za zgodbo o tem, kako si zagotoviti več svobode, ne da bi prizadeli ljudi, ki so nam pomembni. Hkrati film govori o moškosti, prijateljstvu in religiji. /.../ Pomembno se mi zdi prispevati k razpravi o spolni identiteti. Kaj to sploh je? Kako doživljamo svoj spol in kako se v čustvenem smislu razlikujejo naše izkušnje, če smo moški, ženska ali nebinarna oseba? Sebi in drugim nenehno postavljamo meje. Bi lahko bilo nekaj, kar smo še pred kratkim dojemali kot nam tuje, v resnici del nas? To so vprašanja, na katera skušata naša junaka v medsebojnih pogovorih najti odgovore.«
– Dag Johan Haugerud

kritike
»Seks Daga Johana Haugeruda – že sam naslov nas s prostodušno preprostostjo drzno zavede – učinkovito izpodbija staro maksimo, da moški mislijo le na eno stvar. V tej igrivi, niansirani značajski študiji se tema seksa vsekakor pojavi pogosto in že zelo zgodaj, a vselej na presenetljiv in nestereotipen način. /.../ Haugerudova hudomušna komedija v lahkotnem in prisrčnem tonu spregovori o različnih krizah sodobne moškosti, pri čemer v svojih vsakdanjih likih najde več radovednosti kot toksičnosti – ter pokaže, da so na videz odklonske želje in vzgibi del vsakdanjega življenja. /…/ Rezultat je kompleksna, a igriva študija o tem, kako si moški želijo biti videni, zaželeni in razumljeni v kulturi, ki še vedno tako zelo poudarja njihov lastni pogled. /…/ Seks pričara nekakšno skandinavsko idilo /.../, v kateri lahko moški v seksualnem in psihološkem smislu eksperimentirajo, ne da bi se morali soočiti s predsodki ali binarnimi predpostavkami družbe (če odštejemo nekaj zrelo rešenih domačih nesoglasij). To se bo nekaterim gledalcem morda zdelo bolj napredno ali celo fantastično kot drugim, toda kot miselni – in telesni – eksperiment je vse skupaj nepričakovano zapeljivo.«
– Guy Lodge, Variety

»Kot naj bi rekel Oscar Wilde: ‘Vse na svetu se vrti okoli seksa – razen seksa.’ V tem smislu Seks govori o seksu bolj, kot bi lahko, če bi dejansko vseboval kakršenkoli seks. Namesto tega na poglobljen, skoraj duhoven način raziskuje, kaj seks ljudem pomeni in zakaj ima tako nesorazmerno veliko vlogo pri tem, kako se identificiramo in vidimo drug drugega. /.../ Seks ni film, ki bi zagovarjal ali zavračal monogamijo, temveč ganljiva – in v zadnjih minutah skoraj transcendentalna – študija o tem, kako smo vsi preveč neskončni, da bi se pustili omejevati. To je drama s pomenljivim nasmeškom, po kateri boste nestrpno čakali na priložnost, da si ogledate Haugerudova druga dva nova filma o življenju duha /…/. Kot v Seksu pravi zdravnica, ko dimnikarju opisuje, kako spolni odnos doživlja ženska, ki ima v trebuhu popolnoma razvit zarodek: ‘Neverjetno, koliko ljudi lahko tvoje telo sprejme vase.’«
– David Ehrlich, IndieWire

»Ste se že naveličali mučnih študij toksične moškosti? Potem bodo premišljeno preizpraševanje, rahločutnost, nevsiljivi humor in osvežujoča odkritost filma norveškega režiserja Daga Johana Haugeruda morda vaš protistrup. Ta odlično odigrana drama z nežno subverzivnostjo obrne na glavo študijo moškega značaja, podobno kot je Najbolj grozen človek na svetu naredil z romantično komedijo. In čeprav si boste od filma, ki noče postreči z jasnimi odgovori, na koncu morda želeli več, pa je prav nedorečena narava samorefleksije osrednjih dveh likov del njegove poante.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Morda se boste vprašali: ali sta ta poročena, monogamna, heteroseksualna moška, ki sta bila za trenutek izpostavljena queerovstvu, res zrela za spremembo? Ali pa bo njuna izkušnja radikalne drugačnosti na koncu postala le nekaj, s čimer se bosta lahko tu in tam pobahala, medtem ko bosta nadaljevala z običajnim življenjem? Čeprav so ta vprašanja povsem upravičena, se nam po koncu filma odpre širše obzorje: če takšnim moškim ne moremo zaupati, da bodo govorili o svoji spolnosti, jo odkrivali in doživljali kot nekaj, kar se ves čas spreminja, je bitka že vnaprej izgubljena. Seks, postavljen pred ozadje Osla, mesta, ki se zdi sestavljeno iz samih gradbišč in dimnikov, potrebnih čiščenja, pokaže, da so vse naše konvencije v nenehnem procesu preoblikovanja.«
– Savina Petkova, Cineuropa

