iz prve roke
<\/b>\u00bb19. januarja 2020 sem nepri\u010dakovano izgubila o\u010deta Vigena Stepanyana. Bil je igralec, tako filmski kot gledali\u0161ki. V Armeniji je bil zelo priljubljen, ljudje so ga prepoznavali na ulici. Njegovega pogreba so se udele\u017eili politiki, osebnosti iz sveta umetnosti, pa tudi mnogi obi\u010dajni ljudje, ki so pri\u0161li izkazat spo\u0161tovanje. Pokopan je na pokopali\u0161\u010du Tokhmakh, armenskem panteonu.
Bole\u010dina, ki jo prinese smrt o\u010deta, je nepredstavljiva in je ni mogo\u010de opisati. Zato ne bom niti posku\u0161ala. Povem lahko le, da je bila moja \u017ealost \u0161e toliko ve\u010dja, ker sem verjela, da imava \u0161e veliko \u010dasa za pogovore. Rada si zami\u0161ljam najina prihodnja sre\u010danja, na katerih bi mu pripovedovala o svojih filmskih projektih, on pa bi mi govoril o svojem \u017eivljenju igralca, z vsemi vzponi in padci ter anekdotami; nekaterimi zabavnimi (tudi precej divjimi), drugimi bolj resnimi. Svetovala sem mu celo, naj napi\u0161e spomine. Zdaj je najin dialog za vedno prekinjen. Moj o\u010de ne bo nikoli napisal spominov …
Moji armenski duhovi<\/b> so se rodili iz tega prekinjenega dialoga, iz teh nenapisanih spominov. O\u010detov odhod mi je na \u0161iroko odprl vrata v preteklost. Preteklost Armenije. In preteklost armenskega filma. Obe sta tesno povezani. Ko sem za\u010dela dialog z o\u010detovim duhom, ko sem za\u010dela iskati in zbirati sledi njegove kariere ter si znova ogledovati filme, v katerih je igral, sem naletela tudi na druge duhove iz zgodovine armenske kinematografije. Bilo je, kot da bi me o\u010de prijel za roko in me popeljal v dru\u017ebo duhov, ki so na tak ali druga\u010den na\u010din povezani s svetom filma.
Od tod je pri\u0161la \u017eelja, da bi zgodbo armenske kinematografije predstavila v filmu. Ponuditi sem \u017eelela osebno filmsko popotovanje skozi zgodovino armenskega filma, organsko povezanega s politi\u010dnim, dru\u017ebenim in kulturnim svetom, ki danes ne obstaja ve\u010d: sovjetskim imperijem. Armenski film je tesno povezan z zgodovino sovjetskega imperija. Za\u010detki armenske kinematografije segajo v leto 1925, ko je bil posnet Namus<\/b> (Hamo Beknazarian), produkcija pa je bila za ve\u010d kot desetletje prekinjena po filmu Karot<\/b> (Frunze Dovlatyan, 1990), ko je Sovjetska zveza razpadla in je Armenija po sedemdesetih letih spet postala neodvisna dr\u017eava. Neodvisna, \u017ee mogo\u010de, a hkrati nostalgi\u010dna po svoji sovjetski preteklosti. Tako nostalgi\u010dna, da ima \u0161e danes te\u017eave pri pisanju lastne zgodovine.
Rodila sem se leta 1982 in sem otrok Sovjetske zveze. V \u0161oli so me u\u010dili ru\u0161\u010dine in komunisti\u010dnih vrednot. Pri skavtih sem si strastno \u017eelela postati \u2018pionirka\u2019, zato sem bila po razpadu Sovjetske zveze zelo razo\u010darana, ko sem spoznala, da se to ne bo nikoli zgodilo … Kot mnogi otroci iz Vzhodne Evrope in Evrazije, ki so do\u017eiveli tako Sovjetsko zvezo kot obdobje po njenem razpadu, sem gojila protislovna \u010dustva do komunisti\u010dnega sistema: me\u0161anico odpora in skrivnega, skoraj sramotnega ob\u010dudovanja.
