{"id":8828,"date":"2026-05-07T08:32:27","date_gmt":"2026-05-07T06:32:27","guid":{"rendered":"http:\/\/localhost\/apps\/kinodvor\/index.php\/film\/biserni-gumb\/"},"modified":"2026-05-07T08:47:52","modified_gmt":"2026-05-07T06:47:52","slug":"biserni-gumb","status":"publish","type":"movie","link":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/film\/biserni-gumb\/","title":{"rendered":"Biserni gumb"},"content":{"rendered":"

zgodba<\/strong>
V eni sami kaplji vode, ujeti v tri tiso\u010dletja star kamen, se zrcali \u010dude\u017e \u017eivljenja na Zemlji. Voda je v nas in povsod okoli nas, voda povezuje vse z vsem in so ljudje, ki verjamejo, da ima voda celo spomin. Se \u010cilenci, ki se pona\u0161ajo s kar 4000 kilometrov dolgo obalo, zato tako skrivnostno izogibajo morja? Neko\u010d so na skrajnem jugu dr\u017eave, ob veli\u010dastni vodi, ki obliva gore, ledenike in vulkane, \u017eivela nomadska plemena, ki niso poznala besede bog. Verjela so, da ljudje po smrti postanejo zvezde, in znala so pre\u017eiveti v najbolj neizprosnih razmerah, vse dokler jim ni poti prekri\u017eal prvi Evropejec. \u010cilenci o njih ne vedo skoraj ni\u010d. A ocean ve. Ocean hrani zgodovino vsega \u010dlove\u0161tva in pozna vse njegove krivice \u2013 tudi tisto, o kateri nemo pri\u010da gumb \u017ertve Pinochetove diktature.<\/p>\n

iz prve roke<\/strong>
\u00bbStvari se me dotaknejo bolj intuitivno kot intelektualno. \u0160e vedno mi ni povsem jasno, kako se je v meni porodil Biserni gumb<\/strong>. \u017delel sem spoznati jug \u010cila, ker gre za fascinanten prostor, kjer se me\u0161ata voda in zemlja, obenem pa je zelo samoten. Tam ne \u017eivi nih\u010de. V tem prostoru se je rodil film. \/…\/ V Santiagu sem \u0161e naprej preu\u010deval ocean in naletel na zgodbo o Jimmyju Batonu kot tudi na tisto o ljudeh, ki jih je dal Pinochet vre\u010di v ocean, in s teh dveh to\u010dk sem za\u010del razvijati pripoved. Nato sem se vrnil v Pariz \/…\/, prebiral knjige, raziskoval. Odkril sem nekaj angle\u0161kih knjig in eno izpod peresa nem\u0161kega filozofa vode \/…\/, ki je odkril povezavo med vodo in \u010dlove\u0161kim umom. Zagovarjal je tezo, da se voda giblje na enak na\u010din, kot se gibljejo misli v umu. Ta ideja se mi je zdela genialna in popolnoma to\u010dna. Ugotovil je tudi, da nekateri deli telesa vsebujejo vodo. Srce se na primer giblje med dvema lo\u010denima vodnima tokovoma v telesu, zato so vsi organi v trup ume\u0161\u010deni kot arhipelagi. Ta pogled je bil zame velik vir navdiha, saj me je na neki na\u010din osvobodil in mi omogo\u010dil, da sem si dovolil pripovedovati tako o nebesnih kot o \u010dlove\u0161kih telesih in med obojimi vzpostaviti povezavo. \/…\/ Ko v monta\u017ei oblikujem dve ali tri minute dolgo sekvenco, se zanjo nemudoma domislim spremnega besedila. Zapi\u0161em \u0161tiri ali pet stavkov in jih posnamem preko slike. Potem se s to sekvenco ne ukvarjam ve\u010d in se pomaknem k naslednji. V zgodbi je nekak\u0161na intuicija, ki bi jo rad posredoval gledalcem. \/…\/ Moja pripoved v offu<\/em> ni pedago\u0161ka, ni nekaj strogo definiranega. V\u010dasih deluje kot okras, kot del pokrajine. Ni kot spremno besedilo, ki je zelo konkretno, racionalno, dolo\u010deno in neposredno, temve\u010d je njegovo popolno nasprotje.\u00ab
– Patricio Guzm\u00e1n<\/p>\n