»Avtor v filmu lepo pokaže, kako sta spolnost in intimnost – ne nujno stoodstotno prekrivajoči se področji – še vedno zagatni tudi v liberalni, strpni in napredni družbi 21. stoletja. /.../ A splošna obravnava snovi Daga Johana Haugeruda je vseeno dovolj šarmantna /.../ Dopušča možnost, da je prav v tem pristopu preseganje razrednih pričakovanj in preprosto uživati v njegovem razmisleku o poželenju in spontanosti, pa tudi o mejah med heteronormativnostjo in homoseksualnostjo. Morda tudi o krizi srednjih let kot najbolj banalni interpretaciji. Tudi o tem, kakšne so resnični odtenki med prevaro in izdajo znotraj partnerske z(a)veze, med fantazijo in uresničenjem, pa o telesnosti, užitku in čustvih, tudi o religioznih pogledih ter (samo)omejitvah. Kljub temu da ima film Seks v pripovednem jedru neko transgresivno epizodo, ki to je ali pa morda tudi ni, in pri vseh vpletenih zbuja precejšnjo zadrego, je značaj filma blago komičen in hkrati toplo sočuten, globoko human.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

»Seks, ki v monogamnosti vidi problem, vir toksičnosti in kontrole, če hočete, in ki ne skriva, da pop /.../ še kako definira spolno identiteto (vsaj toliko kot Bog), je melanholično duhovita dekonstrukcija sanjavih grimas in kapric moške želje. A kaj, če si je Røise tisti fuk le izmislil? In kaj, če je le obsceni, seksistični vic o dimnikarjih kot »čistilcih lukenj« prignal do fantazijske skrajnosti? ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

]]> 405221 <![CDATA[Ljubezen]]> 2026-05-10 2026-05-10 20:59:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Marianne, pragmatična urologinja v poznih štiridesetih, in njen kolega Tor, sočutni bolničar, se izogibata konvencionalnim razmerjem. Nekega večera, ko se Marianne vrača z zmenka na slepo, na trajektu naleti na sodelavca. Tor, ki tam pogosto preživlja noči v iskanju priložnostnih stikov z moškimi, z Marianne deli svoje izkušnje spontane intimnosti. Njegov pogled na razmerja v Marianne vzbudi zanimanje in odloči se poskusiti tudi sama.

iz prve roke
»Film je v marsičem utopičen: govori o poskusih spolnega in duševnega zbliževanja z drugim človekom, ne da bi se pri tem podrejali družbenim normam in konvencijam. V središču filma je ženska spolnost, za katero se zdi, da je v številnih delih družbe pod nenehnim nadzorom tako moških kot žensk. Še vedno nismo dosegli točke, ko bi ženske lahko same sprejemale odločitve v zvezi s svojo spolnostjo in ljubezenskim življenjem ter se jim pri tem ne bi bilo treba zagovarjati ali opravičevati. Ljubezen nakazuje tudi, da bi lahko nekatere izkušnje in prakse homoseksualne skupnosti prinesle dragocena spoznanja širši družbi. /…/ Filmi pogosto prikazujejo možne svetove in alternativne načine razmišljanja. Ponujajo sliko, kako bi lahko bilo. Mislim, da je to pomembna vloga fikcije. Omogoča nam, da govorimo in delujemo na načine, ki bi se v resničnem življenju zdeli nenavadni. Kar pa ne pomeni, da se te stvari v resničnosti ne morejo zgoditi. Fikcija lahko služi kot navdih za drugačno razmišljanje v resničnem življenju.«
– Dag Johan Haugerud

kritike
»Glede politike odnosov živimo v prehodnem obdobju, saj si vse več ljudi ustvarja romantično in spolno življenje onkraj predpisane poti ljubezni, poroke, rojevanja in jedrne družine. /…/ Toda filmske romance v tem pogledu večinoma zaostajajo, zato je novo delo Daga Johana Haugeruda Ljubezen na svoj tihi, pogovorni način precej radikalno: nežna, tankočutna študija odnosov, ki priložnostnemu seksu pripisuje ravno toliko pomena kot iskanju sorodne duše. /…/ Gre za eno redkih romantičnih dram, ki razume, da naše predstave o ljubezenski sreči niso nujno enake. /.../ Sporočilo o sodobnih razmerjih, ki ga prinaša Ljubezen, je bolj zapleteno in kompleksno od ‘živi in pusti živeti’, režiserjevo tiho sprejemanje vsega, kar ustreza posamezniku, pa je osvežujoče človeško, retorično vznemirljivo in več kot le malo seksi /…/.«
– Guy Lodge, Variety

»V ljubezenskih zadevah je najpomembnejši organ jezik, najpomembnejša odprtina pa uho. ‘Ljubezen mi daje preveč misliti,’ piše Barthes v knjigi Fragmenti ljubezenskega diskurza. ‘Včasih se mi v glavi sproži vročica govorice, plaz razlogov, interpretacij, nagovorov.’ Film norveškega režiserja Daga Johana Haugeruda, gosto posejan s pogovori – izpovedmi, spogledovanji, opazovanji, prerekanji –, raziskuje erotiko diskurza: govorjenje kot vzburjanje, poslušanje kot lubrikant. /.../ Osnovni cilj Ljubezni je učinkovito dramatizirati, kako je, ko nekoga resnično poslušamo in ko nekdo resnično posluša nas – veščina in opojni užitek, ki ju nenehno ogroža naša zmanjšana sposobnost koncentracije. /…/ Film nikakor ne promovira ludistične agende niti ne poziva k digitalnemu razstrupljanju. (Teh tem sploh ne odpira.) Namesto tega nas stvarno in nevsiljivo spomni na radosti, ki jih prinaša popolna zatopljenost v besede drugega. V spomin prikliče peščico izjemnih filmov, ki prikazujejo edinstveno vznemirjenje ob zavedanju, da tvoja najbolj intimna razkritja za vedno spreminjajo osebo, s katero jih deliš: Bergmanovo Persono (1966), Pred sončnim vzhodom Richarda Linklaterja (1995) in Vikend Andrewa Haigha (2011). Edino zdravilo za zasvojenost s telefoni je vročica govorice.«
– Melissa Anderson, 4Columns

