{"id":9343,"date":"2020-01-03T13:13:39","date_gmt":"2020-01-03T12:13:39","guid":{"rendered":"http:\/\/localhost\/apps\/kinodvor\/index.php\/film\/jaz-daniel-blake\/"},"modified":"2020-01-03T13:43:43","modified_gmt":"2020-01-03T12:43:43","slug":"jaz-daniel-blake","status":"publish","type":"movie","link":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/film\/jaz-daniel-blake\/","title":{"rendered":"Jaz, Daniel Blake"},"content":{"rendered":"

zgodba<\/strong>
Newcastle, Velika Britanija. Devetinpetdesetletni Daniel Blake, ki je vse \u017eivljenje delal kot tesar, zaradi zdravstvenih te\u017eav zdaj prvi\u010d potrebuje pomo\u010d dr\u017eave. Spoprijatelji se s Katie, mlado materjo samohranilko z dvema otrokoma, ki ji v mestu ravno dodelijo socialno stanovanje. Daniel in Katie se znajdeta v birokratskem labirintu socialnih institucij, za katere se zdi, da v vseh prosilcih za pomo\u010d vidijo le prevarante in lenuhe.<\/p>\n

Ken Loach, neutrudni kronist delavskega razreda, se vra\u010da z zna\u010dilno strastnim in brezkompromisnim filmom o mo\u010di so\u010dutja in solidarnosti v boju proti birokratski brezbri\u017enosti sistema. Veteranski re\u017eiser, ki je danes aktualen kot \u0161e nikoli, je z zadnjega festivala v Cannesu odnesel svojo drugo zlato palmo.<\/p>\n

iz prve roke<\/strong>
\u00bbIzhodi\u0161\u010de je bila zgodba o ljudeh, ki sku\u0161ajo pre\u017eiveti. A liki in situacije morajo biti utemeljeni v resni\u010dnem \u017eivljenju. \u010ce pogledamo dovolj pozorno, lahko vidimo, kako premi\u0161ljeno kruta je dr\u017eava pri zagotavljanju socialne podpore ljudem, ki jo tako obupno potrebujejo, in kako uporablja birokracijo \u2013 njeno namerno neu\u010dinkovitost \u2013 kot politi\u010dno oro\u017eje: ‘To se ti bo zgodilo, \u010de ne bo\u0161 delal; \u010de ne bo\u0161 na\u0161el dela, bo\u0161 trpel.’ Jeza, ki smo jo ob tem \u010dutili, je bila motiv za film. \/\u2026\/ Koncept je znan ve\u010dini izmed nas: gre za frustracijo in \u010drno komedijo, ki prideta na dan ob spopadanju z birokracijo. Ta je tako izrazito nesmiselna, tako o\u010ditno zasnovana z namenom, da nas spravi ob \u017eivce. \u010ce o tem spregovori\u0161 iskreno in \u010de zna\u0161 odnos ljudi na drugi strani mize ali telefona brati med vrsticami, bi se morala pokazati vsa komi\u010dnost, krutost in \u2013 navsezadnje \u2013 tragedija situacije. ‘Revni so sami krivi za svojo rev\u0161\u010dino’ \u2013 ta misel \u0161\u010diti mo\u010d vladajo\u010dega razreda.\u00ab
– Ken Loach, re\u017eiser<\/p>\n

\u00bbDana in Katie so navdihnile stotine mo\u0161kih, \u017eensk in otrok, ki so z nami delili svoje intimne zgodbe. \/\u2026\/ Hrana. Toplota. Streha nad glavo. Osnovne re\u010di, odkar obstaja svet. Vedeli smo, da mora biti ta film surov. Elementaren.\u00ab
– Paul Laverty, scenarist<\/p>\n

