iz prve roke
»Nekaj časa nazaj sem prebral knjigo z naslovom The Ax. V roke sem jo vzel, ker jo je napisal Donald E. Westlake, avtor romana, po katerem je bila posneta Čistina (Point Blank), eden mojih najljubših filmov vseh časov. Med branjem sem ugotovil, da se identificiram z glavnim junakom – moškim, ki verjame, da je proizvodnja papirja njegovo življenje, naj svet to sprejema ali ne. Podobna čustva tudi sam gojim do filmskega ustvarjanja, zato sem zlahka razumel protagonista, ki ima določene predstave o tem, kaj pomeni biti glava družine in moški ter v skladu s tem tudi živi. Navsezadnje sem tudi sam družinski človek. Ampak takrat še nisem vedel, da bom za snemanje tega filma potreboval dvajset let. /…/ Vsi, ki se trudimo preživeti v današnji kapitalistični družbi, nosimo v sebi globok strah pred izgubo službe in varnosti. Mislim, da sem lahko film Ni druge izbire tako dolgo pripravljal zato, ker so se vsi, ki sem jim zgodbo v teh dvajsetih letih pripovedoval – kjerkoli sem bil, ne glede na državo ali kulturo –, z njo poistovetili. Vedno so rekli: oh, kako aktualna zgodba je to.«
– Park Chan-wook

kritike
»Film Ni druge izbire /…/ je satirična, sarkastična, brutalno precizna demistifikacija srca neoliberalne patologije, ki bi jo lahko vrteli na double-billu z Bong Joon-hojevim Parazitom.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Predstavljajte si, da bi Wes Anderson posnel film z Joaquinom Phoenixom, in dobili boste približno predstavo o napetosti, ki jo ustvari Park Chan-wook v zgodbi, zgrajeni okoli moškega, ki spletkari kot zlobnež iz filma Stari (Oldboy) ali junakinja iz Lady Vengeance – a svoje načrte uresničuje z eleganco kojota iz Cestnega dirkača. Neizčrpen vir fizične komedije. /…/. Briljantna, krvava, mračno komična satira o kapitalizmu. /…/ Film, večji od življenja, a le nekaj neplačanih položnic stran od zamisljive resničnosti.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Slastna črna komedija Ni druge izbire, najnovejši primerek v naraščajočem številu dokazov v prid domnevi, da je Park Chan-wook najbolj eleganten filmski ustvarjalec današnjega časa. /…/ Bolj ko se kaos stopnjuje, bolj precizna postane Parkova režija, medtem ko išče nove, vrtoglave načine, da bi kar najbolje izkoristil posebnosti terena in arhitekture. /…/ Praktično ob vsakem posnetku imamo občutek, da gre prav za tistega, za katerega je Park komaj čakal, da ga bo lahko uprizoril. /…/ Nekako tako kot prizor, v katerem Man-su, nekoč težak alkoholik, ki pa že leta ne pije, končno vzame pijačo v roke in kamera ostane pritrjena na kozarec, medtem ko se prazni, morda tudi film Ni druge izbire pravzaprav le ujame občutek, ki ga imamo mnogi izmed nas, da še vedno stojimo pokonci in da se v resnici nagiba, obrača in odteka svet okoli nas. /…/ Mojstrovina nadzorovanega kaosa.«
– Jessica Kiang, Variety

»Ko se film približuje svojemu krvavemu vrhuncu, se začnejo pripovedne niti in podobe vse bolj prepletati, ali raje: prelivati druga v drugo. Park tako kot v svojih najboljših delih združuje ostro družbeno kritiko z igrivo filmsko inteligenco, rezultati pa so pogosto nadvse vznemirljivi. /…/ Če iščete film, ki ima nekaj pomembnega povedati o naši mračni dobi, si oglejte Ni druge izbire Park Chan-wooka.«
– Leonardo Goi, Notebook

»Zasluge za to, da je čedni, a pogosto patetični Man-su tako privlačen lik, ne gredo le režiserju Parku, ampak tudi čudovitemu Lee Byung-hunu, čigar igralski nastop je učna ura iz napetosti med komedijo in tragedijo.«
– Hannah Strong, Little White Lies

»Ni druge izbire ni le Parkov najbolj smešen film, ampak tudi njegov najbolj human – in za komedijo, ki je tako nasilna kot tale, to ni kar tako.«
– Nicholas Barber, BBC

»Novi film korejskega režiserja Park Chan-wooka se ponaša z njegovo značilno lahkotno fluidnostjo in jekleno samozavestjo ter tistim tipom pripovednega naboja, ki lahko prenese vse vrste narativnih odmikov, spektakularnih akcijskih prizorov in občasnih transu podobnih predajanj skrivnostnim vizijam. Film se začne kot nekakšna komedija studiev Ealing, nato pa se prelevi v portret disfunkcionalne družine, krhke moškosti, krize glavnega hranilca družine in sliko stanja naroda samega.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Film Ni druge izbire je napet, absurden, obupan in trapast – vse hkrati: le redko je kakšen film tako učinkovito združil toliko protislovnih tonov.«
– Robbie Collin, The Telegraph

»Celovečerni film Ni druge izbire /.../ je pretresljiva tragikomedija. Čeprav smo osnovni zaplet videvali zadnja leta v več evropskih filmih, uspe avtorju pregnesti snov, ki temelji na satirično kriminalnem romanu Donalda E. Westlaka, v popolnoma svež filmski organizem, ki je hkrati lokalen in globalen. /.../  Pri ogledu filma cmok v grlu zaduši krohot. Absurd, obup, žalost se križajo s črno komedijo, celo burlesko. Izjemen dokument svojega časa. /.../ Film Ni druge izbire je morda vrhunec že tako presežnega opusa Park Chan-wooka; da ni prišel v izbor za oskarja med tujejezičnimi filmi, je samo še en simptom časa. Pač gre za preveč jedko obsodbo sistema, ki golta ljudi in talente, navrže preveč moralnih dilem in tudi naslov je preveč dvoumen.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

zanimivosti
Park Chan-wook je filmsko priredbo romana The Ax Donalda Westlaka iz leta 1997 načrtoval celih dvajset let. Leta 2005 je Costa-Gavras po knjigi posnel celovečerec z naslovom Le Couperet, film Ni druge izbire, pri katerem sta kot producenta sodelovala Gavrasova žena in sin, pa Park posveča prav njemu.

»Zgodbe o Tafitiju me spominjajo na tisti čas. Všeč sta mi njihova lahkotnost in optimizem ter njihov prisrčni humor. Z veseljem sem sprejela izziv, da to prenesem na velika platna. Otroci se želijo smejati. Kljub vsem napetostim, kljub nevarnostim, je smeh zelo pomemben, še posebej v teh časih. Prav tako radi pa otroci poslušajo zgodbe o prijateljstvu in se z njimi poistovetijo.«

»Barvite afriške pokrajine s svojo prostranostjo in čarobnostjo ponujajo možnost, da nas navdušijo z jasnimi in preprostimi oblikami, hkrati pa ne izgubimo osredotočenosti na naše male junake med njihovim potovanjem. Ko sem nečakinjo prvič peljala v kino, stara je bila šest let, je začudeno rekla: »Tako veliko je vse!« Ta občutek osuplosti je pomemben. Zato se Tafiti kot filmska upodobitev razlikuje od knjig, vendar ostaja zvest svojemu bistvu in čaru.«
– Nina Wels

iz prve roke
»V tej zgodbi me je najbolj zanimalo, kako se surova realnost pastirskega sveta zrcali v našem času /…/. Želela sem spregovoriti o ženskah, ki so na rob odrinjene še bolj, kot je za njihov spol običajno, vendar na koncu s tega roba patriarhatu pokažejo sredinec. Poleg tega sem želela raziskati, kaj pomenita prava človeška solidarnost in empatija znotraj togih vrednostnih sistemov, ki temeljijo na siloviti želji po pripadanju in posedovanju. Ključnega pomena je bila tudi nemožnost komunikacije – motiv, ki me na splošno zelo zanima (saj je jezik vedno pomanjkljiv). Teresa in Milena ter Teresa in Ilija morda prav zato, ker so prikrajšani za običajna komunikacijska sredstva, resnično ‘vidijo’ drug drugega. Takšen ‘prestavljen’ pogled jim omogoča, da drug drugega vsaj za trenutek rešijo, ali bolje rečeno, da si pomagajo, saj Bog očitno ne bo pomagal. /…/ Naslov sem si izposodila iz zbirke zgodb hrvaškega pesnika Marka Pogačarja. Od nekdaj mi je bil všeč, ker zveni kot zelo kruta, dokončna diagnoza. /…/ Bog preprosto ne bo pomagal – vsak dan nam to dokazuje – in s tem občutkom se je strašno težko sprijazniti. Zato se ljudje obračajo k veri in velikim zgodbam – ker je težko sprejeti ves ta nesmisel in trpljenje.«
– Hana Jušić

»Ker sem študirala angleško književnost, sem vedno imela rada romantične vizije žensk, ki so jim v tistem času diagnosticirali histerijo. Danes seveda vemo, da je takratna diagnoza histerije v resnici pomenila nekaj povsem drugega. Želela sem pripovedovati o ženskah, ki so v obdobju in družbi, v katerih so živele, veljale za neprilagojene. Zamislila sem si podobo narave, po kateri hodi nekdo v črni obleki. Ta podoba me je povsem prevzela. Ženska v črnem, ki beži – ne ve se, kam ali pred čim. Potem pa sem naletela na kratek film s čilsko filmsko igralko Manuelo Martelli, posnet v Valparaísu. Šlo je za film Carla Sironija, italijanskega režiserja, in zelo mi je bil všeč. Takrat sem pomislila: zakaj ne bi tudi sama poskusila ustvariti filma o Čilenki? Zakaj bi se omejevala? Če mi je všeč igralka iz Čila, zakaj ne bi mogla prav ona postati glavni lik v mojem filmu? In tako sem poskusila.«
– Hana Jušić, iz intervjuja s Petro Meterc v Ekranu

kritike
»Bog ne bo pomagal je v okviru hrvaške kinematografije zelo redek žanrski spoj – opisali bi ga lahko kot zgodovinsko-etnografsko mešanico trilerja in grozljivke, v kateri so mnogi prepoznali tudi prvine vesterna /…/. Manuela Martelli je v glavni vlogi nenavadne ženske, ki jo ključno opredeljuje viktorijanska temno modra obleka, naravnost čarobna. Ima obraz tiste vrste, kakršnega je imela nepozabna Brooke Adams v Malickovih Božanskih dnevih (Days of Heaven); njeno telo pa združuje krhkost in moč, kar v kombinaciji z obleko prikliče v spomin prav tako nepozabno Holly Hunter v Klavirju (The Piano) Jane Campion.«
– Damir Radić, Novosti

»Čeprav sta na prvi pogled povsem različna, lahko med filmom Bog ne bo pomagal in režiserkinim prvencem Ne glej mi v krožnik (Ne gledaj mi u pijat) iz leta 2016 opazimo določeno kontinuiteto – pri čemer je Bog ne bo pomagal tehnično zrelejši in kljub umeščenosti v ozke razpoke preteklosti, paradoksalno, širše zastavljen. Toda čeprav traja 137 minut, se nikoli ne vleče. Namesto tega počasi in vztrajno tli, kot razbeljena žerjavica, ki bi jo lahko v vsakem trenutku razvnelo neko nebrzdano čustvo. Ljubezen, hrepenenje, pravičniški bes ali sramotna krivda; na žrtveni grmadi ali pa v večnih plamenih pekla – obstaja toliko načinov, kako goreti!«
– Jessica Kiang, Variety

»Bog ne bo pomagal v ruralnem okolju združuje prvine realizma in modernizma ter v spomin prikliče nekatere najpomembnejše dosežke postneorealizma. Potrebo po izobraževanju in napredku v najbolj oddaljenih kotičkih Italije so v svojem času na podobno nedvoumen, vendar ne pamfletski način obravnavali (pozni) Rosellini, Pasolini, Olmi ter – tukaj neizogibna – brata Taviani (Oče gospodar / Padre Padrone, 1977). Toda Hana Jušić se problematike globoko zakoreninjenega patriarhata v našem okolju (gre za začetek dvajsetega stoletja ali sodobnost?) jasno loteva z vidika ženske emancipacije v kontekstu neznosne, vseprisotne mizoginije. Teresa je izvrsten feministični pendant k Tujcu iz Pasolinijevega Izreka (Teorema, 1968).
Prisotnost mitov, naivne umetnosti, magije in avtohtonih oblik duhovnosti v veliki meri določa ne le vsebino, temveč tudi poetiko filma – in s tem njegovo politično razsežnost. Avtorica svoje stališče vzpostavi na organski način: njen feministični pogled prihaja iz notranjosti, iz samega prikazanega sveta, vendar se širi onkraj tako realnosti kot realizma, pri čemer izziva, izpodbija in ruši ‘naravnost’ patriarhalnega reda.
V tem smislu je še posebej zanimiv način, na katerega Bog ne bo pomagal raziskuje nevsakdanje možnosti vizualnega komuniciranja, natančneje, komuniciranja prek miselnih podob, domišljije. V zgodbi, ki jasno temelji na jezikovni oviri (hrvaščina–španščina) in splošnem nerazumevanju med liki, se protagonisti, ki – in kadar – se morajo razumeti (Teresa in Milena, Teresa in Ilija), kljub vsemu zelo dobro razumejo. Za ta namen Hana Jušić domiselno uvede krožni panoramski zasuk kot intersubjektivno filmsko obliko: kot izraz neposrednega komuniciranja s tistim, kar je Gilles Deleuze nekoč poimenoval plavajoča podoba-misel.«
– Pavle Levi, Peščanik.net

»Temni, skrivnostni neznanci so klasična filmska tema, toda Hana Jušić v svojem mračnem in intenzivnem drugem celovečercu formulo osveži z zasukom običajne dinamike med spoloma. V njenem sugestivnem kostumskem filmu, postavljenem na začetek 20. stoletja, je namreč ženska tista, ki se neke nevihtne noči nepričakovano pojavi ob vetrovnem vznožju hrvaškega gorovja /…/. Srečanje [med ženskama] je le začetek režiserkinega počasi tlečega razmisleka o dinamiki moči in patriarhatu – temah, ki jih je obravnavala že v svojem prvencu. V celovečercu Bog ne bo pomagal jih spretno preplete z novimi temami, kot so zapoznelo odraščanje, hrepenenje po komunikaciji ter kriza vere. Film na trenutke deluje kot priredba romana sester Brontë, spet drugič pa kot vestern, vendar vseskozi ohranja presenetljivo sodoben značaj.«
– Amber Wilkinson, Screen Daily

»/.../ film pričara veličasten, slikarski, nekoliko srhljiv univerzum, ki (podobno kot režiserkin prvenec) raziskuje teme družbene ujetosti in radikalnega bega. /…/ To je mračen svet, poln senc in brlečih sveč, kjer se laži in skrivnosti razkrivajo le postopoma, neravnovesje moči pa pomeni, da pot do svobode za tiste, ki si upajo kršiti uveljavljena pravila, vodi prek skrivnih in skrajnih dejanj. Navdihnjena glasbena podlaga, asketska kakor pokrajina, v počasi tleči suspenz vnese sodobno in dinamično noto.«
– Carmen Gray, The Film Verdict

»Hrvaška režiserka Hana Jušić v svojem drugem filmu Bog ne bo pomagal /…/ na izjemno izviren način obravnava večno temo obstrancev. /…/ Prostrana gorska pokrajina, ki jo čudovito ujame direktorica fotografije Jana Plećaš, spominja na vlogo, ki so jo imele gore v Skritem življenju (A Hidden Life) Terrencea Malicka. Najbolj uspešni pa so njeni posnetki takrat, kadar gorá ni mogoče videti; v temnih nočeh, ko je edini vir svetlobe bakla, tema pa obdaja junake še tesneje kot gore. /…/ Mračna zgodba o krivdi in drugosti ter sestrski vezi, ki je sidrišče filma, razkriva velik talent in se izkaže za vredno naslednico režiserkinega prvenca. Umestitev v glavni tekmovalni program festivala v Locarnu dokazuje, da režiserka že dobiva zasluženo priznanje.«
– Cédric Succivalli, International Cinefile Society

iz prve roke
»Beseda pillion dobesedno pomeni sovoznikov sedež na motorju. Motoristi jo uporabljajo tudi za človeka, ki sedi na tem sedežu. Če si pillion med gejevskimi motoristi, pa ima izraz tudi konotacijo podrejenosti. /…/
Medsebojni odnosi so nekaj, s čimer se ljudje nenehno ukvarjamo – mislim na odnose v kakršnikoli obliki, seksualne ali platonske, o katerih razmišljamo vsak dan, neposredno ali pa posredno. Naš film je po mojem mnenju tako močan zato, ker te odnose raziskuje na zabaven, igriv in precej predrzen način. Gledalcem bo najbrž kar malce vzelo sapo; mislim, da bodo presenečeni. Liki v tem filmu pogosto ravnajo točno tako, kot bi od njih pričakovali, dokler nenadoma ne naredijo nečesa povsem drugega. Pričakujte nepričakovano. /…/
Dinamika moči je prisotna v vseh odnosih. V razmerju, kakršno imata Colin in Ray, je ta dinamika izrazito neuravnotežena. A vzemimo Colinove starše: tudi tam gre za igro moči, čeprav se ta morda ne izraža na enak način. Nekatere dinamike so seveda nezdrave, vendar obstajajo tudi takšne, ki jih ljudje ocenjujejo kot nezdrave zgolj zaradi družbenih konvencij. Te predsodke sem želel postaviti pod vprašaj. /…/
Nisem hotel, da bi bil Ray dvodimenzionalen lik alfa samca. Alexander k svojim vlogam pristopa na zelo inteligenten način. Neverjetno čeden je, hkrati pa ima v sebi nekaj igrivega, ekscentričnega – kanček nevarnosti. Ko se je pridružil projektu, kar nisem mogel verjeti. Nisem pričakoval, da bom lahko sodeloval z nekom, ki ima takšen ugled v industriji. Že dolgo ga občudujem, zato sem bil res navdušen, da bova nekaj ustvarila skupaj.«
– Harry Lighton

»Upam, da se bodo ljudje poistovetili s Colinom in njegovo potjo ter razumeli kompleksnost njegovega odnosa z Rayem. To je vse, kar si lahko želim. Če bi moral film povzeti v treh besedah: lubrikant, švic in usnje!«
– Alexander Skarsgård

»Zdelo se mi je izjemno, da je Harry uspel to drzno zgodbo splesti v nekaj, kar po eni strani deluje tako nedolžno in odkritosrčno, po drugi pa tako zapleteno in kompleksno. Združitev teh dveh plati se mi je zdela resnično vznemirljiva. V enem trenutku gledamo zelo spodobno družinsko večerjo, že v naslednjem pa se znajdemo v situaciji, ki je res kar precej ekstremna. Nenehno prehajanje med tema skrajnostma se mi je kot bralcu zdelo preprosto briljantno. Igrati lik, ki je tako pretanjen in niansiran, kot je Colin – to je bila zame sanjska priložnost. /…/ Film je čudovito presenetljiv, izviren in drzen, hkrati pa zelo prisrčen in domačen. Je zelo lepa kombinacija teh stvari. Res sem vesel, da sem lahko del te zgodbe.«
– Harry Melling

kritike
»V dokaz, da prava ljubezen nima nič opraviti z nežnostjo, je tu izrazito angleška zgodba o romanci, predanosti in izgubi Harryja Lightona – debitantski režiser je ustvaril nekaj zabavnega, ganljivega in šokantnega, nekakšnega križanca, v katerem se srečata Alan Bennett in Tom of Finland, morda s ščepcem nečesa, kar bi lahko imenovali BDSM Wallace in Gromit. To je pravzaprav film, kakršen bi moral biti Petdeset odtenkov sive.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Film Ljubezen boli mi je v vseh pogledih ukradel srce. Vsako priložnost izkoristim, da ga priporočam. Ogledala sem si ga kar dvakrat. Komaj čakam, da vidim Lightonov naslednji film. Kemija med Aleksandrom Skarsgårdom in Henryjem Mellingom je sanjska.«
– Ana Lily Amirpour, režiserka filmov Ponoči hodi sama ter Mona Lisa in krvava luna

