{"id":8471,"date":"2020-01-03T13:12:35","date_gmt":"2020-01-03T12:12:35","guid":{"rendered":"http:\/\/localhost\/apps\/kinodvor\/index.php\/film\/postarjeve-bele-noci\/"},"modified":"2020-01-03T13:43:06","modified_gmt":"2020-01-03T12:43:06","slug":"postarjeve-bele-noci","status":"publish","type":"movie","link":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/film\/postarjeve-bele-noci\/","title":{"rendered":"Po\u0161tarjeve bele no\u010di"},"content":{"rendered":"

zgodba<\/strong>
Prebivalci odro\u010dnih vasic ob orja\u0161kem jezeru Kenozero na ruskem severu \u017eivijo tako, kot so stoletja \u017eiveli njihovi predniki: v majhnih skupnostih, kjer se vsi poznajo in proizvajajo le tisto, kar za \u017eivljenje neizbe\u017eno potrebujejo. Njihova edina vez z zunanjim svetom je pode\u017eelski po\u0161tar Aleksej Trjapicin, ki z malim motornim \u010dolnom premo\u0161\u010da prepad med industrijskim, urbanim svetom in svetom magi\u010dne folklore, naravne idile, a tudi osame in brezdelja. Ko mu nekdo ukrade motor \u010dolna in se \u017eenska, ki jo na skrivnem ljubi, odseli v mesto, se tudi po\u0161tar, \u017eeljan pustolov\u0161\u010dine, poda na pot samospoznanja.<\/p>\n

Skozi o\u010di resni\u010dnega pode\u017eelskega po\u0161tarja se odvije zgodba o pozabljeni skupnosti in izginjajo\u010dem na\u010dinu \u017eivljenja v ruralnih zakotjih ruskega severa. Presunljiva, umirjena in ne\u017eno humorna me\u0161anica dokumentarca in fikcije je veteranskemu re\u017eiserju Andreju Kon\u010dalovskemu prinesla bene\u0161kega leva za najbolj\u0161o re\u017eijo.<\/p>\n

iz prve roke<\/strong>
\u00bbZadnja leta se mi zdi, da sku\u0161a sodobni film gledalcu prihraniti \u0161e tako neznaten napor, ki ga zahteva kontemplacija. \u017de nekaj let me mu\u010di ob\u010dutek negotovosti, ali zares razumem, kaj je bistvo filma. Pri\u010dujo\u010di film predstavlja moj poskus, da bi odkril nove mo\u017enosti, ki jih nudijo gibljive slike, pospremljene z zvokom. Poskus, da bi videl svet, ki nas obdaja, skozi o\u010di ‘novorojen\u010dka’. Poskus opazovati \u017eivljenje brez vsakr\u0161ne naglice. Kontemplacija je stanje, v katerem se \u010dlovek dodobra zaveda svoje enosti z vesoljem. Morda je ta film moj poskus, da bi izostril svoj sluh in poskusil prisluhniti tihemu \u0161epetu tega vesolja. \/\u2026\/ Pograbil sem kamero in se odpravil na sever, pro\u010d od Moskve, da bi opazoval ljudi in jih bolje spoznal. V o\u010di nam je padel neki mo\u017e, pa smo pristopili k njemu in se predstavili. Na\u0161 protagonist \u017eivi v pokrajini Arhangelsk in dela kot va\u0161ki po\u0161tar. In kot po\u0161tar predstavlja edino vez va\u0161\u010danov z zunanjim svetom. Temu prinese penzijo, onemu hlebec kruha, tretjemu pismo ali novo \u017earnico. Pobli\u017eje sem si \u017eelel ogledati njegovo \u017eivljenje in \u017eivljenja ljudi, s katerimi prihaja v stik. Filmu pravim umirjena \u0161tudija \u017eivljenja, biografija, poskus, da bi razumeli svet. Resnici na ljubo je zgodba precej enostavna, a kot pravijo, dolgo\u010dasnih zgodb ni, so samo dolgo\u010dasni pripovedovalci.\u00ab
– Andrej Kon\u010dalovski, re\u017eiser in soscenarist<\/p>\n

