{"id":9503,"date":"2022-07-22T13:20:56","date_gmt":"2022-07-22T11:20:56","guid":{"rendered":"http:\/\/localhost\/apps\/kinodvor\/index.php\/film\/nebo-nad-berlinom\/"},"modified":"2022-07-22T13:21:43","modified_gmt":"2022-07-22T11:21:43","slug":"nebo-nad-berlinom","status":"publish","type":"movie","link":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/film\/nebo-nad-berlinom\/","title":{"rendered":"Nebo nad Berlinom"},"content":{"rendered":"

zgodba<\/strong>
Na strehah visoko nad Berlinom so angeli, nevidna in so\u010dutna bitja, ki sli\u0161ijo najbolj skrite misli obi\u010dajnih ljudi. Tudi Damiel (Bruno Ganz) in Cassiel prislu\u0161kujeta bole\u010dinam in bojaznim smrtnikov. A ko se Damiel zaljubi v prelepo cirku\u0161ko artistko Marion, se sklene odre\u010di svoji nesmrtnosti in postati \u010dlovek. Skozi preobrazbo ga vodi Peter Falk, ki v filmu odigra samega sebe.<\/p>\n

Hipnoti\u010dna simfonija velemesta in melanholi\u010dna elegija za Berlinom na predve\u010der padca zidu predstavlja re\u017eiserjevo vrnitev v domovino, saj gre za Wendersov prvi nem\u0161ki film po osmih letih v Ameriki. Nebo nad Berlinom<\/strong>, navdihnjen z Rilkejevo poezijo, posve\u010den Ozuju, Truffautu in \u00bbdrugim padlim angelom\u00ab ter posnet v omamni \u010drno-beli in barvni fotografiji Henrija Alekana, je Wendersu prinesel nagrado za najbolj\u0161o re\u017eijo v Cannesu leta 1987.<\/p>\n

iz prve roke<\/strong>
\u00bbKot zadnji se je angelskim vrstam pridru\u017eil Peter Falk. Njegova vloga je predstavljala neke vrste komedijski element: lik je moral biti zelo znana osebnost, za katero bi gledalec postopoma ugotovil, da je bila neko\u010d angel. Najprej sem pomislil na slikarje, pisatelje, celo politike, na nekoga, kot je Willy Brandt, toda s temi ljudmi ne more\u0161 snemati. In moral je biti nekdo, ki je tako slaven, da ga v hipu prepozna\u0161 in si re\u010de\u0161: ‘Aha, torej je tudi on angel \u2026’ <\/em>Nazadnje sem za\u010del razmi\u0161ljati o igralcih in nato, po sili razmer, o ameri\u0161kih igralcih. Samo ti so svetovno znani. Nekega ve\u010dera sem poklical Petra Falka in mu povedal svojo \u010duda\u0161ko zgodbo o angelih varuhih, cirkusih, artistki na trapezu in ameri\u0161kem igralcu, ki o\u010dara svoje nekdanje tovari\u0161e. Za trenutek je bilo vse tiho, nato pa me je vpra\u0161al, \u010de mu lahko po\u0161ljem scenarij. Odvrnil sem: ‘Ne, o tem biv\u0161em angelu nimam ni\u010d napisanega. Ne morem ti poslati niti ene same strani, obstaja samo kot ideja.’ <\/em>To mu je bilo v\u0161e\u010d. \u010ce bi mu poslal scenarij, bi vlogo morda zavrnil. Namesto tega pa je rekel: ‘Oh, tako sem \u017ee delal, s Cassavetesom, in po pravici povedano veliko raje delam brez scenarija.’<\/em>\u00ab
– Wim Wenders, oktober 1987 (izvorno objavljeno v Die Logik der Bilder: Essays und Gespr\u00e4che<\/em>, 1992)<\/p>\n

kritike<\/strong>
\u00bbFilm preveva sanjsko, oto\u017eno in meditativno razpolo\u017eenje. Ne zdrvi na vrat na nos v zaplet zgodbe, temve\u010d je potrpe\u017eljiv kot njegovi angeli. \/\u2026\/ Kakor ve\u010dina re\u017eiserjev, ki snemajo dalj\u0161e filme, tudi Wenders ni perfekcionist. V film vklju\u010di tisto, kar bi perfekcionist izpustil, zaradi neotipljivih razlogov, ki so zanj pomembnej\u0161i od brezhibnosti. Vzemimo za primer prizor, v katerem cirku\u0161ka artistka (Solveig Dommartin) prvi\u010d sre\u010da Petra Falka pri kiosku s kavo. Vede se skoraj bedasto, kot igralka, ki navdu\u0161eno spozna zvezdnika s televizije; ton njenega glasu in telesna govorica poru\u0161ita realizem prizora. Oba sta videti kot med nekak\u0161no slabo pripravljeno improvizacijo. V smislu takoj\u0161njih potreb filmske zgodbe je ta prizor morda ‘slab’ \u2013 toda ali poseduje lastno \u017eivljenje? Seveda, zaradi istih razlogov, ki botrujejo njegovim napakam. Filmi so trenutki \u010dasa, in ta je trenutek, za katerega sem hvale\u017een.<\/p>\n

Nebo nad Berlinom <\/strong>je eden tistih filmov, ki so kritikom bojda v\u0161e\u010d, ker so ezoteri\u010dni in te\u017eki. ‘Ni\u010d se ne zgodi, pa film vseeno traja dve uri in v njem je veliko kompleksne simbolike,’ <\/em>tarna spletni kritik Peter van der Linden. Morda se bo neko\u010d, ko bo \u010das dozorel, vrnil k filmu in sprevidel, da se v njem zgodijo neverjetne, osupljive re\u010di ter da simbolika lahko u\u010dinkuje, samo \u010de je o\u010ditna. Zame je film kot glasba ali slikarska krajina: v mojih mislih ustvari prazen prostor, v katerem lahko razmi\u0161ljam o vpra\u0161anjih. Nekatera si zastavi film sam: ‘Zakaj sem jaz jaz in zakaj ne ti? Zakaj sem tu in zakaj ne tam? Kdaj se je za\u010del \u010das in kje se kon\u010da prostor?’<\/em>\u00ab
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times <\/em><\/p>\n

\u00bbFilm o Padcu in Zidu, poln osupljivo hipnoti\u010dnih podob. \/\u2026\/ Malo je filmov, ki so tako bogati, tako mikavni ali tako ambiciozni.\u00ab
– Geoff Andrew, Time Out<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Hipnoti\u010dna simfonija velemesta in melanholi\u010dna elegija za Berlinom na predve\u010der padca zidu predstavlja re\u017eiserjevo vrnitev v domovino, saj gre za Wendersov prvi nem\u0161ki film po osmih letih v Ameriki. Nebo nad Berlinom, navdihnjen z Rilkejevo poezijo, posve\u010den Ozuju, Truffautu in \u00bbdrugim padlim angelom\u00ab ter posnet v omamni \u010drno-beli in barvni fotografiji Henrija Alekana, je Wendersu prinesel nagrado za najbolj\u0161o re\u017eijo v Cannesu leta 1987.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":9504,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/9503"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/9504"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=9503"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}