»V drznem prvencu britanskega scenarista in režiserja Harryja Lightona nekako sobivajo zloraba, cringe humor in nepričakovano nežna romanca. Ne gre toliko za šokantni potencial nekaterih sicer res nazornih prizorov nekonvencionalnih seksualnih praks, ampak bolj za odtenke ljubezni, poželenja in dopolnjujočih se potreb v sub/dom razmerju. /…/ Roman Adama Mars-Jonesa iz leta 2020 nosi naslov Box Hill – ime kraja, ki bo za vedno ostal povezan s prizorom piknika v Emmi Jane Austen. V Lightonovem filmu, ki je hkrati mučen in zabaven, ko brez obsojanja raziskuje prostovoljno čustveno ujetništvo enega partnerja ter osvobajajoče samoodkrivanje drugega, lahko skoraj zaslutimo subverzivno različico angleške komedije nravi. To je zgodba, v kateri lahko dozdevno šibki na koncu pridobijo več kot močni. /…/ Skarsgård s kirurško natančnostjo ujame subtilne spremembe v Rayevih odzivih. Nenaden izraz strahu v njegovih očeh, ko njuna popoldanska idila na lepem zdrsne v konvencionalen romantični zmenek, razkriva globoko bolečino in napoveduje žalost. In prav tisto, kar se iz te žalosti rodi, naredi film tako razorožujoč, saj pokaže, da lahko tudi najbolj bridke srčne bolečine vodijo do radikalne osebne rasti in samospoznanja, ki s seboj prinašata nepredstavljivo moč. Dejstvo, da se vse to skriva v filmu, polnem penisov (protetičnih?), grobega seksa in pasjih ovratnic, pa je razlog, da je Ljubezen boli takšna predrzna poslastica – da o edinstveni kvirovski ljubezenski zgodbi sploh ne govorimo.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Gledalci odprtega duha bodo kmalu spoznali, da Ljubezen boli ne želi izzivati, ampak na pristen in občutljiv način raziskati tisto plat gejevske kulture, ki jo imamo v mainstream filmih le redko priložnost videti.«
– Nikki Baughan, Screen Daily

»Lightonova BDSM bajkerska romantična komedija morda zveni nišno, a odvrzite predsodke in odkrili boste, da gre za univerzalno ljubezensko zgodbo.«
– Amy Nicholson, Los Angeles Times

»Ekipa drznih umetnikov je ustvarila navdušujoč portret človeka, ki na resnično izviren način išče svojo identiteto. Kaj ga osrečuje? Kaj mu prinaša zadovoljstvo? Če vas bodo prizori seksa spravili v zadrego, je to povsem razumljivo. Je pa tudi škoda, saj transformativnih zgodb, kakršna je ta, ne najdemo prav pogosto, v nobenem mediju. Vsaj ne takšnih, ki bi jim verjeli.«
– Gregory Ellwood, The Playlist

»Hudičevo kinky in hkrati nepopisno romantičen. To ni kombinacija, ki bi se je filmi lotevali pogosto, kaj šele da bi stvar tako lepo izpeljali – in prav zato je Ljubezen boli takšen čudež.«
– William Bibbiani, TheWrap

»Film Ljubezen boli brez predsodkov raziskuje, česa si ljudje želimo – v postelji in zunaj nje –, a se za to včasih bojimo prositi. Razume tudi, da se ne rodimo tako, da bi o sebi vedeli že čisto vse – še dobro, kajti sicer bi bilo življenje veliko manj zabavno.«
– Stephanie Zacharek, Time

iz prve roke 
»Med snemanjem Elvisa (2022) smo se lotili iskanja izgubljenih posnetkov iz kultnih koncertnih filmov iz sedemdesetih let Elvis: That’s the Way It Is in Elvis on Tour. Prvotna ideja je bila, da bi neuporabljeno gradivo, če bi ga našli, obnovili in uporabili v našem igranem filmu. Moji raziskovalci so se odpravili v arhive Warner Bros., skrite v podzemnih rudnikih soli v Kansasu, in na presenečenje vseh odkrili 69 škatel (59 ur) negativov. /…/ Čeprav so nekatere izmed njih že uporabili v drugih produkcijah, pa veliko posnetkov, sekvenc in nastopov javnost še nikoli ni videla. /…/ Med najbolj dragocene najdbe sodijo tudi doslej neslišani zvočni posnetki, na katerih Elvis govori o svojem življenju in glasbi /…/. Vedel sem, da te priložnosti ne smemo zamuditi. /…/ Kaj če bi namesto nove verzije obstoječih filmov ustvarili nekaj, kar ne bi bilo niti dokumentarec niti koncertni film? Kaj če bi Elvis prišel k nam kot v sanjah, skoraj kot filmska pesem, nam zapel in povedal svojo zgodbo kot še nikoli prej? In kaj če bi lahko s Petrom Jacksonom in ekipo Park Road Post Production ter drugimi vrhunskimi tehniki izvirno gradivo dvignili na raven, ki bi omogočala predvajanje na velikem platnu na način, kakršen doslej ni bil mogoč? Kaj če bi vzeli oba znana posnetka Elvisa, na katerih nam pripoveduje o svojem življenju, in bi njegov glas obnovili do doslej neslišane kakovosti? Kaj če bi rekonstruirali in na novo zmiksali izvirne orkestracije, hkrati pa si zamislili, kaj bi Elvis s svojimi klasičnimi komadi naredil danes? In kaj če bi v svetu, kjer je umetna inteligenca sposobna ustvariti vse vrste iluzij, mi iluzijo pričarali s pomočjo pristnega, izvirnega gradiva, obnovljenega s skrbno in natančno človeško roko? Takšna vprašanja smo si zastavili, nato pa nanje odgovorili v filmu EPiC. Film popelje občinstvo skozi Elvisovo življenje, pri čemer doslej nevidene posnetke preplete z ikoničnimi nastopi, ki še nikoli niso bili predstavljeni na takšen način. EPiC je preskok v glasbeni domišljiji in poklon enemu največjih odrskih umetnikov vseh časov.«
– Baz Luhrmann

kritike
»Spomnite se najboljših koncertov, kar ste jih kadarkoli videli – to bi lahko bili Springsteen, U2 ali Stonesi, Lady Gaga ali Ramones, Taylor Swift ali Radiohead, ali pa (v mojem primeru) dva koncerta iz osemdesetih (Prince in X) ter eden z začetka tega tisočletja (Madonna na turneji Confessions). Zdaj pa si v spomin prikličite najboljši trenutek tistih koncertov, trenutek, ob katerem vam gredo še danes mravljinci po telesu. Predvidevam, da boste nekaj takšnega doživeli ob gledanju filma EPiC, izjemnega novega dokumentarca, ki ga je zrežiral Baz Luhrmann, režiser Elvisa. Ko se film konča, si ne moreš kaj, da ne bi zaploskal prikazanemu smislu za šov: Elvisovemu, pa tudi režiserjevemu. Baz Luhrmann Elvisa preveč ceni, da bi dopustil kakršenkoli pretiran blišč – EPiC izžareva pristnost in prirojeni glamur. Kar vidiš, to dobiš: Elvisa v vsej njegovi surovosti, gnanega z zavestjo, da boljšega od tega pač ni.«
– Owen Gleiberman, Variety

»In ko ga novinarji nekje vmes vprašajo, kako shaja z vso to slavo, odvrne, da mu kar prija in da bi imel večje težave, če ne bi bil slaven - če ga ljudje ne bi ustavljali in naprošali za podpis, bi se počutil slabo, pravi. Elvis, obseden s kulturo slave, deluje neverjetno sodobno, toda razlika med njim in sodobnimi ekshibicionisti in obsedenci s slavo, influencerji, je očitna - Elvis, čisti ameriški produkt (ki po »zaslugi« svojega menedžerja polkovnika Toma Parkerja, »ilegalnega« priseljenca, ni nikoli nastopil zunaj Amerike!), je med svojimi nastopi tako garal, daje kar teklo od njega, influencerji pa se med svojimi nastopi – med objavljanjem »vsebin« - ne znojijo. Zato lažje razumete, zakaj o Elvisu - petdeset let po smrti - še vedno snemajo dokuje in zakaj je tale doku tako vrhunski koncert. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Čar otroštva hitro zbledi, a to je zgodba o tistem, ki nikoli ne mine.« 

iz prve roke
»To je film o raziskovanju in o stiku z naravo. Svet je med pandemijo doživel ogromno sprememb. Otroci so se umaknili za zaslone in tesnoba je postala nekaj vsakdanjega. /…/ To ni film proti tehnologiji, ampak proti izolaciji. Iskreno navdušenje nad ponovnim vstopom v svet, na neki način kot v Narniji, hkrati pa tudi veselje in zabava, ki prideta s tem.« 
– Ben Gregor

kritike
»To je izjemno prikupen in topel družinski fantazijski film, prežet z nedolžno razigranostjo in ekscentrično nenavadnostjo. Ujeti uspe blytonski duh zabave v pustolovščinah na prostem. Izvira iz izgubljenega časa, ko je bilo plezanje po drevesih nekaj, kar so otroci povsem naravno počeli, in ga prenese v nov čas, ko si vse generacije želijo ubežati elektronskim napravam in umetni inteligenci.«
– Peter Bradshaw, Guardian

»Farnaby ohranja film svež in duhovit, saj združuje besedne igre in blagi nadrealizem /…/ s strastnim občutkom za literarno priredbo. Nikoli ni pretirano pazljiv do izvornega gradiva – njegov Wonka je bil navsezadnje predzgodba Čarlija in tovarne čokolade –, a hkrati ohranja temeljno spoštovanje do čudes in domišljije, ki iz pravljic za lahko noč ustvarjajo literarne klasike.«
– Clarisse Loughrey, Independent

»Čarobno drevo nudi čisti užitek – malo trapast, iskren in brez cinizma, morda prav tisti balzam, ki ga danes vsi potrebujemo.«
– Nadine Whitney, This is Film

kritike
»O filmskih ustvarjalcih, kot so Jean Renoir, Robert Altman in Jonathan Demme, pogosto slišimo, da v vsakem liku na platnu vidijo človeškost. To nedvomno velja tudi za Kenta Jonesa /…/. Njegov slog je izrazito naturalističen, a poln entuziazma. Kamera sledi igralcem, spremlja njihove gibe in misli ter se pogosto ustavi na njihovih obrazih. Z eno besedo – to kamero poganja radovednost. /…/ Dafoejev nastop je kot divja cvetlica, ki se počasi odpira. /.../ Očarljivo.«
– Owen Gleiberman, Variety

»‘Letni časi se prelivajo,’ pravi ena izmed Edovih pesmi, in enako velja za podobe mesta; za New York preteklosti in sedanjosti. A v tem neskončnem krogu ni nič nostalgičnega, v Edovih spominih na tiste čase pa nič romantičnega. Pozna slava ni poklon minuli dobi, temveč nekaj veliko bolj živega: kronika trčenj in prepletanj različnih generacij.«
– Leonardo Goi, The Film Stage

»Čeprav je Veličastni Marty (resda svobodno) prirejen po resnični življenjski zgodbi, gre za Safdiejevo najbolj osebno delo. To je eden redkih filmov, ki dramatizirajo – na hiperboličen, komičen, celo zafrkljiv, a optimističen način – drznost (ali pa norost) mladega fanatika, ki svoje ambicije spreminja v resničnost.«
– Richard Brody, The New Yorker

»Veličastni Marty je vznemirljiv vizualni napad na čute; kakofonija idej in podob, ki so tako intenzivne, da dve uri in pol komajda utegnemo zajeti sapo. Film je izčrpavajoč, toda uživala sem v prav vsaki njegovi živce parajoči sekundi.«
– Wendy Ide, The Observer

»Veličastni Marty - film o etničnem outsiderju, Judu, samozvanem »ultimativnem produktu Hitlerjevega poraza«, ki se skuša asimilirati v »veliko Ameriko« - je eksistencialistični perpetuum mobile. /.../ Težko boste našli film, ki se bo bolj trudil zmagati. Napisan, zrežiran, posnet, zmontiran in glasbeno opremljen je tako, kot da hoče enkrat za vselej izčrpati vse tisto, kar je v filmu večje od njega samega. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

kritike
»Sorrentino je posnel čudovit traktat o filmski lepoti /.../. Opojen razmislek o tem, kako vidimo ljudi in kraje ter kako oni vidijo sebe. /.../ Film, poln nostalgije, prikliče občutek mladostne, poletne svobode, a se ne izogne negotovostim mlade odraslosti. Toda Parthenope ni običajen film o odraščanju, pač pa zgodba o samoodkrivanju. To je ganljivo umetniško popotovanje, v katerem režiser skozi zgodbo o ženski, ki raziskuje svoje notranje življenje – tako onkraj svoje lepote kot prek nje –, razmišlja o razlogih, zakaj sploh uporablja kamero: da bi poiskal transformativne resnice o tem, kako vidimo svet in sami sebe; resnice, ki jih je najbolje odstirati z estetskim raziskovanjem.«
– Siddhant Adlakha, Variety

»Parthenope postopoma postane več kot le zgodba o lepoti ene osebe. Če je film È stata la mano di Dio opisoval režiserjevo otroštvo, ta govori o nečem bolj abstraktnem, a se zato z njim nič težje ne poistovetimo. Naša protagonistka postane nekakšno utelešenje ideje mladosti in možnosti, zaradi česar pa uteleša tudi nasprotje teh stvari – idejo, da nam bo življenje nazadnje vsem spolzelo med prsti. S filmom o eni sami lepi osebi nas Sorrentino spomni, da smo bili v svojih spominih nekoč vsi lepi.«
– Bilge Ebiri, Vulture

»Film, nastal v sodelovanju z Yvesom Saint Laurentom, je prava paša za čute. /.../ Da notranje življenje žensk za Sorrentina ostaja velika skrivnost, ne bo presenetilo nikogar, ki pozna njegove prejšnje filme, v katerih je ženske obravnaval z oniričnim strahospoštovanjem in erotiko. Toda s Parthenope je ustvaril pogosto transcendentno zapeljiv slavospev tej skrivnostnosti.«
– Isaac Feldberg, RogerEbert.com

»Paolo Sorrentino je v razkošno Parthenope ujel vso strast in dekadenco, bedo, tragedijo in baročno bogastvo svojega rodnega Neaplja. /…/ Parthenope je z Neapljem tako tesno povezana, da lahko film, ki nosi njuno skupno ime, razumemo kot dvojni portret: režiser v nemogoči, mitski združitvi preplete privlačnost, ki jo čuti do junakinje, in svojo ljubezen do mesta.«
– Deborah Young, The Film Verdict

»Zapeljevanje je sporočilo. Lepota je zjebala King Konga. Malèna konča tragično in srhljivo, a enako srhljiva je tudi možnost, da se bo Parthenope - sicer študentka antropologije in Clauda Levi-Straussa - nekoč postarala. /…/ Malèna je učiteljica - Parthenope postane univerzitetna profesorica, ki ve, da so ljudje zvečine nesrečni zato, ker ne znajo pravilno zastavljati vprašanj. Parthenope, ki zna emocije zategniti čez tri oktave in do aplavza, je film vzdihljajev, film trkov, film pomišljajev, film zorenja, film nostalgije, film osvoboditve, film sakrilegija – če bi Parthenope svoje želje pela, bi bil opera. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Kakorkoli, Neapelj, kot smo mu tu priča, je Sorrentinova Itaka, v katero se vrača po zaviti poti, tudi skozi spomine in doživljanja svoje protagonistke; je izkušnja življenja, ki v časovni perspektivi neizbežno polzi med prsti, in prispodoba lepote, ki bledi. Kljub vsej pompoznosti, ki jo avtorsko pripisuje sami lepoti – ali pa je poanta nemara prav v tem …«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

iz prve roke
»Ideja, da bi priredil enega najslavnejših romanov svetovne književnosti, človeka navda s tesnobo in dvomi! Doslej sem se loteval le manj znanih in priznanih del. Priredba mojstrovine, ki so jo prebrali vsi in ki si jo je vsak bralec že uprizoril v svoji glavi, je bila ogromen izziv. Toda moje navdušenje nad knjigo je bilo močnejše od pomislekov, zato sem se v projekt podal z določeno mero nonšalance. /…/
Gre za zgodbo o človeku, ki ne razume sveta okoli sebe; ki je opazovalec lastnega življenja. Rad imam nekoliko skrivnostne, introspektivne like. Moj film Mlada in lepa je govoril o dekletu, ki je odtujeno od sveta, odrezano od lastnih čustev. Meursault je nekakšna moška različica te junakinje. Všeč so mi nejasni liki, ki jih skušamo razvozlati med gledanjem filma. Ko sem se lotil priredbe, Meursaulta nisem razumel; film sem posnel, da bi ugotovil, kdo je in zakaj se tako vede. Njegovo ravnanje je pogosto vredno obsojanja; težko ga je razumsko ali psihološko razložiti. /…/
Ko snemaš film, se moraš z liki poistovetiti. Moj režijski pristop je moral odražati neke vrste fascinacijo nad Meursaultom; likom, ki je nedostopen, brezbrižen, brez moralne vesti, a poleg skrivnostnosti izžareva tudi lepoto in čutnost. /…/ Povsem sem se identificiral z njim! Zame je Meursault filmski ustvarjalec! Gleda okoli sebe in vidi like, igralce. Ljudje igrajo svoja življenja. Toda ne on; Meursault ne igra. Nikoli ne laže. Življenje je gledališka igra, v kateri on ne sodeluje. Toda vseeno vidi lepoto sveta, pa tudi njegovo nasilje. In ko to nasilje opazuje, ne posreduje. Ostaja gledalec. Vse do konca, ko se končno upre in postane igralec v svojem življenju. /…/
Vsaka priredba neizogibno vključuje element izdaje, ki ga je pač treba sprejeti. Podobno kot pri prevajanju. Jezik literature in jezik filma nista enaka. Sledil sem svojim instinktom, tistemu, kar me je v romanu zapeljalo, ter Camusovo vizijo priredil po svoje. Zdelo se mi je, da mora biti ‘prevod’ prvega dela knjige (materin pogreb, vsakdanje življenje, umor Arabca na plaži) senzoričen, skoraj nem, telesen, in da se mora razvijati v počasnem, elegičnem ritmu. Ljudje so mi govorili, da bo priredba drugega dela romana (sojenje in zapor) lažja, bolj ‘učinkovita’, a sem se prav tega dela najbolj bal. V drugem delu knjige gre namreč za notranji monolog, tok misli, prvi pa je bolj filmski, z behaviorističnimi opisi dejstev in dejanj. /…/
Nisem želel posneti dobesedne priredbe, ampak ponuditi sodoben pogled na to pomembno delo 20. stoletja; na kolonialno preteklost in bolečino, ki še vedno tako močno zaznamuje odnose med Francijo in Alžirijo. /…/ Zame je bilo ključno, da zgodbo umestim v širši okvir. Albert Camus je Tujca napisal leta 1939, knjiga pa je izšla leta 1942, v času francoske kolonizacije Alžirije. To je moralo biti v filmu jasno. Ideja je bila, da se potopimo v arhive tistega obdobja in pokažemo Alžirijo, kakršna je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja. /…/ Ker pa v Alžiru zaradi očitnih političnih razlogov nisem mogel snemati, je bila to priložnost, da pokažem, kako je bilo mesto videti v tridesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti Kazba in pristanišče; da pokažem vse tiste simbolične kraje, njihovo lepoto ... /…/
Zelo hitro sem ugotovil, da je bila potopitev v roman Tujec zame način, kako se znova povezati s pozabljenim delom lastne osebne zgodovine. Moj ded po materini strani, preiskovalni sodnik v alžirskem mestu Bône (današnja Anaba), je leta 1956 ušel atentatu, kar je pospešilo vrnitev moje družine v matično državo. Med preučevanjem dokumentov in arhivov ter srečanji z zgodovinarji in ljudmi, ki so živeli v tistem času, sem spoznal, kako močno so francoske družine povezane z Alžirijo in kako našo skupno zgodovino pogosto še vedno obdaja svinčena tišina. /…/
Lik Meursaulta je močno vplival na sodobno kulturo. To je mitska figura. Navdihnil je tudi številne filmske ustvarjalce. Seveda sem si ogledal Viscontijev film, ki je na platna prišel leta 1967. V enem od intervjujev je povedal, da ni mogel posneti filma, kakršnega je želel, da z rezultatom ni bil zadovoljen in da njegova prva izbira za vlogo Meursaulta ni bil Mastroianni, ampak Alain Delon. Kar je vsekakor boljša ideja. Idealno utelešenje Meursaulta v šestdesetih letih je bil mladi Delon iz [Melvillovega] Samuraja (Le samouraï) ali, še bolje, iz Antonionijevega Mrka (L’eclisse). Antonioni bi bil po mojem mnenju idealen italijanski režiser za priredbo Tujca.«
– François Ozon

kritike
»Čudovito popotovanje skozi delo mojega očeta, narejeno z velikim spoštovanjem. Bravo, François, in hvala.«
– Catherine Camus