portret avtorja<\/strong>
Patricio Guzm\u00e1n (rojen leta 1941 v Santiagu) je \u010dilski re\u017eiser in scenarist ter eden klju\u010dnih svetovnih avtorjev dokumentarnega filma. O poslanstvu varuha zgodovinskega spomina svoje de\u017eele pravi: \u00bbDe\u017eela brez filmske dokumentaristike je kot dru\u017eina brez fotografskega albuma.\u00ab Po voja\u0161kem dr\u017eavnem udaru Augusta Pinocheta, ki je strmoglavil demokrati\u010dno izvoljenega predsednika Salvadora Allendeja, se je Guzm\u00e1n zna\u0161el med politi\u010dnimi nasprotniki, ki jih je Pinochetova vojska pridr\u017eevala na nogometnem stadionu v Santiagu in jim grozila z usmrtitvijo. Leta 1973 mu je uspelo zapustiti \u010cile skupaj s posnetki, iz katerih je kasneje nastala trilogija Bitka za \u010cile<\/strong> (La batalla de Chile, 1975\u20131979), dragocen dokument politi\u010dnih napetosti v \u010cilu na za\u010detku sedemdesetih let, ki je bila predvajana v 35 dr\u017eavah po svetu in prejela mnogo nagrad. Guzm\u00e1n danes \u017eivi in dela v Parizu. Posnel je vrsto dokumentarcev; v skoraj vseh se vra\u010da k temi \u010cila. V filmu Chile, la memoria obstinada<\/strong> (1997) se napoti v \u010cile, da bi svojo trilogijo predvajal ljudem, ki je zaradi prepovedi oblasti nikoli niso imeli mo\u017enosti videti, naslikal pa je tudi portreta dveh mo\u017e v srcu \u010dilskih politi\u010dnih trenj: Le cas Pinochet<\/strong> (2001) in Salvador Allende<\/strong> (2004). V zadnjih letih snema bolj meditativne, liri\u010dno alegori\u010dne filme, ki pa jih \u0161e vedno spremlja senca Pinochetovih zlo\u010dinov. Nostalgija po svetlobi<\/strong> (Nostalgia de la luz) potegne vzporednico med \u017eenami, ki v pu\u0161\u010davi Atacama i\u0161\u010dejo posmrtne ostanke \u017ertev politi\u010dnih \u010distk, in astronomi, ki prav tam preu\u010dujejo vesolje; film je leta 2010 med drugim prejel evropsko filmsko nagrado, videli pa smo ga tudi na ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma. Biserni gumb<\/strong> ustvarja z Nostalgijo po svetlobi<\/strong> nekak\u0161en diptih, saj se oba filma na specifi\u010dno poeti\u010den na\u010din ukvarjata s poboji Pinochetovih politi\u010dnih nasprotnikov, pri \u010demer se Nostalgija<\/strong> godi v pu\u0161\u010davi na skrajnem severu de\u017eele, Gumb<\/strong> pa v obse\u017enem arhipelagu na skrajnem jugu \u010cila.<\/p>\n

kritike<\/strong>
\u00bbGuzm\u00e1nov edinstveni dar le\u017ei v njegovi zmo\u017enosti, da med seboj preplete razli\u010dne modalitete dokumentarnosti: slikovitost, politi\u010dnost in poeti\u010dnost. \/…\/ Film je primer mojstrske rabe esejisti\u010dne tehnike prostega toka, ki v dolo\u010denem tipu sodobnega dokumentarca vse bolj prevladuje. Biserni gumb<\/strong> nam pomaga razumeti ne le dedi\u0161\u010dino nekega naroda, ampak tudi umetnost filmske dokumentaristike.\u00ab
– Kevin B. Lee, Indiewire<\/em><\/p>\n

\u00bbZ Bisernim gumbom<\/strong> Guzm\u00e1na znova najdemo v vrhunskem, esejisti\u010dno zgodovinsko refleksivnem elementu. Izto\u010dnica so voda, morje, oceani, ki da po legendi hranijo spomine. Guzm\u00e1n zdaj poka\u017ee, da premorejo tudi glas, ki opozarja na zgodovinske krivice, mu\u010denja, politi\u010dne eksekucije.\u00ab
– Simon Popek, Ekran<\/em><\/p>\n