»Ljubezen, sklepni del Haugerudove trilogije Seks/Sanje/Ljubezen, je film o dobi, v kateri vsi kršijo pravila romantične komedije, slavilke srečnega naključja - vsi hočejo srečno naključno fukati in se nikoli več videti. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Dag Johan Haugerud se je v svoji trilogiji izkazal za radovednega avtorja, ki ima samo toliko predsodkov kot njegovi liki, ki jim v pretežno dialoških filmih zleze pod kožo. Vsi njegovi portretiranci se na neki način iščejo. Vendar bi mu delali krivico, če bi ga reducirali na »dialoškost« oziroma na dramsko, scenaristično izhodišče: ima izjemno spretno roko pri izbiri in vodenju igralcev, pa tudi pri pomenski izrabi lokacij in ne nazadnje celoviti zvočno-slikovni upodobitvi mesta, ki se v Ljubezni pripravlja na praznovanje 100-letnice preimenovanja v Oslo. /.../ Veliko zrelosti pokaže tudi s sporočilom med vrsticami, da idealnega razmerja ni, da imamo vsi svoje muhe, slabosti in pomanjkljivosti in da je dejansko težko preseči romantični razkol med pričakovanji in resničnostjo. V Ljubezni pokaže svoje like v trenutkih njihove največje ranljivosti, ne da bi iz nas naredil voajerje; v tem je njegova režijska veščina. Pokaže tudi, da je del našega vsakdanjika vedno »performativen« – pravzaprav se v vsakem izmed delov trilogije znajde dramsko-uprizoritvena sekvenca, ki na neki način simbolizira prav tisto življenjsko presežno, ki ga avtor vedno povezuje z nevidnimi nitmi intimne povezanosti. Plovba do tega je lahko razburkana in vodi mimo različnih čeri, toda ljudomrznosti ali pesimizma v trilogiji Daga Johana Haugeruda ne bomo našli.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

]]> 400412 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-05-13 2026-05-13 11:52:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 400413 <![CDATA[Fiume o morte!]]> 2026-05-13 2026-05-13 16:52:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja ... V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

kritike
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound

»Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija

»Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu preporodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D'Annunzio pokazal, kako se to počne. In Bezinović, ki se z D'Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d'annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanjih, fanatizmu in kultu privrženosti nogometnim klubom, temveč tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D'Annunzia. ZA+« 
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

portret avtorja
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

]]> 405222 <![CDATA[Sanje]]> 2026-05-17 2026-05-17 20:50:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Sedemnajstletna Johanne se do ušes zaljubi v svojo novo učiteljico. Da bi ohranila spomin na prvo ljubezen, izkušnjo z osupljivo odkritostjo prelije na papir. Ko besedilo prebereta njena mati in babica, sta nad intimno vsebino sprva šokirani, vendar kmalu ugotovita, da ima literarni potencial. Poleg tega začneta razmišljati o lastnih ljubezenskih doživetjih, željah in zamujenih priložnostih. Toda vprašanja ostajajo: kaj se je zares zgodilo med Johanne in njeno učiteljico? Kje se konča resničnost in začne fikcija? Naj Johanne te globoko osebne zapise objavi ali ne?

iz prve roke
»Zgodba se osredotoča na prvo ljubezen kot transformativno izkušnjo: silovito, vseprežemajočo in usodno. A tudi begajočo, saj se duševno in telesno hrepenenje ne razvijata nujno v istem tempu. Zaljubljenost se včasih zdi kot neustavljiva sila in ni gotovo, da bo telesni jaz kos tako intenzivnim čustvom. Neskladje med miselno predstavo in telesno izkušnjo lahko mladega človeka zbega in globoko vznemiri.
Po drugi strani pa nas intenzivnost in bolečina prve ljubezni pogosto tako prevzameta, da nam ostane v spominu kot čudovit dogodek, ki se mu poznejše izkušnje le s težavo približajo. V odraslih, ki jo opazujejo, lahko prva ljubezen zato prebudi prepoznavno hrepenenje. V filmu sta to predvsem junakinjina mati in babica, ki ob branju dekletovih zapisov ponovno ovrednotita nekatere lastne odločitve v zvezi s spolnostjo in ljubeznijo. Vsaka od treh žensk ima drugačne izkušnje in drugačne poglede na poželenje, svobodo, opolnomočenje in odgovornost: ti so poleg tega spremenljivi in včasih protislovni. Film raziskuje tudi, kako spolno slo uporabljamo, da bi opravičili določena dejanja, in kako lahko ima celo nežno, globoko osebno doživljanje ljubezni tržno vrednost.«
– Dag Johan Haugerud