»Kdor se loti mojstrovine Alberta Camusa in skuša naslediti Luchina Viscontija, potrebuje določeno mero drznosti. Te Françoisu Ozonu k sreči ne manjka. Predvsem pa je za takšen izziv potrebno veliko talenta. Tudi tega ima cineast v izobilju.«
– Xavier Leherpeur, Le Nouvel Obs

»Na Camusa je med drugim močno vplivala ameriška trda kriminalka; Ozon jo prikliče s pomočjo bogate črno-bele fotografije Manuja Dacossa. Kot mnogi antijunaki v filmih noir je Meursault običajen človek, ki se znajde ujet v pasti videza, žrtev togih družbenih predpostavk o ‘normalnem’ vedenju. Ozon je že dolgo pesnik vsakdanjega življenja in sil, ki ga lahko porušijo; Tujec se izkaže kot idealno sredstvo za posredovanje teh idej.«
– Adrian Martin, Mednarodni filmski festival v Rotterdamu

»François Ozon Meursaultu, pošasti brezbrižnosti v središču zgodbe, vdihne zemeljski, kolonialen in nihilističen značaj ter tako ponudi briljantno sodobno predelavo klasičnega romana Alberta Camusa. /.../ Igralski nastop Benjamina Voisina – ravnodušen in hkrati silovit, živalski in čuten – je izjemen.«
– Jacques Morice, Télérama

»Camusov Tujec, roman, ki ga ni mogoče prirediti in si je ob njem polomil zobe celo Visconti, Françoisa Ozona prisili k neke vrste suhosti in zadržanosti, ki bo njegove oboževalce morda razočarala. Toda Ozon verjetno nikoli ni bolj on sam kot takrat, kadar se odreče prekipevajočim fantazijam in znova najde nekaj hladnosti in krutosti iz svojih kratkometražcev. /.../ Film privzame nekoliko zastarel francoski slog, prežet s ciničnim brezupom Duvivierja ali Clouzota – kar je konec koncev eno izmed možnih branj romana. Nazadnje, v precejšnjem nasprotju z ostalim delom filma, pa se režiser z erotizacijo Meursaulta, njegove kože, telesa, gest in celo zločina ne more upreti iskanju glamurja v vsej tej bedi /.../. Tu se oddaljimo od Camusa, ki se drži toka zavesti svojega protagonista, vsekakor pa ostajamo pri Ozonu, kjer je vedno prisoten element voajerizma.«
– Marcos Uzal, Cahiers du Cinéma

»Begajoče, mučno, a hkrati hladno zapeljivo – izkušnja gledanja Tujca Françoisa Ozona ni tako zelo drugačna od tiste, ko beremo klasiko Alberta Camusa iz leta 1942. Ozon je dovolj moder, da le redko odstopi od besedila; namesto tega precej ustvarjalne energije vloži v posnemanje brezčutnega, a čudno privlačnega tona romana z izrazito filmskimi sredstvi. Vrzeli med Camusovimi jedrnatimi, deklarativnimi stavki tako postanejo drobci časa, izgubljeni med hladno koreografiranimi prizori; pisateljevi osvežujoče neposredni opisi pogosto nerazložljivih vedenj in miselnih procesov pa postanejo trdi, ostri robovi kiparske črno-bele fotografije, še toliko bolj skrivnostne, ker na videz ničesar ne skriva. /…/ Ozonova največja dosežka sta, da književnost prireja brez dobesednega prevajanja /…/ in da spoštuje misterij romana, namesto da bi ga skušal razvozlati. /…/ Režiser pravzaprav spremeni zelo malo, s tem pa ohrani brezčasno privlačnost pripovedi: Meursault tako kot v knjigi tudi v filmu ostaja čudovito imun za diagnoze in psihološke analize. Kako tolažilno bi bilo, če bi lahko njegovo stanje opredelili in sprejeli ustrezne ukrepe, da bi se pred njim zaščitili! Kako tolažilno in kako lažno. A v Ozonovem odtujenem, sanjsko odmaknjenem Tujcu ni nič tolažilnega, razen morda bežnega vpogleda v brezno, iz katerega se lahko umaknemo v nežno brezbrižnost sveta.«
– Jessica Kiang, Variety

»François Ozon Camusov roman z vzorno vestnostjo prenese na filmsko platno ter mu vdihne nepričakovano fotogeničnost in čutnost. Igralci so popolnoma ubrani.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro

»Ozon je s pesmijo Killing an Arab skupine The Cure, ki jo slišimo v zaključnih napisih, iz Camusovega Tujca ustvaril banalno in hkrati univerzalno dramo, v kateri bližnji posnetki obrazov in sončnih pokrajin pričarajo neresničen in vročičen sen.«
– Jean-Luc Wachthausen, Le Point

»François Ozon spremeni hermetično besedilo Alberta Camusa v pristno filmski preplet občutkov: čudovita črno-bela fotografija, sijoča telesa, spoj strasti in smrti. Meursault s svojo odtujenostjo postane sodoben lik; utelešenje ugasle, izgubljene mladosti v nerazumljivem svetu. Benjamin Voisin ožari platno, Ozon pa iz Camusovega Tujca ustvari pravi filmski čudež, prežet s tako silovito čutnostjo, da se nam bo za dolgo vtisnil v spomin.«
– Julien Rocher, aVoir-aLire.com​

zanimivosti
»V naši družbi vsak človek, ki ne joka na materinem pogrebu, tvega smrtno obsodbo.«
S temi besedami je Albert Camus povzel Tujca, ko so ga prosili, naj napiše uvod k ameriškemu prevodu svojega slavnega romana.
Knjiga je takoj po izidu pri založbi Gallimard junija 1942 doživela velik uspeh. Slavni romanopisec André Malraux je po branju rokopisa navdušeno izjavil: »Zapomnite si moje besede: to bo še pomemben pisatelj.«
Tujec je prestal preizkušnjo časa, zaznamoval generacije, prevedli so ga v številne jezike in še danes sodi med tri najbolj brane francoske romane na svetu. Doživel je več filmskih upodobitev, najbolj znana pa je tista, ki jo je leta 1967 z Marcellom Mastroiannijem v glavni vlogi zrežiral Luchino Visconti. Že v času Camusovega življenja je željo po priredbi izrazil tudi Ingmar Bergman, vendar projekt ni bil nikoli uresničen.

portret avtorja
François Ozon (1967, Pariz) je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki jim niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih lahko ogledali tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000); muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002); kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003); duhoviti eksces magičnega realizma Ricky (2009); bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010); diabolično komedijo o čarih in skušnjavah pripovedovanja V hiši (Dans la maison, 2012); študijo adolescence Mlada in lepa (Jeune & jolie, 2013); svobodno priredbo kratke zgodbe Ruth Rendell Nova prijateljica (Une nouvelle amie, 2014); priredbo filma Ernsta Lubitscha Frantz (2016); erotični psihotriler Dvojni ljubimec (L’amant double, 2017); Božjo milost (2018), dramo o spolnih zlorabah otrok v katoliški cerkvi, ki je prejela veliko nagrado berlinske žirije; Poletje ’85 (Été 85, 2020), grenko-sladko zgodbo o prvi ljubezni, postavljeno v osemdeseta leta; satiro Peter von Kant (2022), s Fassbinderjevim filmom navdihnjeno pripoved o odnosu med slavnim umetnikom in njegovo muzo; ter Moj zločin (Mon crime, 2023), komedijo o ženskah in slavi, postavljeno v glamurozni Pariz tridesetih let prejšnjega stoletja.

iz prve roke
»K zgodbi me je pritegnilo dejstvo, da sem jo že od samega začetka občutila kot izjemno osebno in domačo. V resnici se ukvarja z zelo univerzalnimi temami, ki jih na tak ali drugačen način poznamo vsi: ljubezen, hrepenenje, strahovi, človeška narava. Zame je ljubezen največja gonilna sila in z avtorskega vidika lahko rečem, da je ta film resnično dejanje ljubezni.«
– Čejen Černić, www.croatian.film

»Zakaj me je scenarij tako navdušil? Najprej, gre za zgodbo o prepovedani ljubezni, ki sem jo izkusila tudi sama, tako da sem se z njo lahko povezala. Potem, liki so bili napisani tako živo, da sem imela občutek, da bi se jih lahko dotaknila. Tomislav jih je napisal sijajno in zdelo se mi je, kot da vse te ljudi že poznam, kot da so del mojega življenja. Jasno pa mi je bilo tudi, da gre za pomembno zgodbo o ljubezni, strahu, LGBTQ+ skupnosti, pa tudi o povsem običajnih ljudeh, sprejemanju in razbijanju tabujev – za zgodbo, ki je univerzalna in jo je treba povedati. /…/ Na Hrvaškem je veliko vasi, ki jih vsako leto poplavi. Voda simbolizira emocije. Tako kot voda tudi čustva vedno najdejo svojo pot. Ni jih mogoče ustaviti. Če jih boš hotel ustaviti, bodo našla drugo pot, neki drug način, da se izlijejo. Nizki jezovi iz vreč peska, ki jih vidimo v filmu, so prva linija obrambe pred naraščajočo reko. V filmu predstavljajo realistično obrambo pred poplavami, obenem pa vsi glavni liki okoli sebe prav tako simbolno gradijo jezove, stene, prepreke. Marko jez gradi okoli sebe, njegova mama okoli družine, vsa vas oziroma skupnost pa pred stvarmi, ki jo ogrožajo. Svoje tradicionalne vrednote ščitijo pred progresivnim načinom razmišljanja. Vsi se pripravljajo na močno deževje, ki neizbežno prihaja. V filmu ves čas slišimo tudi radijske novice. Če pozorno poslušate, lahko ugotovite, da so novice napisane tako, da govorijo o odnosu med Markom in Slavenom. To je nekaj, česar med prvim ogledom morda ne ujamete. Tudi motiv zajcev je bil zame zelo pomemben, saj so divji zajci simbol svobode. Zanje je edini način življenja na svobodi. Če jih zapremo v kletko, bodo storili samomor. Podobno je tudi z ljudmi. Če svojega življenja ne moremo živeti svobodno, bomo umrli – morda ne fizično, zagotovo pa v našem duhu.«
– Čejen Černić, iz intervjuja z Ano Šturm v Ekranu

kritike
»Zajčji nasip je eno lepših filmskih presenečenj letošnjega leta. Nepretenciozen in tankočuten film govori o prepovedani ljubezni med dvema fantoma, ki se morata poleg svojih razburkanih občutkov, za katere – razen da so močni in se jim ne moreta upreti – še sama ne vesta čisto točno, kaj so in kam ju vodijo, soočiti tudi z nerazumevanjem družin, prijateljev in sovaščanov oziroma v lažno nostalgijo ‘boljše’ preteklosti in tradicije zazrte družbe, ki se na vse, kar štrli ven iz okvirov njenega zaprtega, varnega sveta, odzove s strahom. /…/ Poleg nepozabnega nastopa obeh glavnih igralcev film odlikujeta še bogata simbolika in nadvse otipljiva, naelektreno temačna atmosfera, ki bolj kot na dramo spominja na kak triler. Černić napetost ves čas spretno stopnjuje – tako skozi vse močnejša čustva med protagonistoma kot skozi postopno naraščanje reke in posledični strah vaščanov –, kar gledalce drži v nenehnem suspenzu. Ob tem paralizirajoč občutek brezizhodnosti režiserka učinkovito mehča s premišljenimi detajli, ki so polni drobnih nežnosti. Notranje boje in strahove, ki prežemajo filmski prostor-čas, Zajčji nasip tako obravnava z veliko mero razumevanja in človečnosti.«
– Ana Šturm, Ekran

»Čejen Černić /.../ nas preseneti z nekaj odličnimi prijemi in iz več znanih premis razvije edinstven film. Počasi tleči scenarij pušča dovolj časa in prostora za ustvarjanje vzdušja, ki ga režiserka gradi s pomočjo nepričakovano temnih tonov pogosto nemirnih posnetkov Marka Brdarja, zvočne podobe Julija Zornika in meditativne glasbe Domasa Strupinskasa. Film tako prežame z globoko občuteno melanholijo, ki nikoli ne zdrsne v osladnost ali sentimentalnost.«
– Marko Stojiljković, Eye For Film

»Čejen Černić si zasluži pohvale za marsikaj, predvsem pa za to, da ni ubrala poti večine grozljivih zgodb na temo LGBTQ+, postavljenih v države, ki imajo pred seboj še dolgo pot, vsaj kar zadeva strpnost. Režiserka je iskrena, pripravljena pokazati, kako kruti lahko postanejo ljudje, kadar jih je strah nečesa, česar ne razumejo. A v zgodbo, ki kljub vsemu govori predvsem o prvi ljubezni (in seksu), vnaša tudi veliko topline in nežnosti.«
– Marta Bałaga, Cineuropa

iz prve roke
»Johna Davidsona sem prvič srečal novembra 2022. Odprl je vrata svoje hiše in me povabil naprej, že v naslednjem trenutku pa mi v obraz zavpil: ‘Greva seksat!’ To je bil prvi verbalni ‘tik’, ki sem mu bil priča, a sem jih v naslednjem letu, ko sem sestavljal nenavadno zgodbo človeka, ki že štirideset let živi s Tourettovim sindromom, doživel še na tisoče.
Johnova zgodba je ravno tako smešna kot tragična. S Tourettovim sindromom živi že od štirinajstega leta. Prej je bil fant s prijatelji, dobrimi ocenami v šoli in talentom za šport. Izbruh simptomov je njegovo življenje obrnil na glavo. Mežikanje se je razvilo v trzanje in sunkovite gibe, dokler ni nazadnje prišel dan, ko je svoji mami nenadzorovano vzkliknil: ‘Pofafaj mi ga!’ Od takrat Johnovo življenje kroji Tourettov sindrom, nevrološka motnja, ki so jo nekoč imenovali ‘divja norost’. 
V šoli ga niso razumeli, zaklepali so ga v omaro, označili za norega in mu govorili, da bo končal v psihiatrični bolnišnici ali zaporu. Bil je aretiran, ker so policisti njegovo preklinjanje razumeli kot agresivnost. Zaradi verbalnega tika, namenjenega ženski, so ga neznanci pretepli z lomilko. Odločen, da ga bolezen ne bo definirala in mu uničila življenja, je začel pomagati drugim; ustanovil je podporno skupino in prirejal dogodke, na katerih so se lahko srečevali ljudje s Tourettovim sindromom. Ko so končno prepoznali njegov družbeni prispevek, mu je kraljica Elizabeta II. podelila naziv MBE (član reda britanskega imperija). Toda na slovesnosti je zakričal: ‘Jebi kraljico!’
Tako je dan za dnem vpil obscenosti in žaljivke, zlasti predstavnikom avtoritete, kot so učitelji, policisti, starši. Le malokdo v izobraževalnem sistemu, zdravstvu ali policiji je takrat že slišal za Tourettov sindrom. Mislili so, da je nor ali da se pretvarja. John je eden redkih ljudi s tem sindromom, ki preklinja – ta oblika motnje se imenuje koprolalija –, toda pri osebah s Tourettovim sindromom se pojavljajo še mnogi drugi bolj ali manj kompleksni gibalni in verbalni tiki. /…/
Ko sem obiskoval Johna in poslušal njegovo življenjsko zgodbo /…/, sem vse bolj ugotavljal, da je človek, ki ga bolezensko stanje sili v izrekanje najbolj šokantnih, žaljivih, spornih stavkov, v resnici eden najbolj ljubeznivih, spoštljivih in nežnih ljudi, kar sem jih kdaj spoznal. Vedel sem, da lahko iz tega protislovja nastane zelo zanimiva zgodba in da bodo glasovni in gibalni tiki prispevali k scenariju, ki bo osvetlil paradoks med humorjem in tragičnostjo. /…/
Upam, da bo film gledalce zabaval, se jih dotaknil in jih občasno tudi nasmejal, hkrati pa prispeval k večji ozaveščenosti – ne le o ljudeh, ki živijo s Tourettovim sindromom, ampak o vseh, ki so zaradi bolezni ali hendikepa žrtve predsodkov in diskriminacije. Film, v katerem glavni junak vpije rasistične, homofobne, mizogine in seksistične stavke, lahko danes izzove več jeze in ogorčenja kot kadarkoli prej. A kadar posameznik preprosto ne more ustaviti svojih nevroloških impulzov, ko ima postavljeno zdravstveno diagnozo ter namesto kritik in napadov potrebuje podporo in razumevanje, je prostor za film, ki bo povedal njegovo zgodbo ter spodbujal sočutje.«
– Kirk Jones

kritike
»Navdihujočih in ganljivih resničnih zgodb o pogumnih ljudeh, ki premagujejo zdravstvene težave, imamo več kot dovolj. Vendar ne takšnih, v katerih to zdravstveno stanje suva, brca in pljuva v žanr sam; prebije oklep sentimentalnosti, medtem ko nadrealistično komentira oliko in obzirne vljudnosti lepo vzgojene družbe, v kateri svoje misli vsi zadržujemo zase. /…/ Čudovito topel, velikodušen film. /…/ Smešen, strasten in poln sočutja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Preklinjam nazorno predstavi, kako nevaren je lahko Tourettov sindrom v sovražnem svetu: predsodki in nasilje, s katerimi se sooča John, so resnično grozljivi. A film kljub temu ohranja optimističen ton, pri čemer ne pokaže le površinske nenavadnosti Tourettovega sindroma in z njim povezanih kompulzivnih dejanj, ampak tudi globoko protislovno naravo te motnje. Kot bi Johna njegovo nezavedno ves čas skušalo sabotirati, včasih na prav farsičen način /.../. Toda humor je vpeljan inteligentno in smiselno: nimamo le občutka, da se film smeji skupaj s svojim protagonistom, ampak tudi, da igralec Robert Aramayo na neki način pronicljivo kanalizira Davidsonovo lastno samoironijo.«
– Jonathan Romney, Financial Times

