zgodba
Julia in Tobias sta na videz popoln par. Toda za skrbno vzdr\u017eevano fasado brbotajo te\u017eave. Krhko ravnovesje med zakoncema se poru\u0161i, ko njuna h\u010di Marielle razvije telepatske sposobnosti, zaradi katerih lahko vidi in sli\u0161i vse, kar star\u0161a po\u010dneta \u2013 v vsakem trenutku. Julia in Tobias z grozo spoznata, da pred h\u010derko ne moreta ni\u010desar ve\u010d skriti \u2026<\/p>\n
iz prve roke
<\/b>\u00bbIdejo za film sem dobil pred nekaj leti, ko mi je nekdo pokazal elektronsko varu\u0161ko z vgrajeno kamero. To je bilo takrat nekaj povsem novega. Podoba spe\u010dega otroka, ki se sploh ne zaveda, da ga opazujejo, je v meni vzbudila nelagodje. Naenkrat sem se zavedel, kako zelo lahko star\u0161i dandanes nadzorujejo svoje otroke. Tisto, \u010demur smo neko\u010d rekli \u2018popaziti na otroka\u2019, se je razvilo v pravo pravcato vohunjenje. Star\u0161i imajo v dana\u0161njem \u010dasu na voljo cel kup orodij \u2013 \u010de bi hoteli, bi lahko okoli svojega otroka zgradili sistem popolnega nadzora. Za\u010del sem se spra\u0161evati: kaj bi se zgodilo, \u010de bi se to razmerje mo\u010di obrnilo? Kaj bi storili star\u0161i, \u010de bi otroci nenadoma lahko nadzorovali njih? Ta ideja je spro\u017eila celo vrsto vpra\u0161anj: o zasebnosti, o odnosu star\u0161ev do otrok ter obratno, o dinamiki mo\u010di v dru\u017eini …
In \u0161e eno razmi\u0161ljanje me je pripeljalo do tega filma: kako otroci \u2018do\u017eivljajo\u2019 svoje star\u0161e. Za majhnega otroka so star\u0161i prakti\u010dno bogovi. Zdi se, da vedo in zmorejo vse. \u0160ele ko otrok odra\u0161\u010da, po\u010dasi spoznava, da tudi ti bogovi delajo napake. Tudi oni se borijo z \u017eivljenjem, in sicer veliko bolj, kot si je otrok lahko kadarkoli predstavljal. Marielle pa do tega spoznanja ne pride postopoma \u2013 kar naenkrat izve, kdo sta njena star\u0161a \u2018v resnici\u2019. To zru\u0161enje iluzij daje zgodbi dodatno raven in globino. \/…\/
Film se posredno ukvarja tudi z vpra\u0161anji, ki si jih zastavljamo kot dru\u017eba. Zanimivo se mi zdi, kako se vse bolj odpovedujemo zasebnemu \u017eivljenju, in to ne da bi se o tem kaj preve\u010d spra\u0161evali. \u0160e posebej pa me zanima, kako ta odpoved \u2013 v\u010dasih na \u010disto subtilen na\u010din \u2013 vpliva na na\u0161e vedenje. \u010ce bi nekdo kar naenkrat izgubil vso svojo zasebnost \u2013 kako bi se spremenil? Bi se temu uprl, in \u010de bi se, kako? Bi bila ta sprememba samo nekaj slabega ali pa bi morda imela tudi pozitivne plati? Konflikti, ki bi izvirali iz tak\u0161ne situacije, bi bili po mojem mnenju lahko zelo razli\u010dni \u2013 od zabavnih prek absurdnih do tragi\u010dnih in \u017ealostnih. Vse te vidike sem \u017eelel raziskati v filmu. V\u0161e\u010d mi je, kadar lahko gledalec neki prizor do\u017eivi hkrati kot zabaven in tragi\u010den.\u00ab
\u2013 Fr\u00e9d\u00e9ric Hambalek<\/p>\n
kritike
<\/b>\u00bbMogo\u010de pa bistvo filma sploh ni v tem, da so Marielline sposobnosti nekaj posebnega, ampak da so univerzalne \u2013 ali pa vsaj skoraj. Najstniki znajo v svojem pozornem molku zelo dobro razbrati, kaj njihovi star\u0161i v resnici mislijo in po\u010dnejo, zato bi bilo za odrasle bolje, da to sprejmejo in so do otrok iskreni.\u00ab
\u2013 Peter Bradshaw, The Guardian<\/i><\/p>\n
\u00bbFilm Kaj Marielle ve<\/b> je neprizanesljiv miselni eksperiment, ki postavi na preizku\u0161njo imperativ transparentnosti.\u00ab
\u2013 Alexander Griesser, Die<\/i> Welt<\/i><\/p>\n