kritike
»Osvežujoče nepredvidljiv film, za katerega se zdi, da črpa iz obeh režiserjevih karier, filmske in literarne, vdahne novo življenje žanru spolnega prebujenja. Ta razburkana, izjemno niansirana kronika prve najstniške ljubezni združuje sposobnost romana, da nas prestavi v junakovo glavo, in čutni učinek filma na način, kot si drugi režiserji zaman prizadevajo. Lahko si predstavljamo, kako bi Sanje predelali v kakšnem scenarističnem seminarju – skrajšali pripoved v offu, razvili lik najboljše prijateljice itd. K sreči Dag Johan Haugerud in Ella Øverbye ostajata predana misteriju hrepenenja in dela v nastajanju, ki se mu reče življenje.«
– Nicolas Rapold, Deadline

»Sanje so sklepno poglavje v trilogiji nadarjenega norveškega scenarista in režiserja o čustveni in telesni intimnosti. Že to, da je v enem letu posnel tri tematsko povezane, a narativno različne celovečerce, je izjemno; da so vsi odlični, pa še toliko bolj. Vsi trije so zelo gostobesedni, toda Haugerud uspe reke dialogov narediti tekoče, dinamične in filmske. /.../ Med vsemi tremi filmi so Sanje tiste, ki se najbolj neposredno naslanjajo na Haugerudovo pisateljsko ozadje. Njegovo raziskovanje načinov, na katere razmišljamo in pišemo o svojih spominih, da bi jih naredili resnične in jih ohranili – zlasti kadar gre za prvo ljubezen –, je eno izmed skrivnih čustvenih orožij pričujočega filma.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Filmi, ki jih snema Dag Johan Haugerud, so ljubezenska pisma Oslu in hvalnice človeškim vezem: ta srečanja, resnična ali namišljena, nas oblikujejo kot človeška bitja in odmevajo še dolgo po tistem, ko prvotnega naslovnika ni več. Sanje so tako kot njegova predhodnika Seks in Ljubezen oda bežnim trenutkom, ki v nas sprožijo globoke spremembe, pa čeprav se jih v tistem hipu morda še ne zavedamo.«
– Savina Petkova, Cineuropa

»Sanje bi lahko obveljale za prebojni film: /.../ prežema jih tiste vrste topla, generacijsko specifična melanholija, zaradi katere je (prav tako norveški) Najbolj grozen človek na svetu postal arthouse uspešnica.«
– Guy Lodge, Variety

»/.../ Sanje je posnet z veliko občutljivosti in čeprav močno temelji na dialogih oziroma je na neki način precej literaren, pa ne le zato, ker imajo knjige, založništvo, branje in pisanje pomembno vlogo. V komorno zasnovanem scenariju mu uspe ves čas ohranjati vznemirljivo napetost. To ustvarja predvsem z zelo spretno hojo po nevidnem robu med notranjim in zunanjim svetom, med osebnimi občutki ter njihovim zunanjim izrazom in sprejemanjem. Pa tudi z odličnim prikazom plesa po drsečem terenu, ki se mu reče človeško zbliževanje. Avtor vešče izrablja dogajalne prostore, saj vsaka izmed filmskih lokacij, tudi Oslo kot urbana celota, značajsko prispeva k naravi pogovorov in večplastnemu razvoju pripovedi. /.../ Toda v ospredju sta vendarle prva ljubezen in silovitost novih občutkov, pa tudi spomin nanje in premišljevanje o njih in odraščanju, ki je univerzalno prepoznavna izkušnja in zato tudi večno zanimiva snov... Film, ki zbudi željo, da bi si bilo mogoče ogledati trilogijo Seks, Ljubezen in Sanje v celoti.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

»Čeprav nenavadno, vendar nedvomno unikatno podana filmska pripoved o srednješolki Johanne, njeni družini (natančneje materi in babici) in »objektu njenega poželenja«, učiteljici Johanni (kako pomenljivo), so Sanje ljubezenska zgodba praktično brez moške figure, ki sili k razmisleku o današnjih najstnikih kot - na neki način – najbolj ranljivi družbeni skupini in (samo)spraševanju o tem, koliko (če sploh) so drugačni od prejšnjih generacij. /.../ V svetu, kjer so zadeve seksualnosti čedalje manj erotično mistične, saj je pornografija postala praktično mainstream, /.../ je platoničen razmislek o tematiki ne zgolj dobrodošel, pač pa celo potreben.«
– Žiga Čamernik, Domžalski slamnik

]]> 410174 <![CDATA[Belo se pere na devetdeset]]> 2026-05-24 2026-05-24 21:24:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
Zgodba spremlja Bronjo skozi različna obdobja življenja. Njen otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica Dada, pa kakav Benko, Albert keksi in prenos sarajevskih olimpijskih iger. Potem ko zaradi raka izgubi mamo, se mora pri dvajsetih s to zahrbtno boleznijo soočiti tudi sama. S številnimi in skoraj nepremostljivimi izzivi se spopada z mešanico solz, smeha in neomajnega optimizma.