»Topel film, ki ne dela spektakla iz svojega lika niti ne brska po temnejših poglavjih njegovega življenja, da bi iz gledalca izvabljal solze. /…/ Preklinjam se veselo drži britanske tradicije filmov o obstrancih iz majhnih mest, ne da bi z izkrivljanjem ali poenostavljanjem Davidsonove izkušnje skušal maksimirati feel-good učinek. /…/ Srečni konec filma ni nujno Davidsonsov družbeni prispevek (čeprav je ta resnično impresiven), ampak dejstvo, da si je ustvaril prostor, kjer se končno počuti varnega. Dovolj varnega, da se lahko smeji.«
– Clarisse Loughrey, The Independent

»Včasih humorna, včasih ganljiva resnična zgodba, kakršne so v Veliki Britaniji nekoč redno snemali: dobro narejene crowd-pleaserje z družbenim podtonom, pa naj je šlo za brezposelnost (Do nazga), balet za fante (Billy Elliot) ali levkemijo (Dekleta s koledarja).«
– Catherine Bray, Variety

»Film vas bo ganil do solz, vas navdal z nelagodjem, a dvorano boste zapustili z občutkom globokega zadovoljstva, ki ga še tako iskreni filmi le redko uspejo izzvati.«
– Aidan Kelley, Collider

»Naravnost čudovito! Tourettov sindrom v filmu še ni bil deležen zaslužene pozornosti, a kako prisrčen in zabaven lik je John Davidson – in kako sijajno ga upodobi Robert Aramayo!«
– John Nugent, Empire

»Lepota filma Preklinjam, posnetega po resnični zgodbi (Davidsona so opazili že številni dokuji), je v tem, da Davidsona, njegove bolezni in njegove frustracije ne sentimentalizira, kar pa ne pomeni, da film nima srca na pravem mestu – realizem, ki razgali družbo, v kateri je vse proti Davidsonu, tudi on sam (kar dobi, s »toksičnimi« tiki sproti poruši), srcu bolj prija kot sladkanje s solzavimi, jokavimi, cenenimi melodramskimi osladnostmi. To je tako dober film o prizadetem fantu, da bi bil dober, pa čeravno fant ne bi bil prizadet. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Preklinjam je film, ki težav človeka s Tourettovim sindromom nikakor ne olepšuje, vseeno pa ohranja izjemno notranjo vedrino in duhovitost, posebej poudarjeno s spretno umeščenimi vokalnimi tiki, ki gledalca nasmejijo do solz. Izjemna sta tudi oba igralca, ki sta odigrala mladega in odraslega Johna, največ pa seveda šteje uspešno izpolnjeno poslanstvo filma – »ozaveščati o vseh ljudeh, ki so zaradi bolezni ali invalidnosti žrtve predsodkov in diskriminacije«.«
– Gaja Pöschl, Radio Slovenija

iz prve roke
»Draga cinefilka, dragi cinefil.
Pisanje tegale filma je bilo kot nekakšen krik v prazno. Hej!! Tukaj sem!! Sama sebi se zdim nora!! Je tu še kdo?? Haha ... Na pomoč??!!! In ko pomislim, da zdaj obstaja zunaj mojega telesa, v svoji končni obliki (čeprav ne vem, ali je sploh kaj kdaj dokončno), se mi vse skupaj zdi tako nadrealistično, bizarno, strašljivo in čudovito – vse hkrati.
Poiskala sem simptome poporodne depresije, in čeprav je imeti otroka veliko bolj noro in težje [kot posneti film], saj gre za resnično, živo stvar s srčnim utripom, ki se bo nekoč spremenila v odraslo osebo /…/, si ne morem kaj, da v sebi ne bi čutila kančka praznine. Stvar, ki je tako dolgo živela v meni, je zdaj tam zunaj, pripravljena, da jo ljudje zaznajo, ljubijo, sovražijo, obožujejo, uničijo in vse, kar sodi zraven, ko je nekaj samostojna entiteta. /…/
Par besed o filmu Žal mi je, punčka ... Želela sem povedati zgodbo o intimnosti in romantiki prijateljstva; o tem, kako ti lahko mačka reši življenje in kako ti lahko sendvič polepša dan. Želela sem posneti film o osebi, ki si vsak dan obupno prizadeva postaviti se na noge, in o tem, kako mučen in počasen se lahko zdi proces okrevanja; kako zelo poteka po principu en korak naprej, sedem korakov nazaj. Žal mi je, punčka govori o tem, kako te lahko prijatelj ohrani pri življenju; kako zelo zdravilno je, če te nekdo ne skuša popravljati ali se skriti pred tvojo bolečino, ampak ti preprosto stoji ob strani in te posluša. Upam, da boste imeli občutek, da film tudi vam stoji ob strani, kot kakšen dober prijatelj. Upam, da bo deloval kot objem.
Strašljivo je, kako naključno se lahko zdi življenje. Je bolečina nekaj, kar se mi preprosto zgodi? Je neizogibna? In nima drugega namena, kot da me prizadene? Toda čudovito pri filmski umetnosti je, da lahko iz naključnosti resničnega življenja ustvarimo zgodbo; da iz majhnih drobcev življenja, za katere se zdi, da obstajajo le zato, da nas zmedejo, ustvarimo celoto. V tem je lepota filma! Kakšno srečo imamo! Iz nič skušamo ustvariti smisel! Skupaj! V temni sobi, kjer vsi gledamo v isto smer, da lahko jokamo, ne da bi nas kdo videl! Hkrati pa se vsi v tej sobi čutimo povezani, ne da bi nam bilo sploh treba govoriti drug z drugim! To je popolna socialna/asocialna izkušnja. Pravzaprav je neverjetno, da filmi sploh obstajajo! Ampak kaj se dogaja z mano!? Zakaj sem tako čustvena? ... To je res noro. Imam baby blues.
V veliko, veliko čast mi je bilo, da sem lahko film Žal mi je, punčka snemala s toliko odličnimi filmskimi ustvarjalci. Ne morem verjeti, da ga lahko zdaj delim z vami. Z vami! Kdo pa sploh ste vi? Rada vas imam. Hvala, ker ste na drugi strani tega pisma in na drugi strani tega filma.«
– Eva Victor

kritike
»Noben sinopsis ne more ustrezno izraziti moči in učinka prvenca Eve Victor, mračno smešnega in silno nežnega filma, ki sicer res govori o posledicah tistega ‘najhujšega’, a ohrani veliko prostora za svetlobo. /.../ Agnes se je zgodilo nekaj groznega. Toda življenje gre naprej. Veliko, smešno, strašljivo, čudno, žalostno in čudovito življenje. Kakšna sreča, da imamo Evo Victor, ki vse to beleži.«
– Kate Erbland, IndieWire

»Eva Victor ima ozadje v improvizacijski komediji, zaslovela pa je tudi s svojimi viralnimi videonastopi /.../. Njena Agnes izžareva nekakšno nerodno lepoto, z razmršenimi lasmi, blago ocenjevalnim pogledom, vprašujoče privzdignjenimi obrvmi in navado poslušati z napol odprtimi usti – kot bi pričakovala punchline, ki bo presenetil tako njo kot nas. Ni ji pod častjo, da bi svoje travme jemala zlahka, toda bodite pozorni, kako se tudi na dobre novice, kot je Lydijina nosečnost, odzove s hitro šalo; norčuje se tako iz življenjskih vzponov kot padcev. Agnes je pravi original, takšen pa je tudi film Žal mi je, punčka – ta tiho junaška zgodba, ki se vrti okoli začetka in posledic pošastne izdaje, ne dovoli, da bi dogodek definiral glavno junakinjo. /…/ Če ima tudi Žal mi je, punčka svojo tezo, je ta fluidna, osvobajajoča in nedeterministična – povedano preprosto: bolečina in okrevanje zavzemata najrazličnejše in edinstvene oblike; zgodbe, ki jih o njiju pripovedujemo, pa bi morale temu slediti.«
– Justin Chang, The New Yorker

»Žal mi je, punčka je s svojo intimnostjo in iskrenostjo tiste vrste neodvisni film, ki se zdi kot darilo. /.../ Kritičarka Parul Sehgal je v svojem eseju o vseprisotnosti zgodb o travmah, objavljenem v reviji The New Yorker leta 2021, upravičeno ugotavljala, kako te ‘sploščajo, izkrivljajo, reducirajo lik na simptom’, hkrati pa ‘vztrajajo pri svoji moralni avtoriteti’. V filmu Žal mi je, punčka Eva Victor pokaže, da je zgodbe o slabih stvareh mogoče pripovedovati tudi drugače, to pa med drugim stori tako, da se otrese moraliziranja (in pridiganja) in govori o drugih rečeh: o nočeh s tipom iz sosednje hiše (čudoviti Lucas Hedges), o ljubkem otročičku, ki se pojavi kot žarek svetlobe ... Eva Victor nas na iskren in tankočuten način povabi v zaokrožen svet živih, resničnih obrazov in krajev, za katere se zdi, da so bili tam že pred začetkom filma; majhen čudež je, kako se na koncu od njih kar nočemo posloviti. Film, ki ga ne pozabiš zlahka.« 
– Manohla Dargis, The New York Times

»Neizogibno je, da bodo številni gledalci še pred vstopom v kinodvorano vedeli, kaj se je Agnes zgodilo. Toda film prežema lahkotnost, zaradi katere protagonistkino negotovo okrevanje postane še toliko bolj ganljivo. Eva Victor razume, kako lahko takšna travma vpliva na človeka, hkrati pa ne dovoli, da bi definirala Agnes. Nič čudnega, da je tudi film tako živ, topel in tiho kljubovalen kot junakinja sama.«
– Tim Grierson, Screen Daily

»Izvrstno napisana, spretno zgrajena in odlično odigrana 93-minutna črna komedija z igralskim nastopom Eve Victor (pravo odkritje!) ni le inteligentna in smešna, temveč tudi ena najboljših in najbolj iskrenih upodobitev življenja po spolnem napadu, kar sem jih kdaj videl. Iskrenih, saj režiserko zanima prav to: življenje po dogodku, ne pa dogodek sam, na katerega se žal vztrajno osredotočajo mnoge druge obravnave téme v času po gibanju #MeToo. Žal mi je, punčka obrne na glavo zdaj že kar modno formulo tovrstnih filmov, ki ‘slabi stvari’ dajejo uničujočo moč, suspenz in smisel pa iztiskajo iz razkrivanja pokvarjenih moških ali vprašanja, kaj se je zgodilo protagonistki.«
– Adrian Horton, The Guardian

»Najbolj izjemen vidik režiserkinega dosežka ni njen smisel za suhi humor ali pronicljivi komentar o inherentni nerodnosti človeških odnosov (oboje je sicer stalno prisotno), temveč način, kako poudarja resnost dogodkov, hkrati pa ostaja zvesta junakinjini edinstveni osebnosti.«
– Gregory Ellwood, The Playlist

»To bo gotovo eden najbolj odmevnih prvencev letošnjega leta. /.../ Žal mi je, punčka tako uspe, ker režiserka ujame tako kočljiv ton: njen topli in sočutni prvenec spodbuja dialog, za katerega še vedno iščemo besede. /.../ Film, ki ostane s tabo, poln tihih, doživetih podrobnosti.«
– Peter Debruge, Variety

»V filmu Žal mi je, punčka se je najhujše že zgodilo - to, kar sledi (in kar gledamo), je mentalno in emocionalno procesiranje najhujšega. /.../ Življenje je več od pekla. »Čas pa beži,« kot slišimo. Agnes - girl, interrupted – je takšna kot ta film: obzirna, pozorna, subtilna, blaga, delikatna, a razigrano zrela, ganljivo panična, nekričavo jezna in duhovito tragična, zato čutite, da se ji bo v življenju zgodilo še veliko lepega. In katarzičnega. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr. Mladina

Film je narejen v tehniki kolažne animacije ali izrezanke, kar mu daje posebno estetsko vrednost. 

o kolažni animaciji 
Film je narejen v t. i. kolažni animaciji ali izrezanki. Liki, rekviziti in prizorišča so izdelani iz papirja, kartona ali tekstila. Vsak detajl je ročno izdelan, nato pa koščke zložijo skupaj in jih položijo na ozadje. Tega sestavljajo večplastna stekla, na spodnjih steklih je scenografija, na gornjih pa liki in predmeti. Nato po malem spreminjajo njihov položaj, kar daje vtis premikanja. Vsak droben premik fotografirajo in tako vsakemu prizoru vdahnejo življenje in ritem.
Najstarejši ohranjeni animirani celovečerec, Dogodivščine princa Ahmeda režiserke Lotte Reiniger iz leta 1926, je narejen v tej tehniki. Od takrat se je kolažna animacija ves čas razvijala. Filme lahko z njo ustvarjamo po starem, lahko pa si pomagamo tudi z računalniki.

o avtorju
Antoine Lanciaux se je znamenitemu francoskemu studiu Folimage, kjer je nastal film Skrivnost ptic pevk, pridružil leta 1991 kot animator, od takrat pa je sodeloval pri večini serij in filmov, nastalih v studiu. Nato se je učil pri režiserjih, kot sta Michaël Dudok de Wit in Michel Ocelot ter sodeloval pri pisanju scenarijev za filme Yourija Tcherenkova.

iz prve roke
»Izrezanka je stara tehnika animacije, ki so jo sčasoma nadomestili računalniški programi z »animiranimi lutkami«. /…/ Režija filma izključno z izrezki se morda zdi omejujoča, a jo sam vidim kot veliko prednost, tako z estetskega kot grafičnega vidika. Tehnika izrezanke usmerja in določa sestavljanje sličic. Vsaka lokacija je predstavljena kot prizor in omogoča gledalcu vizualno udobje. In čeprav je stilizirana, nežna, ritmično umerjena in meditativna, nikakor ne izključuje akcije ali hitre montaže. Že med pisanjem zavzamem ta »frontalni« pristop in naravno spojim svoje like z ozadji.«

»Film se ukvarja z občutljivima tematikama družinske zgodovine in medgeneracijskih odnosov, o čemer subtilno in izvirno spregovori prek zgodbe neke družine in njenih skrivnosti. Pripoved se začne v realističnem tonu, potem pa postopno pridobi pravljični pridih z uporabo simbolov in kodov, ki so takemu slogu lastni. Lov na zaklad in čarobnost, ki jo prispevajo ptici in druge živali, počasi posežejo v resničnost in nežno prepojijo film s fantazijo.«
— Antoine Lanciaux

kritike
»Napeta zgodba, polna nežnosti in skrivnosti, ki bo navdušila najmlajše, s spominom na otroštvo pa ganila tudi odrasle.« 
– Les Fiches du cinéma

»Film, ki je hkrati bogat in nežen (…) pravo rokodelsko mojstrstvo (…) eno najlepših presenečenj jeseni.« 
– Caroline Besse, Télérama

»Film je narejen z izjemno občutljivostjo in z veliko otroške mehkobe ter je poln tipičnih počitniških dogodivščin na podeželju (gozdne in kmečke živali, traktorji, stari mopedi, pustolovščine). Ob ogledu lahko začutimo duha, značilnega za filme Pet prijateljev in Scooby Doo, nad katerim se je navduševalo že več generacij otrok. Režiser, ki je tudi napisal scenarij s Pierre-Lucom Granjonom, je spredel nežno prejo, ki se dotika družinskih vezi in ran …«
– Fabien Lemercier, Cineuropa

iz prve roke
»Vsi imamo v sebi stvari, ki jih skrivamo. Skrivnosti, napake, strahove – reči, za katere se bojimo, da bi lahko spremenile, kako nas drugi vidijo, pa čeprav so bistveni del naše osebnosti. Življenje v skladu z resnico o sebi prinaša jasnost, a tudi tveganje. Ta napetost me fascinira.«
– Kristoffer Borgli

iz prve roke
»Če bi snemal film o letu 1877, bi bil postopek raziskovanja povsem drugačen. Toda dobro se spomnim vonjev leta 1977, spomnim se teksture tistega časa, vzdušja v Braziliji ... Minilo je petdeset let in veliko se je spremenilo, a ironično je, da imamo v zadnjih desetih letih občutek, kot da smo se – v smislu obnašanja družbe – vrnili v preteklost. V Braziliji, zdaj pa tudi v ZDA, smo priča nekakšnemu gledališču absurda. Na videz se izvršuje pravica, v resnici pa gre samo za njeno uprizarjanje, kot v kakšni gledališki predstavi. In to je zares strašljivo. /…/
Vsakič, ko sem ljudem povedal, da bo film postavljen v leto 1977, je bila njihova prva misel ‘diktatura’. Kar je povsem logično, toda v brazilski in tudi argentinski kinematografiji imamo cel podžanr filmov o diktaturi. Izziv je bil posneti film o logiki tistega časa, ne da bi odkljukali vse obvezne sestavine žanra. Da ne bo pomote: nič nimam proti tem delom. Pravzaprav smo v Braziliji nedavno dobili zelo lep in močan film, Še vedno sem tu (Ainda Estou Aqui) Walterja Sallesa – izjemno poučen za mnoge mlade, ki niso poznali tega poglavja zgodovine. Toda v mojem filmu gre predvsem za vzdušje, za občutke. Zanima me logika stvari – logika Brazilije in logika ljubezni do filmov. Ujeti sem skušal logiko tistega časa. /…/
Moja mama Joselice je bila zgodovinarka, ki se je med drugim ukvarjala z zapisovanjem ustne zgodovine. Spomnim se, kako je delala s svojim kasetofonom Panasonic. Še vedno imam veliko kaset, ki jih je posnela konec sedemdesetih let; v fundaciji, kjer je bila zaposlena, so mnoge med njimi digitalizirali. Naredila je tudi niz intervjujev s filmskimi ustvarjalci, ki so delovali v Recifeju v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in so bili ob pogovoru stari okoli osemdeset let. /…/
Mislim, da se kot zgodovinar vedno ukvarjaš s tistim, kar je bilo v teku let zavrženo, in tistim, kar bi lahko znova odkrili in na novo ovrednotili. To je zame zelo pomembna tema. Brazilija je kraj, kjer je bilo ogromno ljudi pozabljenih. Gre za vprašanje razreda, politike, nasilja. Ko delaš z arhivi, tvojo pozornost včasih pritegne nekaj, kar sploh ne bi smelo biti v kadru. Gledaš na primer intervju na ulici, nekdo govori o inflaciji ali kaj podobnega, ti pa pogledaš v ozadje in vidiš avtomobile tistega časa. Ali pa poslušaš posnetek, na katerem nekoga intervjuvajo, pri tem pa razmišljaš, kaj je bilo izpuščeno. Mlada zgodovinarka v Tajnem agentu, Flavia, se začne zanimati za nekaj, česar univerza, ki jo zaposluje, raje ne bi ohranila, saj so nekatere informacije neprijetne oziroma občutljive. /…/
Vsak svoj film si predstavljam, kot bi prišli k meni domov in bi vam pred večerjo pokazal album s fotografijami; morda družinski album ali fotografije iz časa, ko sem bil na univerzi ali na kakšnem snemanju. Mislim, da je film lahko tudi to. Upaš, da se bo tvoja skromna zbirka slik na tak ali drugačen način nekomu zdela zanimiva. V Tajnem agentu sem uporabil ikonične podobe iz brazilskih filmov in televizijskih oddaj ter pesmi iz sedemdesetih let. Vse so mi pri srcu, nekatere so zelo znane, druge manj.«
– Kleber Mendonça Filho

kritike
»/…/ pot skozi totalitarno Brazilijo je dolga, ovinkasta, labirintna, morasta, karnevalska, polna trupel, duhov, stigem, izgubljenih identitet, ponarejenih dokumentov, morskih psov, amputiranih nog, dvoglavih mačk, fašistov in disidentov, vseskozi brutalno originalna in mestoma tako napeta, kot da je obtičala med vrsticami Prerokbe in Žrela. Filma s takšno atmosfero zlepa ne boste videli, kakor tudi zlepa ne boste videli filma, ki bi znal na toliko načinov – tako hitchcockovsko in obenem tako coen-coenovsko – ustvariti vtis, da gre za boj na življenje in smrt.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Inteligenten, bogat, očarljiv, vijugast, smešen, nostalgičen, političen: Tajni agent je večplasten film, ki se igra s kodi in žanri filmske umetnosti.«
– Isabelle Danel, Bande à part