portret avtorja<\/strong>
Ruski filmski in gledali\u0161ki re\u017eiser Andrej Kon\u010dalovski, starej\u0161i brat re\u017eiserja in igralca Nikite Mihalkova, se je rodil v Moskvi leta 1937. Veteran doma\u010de in hollywoodske kinematografije je med \u0161tudijem pod vodstvom Mihaila Romma na slovitem ruskem filmskem in\u0161titutu VGIK razvil tesno sodelovanje z Andrejem Tarkovskim in sopodpisal scenarije za re\u017eiserjeve filme Valjar in violina<\/strong> (Katok i skripka, 1961), Ivanovo otro\u0161tvo <\/strong>(Ivanovo detstvo, 1962) in Andrej Rubljov<\/strong> (Andrej Rublev, 1966). Leta 1965 je posnel re\u017eijski celove\u010derni prvenec Moj prvi u\u010ditelj<\/strong> (Pervyj u\u010ditel’), s katerim se je prvi\u010d uvrstil v tekmovalni program bene\u0161kega festivala. Po dvajset let prepovedanem Primeru Asje Klja\u010dine, ki je ljubila, a se ni omo\u017eila<\/strong> (Istorija Asi Klja\u010dinoj, kotoraja ljubila, da ne vy\u0161la zamu\u017e, 1967) in adaptaciji Stri\u010dka Vanje <\/strong>(Djadja Vanja, 1971) Antona \u010cehova mu je epski \u0161tiridelni portret sibirskega \u017eivljenja Sibiriada <\/strong>(1979) prinesel veliko nagrado \u017eirije v Cannesu ter pozornost mednarodne javnosti in tujih producentov. Leta 1980 je Kon\u010dalovski zapustil Sovjetsko zvezo in odpotoval v Hollywood, kjer je po prvi ameri\u0161ki produkciji Marijini ljubimci <\/strong>(Maria’s Lovers, 1984) <\/strong>med drugim posnel akcijsko dramo Ponoreli vlak <\/strong>(Runaway Train, 1985) in zimzeleno akcijsko komedijo Tango in Cash<\/strong> (Tango & Cash, 1989). \u010ceprav se je v za\u010detku devetdesetih vrnil v Moskvo, da bi \u00bbube\u017eal diktaturi hollywoodskih producentov\u00ab, se je kasneje vra\u010dal v ZDA, kjer je re\u017eiral tudi z emmyji nagrajeno tv-serijo Odiseja <\/strong>(The Odyssey, 1997) in televizijsko kostumsko dramo Lev pozimi<\/strong> (The Lion in Winter, 2003), ki je prinesla zlati globus igralki Glenn Close. Leta 2002 je Kon\u010dalovski prejel veliko nagrado \u017eirije bene\u0161kega festivala za film Dom durakov<\/strong>, satiri\u010dno dramo o pacientih psihiatri\u010dne bolni\u0161nice med prvo \u010de\u010densko vojno. Kot izvr\u0161ni producent je sodeloval pri filmu Poslednja postaja<\/strong> (The Last Station, 2009), biografski drami o zakoncih Tolstoj s Christopherjem Plummerjem in Helen Mirren, ki smo si jo pred nekaj leti lahko ogledali tudi v Kinodvoru. Leta 2014 je po treh letih raziskav in snemanja dokon\u010dal zgodovinski dokumentarec Bitka za Ukrajino <\/strong>(Bitva za Ukrainu). Najnovej\u0161i film Po\u0161tarjeve bele no\u010di<\/strong>, s katerim se re\u017eiser vra\u010da k delu z natur\u0161\u010diki in ruralnemu miljeju svojega zgodnjega dela Primer Asje Klja\u010dine<\/strong>, mu je na bene\u0161kem festivalu leta 2014 prinesel srebrnega leva za najbolj\u0161o re\u017eijo.<\/p>\n