iz prve roke
»Želim si, da bi na film prenesli duh nekega preteklega, skupnega časa v osemdesetih in devetdesetih letih. Ta čas je za Slovence na neki način skupni imenovalec, saj nismo imeli nobenih izbir in smo vsi živeli na približno enak način. /…/ Z Markom se nama je zdelo zelo pomembno, da obdobje dobro uvrstiva v film. Ta svet, tisti čas otroštva je bil namreč zame zelo pomemben. Ne samo zato, ker smo bili takrat še vsi skupaj, ker je bila mama še živa in naša kuhinja topla in polna, ampak tudi zato, ker je bil zame to čas brezpogojne ljubezni, varnosti in elementarne sreče. Gre za čas, ko sem v žepe pospravila vse dobre karte, ki sem jih lahko položila na mizo pozneje, takrat, ko me je življenje hotelo zabrisati iz igre. /…/ Najpomembnejše se nama je zdelo, da ostaneva v ključnih točkah zvesta romanu, da se dotakneva nekaterih pomembnih življenjskih tem, da ohraniva duha in sporočilo zgodbe ter ne zaideva v patetičnost in karikiranje. In ko sva imela postavljene te temelje, sva začela pisati. /…/ Zares je nadrealen občutek, ko se pred teboj začne vrteti film o življenju, ki si ga že odživel. Ko gledaš film, v katerem si, a te hkrati ni. Moram reči, da je zame to kar zapletena reč. Ker se še enkrat zgodi vse. Vse lepo, ampak tudi vse hudo.«
– Bronja Žakelj

»Bronjin roman ima v sebi svetlobo, lahkotnost in na trenutke tudi duhovitost v načinu, kako prikaže dogodke. /…/ Kolektivni spomini, ki izvirajo iz nekdanje Jugoslavije, so še vedno živi. V filmu je tako prikazan del socialnih konstruktov okoli varčevalnih ukrepov, bonov za bencin in kupovanja dobrin v Italiji. A to je le del zgodbe. Ravno toliko prisoten, da označi zgodovinski čas, v katerem se film dogaja. Sicer smo se bolj osredotočili na družinsko zgodbo. /…/ Tragične dogodke smo skušali osmisliti skozi duhovni razvoj človeka: smrt je del nas in vsaka smrt tudi ni konec sveta. V zgodbi smo priča smrti, ki za junakinjo pomeni prezgodnje odraščanje, smrti, ki predstavlja popoln šok, in smrti, ki je naraven odhod s tega sveta. Vsi tragični dogodki torej niso enaki.«
– Marko Naberšnik

portret avtorja
Marko Naberšnik, rojen leta 1973 v Mariboru, je znan po filmih Petelinji zajtrk (2007), Šanghaj (2012), Gozdovi so še vedno zeleni (2014) in Slovenija, Avstralija in jutri ves svet (2017).

zanimivosti
Avtobiografski prvenec Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset je prvič izšel leta 2018 pri založbi Beletrina. Gre za enega najbolj branih slovenskih romanov zadnjih desetletij, avtorica pa je leta 2019 zanj prejela tudi nagrado kresnik.

]]> 400414 <![CDATA[Vsi odtenki svetlobe]]> 2026-06-10 2026-06-10 11:55:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
V natrpanem in kaotičnem Mumbaju se prepletejo zgodbe treh žensk različnih generacij: Prabha, ki se ji mož že več kot leto ni oglasil iz Evrope, nekega dne po pošti prejme nepričakovano darilo; njena mlada sostanovalka Anu išče kotiček, kjer bi lahko bila intimna s svojim muslimanskim fantom; Prabhini prijateljici Parvati po moževi smrti grozi izselitev iz stanovanja, v katerem je živela več kot dvajset let …

iz prve roke
»Želela sem posneti film o ženskah, ki zapustijo domači kraj in odidejo delat drugam. Mumbaj se mi je zdel idealno prizorišče za takšno zgodbo. Drugi vidik mesta, ki me je zanimal, je njegova nenehna evolucija. Zaradi nepremičninskega razcveta, ki smo mu trenutno priča, se nekateri deli spreminjajo z neverjetno hitrostjo. Investitorji si neprestano prilaščajo stavbe, v katerih ljudje živijo že leta in leta – pogosto brez dokumentov, ki bi dokazovali njihove pravice. Tiste, ki nimajo denarja, izselijo. /…/ Anu in Prabha prihajata z juga Indije, iz zvezne države Kerala, od koder je doma veliko žensk, ki delajo v Mumbaju. /…/ Številne izmed njih živijo same – morda ne povsem neodvisno, vendar z določeno stopnjo avtonomije. Zelo zanimivo se mi zdi protislovje med občutkom neodvisnosti, emancipacije in celo feminizma ter dejstvom, da ženske ostajajo tesno povezane s svojo izvorno družino. Ta še naprej nadzoruje njihovo družbeno vedenje, vključno s tem, koga lahko ljubijo in s kom se smejo poročiti. /…/ Pri ustvarjanju dokumentarca lahko posnameš gradivo, ga začneš montirati, ugotoviš, kaj manjka, in se po potrebi vrneš k snemanju. Igranih filmov se rada lotevam na podoben način, čeprav zaradi očitnih razlogov to ni vedno mogoče. /…/ Zdi se mi, da lahko združitev obeh pristopov zelo obogati film, in trdno verjamem, da nefikcija na ta način postane bolj fikcijska, fikcija pa bolj dokumentarna. In prav v tem se po mojem mnenju skriva čar filmske umetnosti. /…/ Ljubezen je v Indiji zelo politična tema. Zato ne morem reči, da moj film ni političen. Izbira zakonskega partnerja je pri nas izjemno kompleksno vprašanje. Kasta in vera med drugim močno vplivata na to, s kom boš preživel življenje. Nemogoča ljubezen, ki je ena od rdečih niti filma Vsi odtenki svetlobe, je zelo politična tema.«
– Payal Kapadia