»Spretno prehajanje med žanri, bogastvo zgodbe in navdušujoče fluidna pripoved poskrbijo, da nas film vseh 158 minut trajanja ne izpusti iz svojega prijema. Človeka mika, da bi ga razglasil za mojstrovino.«
– Giovanni Marchini Camia, Sight and Sound

»Seveda lahko čakamo na tajnega agenta, ki ga obljublja naslov, vendar tvegamo, da bomo ob odhodu iz kinodvorane še vedno čakali. Lahko pa se tudi prepustimo /…/ pripovednemu, informativnemu, čutnemu in referenčnemu cunamiju, ki ga prinaša ta karnevalski triler.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde

»Kleber pooseblja pojem cineasta. Tako kot Martin Scorsese ali François Truffaut je prava filmska enciklopedija na dveh nogah. Tako kot onadva tudi Kleber ljubi filme – vse po vrsti, domnevam. Če gre za film, je Kleber že na pol zaljubljen vanj. Samo zato, ker je film. In tako kot omenjena velikana tudi on v svoje delo vnaša širino duha, ki jo zahteva takšna ljubezen. Kleberjev prejšnji film, Portreti duhov, je bil ljubezensko pismo kinematografom, ki jih je režiser pogosto obiskoval v rodnem Recifeju. Njegov novi film, Tajni agent, je še eno ljubezensko pismo: oznaka, ki je za politični triler morda nenavadna, a mislim, da je Tajni agent med drugim ljubezensko pismo Braziliji. Čudno in pogumno ljubezensko pismo običajnim ljudem, za katere želja po običajnem življenju pomeni nevarnost, strah in nenehno oprezanje za pastmi, ki prežijo povsod – za vsakimi vrati, za vsakim vogalom, na delovnem mestu, doma in na drugi strani telefonske linije. A vendarle gre za ljubezensko pismo. Globoko ganljivo ljubezensko pismo cineasta /…/, ki je slepo zaljubljen v film ter brez slepil ljubi svojo državo in njen narod.«
– Kenneth Lonergan (režiser filmov Manchester by the Sea in Margaret)

»Tajni agent je film o užitku pretvarjanja; o lepoti pomena, ki se izmika. V času, prežetem z mnenji in ‘narativi’, Mendonça Filho ponuja odpor skozi spomin.«
– Louise Dumas, Positif

»Ideja je preprosta, a težko izvedljiva: državo, kakršna je Brazilija, še posebej v času diktature, je nemogoče opisati. Lepota filma Tajni agent je v načinu, kako pomeša lažne sledi s ključnimi elementi za razumevanje. Ne v smislu, da jih ne bi mogli več razlikovati med seboj – eno brez drugega preprosto ne bi moglo obstajati. /.../ Čeprav je jedro zgodbe postavljeno v čas karnevala v zvezni državi Pernambouco, ne gre za eksotizem ali željo po ustvarjanju še večje zmede: film postopoma snema svojo masko, montaža pa vse bolj odkriva sedanjost, ki pokuka skozi vrata pripovedi in opazuje preteklost, ne da bi jo razumela. Tu je spet Moura, preoblečen v zdravnika, sina glavnega junaka, ravno tako nesposobnega razvozlati dogodke v državi, ki nenehno menja oblačila na morilskem telesu svoje zgodovine.«
– Fernando Ganz, Cahiers du Cinéma

»Povzetek zgodbe brazilskega celovečerca Tajni agent iz leta 2025 pove pravzaprav zelo malo o tem vznemirljivem filmskem organizmu, ki ga podpisuje scenarist in režiser Kleber Mendonça Filho. Film postavi enačaj med osebnim in političnim; medtem ko gledalec skoraj kot forenzik po koščkih sestavlja usodo profesorja Armanda, se pred nami izrisuje tudi freska brazilske družbe in časa, oziroma značaja nekega represivnega obdobja.
A hkrati je film na nek način zelo igriv, tudi duhovit; Mendonça Filho se spretno poigrava z nekaterimi žanrskimi zakonitostmi, etnološkimi posebnostmi in suvereno plava v »grindhouse« barvni paleti, ki še dodatno priklicuje sedemdeseta leta. Uspe mu biti celo smešen na preganjavičen kafkovski način, z vdori absurda, ki pa hkrati sledijo sanjski logiki pripovedi. Ali bolje rečeno, pošlje nas na potovanje po meandrih spomina, ki preskakujejo med časovnimi obdobji, dogodki in identitetami. /…/ Tajni agent je slikovita, karnevalska filmska izkušnja mojstrskega cineasta, ki v domiselnem valovanju pripovedi utopi bolečino zgodovinske izkušnje. Film zares velikega platna in velikega avtorskega zamaha. In – nenazadnje – tudi slovo Uda Kierja, ki tu nastopi v svoji zadnji filmski vlogi.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

»Kljub vizualnemu bogastvu in razvejeni zgodbi Kleber Mendonça Filho raje razkrije manj kot več, nikoli ne pridiga ali pojasnjuje, temveč prepušča gledalcu, da sam interpretira in prepleta konce v rdečo nit. Tajni agent je skratka sodoben napet politični triler, ki poustvarja film v slogu zlate dobe žanra, vendar s tem nastavlja ogledalo tako sodobni ameriški filmski produkciji, ki je prenehala ustvarjati filme za zahtevno, zrelo in kritično občinstvo, kot gledalcu, o katerem je tudi približno petdeset let po dogodkih v filmu precej verjetno, da živi v državi, ki ji grozi pogrezanje v konservativnost in nedemokratičnost, v vladavino skorumpirane elite, v kateri se vsem kolikor toliko pokončnim ljudem, pa čeprav apolitičnim, ne obeta nič dobrega.«
– Mirt Bezlaj, Delo

»Filma s tako sočno, senzualno, imerzivno, urgentno atmosfero zlepa ne boste videli, kakor tudi zlepa ne boste videli filma, ki bi znal na toliko načinov – tako hitchcockovsko in obenem tako coenovsko – ustvariti vtis, da gre za boj na življenje in smrt. Finale je brezobzirna mojstrovina suspenza in paranoje. Zato niti ne preseneča, da Tajni agent stalno namiguje, da v kinih tedaj, leta 1977, vrtijo Žrelo, mojstrovino suspenza in paranoje, in da je v kinu, v katerem je hotel mali Fernando nekoč gledati Žrelo, pa mu ni uspelo, kasneje, ko odraste in doktorira, bazirana banka krvi. Tu vidimo, kakšne travme povzroča politično nasilje, tako da si lahko živo predstavljamo, kakšne travme bo povzročilo politično nasilje, ki se vrača zdajle, v našem času. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

o nastajanju filma
Reza Memari je idejo za film dobil pred petnajstimi leti med ogledom dokumentarca o kitih grbavcih. Navdušilo ga je dejstvo, da imajo kiti v svojih skupinah posebne »pevce«, zato si je zamislil zgodbo o mladem kitu, ki še ni našel svojega glasu. Ko je producentka Maite Woköck prvič slišala idejo o kitu, ki s čarobno pesmijo rešuje oceane, jo je zgodba tako navdušila, da sta z Rezo Memarijem ustanovila produkcijsko hišo Telescope Animation in film skupaj pripeljala na velika platna.

Pri nastajanju filma je sodelovalo več kot 300 ustvarjalcev z vsega sveta, ki so pristne zvoke podvodnega sveta snemali v bazenih. Eden večjih izzivov je bila animacija prizora, v katerem se ogromni kit in drobni morski konjiček pogovarjata, saj so morali ustvarjalci najti ravnotežje med občutkom resničnega oceana in čarobnostjo zgodbe.

iz prve roke
»Že od samega začetka je bilo jasno, da zgodba deluje. Je izvirna, liki se ustrezno razvijajo, glavno sporočilo pa mi je bilo zelo blizu. Tako ideja, da mora najstnik najti samega sebe, kot to, da moramo sodelovati, če želimo rešiti oceane.«
– Jiri Mika, PFX

»Danes je najbolj enostavno, da se v strahu umaknemo in ostanemo tiho. Namesto tega si želim, da bi gledalci našli svoj glas, sodelovali in ‘zapeli’ za svobodo in mir.«
– Reza Memari

»/…/ v tem fenomenalnem filmu, ki z vsakim prizorom dviguje letvico in gledalcu pripravlja nova presenečenja, ničesar ni mogoče povsem natančno definirati. /…/ Sirat – naslov pomeni kot britev tanko mejo med nebesi in peklom – je osupljiv tako v nekonvencionalnem izigravanju vseh pričakovanj, kot v režiserjevem samozavestnem rokovanju s prekrivajočimi se motivi; to je s soncem, krvjo, LSD-jem, pehotnimi minami in eksistencialnim strahom prepojena mojstrovina. Ni za vsakogar, a komu mar.«
– Simon Popek, Dnevnik

»Tragični dogodki neizrekljive intenzivnosti spremenijo scenarij v najboljšo feel-bad LSD pustolovščino, kar jih je bilo kdaj posnetih.«
– John Waters, Najboljši filmi leta 2024

»Zgodbe o Tafitiju me spominjajo na tisti čas. Všeč sta mi njihova lahkotnost in optimizem ter njihov prisrčni humor. Z veseljem sem sprejela izziv, da to prenesem na velika platna. Otroci se želijo smejati. Kljub vsem napetostim, kljub nevarnostim, je smeh zelo pomemben, še posebej v teh časih. Prav tako radi pa otroci poslušajo zgodbe o prijateljstvu in se z njimi poistovetijo.«

»Barvite afriške pokrajine s svojo prostranostjo in čarobnostjo ponujajo možnost, da nas navdušijo z jasnimi in preprostimi oblikami, hkrati pa ne izgubimo osredotočenosti na naše male junake med njihovim potovanjem. Ko sem nečakinjo prvič peljala v kino, stara je bila šest let, je začudeno rekla: »Tako veliko je vse!« Ta občutek osuplosti je pomemben. Zato se Tafiti kot filmska upodobitev razlikuje od knjig, vendar ostaja zvest svojemu bistvu in čaru.«
– Nina Wels

»Čar otroštva hitro zbledi, a to je zgodba o tistem, ki nikoli ne mine.« 

iz prve roke
»To je film o raziskovanju in o stiku z naravo. Svet je med pandemijo doživel ogromno sprememb. Otroci so se umaknili za zaslone in tesnoba je postala nekaj vsakdanjega. /…/ To ni film proti tehnologiji, ampak proti izolaciji. Iskreno navdušenje nad ponovnim vstopom v svet, na neki način kot v Narniji, hkrati pa tudi veselje in zabava, ki prideta s tem.« 
– Ben Gregor

kritike
»To je izjemno prikupen in topel družinski fantazijski film, prežet z nedolžno razigranostjo in ekscentrično nenavadnostjo. Ujeti uspe blytonski duh zabave v pustolovščinah na prostem. Izvira iz izgubljenega časa, ko je bilo plezanje po drevesih nekaj, kar so otroci povsem naravno počeli, in ga prenese v nov čas, ko si vse generacije želijo ubežati elektronskim napravam in umetni inteligenci.«
– Peter Bradshaw, Guardian

»Farnaby ohranja film svež in duhovit, saj združuje besedne igre in blagi nadrealizem /…/ s strastnim občutkom za literarno priredbo. Nikoli ni pretirano pazljiv do izvornega gradiva – njegov Wonka je bil navsezadnje predzgodba Čarlija in tovarne čokolade –, a hkrati ohranja temeljno spoštovanje do čudes in domišljije, ki iz pravljic za lahko noč ustvarjajo literarne klasike.«
– Clarisse Loughrey, Independent

»Čarobno drevo nudi čisti užitek – malo trapast, iskren in brez cinizma, morda prav tisti balzam, ki ga danes vsi potrebujemo.«
– Nadine Whitney, This is Film

Film je posnet po istoimenski knjižni uspešnici avtorice Annet Schaap, ki je slovenščini izšla pri založbi Sanje (2019). "Pustolovska zgodba z gusarji in morskimi deklicami" (Samanta Coraci, Primorske novice) je prejemnica prestižnih literarnih nagrad.

o avtorici
Margien Rogaar je nizozemska filmska režiserka, deluje v Amsterdamu. Ukvarja se s celovečernimi filmi in televizijskimi dramami. Njeno delo se osredotoča s temo odraščanja. Po diplomi na Nizozemski filmski akademiji je sodelovala pri več kratkih filmih in igrah za nizozemsko televizijo. Njen kratki film Breath (2007) je bil izbran v Cannesu in nominiran za nagrado Gouden Kalf na Nizozemskem filmskem festivalu. Njen celovečerni film Jippie No More! (2023) je prejel nagrado mladinske žirije in nagrado za najboljši nizozemski otroški film na Cinekid festivalu.

filmografija (izbor) 
2007 Zucht (Dih) (kratki)
2011 Bon Voyage (Srečno potovanje)
2023 Jippie No More! 
2022–2023 Lampje (Lampie) (TV serija)
2024 Lampje – de film (Lučka)

iz prve roke
»Ko snemaš filme za otroke, je vedno pomembno, da zgodbo poveš skozi njihove oči. Oprijemljiv moraš narediti ne le njihov svet, temveč tudi misli likov, pa naj bodo včasih še tako neponovljive in edinstvene. Kot filmski ustvarjalec moraš to v celoti raziskati (tako kot pri dramah za odrasle). Kajti, če je nekaj ponarejeno ali nima smisla, bodo otroci to opazili. Poleg tega so še posebej pozorni, zato moraš biti zelo natančen.«
- Margien Rogaar

iz prve roke
»V svojih filmih se že od vsega začetka ukvarjam z dogajanjem v družbi in moji neposredni okolici. Zato je bilo neizogibno, da bo sedem mesecev, ki sem jih preživel v zelo specifičnem okolju zapora, našlo pot v moje delo. Že leta 2010, ko so me prvič aretirali, me je zasliševalec vprašal: ‘Zakaj snemaš takšne filme?’ Odgovoril sem mu, da pri svojem delu vedno črpam iz lastnega življenja. Kar sem doživljal v tistem trenutku, se bo torej na tak ali drugačen način nujno znašlo v kakšnem mojem filmu. In točno to se je zgodilo v prizoru pogovora z odvetnico v filmu Taksi (Taxi). Toda moja druga zaporniška izkušnja je pustila še globlje sledi. /…/ Čeprav v filmu Bila je samo nesreča govorim iz lastnih izkušenj, zgodba odraža dogajanje v iranski družbi na splošno – zlasti v povezavi z revolucijo Ženska, življenje, svoboda, ki se je začela jeseni leta 2022. V tistem obdobju se je ogromno spremenilo. /…/ Izhodiščna ideja se je pojavila zelo hitro: spraševal sem se, kaj bi se zgodilo, če bi eden izmed mojih sojetnikov po prihodu iz zapora srečal nekoga, ki ga je mučil in poniževal. To vprašanje je bilo izhodišče za pisanje scenarija, pri katerem sem sodeloval z dvema prijateljema, scenaristoma Naderjem Saïvarjem in Shadmehrom Rastinom. Začeli smo skicirati možne poteke dogajanja, ampak vedel sem, da so najpomembnejši avtentičnost zgodb o zaporniškem življenju in različni načini, na katere jih je mogoče pripovedovati. Na pomoč sem poklical človeka, ki je preživel veliko časa za zapahi in je trenutno žal spet tam – Mehdija Mahmoudiana. Pomagal mi je pri dialogu, pri čemer je zajemal tako iz dejanskega dogajanja v zaporu kot iz zelo različnih načinov, kako o zaporniški izkušnji pripovedujejo ljudje po izpustitvi. /…/ Liki so izmišljeni, toda zgodbe, ki jih pripovedujejo, so se v resnici zgodile. Resnična je tudi raznolikost teh ljudi in različnost njihovih odzivov. Nekateri postanejo zelo nasilni, obsedeni z željo po maščevanju. Drugi skušajo ohraniti distanco in razmišljajo o dolgoročnejših rešitvah. Nekateri so ob aretaciji politično zelo angažirani (ali pa to postanejo kasneje), drugi pa se s politiko sploh niso nikoli ukvarjali in so jih aretirali skoraj po naključju. Tako je na primer z Vahidom, glavnim junakom filma: to je delavec, ki je preprosto zahteval plačilo za svoje delo. Toda režima ne zanimajo podrobnosti. Vsak od likov v filmu uteleša eno od številnih skupin, ki na bolj ali manj organiziran način sestavljajo opozicijo. Te skupine so pogosto v odprtem sporu med seboj, tudi v zaporih. Vsi pa so enotni v nasprotovanju režimu. /…/ Ko sem prišel iz zapora, sem čutil, da moram posneti film za ljudi, ki sem jih tam spoznal. Dolžan sem jim bil ta film.«
– Jafar Panahi

kritike
»[Panahijeva] najnovejša mojstrovina /…/ se zdi kot vrhunec vsega, kar je prestal in se naučil. Tonska uravnoteženost filma je izjemna: triler, satira, politična farsa, nenadni izbruhi nasilja, vse to pa drži skupaj nepredvidljivost resničnih človeških protislovij. Film gradi na zvoku: moški posluša korake svojega nekdanjega zasliševalca. Briljantni hitchcockovski uvod, ki ga Panahi razvije v raziskovanje moralnih dilem. /…/ Film nam namesto odgovorov ponuja vprašanja: ali se je z nasiljem mogoče soočiti brez maščevanja? Kaj bodo o filmu menili Iranci v prihodnosti, ko ga bodo končno lahko svobodno gledali? Poleg tega nas Panahi, morda nevede, nagovarja v trenutku, ko se demokracije po svetu krhajo in strah postaja politično orodje: kakšne odločitve bomo sprejeli?«
– Ramin Bahrani