\u00bbV Guzm\u00e1novih zadnjih filmih se na zanimiv na\u010din zdru\u017eita dve plati re\u017eiserjeve osebnosti \u2013 recimo jima ‘Guzm\u00e1n fantazist’ in ‘Guzm\u00e1n varuh zgodovinskega spomina’. Njegovi filmi so se z zlom neko\u010d soo\u010dali neposredno, Nostalgija po svetlobi<\/strong> in Biserni gumb<\/strong> pa postavita grozovite zlo\u010dine Pinochetovega re\u017eima v znatno \u0161ir\u0161i, celo brezmejen kontekst naravoslovja, medzvezdja in geolo\u0161kega \u010dasa. Tisto, kar bi lahko bila povsem enostavna razgrnitev problema, postane spri\u010do zna\u010dilne strukture filma, kjer se odkrito obra\u010dunavanje z bole\u010dimi trenutki \u010dilske zgodovine izmenjuje s sanjavimi, rapsodi\u010dnimi razmisleki na temo astronomije, potovanja po vesolju in \u010dudes naravnega sveta, nekaj povsem drugega.\u00ab
– Max Nelson, Cinema Scope<\/em><\/p>\n

\u00bbTako temu filmu kot njegovemu predhodniku daje neizpodbitno mo\u010d re\u017eiserjeva neverjetna intuicija za odkrivanje sinhronosti zgodovine, geografije in fizi\u010dnega sveta \u2013 to so skrivnostna razmerja, ki nimajo ni\u010d opraviti z vzroki in posledicami. Ob gledanju teh filmov se odpirajo mentalna okna in neznani razgledi, vzpostavljajo se sublimne povezave. Prepri\u010danja staroselcev, da je v vesolju vse \u017eivo in da ima voda glas in ustvarja glasbo, se potem ne zdijo ve\u010d tako zelo nemogo\u010da.\u00ab
– Deborah Young, The Hollywood Reporter<\/em><\/p>\n

\u00bbBiserni gumb<\/strong> uporablja podobno metodo kot Nostalgija po svetlobi<\/strong> \u2013 re\u017eiser pred nami razgrne vrsto gradnikov, ki se zdijo na prvi pogled nepovezani, potem pa jih s pomo\u010djo svojih razmi\u0161ljanj v offu<\/em> in svobodne rabe metafor pove\u017ee skupaj. \u010ce so ga v prej\u0161njem filmu navdihnile zvezde, ga je v tem voda. \/…\/ Kot v Nostalgiji po svetlobi<\/strong> pa ga tudi tu zanima predvsem \u017eivljenje \u2013 od kod izvira, kako se razvija, kaj ga hrani.\u00ab
– Jeff Reichert, Reverse Shot<\/em><\/p>\n

\u00bbBiserni gumb<\/strong> pove\u017ee dve epizodi sistemati\u010dnega iztrebljanja, ki ju lo\u010duje stoletje, podoba gumba, ki jo zaslutimo v tisti v kremen ujeti kapljici z za\u010detka filma, pa Guzm\u00e1novo domi\u0161ljijo odnese v onstranske svetove, ki nekoliko obrusijo ostrino bolj krutih delov njegove pripovedi. \/…\/ Vizualna lepota tega filma in poeti\u010dni jezik, ki ga v znatno tr\u0161i Nostalgiji po svetlobi<\/strong> ni bilo zaznati, brez dvoma vsebujeta tudi kan\u010dek ki\u010da, a \u010de nanj gledamo kot na sestavni del diptiha, tudi Bisernemu gumbu<\/strong> ne primanjkuje dokumentarne mo\u010di \/…\/.\u00ab
– Jonathan Romney, Film Comment<\/em><\/p>\n