kritike
»/…/ pod površjem zgodbe, ki v ospredje postavlja osamljenost sredi nikoli spečega mesta ter tegobe neodvisnih žensk v moderni Indiji, ves čas tiho tlijo politične teme, ki se dotikajo dogovorjenih porok, nemogoče ljubezni med posameznikoma hindujske in muslimanske vere ter okrnjenih pravic ovdovelih žensk. Čustveno in senzualno filmsko izkustvo.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik

»Pravi filmski čudež, v katerem lahko najdemo nekaj humanistične poezije Satyajita Raya in Edwarda Yanga. To je še toliko bolj izjemno, ker gre za režiserkin prvi igrani celovečerec /.../. Kakšen talent!«
– Wendy Ide, The Guardian

»Elegantni film Payal Kapadia se nazadnje razkrije kot tisto, kar v resnici je: hvalnica moči medgeneracijskega sestrstva. Film se ne konča z ognjemetom, ampak z najbolj nežnim in zadovoljnim vzdihom – tako likov kot tudi našim. Tiste trenutke mestne pokrajine, ki so odprli film, je zdaj mogoče postaviti v kontrast in začutiti, da je destinacija, na katero smo prispeli ob zaključni špici /…/, vesolje daleč. Toda pot do tega občutka je po zaslugi režiserkinega božanskega filma veliko bogatejša, kot bi si lahko kadarkoli predstavljali.«
– David Fear, Rolling Stone

»V kinu smo že večkrat gledali mestne simfonije, toda film Payal Kapadia je veliko bolj razmišljujoč in intimen. Recimo mu mestni nokturno ali pa mestni šepet.«
– Bilge Ebiri, Vulture

»To je film, ki se zdi kot dolg izdih; trenutek miru po tesnem objemu. Prečudovito.«
– Clarisse Loughrey, Independent

»Dovolj velik vtis naredi že dejstvo, /.../ da gre za prvi indijski celovečerec v skoraj treh desetletjih, izbran v tekmovalni spored festivala v Cannesu; njegova pretanjenost in čutnost pa sta razlog za pravo slavje.«
– Justin Chang, The New Yorker

»Borges je nekoč opisal Blakovo misel: če se vid, tip in sluh ne bi tako vmešavali v naš odnos s svetom, bi stvari cenili takšne, kakršne so – neskončne. ‘Poglejmo na svet, ne da bi nas slepile oči,’ bi se lahko glasilo geslo manifesta. In to je na neki način igra, ki nam jo ponuja Indijka Payal Kapadia. /…/ Vsi odtenki svetlobe govorijo o želji, strasti, večnem razočaranju, ljubezni, pa tudi o emancipaciji ter ženskah, ki najdejo same sebe, se postavijo pokonci in soočijo s svojimi strahovi. Film krmari po platnu kot nekakšne sanje, sanjane z odprtimi očmi; ves čas se zaveda prikazanega, a je hkrati zelo pozoren do druge strani. To je globoko čutno delo, a takšno, ki nam pričara spokojnost, večnost; tisto neskončnost, ki jo je sposobna ceniti le zadnja stran oči, ušes in ostalih čutil.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Poleg veličastnega potopisnega filma Grand Tour Miguela Gomesa je bilo to edino delo v tekmovalnem programu [festivala v Cannesu], ki je resnično prebudilo moje čute. /.../ Pauline Kael je nekoč pripomnila, da je melodrama ‘glavno gonilo politične misli v naših filmih’. Morda je res pisala o nekaterih ameriških klasikah štiridesetih let, toda misel bi zlahka prenesli na pričujoči film, ki s pomočjo žanra obtoži sistemske sile, s katerimi se spopadajo junakinje, hkrati pa protagonistkam pričara osupljivo empatičen finale. Z zaključnim posnetkom /.../ se je festival najbolj približal trenutku čiste transcendence.«
– Leonardo Goi, Notebook

»Payal Kapadia je v svoji kratki karieri, ki obsega le dva celovečerca, pokazala redek talent, da v banalni prozi indijskega vsakdana najde trenutke žlahtne poezije.«
– Jessica Kiang, Variety