»Film je težko kritično analizirati, ne da bi razkrili ključne dele zgodbe, ki skriva več kot le eno presenečenje. Iranski cineast vzdržuje napetost vse do zadnje, resnično izjemne sekvence. Gre hkrati za cinično farso o tiraniji iranskega režima in njegovih metodah ustrahovanja; izjemno učinkovit triler, v katerem se žrtve prelevijo v storilce perverznih dejanj in obratno; ter komedijo, ki se s smehom upira tragičnosti situacije. /…/ Bila je samo nesreča nikakor ni ‘samo’ film na poti skozi kinematografe. To je mojstrovina poguma in človečnosti.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Panahi v Cannes tokrat prihaja s filmom, ki je morda čustveno najbolj neposreden doslej: zgodbo o državnem nasilju in maščevanju, o trpljenju pod tiranijo, ki obstaja hkrati z na videz vsakdanjo normalnostjo. Film, v katerem ne manjka mračnih prebliskov satire, črne komedije in farsične grozljivke, deluje skoraj kot iranski disidentski poklon Vikendu z Berniejem (Weekend at Bernie’s) ali celo Hitchcockovim Težavam s Harryjem (The Trouble With Harry). /…/ Pred nami je še en nadvse prepričljiv resno-komičen prispevek enega najbolj izvirnih in pogumnih predstavnikov svetovnega filma.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»To je film, narejen iz perverznih simetrij in nepričakovanih rim: kot Dantejev sedmi krog pekla nas zgrabi za vest ter nas žive pokoplje.«
– Sergi Sánchez, Fotogramas

»Ena Panahijevih največjih odlik je od nekdaj bila njegova sposobnost, da vključi alegorije in metafore, ne da bi pri tem izgubil občutek za like, dogodke in čustva. To je tudi razlog, zakaj njegovi filmi odmevajo preko meja, čeprav ostajajo trdno zasidrani v iranskem življenju. /…/ Ta nepopolna, razdvojena skupina moških in žensk, nagnetenih v Vahidov mali kombi /…/, ne predstavlja le preseka družbe, ampak tudi različne maščevalne impulze. In prav vsi delujejo resnično, kot celovito izrisane osebe.«
– Bilge Ebiri, Vulture

»Gibajoča vozila so uokvirjala drame številnih iranskih arthouse klasikov, od Okusa češnje Abbasa Kiarostamija naprej /…/, toda le redki med njimi so vozili v tako visoki dramatični prestavi ali tako suvereno krmarili med trilerjem in farso.«
– Justin Chang, The New Yorker

»/…/ pretresljiva, absurdistična, na glavo obrnjena caper komedija – nekakšna minimalistična različica filma It’s a Mad, Mad, Mad, Mad World, navdihnjena z aktualno tragedijo v Iranu. /…/ Film, v katerem ne manjka preobratov, šokantnih razkritij in obešenjaškega humorja.«
– Graham Fuller, The Arts Desk

»Liki v filmu Bila je samo nesreča so se zbrali skoraj kot tatovi diamantov v Steklih psih (Reservoir Dogs): da bi pokazali s prstom in izvršili pravico. Njihov mračno zabavni podvig združuje absurdizem Samuela Becketta z enim izmed Tarantinovih bolj besnih filmov o maščevanju – pa naj se (za počasi tlečo dramo z neskončnimi prizori voženj in postankom na porodniškem oddelku) sliši še tako čudno.«
– Peter Debruge, Variety

»Bila je samo nesreča je drama o maščevanju, komedija o kolektivnem ukrepanju (in ukrepanju na splošno), film ceste z nizko kilometrino in počasi kipeči etični triler. To je krik srca, komično tuljenje v temo in eden najpomembnejših filmov leta. /…/ Ovinkasta, ganljiva in nepričakovano smešna zgodba o uporu.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»/…/ zares izjemna prilika o empatiji, usmiljenju, pravičnosti, obžalovanju in nepotešenem besu.«
– David Fear, Rolling Stone

»Panahi – in dober iranski film nasploh – potrebuje samo en kombi in nekaj likov, ki se prevažajo naokrog, in dober film je zagotovljen.«
– Simon Popek, Dnevnik

»Jafar Panahi, veliki iranski auteur /.../ je filme skoraj dvajset let snemal ilegalno, skrivaj, v hišnem priporu, zdaj pa je končno film posnel tudi legalno (čeravno brez ustreznih dovoljenj), toda film Bila je samo nesreča – remiks trilerja, road movieja, farse in politične drame – ni kak apolitični pop, ki hodi po prstih, temveč jezen in napet obračun s totalitarnim teokratskim režimom /.../. Ko maščevanje privzame strukturo pravne države, je soglasje o smrtni kazni čedalje težje, obenem pa pravna država, ki tu spontano nastaja, kompromitira vse akterje, navsezadnje, režim jih je z represijo, manipulacijami in izsiljevanji prelevil v oportuniste – v male, taktične, skorumpirane, »pošastne« konformiste, ki pod pretvezo »preživetja« mislijo le na osebne koristi. /.../ Zato takšni režimi, kot je iranski, preživijo – če bi se sesuli, bi moralo preprosto preveč ljudi gledati v tla. Preživijo pa tudi zato, ker skuša druga, uporniška, disidentska stran vedno na vsak način dokazati, da je moralno superiornejša in bolj humana /.../. Posneto po resničnih dogodkih, se razume. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Bila je samo nesreča je zgodba o iskanju ljudi in kompromisov, o bolečih razkritjih, o dogajanju v zaporih, o brutalnih tehnikah mučenja, o težavah pri soočanju z življenjem po vrnitvi domov. Pri tem Panahi premišljeno ne zapade v temačnost, ki bi jo morda pričakovali od tematike, temveč pripoveduje skozi povsem realistične, vendar obenem absurdno komične situacije. V njih mu uspe potlačeno grozo, ki bruha na dan iz zlomljenih nekdanjih zapornikov, prepletati s humorjem in izlivi tako pristne človečnosti, da ob njej otopi še verski fanatizem. /.../ Jafar Panahi s tem filmom ne le opozori na zločine proti človeštvu, ki jih trpijo politični zaporniki in to ne samo iranski, ampak s prikazom težavnosti njihovega ponovnega vključevanja v življenje v povsem banalnih situacijah občinstvu predstavi perspektivo, s katero se je mogoče poistovetiti, pa čeprav se ti liki pravzaprav odločajo o tem, ali zagrešiti umor. Bila je samo nesreča potrjuje Panahija kot izjemnega avtorja.«
– Igor Harb, Radio Slovenija

o avtorjih
Pedro Solis prihaja iz sveta videoiger, njegova filmska kariera pa je v celoti zasidrana v animaciji. Med drugim je sodeloval pri filmu Tad Jones in iskanje izgubljenega mesta. S svojim režiserskim in scenografskim prvencem La Bruxa je leta 2011 osvojil nagrado goya za najboljši animirani kratki film. Njegov drugi kratki film Cuerdas se je v Guinnessovo knjigo rekordov zapisal kot najbolj nagrajevan kratki film vseh časov. Filma Cuerdas in Otroci Divjega zahoda je navdihnil njegov sin Nicolás, ki ima cerebralno paralizo. 

Juan Jesús García je začel kariero s 3D modeliranjem, kasneje pa se je pridružil umetniški ekipi podjetja za videoigre. Leta 2018 je v sodelovanju s partnerji, med njimi Pedrom Solisom, ustanovil animacijski studio CORE ANIMATION, ki je ustvaril podobo filma Mumije, njegovega režijskega celovečernega prvenca.

iz prve roke
»Ko se je rodil moj sin Nicolás, sem imel neizbežen občutek, da se bo moje življenje za vedno spremenilo. In res se je. Vsakodnevna rutina družine se je obrnila na glavo. Kar naenkrat smo se morali soočiti z realnostjo otroka s hudo cerebralno paralizo, ki nikoli ne bo mogel govoriti, se komajda lahko zavestno premika in bo vedno krhkega zdravja. To pa njegove sestre ni ustavilo, da se ne bi spomnila vseh možnih načinov, na katere se je lahko z njim igrala in ga vključevala v svoje igre. Od tega, da mu je pobarvala obraz in ga oblačila v kostume, do tega, da je z vrvmi vlekla njegove roke, da je lahko telovadil. To je bila zanj največja spodbuda. Sam je z nami govoril z očmi. (…) Začel sem razmišljati, kakšne zgodbe lahko in moramo pripovedovati. Vključujoče zgodbe, ki premagujejo predsodke in nam omogočijo, da se zazremo vase in se po ogledu počutimo kot boljši ljudje, ne da bi se zato odpovedali dogodivščinam.«
- Pedro Solis

»Zadnji stavek knjige pravi, ‘Po tem se ni zgodilo nič več’, a v svetu, v katerem živimo danes, takšnega črnogledega stališča ne želiva ohraniti. Film smo usmerili v sprejemanje, da je vse minljivo in da ima vse svoj konec, a da je kljub izzivom življenje vredno živeti. Pomembno je, da ostanemo odprti, namesto da se zapiramo vase iz strahu pred bolečino in jezo.«
– Liane-Cho Han

citati iz filma
»Prvi del tvojega imena, Ame, v japonščini pomeni dež.« /.../ »Ime mi je bilo res pisano na kožo. Kot dež sem bila dragocena in nevarna, blagodejna in smrtonosna, tiha in bučna. Predvsem pa sem se počutila nepremagljivo. «
– Nishio-san in Amélie

»Pri treh letih vse vidiš in ničesar ne razumeš. Koliko lastovk prinese pomlad? Ali brazgotine sčasoma izginejo kot sneg na soncu?«
– Amélie

kritike
»Način, kako film uporablja pastelne barve pri oživljanju likov in okolja, ustvarja občutek, kot da pred našimi očmi oživi impresionistična otroška knjiga in skoči naravnost na platno. Film se ponaša s čudovitim, edinstvenim likovnim slogom, ki se uspešno loči od večine sodobnih animiranih filmov, hkrati pa ohranja nostalgičen pridih.«
– Timothy Lee, Geek of Color

»Mala Amélie izžareva živahnost vsakdanjega življenja in čudovito ujame ganljive trenutke otroštva.«
– Paul Carlson

»Videti je kot slika, ki je oživela.«
– Marie Manyara

»Ta nežna in prisrčna animacija je ganljiva študija zgodnjega otroštva; kako krhko je in kako močnega se počutiš, ko ga preživiš, ali presežeš.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

Grace Pudel je obsesivna zbiralka polžev, ki jo po ločitvi od ljubljenega brata dvojčka doletijo številne nesreče. V njeno življenje posije žarek upanja, ko se spoprijatelji z ekscentrično starko po imenu Pinky.

 iz prve roke
»Moje zgodbe so odsev vsakdanjega življenja; biografije ljudi, s katerimi se lahko poistovetimo – prijateljev, ekscentričnih sorodnikov, slikovitih likov, ki jih srečamo na ulici. Trudim se najti ravnovesje med humorjem in patosom, svetlobo in senco, komedijo in tragedijo. Iznašel sem besedo, ki opisuje moje filme: glinografija, zloženka iz besed glina in biografija. /…/ Zakaj zbiramo nepotrebne stvari in kdaj to postane težava? Zakaj se odločimo, da nas bodo ti predmeti spremljali vse življenje? Moja mama je bila nekakšna horderka in pred nekaj leti sem se lotil težke naloge krčenja njenega imetja. Začel sem se spraševati, ali gre za kompulzivno kopičenje ali le za veliko zbirko. Je bila običajna zbirateljica ali je imela resno težavo? Sem jo morda obsojal, hkrati pa sam nisem bil nič boljši? /…/ Prebral sem veliko knjig o psihologiji hrčkanja ter si ogledal nekaj dokumentarcev in eksploatacijskih resničnostnih šovov. Odkril sem, da kompulzivno kopičenje ni redkost, ampak prej nekakšna epidemija, posledica nebrzdanega potrošništva. Izvedel sem, da so skrajni horderji v življenju pogosto doživeli travmatično izgubo – nenadno smrt družinskega člana, najpogosteje otroka. /…/ Med razvijanjem osnutkov za film me je začela vse bolj fascinirati prijateljica, ki je prav tako navdušena ‘zbirateljica’, rojena pa je bila z razcepljenim nebom. Imela je pestro življenje – bila je prostitutka, narkomanka, fantazistka, nudistka in modna oblikovalka (ne v tem vrstnem redu). Zbira nagačene živali, nenavadne starine in prijatelje. Na svojih slavnih večerjah pripoveduje osupljive anekdote; je sijajna pripovedovalka in pristna ekscentričarka. Toda njeno otroštvo je bilo travmatično: enajst operacij ustnice ji je pustilo telesne in duševne posledice. V šoli so jo zbadali, a je našla način, kako se s tem spoprijeti; z leti se je naučila iz limon narediti limonado. Spomine nekega polža je navdihnilo tako njeno življenje kot življenje moje matere ... pa tudi moje lastno. /…/ Želel sem, da estetika tega filma ostane preprosta, zato sem ustvarjal s štirimi osnovnimi materiali: glino, žico, papirjem in barvo. Vse preveč stop-motion animacij je pretirano zglajenih in odvisnih od 3D tiskalnikov. Jaz pa sem želel slaviti glino z vsemi njenimi napakami in nepopolnostmi. Poleg tega sem se rodil z dedno tresavico, ki sem jo vgradil v svojo estetiko. Vsak kos je moral biti pomanjkljiv, asimetričen; kot bi ga izdelal v naglici ali pijan. Psihe mojih likov so nepopolne, zato sem želel njihov videz uskladiti s svojimi risbami, ki so grobe, skicozne, naivne. K svojemu delu pristopam holistično in si prizadevam za izvirnost. Umetnost posnema življenje in obratno; to dvoje je zame neločljivo. /…/ Kot večina umetnikov stremim k popolnosti, čeprav vem, da je moje prizadevanje brezupno. Vedno se najde kakšen kader, ki bi ga rad ponovil; kakšna replika, ki bi jo napisal na novo; dan, ko je film končan, je vedno grenko-sladek. Spomini nekega polža so nastajali osem let in žal mi je, da je potovanja konec. Potrudili smo se, da smo s proračunom, ki nam je bil na voljo, naredili kar največ. Veliko smo žrtvovali, da bi Gracino zgodbo povedali z dostojanstvom in spoštovanjem. Morda gre res le za majhne glinene gmote, toda zame in za mojo ekipo so to resnični ljudje. Z vsem srcem upamo, da bodo njihova mala življenja s pomočjo čarobne stop-motion tehnike gledalcem prinesla smisel, veselje in tolažbo.«
– Adam Elliot

kritike
»Kaj je hujšega od lupin, v katere nas tlačijo drugi ljudje? Lupin, ki si jih nadenemo sami? Ta misel o nevidnih rečeh, ki jih nosimo na svojih hrbtih – o negotovosti, depresiji, žalosti, travmah –, je v središču ganljive stop-motion sage Adama Elliota. Česa podobnega v animiranem filmu letos ne boste videli. /…/ Spomini nekega polža kar prekipevajo od idej, čustev in referenc. Ne vidimo vsak dan stop-motion animacije, ki bi vključevala poklone Sylvii Plath, Gospodarju muh in Cahiers du Cinéma. Adam Elliot, avtor nič manj sijajnih Mary in Maxa, je vrh vsega fenomenalen pisec, kar je pri tako vizualnem mediju, kakršen je animirani film, pogosto podcenjeno. /…/ Ko grozi, da nas bo temačnost Gracine zgodbe povsem preplavila, Elliot film nenadoma razsvetli s trenutki lepote in nas spomni, da se polži ne morejo premikati nazaj – mi pa tudi ne. Ko se nam zdi, da je življenje postalo pretežko, lahko prijaznost neznanca, spomin na ljubljeno osebo ali pa celo le dobra knjiga ali film spremenijo našo perspektivo.«
– Brian Tallerico, RogerEbert.com

»Elliot zgodbo razvija na tako premišljen in čustven način, da pozabimo, da gledamo ljudi iz gline. Toda v stop-motion animaciji, narejeni 100-odstotno brez računalnika, s celofanskimi plameni in solzami iz lubrikanta, je vseeno nekaj čarobnega. Ne bodite presenečeni, če boste ob gledanju točili prave solze.«
– Peter Debruge, Variety

»‘Vse je mogoče popraviti,’ pravi nekdo, ‘razpoke pa moramo slaviti.’ Spomini nekega polža – naj bodo še tako morbidni – so čudovito smešno slavljenje teh razpok, pa tudi življenja, ki ga lahko kljub njim živimo. Misel se odraža v Elliotovi rahlo mračni estetiki, zaradi katere je film videti kot depresivna epizoda, osvetljena z enim samim žarkom upanja, pa tudi v režiserjevem smislu za suho komedijo, ki celo v najtemnejših situacijah najde mero črnega humorja. /…/ Življenje je morda res mogoče razumeti le za nazaj, toda Spomini nekega polža zgradijo očarljiv in prepričljiv argument, da bomo v njem nekoč vsi našli lepoto – tako očarljiv in prepričljiv, da jo boste morda začeli iskati že danes.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Film je grenko-sladka kronika nekega življenja, ki skozi filter spomina pripoveduje o tem, kaj je ostalo od otroštva in kakšne sledi je pustilo v odraslosti; to pa počne z burlesknim, prisrčnim in hudomušnim tonom, ki ogreje naše srce.«
– Véronique Cauhapé, Le Monde

»Poleg obilice gole kože je še veliko drugih razlogov, zakaj bo otroke bolje pustiti doma; tole je videti, kot bi Nick Cave vdrl v Aardmanove studie in glino preklel z gotskim, odločno odraslim plaščem pogube.«
– Nick Howells, London Evening Standard

»Nenavadno ganljiva tragikomedija, polna dickensovskih preobratov in ekscentričnih likov. /.../ Svet, ki ga ustvari Elliot, je tako čudno lep, da ga je pravi užitek gledati.«
– Alissa Wilkinson, The New York Times

»Tako optimistične obupanke zlepa ne boste videli. Njena tesnoba ne vara. Njena depresija je stand-up. /…/ Grace, ki jo je po malem anticipirala Amélie Poulain, po malem pa Violet Baudelaire, protagonistka filma Lemony Snicket: Zaporedje nesrečnih dogodkov, je več kot Oliver Twist – Oliver Twister! Adam Elliot, avstralski oskarjevec / …/ se ne boji ne mraka ne nepričakovanosti, kaj šele drastičnosti, tako da pokaže, kako daleč gre lahko animirani film in koliko emocionalnih oktav lahko preigra. Zaveda se, da tega, kar lahko poveš z animiranim filmom, z igranim filmom ne moreš, zato tega animiranega presežka noče zapraviti. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Osebe tu se zdijo bolj resnične kot v marsikaterem igranem filmu, pa čeprav so narejene iz gline; Film je tudi poklon moči umetnosti, predvsem knjig. /…/ Filmska pripoved, ki smo ji priča, je čustveno intenzivna. Prevladujejo tragika, težka čustva, žalost, razočaranja. V osnovi precej temačen pogled na življenje s poudarkom na doživljanju krutosti, neizprosnosti sveta, je kljub temu posejan s trenutki črnega humorja, pri katerih se tudi glasno zasmejimo. V prevladujočo mrakobnost od časa do časa posijejo žarki svetlobe – upanje, veselje – v filmu predvsem v obliki prijateljstva – ki ohranijo idejo o tem, da velja vztrajati. Pomembno vlogo igra tudi misel, da polži nikoli ne gredo nazaj, ampak vedno samo naprej. /…/ Spomini nekega polža je zaradi teže, ki jo vsebuje, vsekakor film za odrasle, gre pa za delo, ki zaradi iskrenosti, s katero se režiser loti človeške eksistence, pusti na gledalcu globok vtis.«
– Tesa Drev Juh, Radio Slovenija

portret avtorja
Adam Elliot je neodvisen animator in vizualni umetnik, ki živi in dela v Melbournu. Znan je predvsem po filmu Harvie Krumpet (2003), nagrajenem z oskarjem za najboljši animirani kratkometražec, ter celovečernem prvencu Mary in Max (Mary and Max, 2009) s Toni Collette in Philipom Seymourjem Hoffmanom v glavnih glasovnih vlogah.