portret avtorja<\/strong>
Ken Loach (1936, Nuneaton) se je na Oxfordski univerzi, kjer je \u0161tudiral pravo, prvi\u010d sre\u010dal z gledali\u0161kim delom. Filmsko pot je za\u010del leta 1963 kot pomo\u010dnik re\u017eije pri BBC. O avtorjevi ob\u010dutljivosti za pere\u010da socialna vpra\u0161anja\u00a0ter nagnjenosti k socialnemu realizmu\u00a0in naturalisti\u010dnemu slogu pri\u010da \u017ee prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play<\/strong> z naslovom Cathy Come Home <\/strong>(1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mre\u017ee BBC, je v umetni\u0161kem in dru\u017ebenem pogledu neizmeren. Sledili sta prvi filmski produkciji Poor Cow<\/strong> (1967) in Kes<\/strong> (1969). \u010ceprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot re\u017eiser celove\u010dernih igranih filmov, pa se je Loach \u0161e nadaljnji dve desetletji vra\u010dal k televizijskemu delu. Odlo\u010dilen preboj mu je prinesel film Sodrga<\/strong> (Riff-Raff, 1990), naturalisti\u010dni portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najbolj\u0161i film. \u017de leta 1995 je isto nagrado prejelo \u0161e avtorjevo delo De\u017eela in\u00a0svoboda<\/strong> (Land and Freedom<\/strong>) na temo \u0161panske dr\u017eavljanske vojne. Film Veter, ki trese je\u010dmen <\/strong>(The Wind That Shakes the Barley<\/strong>) je bil leta 2006 nagrajen s cansko zlato palmo. V Kinodvoru smo si lahko ogledali komi\u010dno dramo I\u0161\u010de se Eric <\/strong>(Looking for Eric<\/strong>, 2009)<\/strong>, zarotni\u0161ki triler Irska pot<\/strong> (Route Irish<\/strong>, 2010), komedijo Angelski dele\u017e <\/strong>(The Angels’ Share, 2012), dokumentarec Duh leta ’45 <\/strong>(The Spirit of ’45, 2013) <\/strong>in Jimmyjev dom <\/strong>(Jimmy’s Hall, 2014). <\/strong>S filmom Jaz, Daniel Blake <\/strong>se je re\u017eiser \u017ee trinajsti\u010d uvrstil v tekmovalni spored festivala v Cannesu in si prislu\u017eil drugo zlato palmo.<\/p>\n

Loachevi filmi so po\u017eeli \u0161tevilne lovorike najpresti\u017enej\u0161ih mednarodnih filmskih festivalov in doma\u010de nagrade BAFTA, leta 2009 pa je re\u017eiser prejel nagrado Evropske filmske akademije za \u017eivljenjsko delo. Avtorjeva dela so \u010dustveno neposredna, aktualna in anga\u017eirana. Kljub pretanjenemu \u010dutu za socialno ter politi\u010dno realnost pa je tisto, kar poganja kri po \u017eilah Loachevih filmov, neuklonljivi \u010dlove\u0161ki duh.<\/p>\n

kritike<\/strong>
\u00bbKen Loach je vedno znal izkoristiti svoj dar za komedijo \u2013 celo v najbolj polemi\u010dnih delih. \/\u2026\/ Re\u017eiserjev najnovej\u0161i film, ki je hkrati eden njegovih najbolj\u0161ih, od za\u010detka do konca pre\u017eema humor. Politiko var\u010devanja prikazuje kot absurdno in hkrati podlo ‘monumentalno farso’ (kot se izrazi naslovni lik), kar bi bilo morda sme\u0161no, \u010de ne bi bilo tako resni\u010dno. \/\u2026\/ Film se upira tako komentarju kot kli\u0161ejem in namesto tega z ob\u010dasnimi zatemnitvami ponuja prilo\u017enost za razmislek. Jaz, Daniel Blake<\/strong> \u2013 tako kot njegov junak \u2013 zahteva, da ga vidimo.\u00ab
– Pamela Hutchinson, Sight & Sound<\/em><\/p>\n

\u00bbZaradi globokega so\u010dutja do obupanih in zatiranih se zdi Loach kot ustvarjen za film o trenutnem ekonomskem stanju. Jaz, Daniel Blake<\/strong> \/\u2026\/ pripoveduje zgodbo z neustra\u0161no neorealisti\u010dno preprostostjo, ki se\u017ee naravnost do neposrednosti in pristnosti Vittoria De Sice. \/\u2026\/ Tiha lepota pri\u010dujo\u010dega dela \u2013 ene redkih politi\u010dnih dram, ki se dotakne srca \u2013 je v tem, da popolnoma verjamemo v ljudi, ki stojijo pred nami \/\u2026\/. In ko je filma konec, imamo ob\u010dutek, da jih ne bomo pozabili.\u00ab
– Owen Gleiberman, Variety<\/em><\/p>\n