»Igrani prvenec nadarjene dokumentaristke prikliče v spomin dela Lucrecie Martel in Alice Rohrwacher, a tu je tudi močna romantična nota, ki spomni na veliko ljubezensko afero Wong Kar Waija s Hongkongom.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Vsi odtenki svetlobe – vsi odtenki sestrstva, vsi odtenki ženske želje, vsi odtenki utopičnega hrepenenja, vsi odtenki empatije, vsi odtenki senzualnosti, strasti, sanj in imaginacije – so globoko političen film, navsezadnje, Parvati, Prabha in Anu izkušajo vse motnje cvetoče družbe, od brezobzirne gentrifikacije, srhljive ekonomske neenakosti in halucinacij razlaščenih do toksične, »mrtve« moškosti, odtujenih produktov (kot je električni lonec), kulturne represije (kje naj se v tem privatiziranem, denacionaliziranem nacionalističnem svetu dobita zaljubljenca?) in megalomanije tajkunov, prepričanih, da bodo, kot slišimo, zdaj zdaj zamenjali Boga. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Payal Kapadia z izrednim občutkom za nianse človeške izkušnje, ki se kaže že prek njenega dokumentarističnega pristopa, izrisuje portret osamljenosti življenja v velemestu, v katerega od časa do časa posijejo drobni žarki topline in svetlobe. Nočne vedute mestnih stolpnic z razsvetljenimi okni nakazujejo razpršenost, hkrati pa neizogibno povezanost v majhne, a trdne skupnosti. Vsi odtenki svetlobe izpostavijo in s tem jasno poudarijo pomen skupnosti, ki jih ustvarjajo ženske. Solidarna drža, ki jo namenjajo druga drugi /.../, jim vliva moč in upanje, da kljub ohromelemu in togemu sistemu temo noči včasih še vedno presvetlijo odtenki svetlobe.«
– Tinkara Uršič Fratina, Ekran

]]> 400415 <![CDATA[Vsi odtenki svetlobe]]> 2026-06-10 2026-06-10 16:55:00 Dvorana Ljubljana LJ Kino zgodba
V natrpanem in kaotičnem Mumbaju se prepletejo zgodbe treh žensk različnih generacij: Prabha, ki se ji mož že več kot leto ni oglasil iz Evrope, nekega dne po pošti prejme nepričakovano darilo; njena mlada sostanovalka Anu išče kotiček, kjer bi lahko bila intimna s svojim muslimanskim fantom; Prabhini prijateljici Parvati po moževi smrti grozi izselitev iz stanovanja, v katerem je živela več kot dvajset let …

iz prve roke
»Želela sem posneti film o ženskah, ki zapustijo domači kraj in odidejo delat drugam. Mumbaj se mi je zdel idealno prizorišče za takšno zgodbo. Drugi vidik mesta, ki me je zanimal, je njegova nenehna evolucija. Zaradi nepremičninskega razcveta, ki smo mu trenutno priča, se nekateri deli spreminjajo z neverjetno hitrostjo. Investitorji si neprestano prilaščajo stavbe, v katerih ljudje živijo že leta in leta – pogosto brez dokumentov, ki bi dokazovali njihove pravice. Tiste, ki nimajo denarja, izselijo. /…/ Anu in Prabha prihajata z juga Indije, iz zvezne države Kerala, od koder je doma veliko žensk, ki delajo v Mumbaju. /…/ Številne izmed njih živijo same – morda ne povsem neodvisno, vendar z določeno stopnjo avtonomije. Zelo zanimivo se mi zdi protislovje med občutkom neodvisnosti, emancipacije in celo feminizma ter dejstvom, da ženske ostajajo tesno povezane s svojo izvorno družino. Ta še naprej nadzoruje njihovo družbeno vedenje, vključno s tem, koga lahko ljubijo in s kom se smejo poročiti. /…/ Pri ustvarjanju dokumentarca lahko posnameš gradivo, ga začneš montirati, ugotoviš, kaj manjka, in se po potrebi vrneš k snemanju. Igranih filmov se rada lotevam na podoben način, čeprav zaradi očitnih razlogov to ni vedno mogoče. /…/ Zdi se mi, da lahko združitev obeh pristopov zelo obogati film, in trdno verjamem, da nefikcija na ta način postane bolj fikcijska, fikcija pa bolj dokumentarna. In prav v tem se po mojem mnenju skriva čar filmske umetnosti. /…/ Ljubezen je v Indiji zelo politična tema. Zato ne morem reči, da moj film ni političen. Izbira zakonskega partnerja je pri nas izjemno kompleksno vprašanje. Kasta in vera med drugim močno vplivata na to, s kom boš preživel življenje. Nemogoča ljubezen, ki je ena od rdečih niti filma Vsi odtenki svetlobe, je zelo politična tema.«
– Payal Kapadia

kritike
»/…/ pod površjem zgodbe, ki v ospredje postavlja osamljenost sredi nikoli spečega mesta ter tegobe neodvisnih žensk v moderni Indiji, ves čas tiho tlijo politične teme, ki se dotikajo dogovorjenih porok, nemogoče ljubezni med posameznikoma hindujske in muslimanske vere ter okrnjenih pravic ovdovelih žensk. Čustveno in senzualno filmsko izkustvo.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik

»Pravi filmski čudež, v katerem lahko najdemo nekaj humanistične poezije Satyajita Raya in Edwarda Yanga. To je še toliko bolj izjemno, ker gre za režiserkin prvi igrani celovečerec /.../. Kakšen talent!«
– Wendy Ide, The Guardian