zanimivosti 
Film, ki temelji na prvinah magičnega realizma, je nastal po literarni predlogi priznanega češkega avtorja Arnošta Goldflama. Razvoj filma se je začel že leta 2017, med produkcijo pa je na snemalnih setih v štirih državah sodelovalo kar 16 animatorjev. V klasični tehniki lutkovne stop animacije je bilo v 435 snemalnih dneh ustvarjenih 71 minut čarobnega filmskega sveta — pri tem je vsak animator v povprečju posnel 5 sekund filma na dan.

o avtorju
Leon Vidmar je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani. Z zaključnim delom, kratkim animiranim filmom (Ne)strpnost, se je širši javnosti prvič predstavil na festivalu animiranega filma Balkanima v Beogradu (2010), kasneje pa še na mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka v Ljubljani (2010). Dodatna znanja si je pridobil s študentsko izmenjavo na Akademiji lepih umetnosti na Poljskem, Šoli uličnega gledališča (ŠUGLA) v Ljubljani in šoli performativnih umetnosti Performers House na Danskem.
Leta 2013 je kot asistent animatorja sodeloval pri realizaciji kratkega lutkovnega animiranega filma KOYAA – Roža avtorja Kolje Sakside. Od istega leta naprej Leon sodeluje z avtorico Špelo Čadež, s katero je najprej delal kot animator pri ustvarjanju kratkega animiranega filma Boles, leta 2017 pa pri realizaciji lutkovnega animiranega pregleda ter napovednika Netflixove serije Oranžna je nova črna.
Profesionalni prvenec Leona Vidmarja, kratki lutkovni animirani film Slovo, je bil premierno prikazan septembra 2016 na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je prejel nagrado vesna za najboljšo animacijo. Film Slovo je bil po premieri prikazan na več kot osemdesetih domačih in mednarodnih filmskih festivalih. Trenutno pripravlja kratki animirani film Kriva pota.

iz prve roke
Film je primeren za celotno družino in govori o univerzalni tematiki – izgubi, to pa je pomembna tema, o kateri se je potrebno pogovarjati. Skoraj vsak od nas se je namreč že kdaj soočil z izgubo ljubljene osebe ali hišnega ljubljenčka. Film bo gledalcem pustil v srcu zavedanje, da se nekoga, ki ga ni več na tem svetu, še vedno lahko spominjamo prek slik, spomina ali domišljije in ga tako prikličemo nazaj. Hkrati gre za zelo poetičen in barvit film, na trenutke tudi komičen.
- Kolja Saksida, producent

kritike
»Te odlične animirane miniature, ki sestavljajo čudovit mozaik filma Zgodbe iz čarobnega vrta, so nastale po literarni predlogi priznanega češkega avtorja Arnošta Goldflama. Vrsta prvin magičnega realizma v njih pa poskrbi, da niso samo skrivnostne, dramatične in žalostne, ampak tudi duhovite in smešne. Vse z okvirno vred so vrhunske v vseh pogledih, odlikujejo jih natančna dramaturgija, doživeta glasovna interpretacija, čarobna fotografija in domiselna režija, ki nikoli ne podleže tako pogosto videnim sodobnim prijemom velikih animiranih uspešnic /…/ Ne, režija Zgodb iz čarobnega vrta organsko sledi natančno, subtilno in tudi duhovito napisanemu scenariju z domišljeno dramaturgijo in z občutkom za najmanjše podrobnosti /…/. Ustvarjalci Zgodb iz čarobnega vrta z režiserjem Leonom Vidmarjem na čelu slovenske ekipe so posneli film, h kateremu se bo brez dvoma vračalo še veliko rodov otrok in tudi odraslih navdušencev, tako kot se vračamo k vsem filmom, ki se vpišejo v kanon svetovnega animiranega filma.«
- Matej Juh, MMC Rtv 

»Film o minevanju in prebolevanju izgube ob krasnih, čarobnih zgodbah, polnih dogodivščin in humorja, ki povsem odstopajo od predvidljive aktualne hollywoodske produkcije, ponudi krasno doživetje za vso družino.
- Tamara Harb, Vikend

»Zgodbe iz čarobnega vrta, ki so kot nekoč Socializacija bika, prvi slovenski animirani celovečerec, nastajale 10 let, so slovensko-slovaško-češko-francoski omnibus lutkovnih animacij o smrti za tiste, ki še ne vedo, kaj je to smrt, animirane lutke pa jih soočijo z neizbežno travmo izgube, konca in minljivosti, a to storijo bolje – sočutnejše, uvidevnejše, lucidnejše, preciznejše – kot katerikoli igrani film. ZA+«
- Marcel Stefančič, Mladina

»Po vizualni in zgodbeni ravni je film eden večjih animiranih presežkov letošnjega leta in čeprav morda ne bo pobral toliko nagrad kot latvijski oskarjevec Valovanje ali pritegnil takih množic kot Netflixova uspešnica K-Pop Demon Hunters, je zaradi kakovosti animacije in univerzalne, čustvene in razgibane zgodbe to film z dolgoletnim, večgeneracijskim potencialom. /…/ Slovenski film, vreden oskarja.«
- Igor Harb, Siol

razstava (do junija 2026)
Vsi, ki bi radi pobližje spoznali zakulisje nastajanja animiranega filma Zgodbe iz čarobnega vrta, bodo lahko svojo radovednost potešili na razstavi v Slovenski kinoteki.
Razstava obiskovalce popelje skozi celoten ustvarjalni proces ter jim podrobneje razkrije tehnike, faze in trike lutkovne stop animacije – od pisanja scenarija, izdelave scenografije in lutk do procesa animiranja, sinhronizacije, posebnih učinkov in končne montaže. Vzajemni popust.

iz prve roke
»Bridki božič razmišlja o ustvarjanju in njegovem razmerju z resničnostjo, z življenjem samim. Pokaže, kako se lahko film upre samemu sebi ter postavi pod vprašaj lastni raison d’être. Ta metafilmska in pirandellovska igra poleg tega odpira vprašanja o etiki pripovedovalca. Ustvarjalec, Raúl, se zateče k avtofikciji, da bi govoril o svojih travmah. Govori o sebi (na prikrit način) ter o tem, kako nanj vplivajo stvari v njegovi okolici (na manj prikrit način). Ali je v življenju drugih kaj, do česar ne bi smel imeti dostopa? Ali pa ima kot ustvarjalec neomejeno pravico, da se napaja iz vsega, kar ga obkroža, saj so življenja drugih del njegovega lastnega in mu zato pripadajo? Kje so meje avtofikcije? Ali jih mora ustvarjalec, ki potrebuje navdih in ga lahko včasih najde le v svojem okolju – tudi (in predvsem) v trpljenju drugih –, res upoštevati?«
– Pedro Almodóvar

kritike
»V Bridkem božiču so ogledala, veliko ogledal, zelo globokih in zelo temnih, predvsem pa so v njem solze. Med prvimi in drugimi je režiser iz La Manche ustvaril svoj najgloblji, najbolj razdrobljen, najbolj neprizanesljiv, najbolj absurden, najbolj kompleksen, najbolj nepopoln (če se popolnost komu sploh še zdi pomembna) in, končno, najboljši film. Če mojstrovino opredelimo kot briljantno utelešenje in posvojitev kanona, je Bridki božič ravno nasprotno – torej antimojstrovina ali nemojstrovina. Toda če mojstrovino razumemo kot sopomenko za tveganje, svobodo in kot drugi izraz za novo, potem je Bridki božič ravno to – zaradi svoje nelagodnosti, zaradi razdrobljenosti, zaradi čezmernosti ter zaradi Bárbare Lennie in Aitane Sánchez-Gijón (ali obratno), dveh kolosalnih igralk, kolosalnih, kadar jočeta, kolosalnih, kadar besnita, kolosalnih, kadar se ena zrcali v drugi. Kolosalnih pred ogledali in za solzami.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Almodóvar vplete eno zgodbo v drugo, preskakuje med njima z osupljivo lahkotnostjo in obe pripelje do virtuoznega, čeprav nenadnega zaključka. Tisto, kar ostane z nami in kar Almodóvar razume ter dramatizira bolje kot katerikoli drug sodobni režiser, je misel, da je dejanje ustvarjanja lahko hkrati tudi dejanje uničevanja, pri čemer najbolj trpijo prav najbližji odnosi. ‘Bridki’ je resnično ključna beseda.«
– Justin Chang, The New Yorker 

»Vsi v Bridkem božiču so izgubili nekaj, česar najbrž nikoli več ne bodo dobili nazaj. Zakonsko zvezo. Otroka. Občutek ustvarjalnega poslanstva. Kot zapoje Chavela Vargas v ključnem trenutku pred koncem filma – tako nenadnim, da se zdi, kot bi Almodóvar svoje like prekinil sredi pogovora: ‘Ljubezen je preprosta stvar, preproste stvari pa pogoltne čas.’ Ta navdušujoče kompleksna poslastica poznejše kariere namiguje, da za fikcijo – in morda samo za fikcijo – takšne omejitve ne veljajo, ter da lahko ‘konec’ celo pomeni začetek nove zgodbe, če ji le damo priložnost. Almodóvar do teh zgodb morda ni imel vedno pravice, a odločitev v resnici nikoli ni bila v njegovih rokah.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Bridki božič, zapleten, večplasten razmislek o ustvarjalni licenci, lastništvu zgodb ter umetnosti, ki posnema življenje, ki posnema umetnost, je tako izrazito almodóvarski, da se gledalec občasno le s težavo prebije v njegovo krožno dvorano ogledal. Tistim, ki jim to uspe, pa film ponuja obilo zabave.«
– Guy Lodge, Variety

»Če bi želeli biti zlobni, bi lahko novi film Pedra Almodóvarja označili za samozadovoljnega. Toda če bi hoteli biti velikodušni, bi ga lahko označili za živahno dekonstrukcijo umetniškega samozadovoljstva. V resnici je oboje.«
– Robbie Collin, Daily Telegraph

»Pozabite na vprašanje o ločevanju umetnika od umetnosti – Bridki božič se sprašuje, ali ni morda umetnik tisti, ki mora spoštovati meje, in kaj pri tem tvega. Almodóvar za razliko od Raúla ni izgubil nič od svoje sposobnosti, da preseneča in izziva.«
– Phil de Semlyen, Time Out

»V opazovanju, kako se Almodóvar z obnovljeno igrivostjo in formalno samozavestjo vrača k znanim temam, je nekaj tiho navdihujočega. Tudi kadar preigrava svoje stare obsesije – performativnost, poželenje, spomin, samomitologizacijo –, ostaja eden redkih režiserjev, ki znajo samorefleksijo navdahniti z glamuroznostjo in hkrati občutkom nevarnosti.«
– Martin Tsai, AwardsWatch 

Program:

Sladko nebo The Sky Was Candy
Anh Tú Nguyen, Nemčija, 2025, 3 min, brez dialoga
Rumen in moder dan v življenju otroka.

Krokarjev brlog Ravenera
Teodor Mladenov Ralev, Bolgarija, 2025, 9 min, brez dialoga
V temnem, razmetanem brlogu živi samotni krokar, odrezan od zunanjega sveta, dokler se v stanovanje nad njim ne vseli živahna slavčica, operna pevka, ki mu poruši skrbno ohranjeni mir.

Dirka prijateljstva The Race of Friendship
Dean Hamer, Hrvaška, 2026, 7 min, brez dialoga 
Začne se tekma, ki bo končno pokazala, kdo je hitrejši: želva ali zajec.

Eci, peci, pec Eeny, Meeny, Miny, Moe!
Andrea Szelesová, Slovaška, 2025, 11 min, brez dialoga
Yiosu, osamljenemu mitološkemu dečku iz oblakov, se spremeni svet, ko pade na Zemljo.

Program:
Animak – Živali na stranišču Animak - Animals on the Toilet
Jaromír Plachý, Češka, 2026, 2 min, brez dialoga
Kaj bi živali počele na stranišču? Preverimo!

Tutti Tutti
Rong-Zuo Zhuang, Tajvan, 2026, 19 min, podnapisi
Rong Chen in Shao Yu med skupnim učenjem igranja na flavto spoznavata več kot le glasbo. Soočita se z različnimi željami glede prihodnosti in odkrijeta pomen prijateljstva ter sodelovanja.

Kopalke The Swimsuit
Amina Krami, Avstrija, 2025, 10 min, podnapisi
Ko kopalke postanejo nepričakovano darilo na vroč poletni dan, se Noa znajde pred nemogočo odločitvijo.

Film s sedmimi zaobljubami A Film with Seven Resolutions
Josh Weissbach, ZDA, 2026, 6 min, podnapisi
Na zadnji dan leta hči vpraša očeta, kaj je njegova novoletna zaobljuba. Prvi dan novega leta začneta snemati film o njenem vprašanju.

Najino kraljestvo Our Kingdom
Chris Ross, Velika Britanija, 2026, 9 min, podnapisi
Nekega dolgega poletnega popoldneva po šoli soseda Becky in Jake drug drugemu ponudita zatočišče.

iz prve roke
»Nekaj časa nazaj sem prebral knjigo z naslovom The Ax. V roke sem jo vzel, ker jo je napisal Donald E. Westlake, avtor romana, po katerem je bila posneta Čistina (Point Blank), eden mojih najljubših filmov vseh časov. Med branjem sem ugotovil, da se identificiram z glavnim junakom – moškim, ki verjame, da je proizvodnja papirja njegovo življenje, naj svet to sprejema ali ne. Podobna čustva tudi sam gojim do filmskega ustvarjanja, zato sem zlahka razumel protagonista, ki ima določene predstave o tem, kaj pomeni biti glava družine in moški ter v skladu s tem tudi živi. Navsezadnje sem tudi sam družinski človek. Ampak takrat še nisem vedel, da bom za snemanje tega filma potreboval dvajset let. /…/ Vsi, ki se trudimo preživeti v današnji kapitalistični družbi, nosimo v sebi globok strah pred izgubo službe in varnosti. Mislim, da sem lahko film Ni druge izbire tako dolgo pripravljal zato, ker so se vsi, ki sem jim zgodbo v teh dvajsetih letih pripovedoval – kjerkoli sem bil, ne glede na državo ali kulturo –, z njo poistovetili. Vedno so rekli: oh, kako aktualna zgodba je to.«
– Park Chan-wook

kritike
»Film Ni druge izbire /…/ je satirična, sarkastična, brutalno precizna demistifikacija srca neoliberalne patologije, ki bi jo lahko vrteli na double-billu z Bong Joon-hojevim Parazitom.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Predstavljajte si, da bi Wes Anderson posnel film z Joaquinom Phoenixom, in dobili boste približno predstavo o napetosti, ki jo ustvari Park Chan-wook v zgodbi, zgrajeni okoli moškega, ki spletkari kot zlobnež iz filma Stari (Oldboy) ali junakinja iz Lady Vengeance – a svoje načrte uresničuje z eleganco kojota iz Cestnega dirkača. Neizčrpen vir fizične komedije. /…/. Briljantna, krvava, mračno komična satira o kapitalizmu. /…/ Film, večji od življenja, a le nekaj neplačanih položnic stran od zamisljive resničnosti.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Slastna črna komedija Ni druge izbire, najnovejši primerek v naraščajočem številu dokazov v prid domnevi, da je Park Chan-wook najbolj eleganten filmski ustvarjalec današnjega časa. /…/ Bolj ko se kaos stopnjuje, bolj precizna postane Parkova režija, medtem ko išče nove, vrtoglave načine, da bi kar najbolje izkoristil posebnosti terena in arhitekture. /…/ Praktično ob vsakem posnetku imamo občutek, da gre prav za tistega, za katerega je Park komaj čakal, da ga bo lahko uprizoril. /…/ Nekako tako kot prizor, v katerem Man-su, nekoč težak alkoholik, ki pa že leta ne pije, končno vzame pijačo v roke in kamera ostane pritrjena na kozarec, medtem ko se prazni, morda tudi film Ni druge izbire pravzaprav le ujame občutek, ki ga imamo mnogi izmed nas, da še vedno stojimo pokonci in da se v resnici nagiba, obrača in odteka svet okoli nas. /…/ Mojstrovina nadzorovanega kaosa.«
– Jessica Kiang, Variety

»Ko se film približuje svojemu krvavemu vrhuncu, se začnejo pripovedne niti in podobe vse bolj prepletati, ali raje: prelivati druga v drugo. Park tako kot v svojih najboljših delih združuje ostro družbeno kritiko z igrivo filmsko inteligenco, rezultati pa so pogosto nadvse vznemirljivi. /…/ Če iščete film, ki ima nekaj pomembnega povedati o naši mračni dobi, si oglejte Ni druge izbire Park Chan-wooka.«
– Leonardo Goi, Notebook

»Zasluge za to, da je čedni, a pogosto patetični Man-su tako privlačen lik, ne gredo le režiserju Parku, ampak tudi čudovitemu Lee Byung-hunu, čigar igralski nastop je učna ura iz napetosti med komedijo in tragedijo.«
– Hannah Strong, Little White Lies

»Ni druge izbire ni le Parkov najbolj smešen film, ampak tudi njegov najbolj human – in za komedijo, ki je tako nasilna kot tale, to ni kar tako.«
– Nicholas Barber, BBC

»Novi film korejskega režiserja Park Chan-wooka se ponaša z njegovo značilno lahkotno fluidnostjo in jekleno samozavestjo ter tistim tipom pripovednega naboja, ki lahko prenese vse vrste narativnih odmikov, spektakularnih akcijskih prizorov in občasnih transu podobnih predajanj skrivnostnim vizijam. Film se začne kot nekakšna komedija studiev Ealing, nato pa se prelevi v portret disfunkcionalne družine, krhke moškosti, krize glavnega hranilca družine in sliko stanja naroda samega.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Film Ni druge izbire je napet, absurden, obupan in trapast – vse hkrati: le redko je kakšen film tako učinkovito združil toliko protislovnih tonov.«
– Robbie Collin, The Telegraph

»Celovečerni film Ni druge izbire /.../ je pretresljiva tragikomedija. Čeprav smo osnovni zaplet videvali zadnja leta v več evropskih filmih, uspe avtorju pregnesti snov, ki temelji na satirično kriminalnem romanu Donalda E. Westlaka, v popolnoma svež filmski organizem, ki je hkrati lokalen in globalen. /.../  Pri ogledu filma cmok v grlu zaduši krohot. Absurd, obup, žalost se križajo s črno komedijo, celo burlesko. Izjemen dokument svojega časa. /.../ Film Ni druge izbire je morda vrhunec že tako presežnega opusa Park Chan-wooka; da ni prišel v izbor za oskarja med tujejezičnimi filmi, je samo še en simptom časa. Pač gre za preveč jedko obsodbo sistema, ki golta ljudi in talente, navrže preveč moralnih dilem in tudi naslov je preveč dvoumen.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

zanimivosti
Park Chan-wook je filmsko priredbo romana The Ax Donalda Westlaka iz leta 1997 načrtoval celih dvajset let. Leta 2005 je Costa-Gavras po knjigi posnel celovečerec z naslovom Le Couperet, film Ni druge izbire, pri katerem sta kot producenta sodelovala Gavrasova žena in sin, pa Park posveča prav njemu.