Ko je Sovjetska zveza razpadla in je Armenija postala neodvisna, smo z dru\u017eino zapustili domovino. Star\u0161a sta se kasneje vrnila, jaz pa nikoli ve\u010d. Vse \u017eivljenje sem pre\u017eivela v tujini. Tako sem v Armeniji zares \u017eivela le v \u010dasu Sovjetske zveze. Od tod moje vpra\u0161anje, moja negotovost: kaj mi pravzaprav pomeni \u2018biti Armenka\u2019? Kako sem lahko Armenka po koncu sovjetske dobe? Ta negotovost pre\u017eema tudi zgodovino armenskega filma, ki je najve\u010dji razcvet do\u017eivel ravno v sovjetskem obdobju; prav v tem \u010dasu odra\u0161\u010danja je na\u0161el svojo identiteto. Zgodovina armenske kinematografije sovjetskega obdobja pri\u010da o te\u017eavah, s katerimi se je Armenija soo\u010dala pri uveljavljanju lastne identitete po genocidu. Ti filmi ponujajo zapleten in nejasen odgovor na vpra\u0161anje, kaj pomeni biti Armenec.
Nostalgija po sovjetski Armeniji zaznamuje tudi moje \u017eivljenje. Globoko sem jo ob\u010dutila, ko je gospodarska kriza po razpadu Sovjetske zveze \u2013 imela sem dvanajst let \u2013 mojo dru\u017eino prisilila v izgnanstvo v Libanon. Smrt o\u010deta, ki je tako dobro govoril in pisal rusko, je to nostalgijo spet o\u017eivila. V Mojih armenskih duhovih<\/b> se vra\u010dam k armenski kinematografiji iz sovjetskega obdobja, da bi te ob\u010dutke izgube in izginevanja raziskala tako z intimnega kot kolektivnega vidika.
Film je nekak\u0161no nadaljevanje mojega prvega celove\u010dernega dokumentarca Embers<\/b>; deli se dopolnjujeta in tvorita diptih. Film Embers<\/b> sem posnela leta 2006. Po smrti svoje babice Tamare sem spoznala njene prijatelje, s katerimi se je borila v drugi svetovni vojni in s katerimi je delila komunisti\u010dne ideale. Tamara in njeni prijatelji so vsako leto 9. maja praznovali dan zmage (kot v vsem sovjetskem imperiju, za razliko od Evrope, ki ga praznuje 8. maja). Kot otrok sem bila povsem o\u010darana nad njihovimi pesmimi in govori. V filmu Embers<\/b> sem zbrala spomine mo\u0161kih in \u017eensk, ki so se borili za izgubljeno ideologijo, zadnjih pri\u010d izginulega \u010dasa, od katerega so ostale le \u0161e sence. Moji armenski duhovi<\/b>, polni senc in melanholije, niso zgodovinski ali izobra\u017eevalni film o armenski kinematografiji iz sovjetskega obdobja. To ni film, ki bi zahteval, da se ji prizna vrednost in mesto v zgodovini svetovnega filma. Bolj gre za pri\u010devanje, kako skozi svojo osebno zgodbo in vlogo filmske ustvarjalke znova odkrivam to kinematografijo, njene obraze, pokrajine, igralce, zgodbe, teme, vizualne motive, neizre\u010dene besede in omejitve.
\u0160e toliko bolj, ker je armenski film iz sovjetskega obdobja zelo malo potoval in kljub vsem zakladom, ki jih ponuja, ostaja znan skoraj izklju\u010dno armenskemu ob\u010dinstvu. Dokaz za to je med drugim presenetljivo in zgovorno dejstvo, da se cinefili v tujini spominjajo le dveh imen iz zgodovine armenske kinematografije: Pelechiana in Parad\u017eanova, prav tistih filmskih ustvarjalcev, ki sta delovala na obrobju sovjetskega produkcijskega sistema.\u00ab
\u2013 Tamara Stepanyan<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Intimno filmsko popotovanje skozi zgodovino armenskega filma.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":406142,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/406141"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/406142"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=406141"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}