\u00bbKot v Nostalgiji po svetlobi<\/strong> re\u017eiser tudi tu uporabi me\u0161anico liri\u010dnih podob narave in vesolja, voice-over naracije, arhivskih fotografij in posnetkov ter intervjujev, da bi oblikoval \u0161e eno globoko poeti\u010dno, a tudi docela predano, na trenutke celo jezno humanisti\u010dno meditacijo na temo zakopanih sledov preteklosti in na\u010dina, kako ti sledovi dolo\u010dajo sedanjost in prihodnost nas kot rase in civilne dru\u017ebe.\u00ab
– Lee Marshall, Screen Daily<\/em><\/p>\n

\u00bbGuzm\u00e1nova umetni\u0161ka pripoved o tragedijah ne \u017eeli izzvati o\u010di\u0161\u010denja pri zlo\u010dincih, temve\u010d je njen namen zgodovinska sodba kot oblika ma\u0161\u010devanja in zado\u0161\u010denja za \u017ertve \u2013 razkritje resnice kot obto\u017eba storjenih dejanj in kolektivni zgodovinski spomin, ki to resnico ustvarja, kot sodba za vekomaj. Re\u017eiser pravi, da je nekaznovanost dvojni zlo\u010din. V tem sporo\u010dilu je Biserni gumb<\/strong> transcendentalen.\u00ab
– Simon Tecco, Kino Otok<\/em><\/p>\n

\u00bbBiserni gumb<\/strong> je mestoma liri\u010den, mestoma impresionisti\u010den in mestoma globokoumen dokumentarec. Zahteva potrpe\u017eljivega gledalca, a ga v zameno za trud tudi bogato nagradi.\u00ab
– Gary Goldstein, Los Angeles Times<\/em><\/p>\n

\u00bb\u010cilski re\u017eiser Patricio Guzm\u00e1n posodi svoj glas vodi, ki obliva obale njegove veli\u010dastne, divje de\u017eele, ter artikulira poeti\u010den in silovit ‘obto\u017eujem’.\u00ab
– Benedicte Prot, Cineuropa<\/em><\/p>\n

\u00bbSinhronizacija zgodovine, geografije in fizi\u010dnega sveta je tista skrivnost, ki daje filmu mo\u010d. Odpira miselne prostore, nove uvide in sublimne povezave katerih mojster je prav Patricio Guzman. Njegova poeti\u010dna mo\u010d je v tem, da odstranjuje vrhnjo plast realnosti in nas popelje v njeno podstat, plast, ki se kon\u010da v skrivnostih zemeljskega sveta in vesolja. Avtor po svoje sporo\u010da, da je mo\u010d spomina in spominjanja nelo\u010dljivo povezana z znanostjo in intuicijo. Ter da ji nasilje ne more do \u017eivega. Zahteva pa nenehen anga\u017ema. Nekak\u0161en osebni pogled na stvarnost. To je pravzaprav bistvo vseh Guzmanovih filmov.\u00ab
– Neva Mu\u017ei\u010d, RA ARS<\/em><\/p>\n

\u00a0\u00bbVeliko nasilja so odplaknili v morje, ki deluje hladno, dramati\u010dno in grozljivo, toda bolj \u010dlove\u0161ko od ljudi. In tudi manj frigidno od ljudi. \u010ce mu prisluhnete, sli\u0161ite marsikaj. Morje – trebuh zgodovine in izvir \u017eivljenja – se ne meni za “uradne” verzije dogodkov, temve\u010d ohranja pri \u017eivljenju prav vse tisto, kar se “uradnim” verzijam upira. Ko gledate Biserni gumb<\/strong>, imate ob\u010dutek, da morje res ve vse o nas – in da ga je to, kar ve o nas, prelevilo v orja\u0161ko, slano solzo.\u00ab ZA
– Marcel \u0160tefan\u010di\u010d, jr., Mladina<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Poeti\u010den dokumentarni esej, zrcalna podoba\u00a0Nostalgije po svetlobi, v kateri pu\u0161\u010davski pesek zamenja mogo\u010dno telo oceana, Patricio Guzm\u00e1n pa dve trpki poglavji \u010dilske zgodovine preplete z liri\u010dno alegori\u010dnimi kontemplacijami \u010dlovekove zlitosti z naravo in vesoljem.\u00a0Nagrada za najbolj\u0161i scenarij v Berlinu.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":8829,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/8828"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/8829"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=8828"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}