Tashlinova prekipevajoča satirična ekstravaganca »dobesedno definira, kaj so filmi v petdesetih bili« (kot o enem svojih desetih najljubših vseh časov pravi John Waters). Nad njim se je navduševal tudi Truffaut, Godard pa je zanj celo iznašel besedo »tashlinovski«. Wim Wenders ga je razglasil za svoj najljubši muzikal in »ultimativni pregrešni užitek«, film pa je prispeval svoje celo pri združitvi Paula McCartneyja in Johna Lennona.

zanimivosti
V filmu nastopijo največje rock'n'roll zvezde petdesetih, ki odigrajo svoje najbolj prepoznavne pesmi tistega časa: Little Richard and his Band (The Girl Can't Help It, She's Got It, Ready Teddy), Gene Vincent and his Blue Caps (Be-Bop-A-Lula), Eddie Cochran (20 Flight Rock), Edmond O'Brian (Rock Around the Rock Pile), Julie London (Cry Me a River), Johnny Olenn (My Idea of Love, Ain't Gonna Cry No More), The Treniers (Rockin' is Our Bizness), The Platters (You'll Never, Ever Know), Fats Domino (Blue Monday), Abbey Lincoln (Spread the Word), The Chuckles (Cinnamon Sinner), Nino Tempo (Tempo's Tempo), Eddie Fontaine (Cool It, Baby).

»Punca ni nič kriva še vedno sodi med največje glasbene filme. [Rock 'n' roll] muzikale so do takrat obravnavali le kot B filme ali pa [rock 'n' roll] glasbo uporabljali zgolj kot temo, npr. v Džungli v šoli (Blackboard Jungle). Ali pa tiste male črno-bele produkcije z Alanom Freedom in veliko tistega, kar so imeli za 'črnske točke' … Ti ljudje so bili naši idoli in vselej smo menili, da niso dobili zasluženega priznanja – vse dokler nismo videli filma Punca ni nič kriva. /…/ Ta film imam še vedno zelo rad.«
- Paul McCartney

»Seveda sem hotel biti Little Richard. Idejo za brke sem dobil prav pri njem. Čeprav imata v filmu dva moška brke, kot so moji: tip od Plattersov na skrajni levi jih ima tudi.«
- John Waters

portret avtorja
»Frank Tashlin je v Hollywoodu zrežiral in napisal triindvajset komedij, napisal in ilustriral tri otroške knjige in naredil vsaj štirideset risank, vključno s tisto, ki je navdihnila bujno Baby iz filma Kdo je potunkal zajca Rogerja [Who Framed Roger Rabbit]. /…/ Če so komedije Lubitscha, Hawksa, McCareyja in Capre poosebljale trideseta, komedije Prestona Sturgesa pa štirideseta, so bila Tashlinovi filmi popolno utelešenje petdesetih. To niso bili lepi časi in preštevilni kritiki za kičasto in bleščečo fasado žal niso videli pogosto grenke in krute satire. Film Punca ni nič kriva, grotesken pogled v prvo rock'n'roll obdobje /…/, je v svoji namerni grdoti skoraj tragičen. Še toliko bolj, če veš, kako je Frank občudoval lepoto.«
- Peter Bogdanovich, The Possum's Smile

kritike
»Punca ni nič kriva je zelo smešna komedija v ritmu rock'n'rolla. Na prvi pogled se zdi, da se je producent/režiser/scenarist osredotočil predvsem na to, da bi ustvaril zabavo za mlade – naloga, ki jo je izpeljal do popolnosti. Vseeno pa se poraja sum, da se je hkrati nekoliko ponorčeval iz plesne mrzlice. V filmu je toliko vizualnih šal in fizičnih gagov, vključno s tistim z Jayne Mansfield in dvema steklenicama z mlekom, da bodo moški vseh starosti dobili sporočilo.«
- Variety (31. 12. 1955)

»S hvalo bom kratek. Punca ni nič kriva je več kot dober film, več kot smešen film, več kot izvrstna parodija; je prava mojstrovina svojega žanra. /…/ Preden sem končal tale zapis, sem imel film priložnost videti trikrat. Kot vsi veliki filmi je z vsakim novim ogledom lepši in boljši. Smejiš se manj, a ga imaš vsakič raje in vsakič te bolj gane.«
- François Truffaut, Les Films de ma vie

»Frank Tashlin ni prenovil hollywoodske komedije. Naredil je veliko več. Filma Hollywood ali propad in Zgodilo se je neke noči ali pa Punca ni nič kriva in Načrt za življenje se ne razlikujeta v stopnji, pač pa v vrsti. Z drugimi besedami: Tashlin ni prenavljal, ampak ustvarjal. Ko boste odslej govorili o komediji, zato ne recite ‘chaplinovska’, pač pa jasno in glasno: ‘tashlinovska’.«
- Jean-Luc Godard, Cahiers du cinéma (julij 1957)

»Sredi petdesetih je ameriška popularna kultura doživela silovit razvoj, ki so ga spodbudile nova blaginja in nove tehnologije. In s tem razvojem – televizija, stripi, LP plošče in widescreen filmi – se je rodila izjemna generacija satirikov. Ti si niso izbirali običajnih tarč, kakršne so seks, politika ali modne kaprice, pač pa so svojo ost usmerili proti oblikam in neizvirni vsebini zabave same. /…/ V Hollywoodu je bil najpomembnejši pripadnik nove šole satirične komedije Frank Tashlin. /…/ Satirik pa je nujno tudi moralist, in naj so ga pretirane podobe ameriške popkulture še tako zabavale, je bil Tashlin hkrati prepričan, da je treba zavrniti iluzije potrošništva v korist resničnosti človeških čustev. Bolj kot večina sodobnikov je razumel, kako nas lahko naše lastne želje izdajo in kako preprosto je z njimi manipulirati, da bi nam nekaj prodali. /…/ Najbolj absurden lik v Tashlinovih komedijah ni blondinka z velikim oprsjem, ampak patetičen moški v čistem, nebogljenem stanju vzburjenosti, nenehno vzdražen v erotiziranem okolju. Frank Tashlin je umrl leta 1972; svet, ki ga je satiriziral, pa je še vedno tu, v nekaterih pogledih celo bolj kot kadarkoli prej.« 
- Dave Kehr, The New York Times

»[Filma Punca ni nič kriva in Sla za moškim (Will Success Spoil Rock Hunter?)] ponavadi označujejo za Tashlinova največja dosežka. /…/ Tashlin je Jayne Mansfield skozi vso svojo kariero uporabljal kot utelešenje baročnega blišča petdesetih in obenem njihovo slikovito satiro. Zlasti omenjena filma razkrivata njegov protisloven odnos do sodobnega sveta z izredno silovitostjo. Seksi humorja, ki je postal nekakšen Tashlinov zaščitni znak, Jayne Mansfield ne manjka ne v prvem ne v drugem filmu; poleg tega pa se ostrina nihilistične satire, ki jo tako drzno razodeva The World That Isn’t, tu znova pojavi, a v nekoliko manj ostri obliki.«
- Ethan de Seife, Senses of Cinema

»Kvintesenca rock filma petdesetih vključuje sedemnajst točk, med njimi legendarne nastope Fats Domina, Plattersov, Little Richarda in Gena Vincenta – čeprav morda največji glasbeni trenutek nastopi, ko Eddie Cochran energično odpoje 20 Flight Rock. Zgodba je precej jedka satira na PR svet rocka in oglaševanja /…/.«
- David Pirie, Time Out

iz prve roke
»Pri pisanju scenarijev vedno mislim na igralce, s katerimi bi rad sodeloval pri oblikovanju likov. In pomislil sem, da bi bilo kul narediti film, v katerem bi Tom Waits igral očeta Adama Driverja. Tako se je vse skupaj začelo. /…/ Oče mati sestra brat je nekakšen antiakcijski film; njegov zadržani in tihi slog je zasnovan tako, da omogoča kopičenje malih podrobnosti – skoraj kot cvetje, skrbno urejeno v tri elegantne aranžmaje. /…/ S filmom nisem skušal povedati nič posebnega – želel sem le brez obsojanja opazovati te nepopolne ljudi, ki so nam nekako pri srcu. Ko smo končali s snemanjem, sem veliko razmišljal o tem, kako starši zaradi različnih razlogov niso odkriti do svojih otrok. To se mi je zdelo zelo zanimivo. /…/ Jehnny Beth iz benda Savages /…/ je v nekem intervjuju rekla: ‘Umetnosti ni treba govoriti o politiki, da bi bila politična ali da bi spremenila svet. Umetniki so tu zato, da nas odprejo, nam pomagajo, da se počutimo bolj povezani z drugimi ljudmi, in da v nas prebudijo empatijo. To je naloga umetnosti.’ Pomislil sem: uau, škoda, da tega nisem rekel jaz. /…/ Če nekaj ne govori neposredno o politiki, to še ne pomeni, da ni politično. Zame je na primer politično, da braniš empatijo. Joeja Strummerja sem zadnjič videl približno pet tednov pred njegovo smrtjo. Bilo je v New Yorku. Imel sem gripo ali nekaj takega, zato me je iz restavracije pospremil domov. Pred mojimi vrati se je ustavil, me pogledal v oči in rekel nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Rekel je: ‘Jim, naša naloga je, da branimo empatijo za vsako ceno in da živimo groovy življenje.’ Potem je odkorakal v dež in tisto poletje, pet tednov pozneje, umrl. Naslednjič sem ga videl na njegovem pogrebu v Londonu, v krsti. Trudim se živeti po tem načelu. Za vsako ceno braniti empatijo. In živeti groovy življenje. Delati skušam oboje. Uživati v čudnosti življenja, hkrati pa pri svojem delu braniti empatijo.«
– Jim Jarmusch

kritike
»Jarmusch že tako dolgo počne svojo stvar, da ga včasih jemljemo za samoumevnega. Potem pa pride s tako subtilnim in čudovitim, tako edinstvenim in popolnim filmom, kot je Oče mati sestra brat, in nam tiho vzame sapo. Kakšen užitek je gledati študijo družinskih odnosov, ki se tako popolnoma izogne vsem klišejem, čustveni preračunljivosti in banalni ‘identifikaciji’, tisti najbolj obrabljeni izmed pričakovanih lastnosti nekega filma. /…/ Film izžareva zrelost, modrost in sočutje, značilne za pozna dela umetnika, ki se je udobno namestil v bolj kontemplativnem obdobju življenja. Zdi se, da Jarmuschu na tej točki ni treba ničesar več dokazovati, vendar ima še veliko povedati. /…/ Oče mati sestra brat je edinstven portret družin in njihovih pomanjkljivosti, tako zabavnih kot živce parajočih, z izjemno igralsko zasedbo, ki se povsem zlije s svojimi vlogami. Vsi igralci so tako dobri, da bi bilo nepravično koga izpostavljati. Film je poln topline in širokosrčnosti, tudi kadar ljudje na platnu enega in drugega kažejo bolj malo. In za tridelno delo je po zaslugi nežnih niti melanholije, ki ga prepredajo, čudovito fluiden. Podobno kot Paterson je to film, ki zaradi svoje preprostosti, prisrčnosti in neolepšane vsakdanjosti deluje skorajda kot čudež.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Film je ravno toliko umirjen in zadržan, kot bi od Jarmuscha pričakovali, hkrati pa ga preveva nekakšna ganljiva ranljivost, ki nadomesti navihan suhi humor, tako značilen za mnoge druge njegove filme. /…/ Delo, ki ga Jarmusch imenuje svoj ‘tihi film’, govori glasno in jasno iz srca.«
– Nicolas Rapold, Sight and Sound

»Jarmusch je film Oče mati sestra brat /…/ imenoval antiakcijski, toda če ga pogledate dovolj pozorno in se prepustite njegovemu lagodnemu tempu, boste ugotovili, da je v njem več akcije kot v večini tako imenovanih akcijskih filmov, pa čeprav se ta dogaja zunaj platna, pod površjem, v neizgovorjenem. Režiser se skozi zaveso potlačenih čustev prebija kot skrajno osredotočen samuraj, vihteč svojo katano v počasnem posnetku /…/, kitarski soundtrack, ki ga je napisal sam, pa nas medtem vabi, da se ustavimo in povohamo vrtnice. /…/ Film je približno tako suh kot listi fizičnega izvoda kratkih zgodb, ki ga imate radi že od otroštva. Tu ni protagonistov in antagonistov, so le ljudje, ki se pomikajo skozi življenje, medtem ko Jarmusch lovi njihove trenutke, podobno kot je David Lynch nekoč kakor ribe v potoku lovil ideje. To je film, ki bi ga Lynch cenil: poln ekscentričnega humorja in povsem zadovoljen, da se na vratih ali hišnem pragu zadržuje toliko časa, dokler nekdo ne prekine neprijetne tišine – ali pa tudi ne. /…/ Jarmuschev skoraj perverzno minimalistični trio kratkih zgodb vam na prvi pogled morda ne daje ničesar, a če se boste prepustili njegovim kul vibracijam, vam bo na koncu dal vse.«
– Ryan Lattanzio, IndieWire

»Jarmusch nam s svojim najnovejšim filmom, očarljivim, nežnim, tihim triptihom na temo družine, ponuja nekaj novega in osebnega. /.../ Film nas vrača k staremu vprašanju: kdo so oziroma so bili naši starši? Ali so pred našim rojstvom živeli resnično življenje, ki ga ne bomo nikoli razumeli? In ali je tudi našim življenjem usojeno, da jih naši otroci izbrišejo, jih naredijo nepomembna, spremenijo v tabu? /…/ Morda boste film gledali v pričakovanju krize ali spopada: nekakšne eksplozije čustev ali strastne zahteve po iskrenosti. Toda zgodilo se ne bo nič od tega. Našli boste le zadovoljstvo in mir, sprejemanje in zenovsko preprostost, ki bodo očistili vaše cinefilske brbončice /…/. Prava poslastica.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Film Oče mati sestra brat, Jarmuschev tematski park družinskih vrednot (Jarmuscheva Resnična zgodba, The Straight Story, če hočete), sestavljajo tri epizode. /.../ Kot da so najbolj katarzične tiste besede, ki jih ne izrečejo, a nikoli ne vedo, česa niso izrekli. Kot da je izguba stika pogoj, da drug drugega sploh začutijo - in da se imajo v tej »noči na Zemlji« perverzno fajn. Kot da jim je nerodno, ker vedo, da te človečnost mine. Kot da jih je sram, ker se starajo. V vsaki epizodi ima nekdo uro Rolex, za katero trdi, daje ponaredek - a vendarle kaže čas. Jarmuschu pa se nikamor ne mudi. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Triptih zgodb lahko primerjamo z avdiovizualno izvedbo Bachove fuge na motiv družinskih vezi. /.../ Film je učna ura spoja stila in vsebine. V scenarističnem smislu je treba poudariti dragoceno lekcijo o tem, da je tisto, česar kot pisec ne poveš oziroma kar zamolčiš, lahko enako pomembno kot tisto, kar vidimo in slišimo na platnu. Gledalce film povabi, da sam sestavi drobce zgodbe oziroma ozadja likov in družinskih preteklosti, ki se tako ali tako povezujejo v celoto kot mozaik spominov in ne nujno objektivne interpretacije. Pomanjkanje stila pa Jarmuschu nikoli ni bilo mogoče očitati. /.../ Jarmuscha seveda ne zanima vprašanje sreče ali nesreče, njegov pristop je nekaj, čemur bi lahko rekli sladko neugodje in v tem prikazu zatikanja družinskih odnosov, medgeneracijskega nerazumevanja ter mask, ki si jih ob srečanjih nadevamo, in stvari, ki si jih zamolčimo, je res vrhunski. V filmu Oče mati sestra brat ni grenkobe ali obsojanja, prej gre za modrost sprijaznjenja. Tako je pač to. Hitchcock je dejal, da njegovi celovečerni filmi niso rezine življenja, ampak kos torte. Zadnji Jarmuschov film pa je nekje vmes, sestavljen iz vsakdanjih koščkov, aranžiranih kot sladica.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

iz prve roke
»Tematsko je film kritika Zahoda, ki se nenehno zapleta v lastne ideološke mreže, se spotika ob vsako izrečeno besedo in banalno meri moči, medtem ko tako resna vprašanja, kot je genocid, zdrsnejo v zgolj še en verbalni spopad ideologij. Nastal je v dveh snemalnih dneh, od prve ideje do zaključka pa so minili zgolj trije meseci. Zavestno smo se odločili za tak pristop: včasih prav dolgotrajni produkcijski postopki ubijejo ustvarjalni zanos in izpraznijo prvotno idejo filma. Tokrat smo želeli delati hitro, neposredno in brez kompromisov.«
– Žiga Virc

kritike
»Film Zemljo krast je spretno prilagojen času in prostoru: masaker namiguje na Palestino in genocid, otroška igra "zemljo krast" pa z aktualno geopolitično situacijo po vsem svetu … Tu so še teme politične korektnosti, zapovedane sočutnosti, helikopterske vzgoje naših sončkov in drugih ne-problemov urejenega meščanskega življenja. Pravzaprav je film najboljši v tem satiričnem zarezu v medosebne odnose in njihove razpoke, v drobne banalnosti, ki prerastejo v spore in zamere, v tekmovanje egov in v nabirajoče se frustracije vsakdanjosti, ki ostanejo trajno nepredelane na oltarju spodobnosti. Tako pač to gre. /.../ Zemljo krast odlično prikaže zagatno dejstvo, da v našem svetu ne moreš zmagati; da civilizacija temelji na nezadovoljstvu, družbeno vezivo so pa prikrite laži. Vedno je za vogalom nek problem in če ga ni, si ga moramo pa izmisliti sami. Pod našim tlakom se skrivajo ostanki umorov oziroma trupel, za katere se delamo, da ne vemo, in o tem ne govorimo svojim bližnjim. Ni treba ravno v Palestino – kakšen množičen masaker najdemo tudi pri nas. Zelo slovenski film, pravzaprav, v več pomenih te fraze.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

»Scenarij Ize Strehar uspešno nadgrajuje humor in preobrate, ob tem pa ves čas ostaja na ravni povsem prepričljivih dialogov, tako da se večino filma počutimo, kot da gledamo pogovore, pri katerih smo že sodelovali. Kljub pogosto trivialnim temam pogovora ti niti za trenutek ne postanejo dolgočasni, saj režiser Žiga Virc odlično izkoristi kamero in montažo pri gradnji napetosti in vzdušja. Veliko je tudi na igralski zasedbi /.../. Ustvarijo namreč dovolj prepričljive in doživete like, da se bo marsikateri mladi starš hitro našel v njih oziroma jih bo prepoznal kot ljudi, s katerimi je prišel v stik prek svojih otrok.
In to je tudi glavni čar tega filma. Odrasli si večino prijateljev in znancev izberemo sami, ampak ko se znajdemo v vlogi starša, smo nenadoma "prisiljeni" v druženje s starši otrok, ki so všeč našemu. Te interakcije so lahko fascinantne in kot s scenarijem dokaže Iza Strehar, so odličen material tako za komedijo kot za dramo, za gradnjo napetosti in vzbujanje nelagodja. In so odlična odskočna deska za povsem resne razprave o stanju družbe.«
– Igor Harb, Siol.net

portret avtorja
Žiga Virc, rojen leta 1987 v Novem mestu, je na ljubljanski AGRFT diplomiral iz filmske in televizijske režije. Pozornost je vzbudil že z diplomskim filmom Trst je naš!, širšo prepoznavnost pa dosegel z igrano-dokumentarnim celovečercem Houston, imamo problem!, zgodbo o domnevnem ameriškem nakupu tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa v zgodnjih šestdesetih. Film je osvojil vesno za najboljši celovečerec, se kot slovenski kandidat potegoval za nominacijo za oskarja ter v Kinodvoru postal najbolj gledan film leta 2016. V Kinodvoru smo si lahko ogledali tudi arhivski dokumentarec Poletje ’91 (2021), svež in neobremenjen vpogled v vsakdanjik prebivalcev Slovenije na križišču zgodovine.