kritike<\/strong>
\u00bbAndrej Kon\u010dalovski je s Po\u0161tarjevimi belimi no\u010dmi<\/strong>, <\/strong>me\u0161anico fikcije in dokumentarca ter izjemne filmske ve\u0161\u010dine in igrive improvizacije, ustvaril br\u017ekone najbolj presunljivo filmsko delo svoje post-hollywoodske kariere. Film, posnet v odro\u010dni vasici na ruskem severu, v okolici \u010dudovitega jezera Kenozero in na njem, pove\u010dini z zasedbo lokalnih natur\u0161\u010dikov, ki tu igrajo razli\u010dice samih sebe, je pretanjen, niansiran portret izolirane skupnosti, ki je niso dosegle spremembe post-sovjetske dru\u017ebe. Anton \u010cehov je z globoko melanholijo in burka\u0161kim humorjem opisoval erozijo aristokratske ruske dru\u017ebe, ki je ob koncu 19. stoletja drasti\u010dno zaostala za naglo spreminjajo\u010dim se svetom. In prav medlo zrcalno podobo teh zapisov zaznamo v ne\u017enem, kontemplativnem pogledu, ki ga Kon\u010dalovski obra\u010da k nasprotnemu polu dru\u017ebenega spektra na za\u010detku 21. stoletja. \/\u2026\/ Zgodba te\u010de dalje, brez konca. Toda ta ohlapna naracija je drugotnega pomena spri\u010do topline in velikodu\u0161nosti, s katerima re\u017eiser opazuje to nenavadno enklavo, brez dvoma obsojeno, da slej ko prej izgine.\u00ab
– David Rooney, The Hollywood Reporter<\/em><\/p>\n

\u00bbV rokah katerega koli drugega filmarja bi bil to preprost primerek socialnega realizma, plemenit poskus, da bi osvetlili fascinanten, skrivnosten na\u010din \u017eivljenja, zaznamovan z materialno prepro\u0161\u010dino ali trdo rev\u0161\u010dino, odvisno pa\u010d od va\u0161ega pogleda, o obstoju katerega sicer ne bi niti slutili. In Po\u0161tarjeve bele no\u010di <\/strong>so ta film. Toda hkrati so nekaj drugega, nekaj nerealnega in izmuzljivega, kar se prvi\u010d javlja \u017ee zgodaj v filmu, ko opazujemo po\u0161tarja, kako vstane, gleda televizijo, si skuha \u010daj in se nesre\u010dno zazre v svoje cenene plasti\u010dne natika\u010de, nenadoma pa smo \u017ee z njim na jezeru. V brezmejnem, drse\u010dem, dih jemajo\u010dem posnetku, ki ga skladatelj Eduard Artemjev v potezi nezemeljske perfekcije pospremi zgolj z monotonim ambientalnim brnenjem, film transcendira na povsem novo raven.\u00ab
– Jessica Kiang, The Playlist<\/em><\/p>\n

\u00bbNe gre za prvi film, pri katerem je re\u017eiser ubral pristop ‘insceniranega dokumentarca’, toda Po\u0161tarjeve bele no\u010di <\/strong>so dale\u010d bolj spro\u0161\u010dene in manj vsiljivo narativne kot, denimo, njegova drama iz \u010de\u010denske psihiatri\u010dne bolni\u0161nice Dom durakov <\/strong>iz leta 2002. Zdaj je ustvaril delikatno, melanholi\u010dno, mestoma komi\u010dno, pogosto povsem neznatno filmsko pastoralo, ne\u017eno, vijugasto \u017ealostinko za pode\u017eelskim \u017eivljenjem na robu izginotja. \/\u2026\/ S filmom, ki ga pre\u017eemata tiha liri\u010dnost ter me\u0161anica zborovske, orkestralne in ambientalne glasbe, vtkana med \u017eive in izrazite zvoke naravnega sveta, se je Kon\u010dalovski vrnil k rokodelskim koreninam filmske in dramske umetnosti, da bi ustvaril delo nespornega \u0161arma.\u00ab
– Lee Marshall, Screen Daily
<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Skozi o\u010di resni\u010dnega pode\u017eelskega po\u0161tarja se odvije zgodba o pozabljeni skupnosti in izginjajo\u010dem na\u010dinu \u017eivljenja v ruralnih zakotjih ruskega severa. Presunljiva, umirjena in ne\u017eno humorna me\u0161anica dokumentarca in fikcije je veteranskemu re\u017eiserju Andreju Kon\u010dalovskemu prinesla bene\u0161kega leva za najbolj\u0161o re\u017eijo.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":8472,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/8471"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/8472"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=8471"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}