\u00bbTa mo\u010dna parabola o pomanjkljivostih sistema socialne pomo\u010di se izogne ironiji in cinizmu, svoje nesre\u010dne like pa obravnava s humorjem in \u010dlove\u010dnostjo. \/\u2026\/ Film in osrednja lika sta mi priklicala v spomin vrstico iz Dickensove Puste hi\u0161e<\/em>: ‘\u017div krst ne ve, kaj je siromak siromaku: to vedo le reve\u017ei sami in bog.’ Loach \u017eeli to v\u00e9denje raz\u0161iriti ter nam pokazati, da za rev\u0161\u010dino ni odgovoren bog, pa\u010d pa mi sami. Lahko jo razumemo in nekaj ukrenemo.\u00ab
– Peter Bradshaw, The Guardian<\/em><\/p>\n

\u00bbPol stoletja po Cathy Come Home<\/strong> in desetletje po Vetru, ki trese je\u010dmen<\/strong> je Ken Loach ustvaril morda najbolj\u0161i film po omenjenem dobitniku zlate palme. \u010ceprav nedvomno dr\u017ei, da Lavertyjev scenarij in Loacheva zna\u010dilno neposredna re\u017eija ne prina\u0161ata veliko presene\u010denj, pa je ravno tako nemogo\u010de zanikati skrajno aktualnost in \u010dustveno mo\u010d pri\u010dujo\u010dega filma.\u00ab
– Geoff Andrew, Sight & Sound<\/em><\/p>\n

\u00bbLoach ustvari pretresljivo tragikomi\u010dno dramo \/\u2026\/, ki spaja brez\u010dasno \u010dlove\u010dnost iz najbolj\u0161ih del bratov Dardenne z \u017ego\u010do aktualnostjo Loacheve lastne mojstrovine iz leta 1966, Cathy Come Home<\/strong>.\u00ab
– Mark Kermode, The Observer<\/em><\/p>\n

\u00bbPresunljiva obto\u017eba poni\u017eujo\u010dih u\u010dinkov neoliberalne ekonomije na \u010dlove\u0161ka \u017eivljenja.\u00ab
– Daniel Fairfax, Senses of Cinema<\/em><\/p>\n

\u00bbTo je Loach \u2013 humorist, re\u017eiser, aktivist \u2013, ki strelja z vsemi topovi.\u00ab
– Bilge Ebiri, The Village Voice<\/em><\/p>\n

\u00bbV trenutku, ko na politi\u010dni levici vse bolj zmanjkuje alternativ \/\u2026\/, bolj kot kadarkoli potrebujemo Loachevo neomajno bojevitost, da bi opozorila na napake na\u0161e dru\u017ebe in popeljala dr\u017eavljane proti druga\u010dnemu svetu.\u00ab
– Gr\u00e9gory Valens, Positif<\/em><\/p>\n

\u00bbPrikaz Danielovega kri\u017eevega pota po labirintu raznoraznih socialnih slu\u017eb daje toliko po\u0161astnej\u0161i vtis, ker je igralec in komik Dave Johns svoj lik upodobil z neverjetno mero blagosti in pretanjenosti (ob Danielovih preizku\u0161njah nam je hudo preprosto zato, ker ga imamo radi). Pa tudi, ker nam je Loach postregel morda z najbolj izostreno razli\u010dico svojega pristopa, odkar re\u017eira – s filmom, ki scenografijo, kostumografijo ter monta\u017eo slike in zvoka potiska tako dale\u010d na obrobje, kolikor je le mogo\u010de, da se mu sploh \u0161e lahko re\u010de film. Jaz, Daniel Blake<\/strong> je filmska stvaritev, ki svoj predmet osvetljuje tako jasno, ki izpred njega tako dosledno pomete vse koprene, da sta na koncu, pa\u010d v skladu z gledal\u010devim zna\u010dajem, mogo\u010da dva izida – ali boste v solzah ali pa vas bo imelo, da bi nekoga ustrelili.\u00ab
– Du\u0161an Rebolj, Nedeljske novice<\/em><\/p>\n