»Elegantni film Payal Kapadia se nazadnje razkrije kot tisto, kar v resnici je: hvalnica moči medgeneracijskega sestrstva. Film se ne konča z ognjemetom, ampak z najbolj nežnim in zadovoljnim vzdihom – tako likov kot tudi našim. Tiste trenutke mestne pokrajine, ki so odprli film, je zdaj mogoče postaviti v kontrast in začutiti, da je destinacija, na katero smo prispeli ob zaključni špici /…/, vesolje daleč. Toda pot do tega občutka je po zaslugi režiserkinega božanskega filma veliko bogatejša, kot bi si lahko kadarkoli predstavljali.«
– David Fear, Rolling Stone

»V kinu smo že večkrat gledali mestne simfonije, toda film Payal Kapadia je veliko bolj razmišljujoč in intimen. Recimo mu mestni nokturno ali pa mestni šepet.«
– Bilge Ebiri, Vulture

»To je film, ki se zdi kot dolg izdih; trenutek miru po tesnem objemu. Prečudovito.«
– Clarisse Loughrey, Independent

»Dovolj velik vtis naredi že dejstvo, /.../ da gre za prvi indijski celovečerec v skoraj treh desetletjih, izbran v tekmovalni spored festivala v Cannesu; njegova pretanjenost in čutnost pa sta razlog za pravo slavje.«
– Justin Chang, The New Yorker

»Borges je nekoč opisal Blakovo misel: če se vid, tip in sluh ne bi tako vmešavali v naš odnos s svetom, bi stvari cenili takšne, kakršne so – neskončne. ‘Poglejmo na svet, ne da bi nas slepile oči,’ bi se lahko glasilo geslo manifesta. In to je na neki način igra, ki nam jo ponuja Indijka Payal Kapadia. /…/ Vsi odtenki svetlobe govorijo o želji, strasti, večnem razočaranju, ljubezni, pa tudi o emancipaciji ter ženskah, ki najdejo same sebe, se postavijo pokonci in soočijo s svojimi strahovi. Film krmari po platnu kot nekakšne sanje, sanjane z odprtimi očmi; ves čas se zaveda prikazanega, a je hkrati zelo pozoren do druge strani. To je globoko čutno delo, a takšno, ki nam pričara spokojnost, večnost; tisto neskončnost, ki jo je sposobna ceniti le zadnja stran oči, ušes in ostalih čutil.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Poleg veličastnega potopisnega filma Grand Tour Miguela Gomesa je bilo to edino delo v tekmovalnem programu [festivala v Cannesu], ki je resnično prebudilo moje čute. /.../ Pauline Kael je nekoč pripomnila, da je melodrama ‘glavno gonilo politične misli v naših filmih’. Morda je res pisala o nekaterih ameriških klasikah štiridesetih let, toda misel bi zlahka prenesli na pričujoči film, ki s pomočjo žanra obtoži sistemske sile, s katerimi se spopadajo junakinje, hkrati pa protagonistkam pričara osupljivo empatičen finale. Z zaključnim posnetkom /.../ se je festival najbolj približal trenutku čiste transcendence.«
– Leonardo Goi, Notebook

»Payal Kapadia je v svoji kratki karieri, ki obsega le dva celovečerca, pokazala redek talent, da v banalni prozi indijskega vsakdana najde trenutke žlahtne poezije.«
– Jessica Kiang, Variety

»Igrani prvenec nadarjene dokumentaristke prikliče v spomin dela Lucrecie Martel in Alice Rohrwacher, a tu je tudi močna romantična nota, ki spomni na veliko ljubezensko afero Wong Kar Waija s Hongkongom.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Vsi odtenki svetlobe – vsi odtenki sestrstva, vsi odtenki ženske želje, vsi odtenki utopičnega hrepenenja, vsi odtenki empatije, vsi odtenki senzualnosti, strasti, sanj in imaginacije – so globoko političen film, navsezadnje, Parvati, Prabha in Anu izkušajo vse motnje cvetoče družbe, od brezobzirne gentrifikacije, srhljive ekonomske neenakosti in halucinacij razlaščenih do toksične, »mrtve« moškosti, odtujenih produktov (kot je električni lonec), kulturne represije (kje naj se v tem privatiziranem, denacionaliziranem nacionalističnem svetu dobita zaljubljenca?) in megalomanije tajkunov, prepričanih, da bodo, kot slišimo, zdaj zdaj zamenjali Boga. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Payal Kapadia z izrednim občutkom za nianse človeške izkušnje, ki se kaže že prek njenega dokumentarističnega pristopa, izrisuje portret osamljenosti življenja v velemestu, v katerega od časa do časa posijejo drobni žarki topline in svetlobe. Nočne vedute mestnih stolpnic z razsvetljenimi okni nakazujejo razpršenost, hkrati pa neizogibno povezanost v majhne, a trdne skupnosti. Vsi odtenki svetlobe izpostavijo in s tem jasno poudarijo pomen skupnosti, ki jih ustvarjajo ženske. Solidarna drža, ki jo namenjajo druga drugi /.../, jim vliva moč in upanje, da kljub ohromelemu in togemu sistemu temo noči včasih še vedno presvetlijo odtenki svetlobe.«
– Tinkara Uršič Fratina, Ekran

]]>