\u00bbVes sistem socialne dr\u017eave je zdizajniran tako, kot da ga je zdizajniral kak dizajner ra\u010dunalni\u0161kih igric (kdor zbere najve\u010d kazenskih to\u010dk, umre). Ali bolje re\u010deno: ves sistem je videti kot kozmi\u010dni vic, ki ga Dickens pripoveduje Kafki. \u010ce bi imel Daniel Blake, ki ga igra sloviti komik Dave Johns, ve\u010d smisla za humor, bi najprej pomislil, da gre za skrito kamero, a tega itak ne bi mogel preveriti – z urada bi ga “odstranil” varnostnik. \/\u2026\/ Socialna dr\u017eava se le \u0161e dela, da obstaja, obenem pa se dela, kot da Daniel Blake ne obstaja. Socialna dr\u017eava o\u010ditno ni ve\u010d namenjena tistim, ki jo potrebujejo, temve\u010d le \u0161e onim, ki je ne potrebujejo. \u0160e huje: film Jaz, Daniel Blake<\/strong>, dobitnik lanske zlate palme v Cannesu, poka\u017ee, kako socialna dr\u017eava zlorablja delavski razred in ustvarja rev\u0161\u010dino.\u00ab ZA+
– Marcel \u0160tefan\u010di\u010d, jr., Mladina<\/em><\/p>\n

\u00bbV najbolj\u0161ih filmih Kena Loacha ni atraktivnih scen, spektakularnih zapletov in privla\u010dnih, zmagovitih junakov, a tudi ne ble\u0161\u010de\u010dih vizualnih re\u0161itev, ki bi dogajanje zaprle v sanjski svet popolne fikcije. \/\u2026\/ \u00a0Ni\u010d \u010dudnega, kajti opraviti imamo s filmskim poetom dru\u017ebenega dna, ki z grobo neposrednostjo brez kozmeti\u010dnih popravkov na mo\u010d dosledno in natan\u010dno razgalja travmati\u010dne to\u010dke propadajo\u010de socialne dr\u017eave. Jaz, Daniel Blake<\/strong> (I, Daniel Blake<\/strong>) je eden takih biserov, film, kjer veteran britanskega socialnega realizma ne dopu\u0161\u010da nikakr\u0161nih kompromisov \/\u2026\/. \/\u2026\/ Prav zato deluje zgodba glavnega junaka, brezupno izgubljenega v labirintu birokratskih \u0161ikan, tako prepri\u010dljivo in hkrati osupljivo, vsakdanje in bizarno, surovo realisti\u010dno in domala kafkovsko fantasti\u010dno.\u00ab
– Bojan Kav\u010di\u010d, Vklop<\/em><\/p>\n

\u00bbFilm je \u010distokrven poziv k protestu. V povsem smiselni odlo\u010ditvi nima zgodbe v pravem pomenu besede; zgodba so kopi\u010denje te\u017eav in poskusi njihovega re\u0161evanja. Je kafkovska grozljivka o birokraciji, ki probleme ustvarja in ne re\u0161uje, ume\u0161\u010dena v urnik vsakodnevnih opravil – med meglo in \u0161pagete, kapljanje s stropa, razpadajo\u010da stanovanja, neobvladljivo digitalijo in robo s Kitajske. Najbolj\u0161i del filma je ob\u010dutek poskusa vzdr\u017eevanja neke hi\u0161e – hi\u0161e socialne dr\u017eave – medtem ko vse na vsakem koraku odpoveduje; ta ob\u010dutek je naravnost otipljiv.\u00ab
– Peter Zupanc, TV Okno<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Ken Loach, neutrudni kronist delavskega razreda, se vra\u010da z zna\u010dilno strastnim in brezkompromisnim filmom o mo\u010di so\u010dutja in solidarnosti v boju proti birokratski brezbri\u017enosti sistema. Veteranski re\u017eiser, ki je danes aktualen kot \u0161e nikoli, je z zadnjega festivala v Cannesu odnesel svojo drugo zlato palmo.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":36299,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/9343"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/36299"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=9343"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}