iz prve roke
<\/b>\u00bbBrecht je izumil \/…\/ novo tehniko s precej neverjetno mo\u010djo: tisto, kar so nerodno poimenovali \u2018alienation\u2019 [v sloven\u0161\u010dini potujitev, op. ur.]. Gre za postopek, ko neko dogajanje postavimo na distanco, da bi ga bilo mogo\u010de objektivno oceniti ter ga videti v odnosu s svetom, ali bolje, s svetovi okoli njega. Igra Petra Weissa je velik poklon tej \u2018potujitvi\u2019 in odpira pomembna nova obzorja. Brechtovo uporabo \u2018distance\u2019 so dolgo \u010dasa razumeli kot nasprotje Artaudovemu pojmovanju gledali\u0161\u010da kot neposredne in nasilne subjektivne izku\u0161nje. Sam tega nikoli nisem verjel. Menim, da je gledali\u0161\u010de, tako kot \u017eivljenje, sestavljeno iz nenehnih konfliktov med vtisi in sodbami \u2013 iluzija in deziluzija bole\u010de sobivata in sta nelo\u010dljivo povezani.
Prav to dose\u017ee Weiss. Vse v tej igri \u2013 od naslova naprej (Preganjanje in umor Jean-Paula Marata, kakor ju prikazuje gledali\u0161ka skupina charentonske umobolnice pod vodstvom gospoda de Sada) <\/i>\u2013 je zasnovano tako, da gledalca tre\u0161\u010di po glavi, ga nato polije z ledeno vodo, prisili, da inteligentno oceni, kaj se mu je zgodilo, ga potem brcne v jajca in nazadnje spet spravi k sebi. To ni ravno Brecht in tudi ne Shakespeare, je pa zelo elizabetinsko in zelo sodobno.
Ne gre le za to, da Weiss uporablja \u2018totalno gledali\u0161\u010de\u2019, tisti \u010dastitljivi koncept, ko v slu\u017ebo predstave postavi\u0161 vse odrske elemente. Njegova mo\u010d ne izhaja le iz \u0161tevila prvin, ki jih uporablja, ampak predvsem iz kakofonije, ki jo povzro\u010da trk razli\u010dnih slogov. Vse najde svoje mesto s pomo\u010djo soseda: resno o\u017eivi ob komi\u010dnem, vzvi\u0161eno ob ljudskem, literarno ob vulgarnem, intelektualno ob telesnem; abstraktno poudari odrska postavitev, nasilje pa je osvetljeno s hladnim tokom misli. Pomenske niti \u0161vigajo sem in tja skozi igro, rezultat pa je zelo kompleksna zgradba. Tako kot pri Genetu gre za dvorano zrcal ali hodnik odmevov \u2013 da bi razumeli avtorjevo logiko, moramo ves \u010das gledati naprej in nazaj.
Eden od londonskih kritikov je igro napadel z argumentom, da gre za modno me\u0161anico vseh najbolj\u0161ih razpolo\u017eljivih gledali\u0161kih sestavin \u2013 brechtovskih, didakti\u010dnih, absurdisti\u010dnih, gledali\u0161\u010da krutosti. To je zapisal kot kritiko, jaz pa besede ponavljam kot pohvalo. Weiss je prepoznal uporabnost vseh teh slogov ter razumel, da potrebuje vse. Njegova prisvojitev je bila popolna. Neprebavljena me\u0161anica vplivov vodi v kaos. Weissova igra je mo\u010dna, njena osrednja ideja presenetljivo izvirna, njena silhueta pa ostra in nezgre\u0161ljiva. Iz na\u0161e prakti\u010dne izku\u0161nje lahko poro\u010dam, da je mo\u010d predstave neposredno povezana z domi\u0161ljijskim bogastvom gradiva. Domi\u0161ljijsko bogastvo je posledica \u0161tevilnih ravni, ki delujejo hkrati; ta so\u010dasnost pa je neposreden rezultat Weissove drzne kombinacije toliko protislovnih tehnik.
Je igra politi\u010dna? Weiss pravi, da je marksisti\u010dna, o \u010demer se je veliko razpravljalo. Vsekakor ni polemi\u010dna v smislu, da bi sku\u0161ala dokazati neko tezo ali podati nauk. Njena prizmati\u010dna zgradba je tak\u0161na, da zadnja vrstica ni kraj, kjer bi iskali sklepno misel. Ideja igre je igra sama in tega ni mogo\u010de stla\u010diti v preprost slogan. Je odlo\u010dno na strani revolucionarnih sprememb, toda hkrati se bole\u010de zaveda vseh plati krutega \u010dlove\u0161kega polo\u017eaja \u2013 te ob\u010dinstvu predstavi v obliki mu\u010dnega vpra\u0161anja.
\u2018Gre za to, da se potegne\u0161 kvi\u0161ku za lastne lase. Da pozabi\u0161, kar ve\u0161, in svet pogleda\u0161 z novimi o\u010dmi,\u2019 <\/i>pravi Marat. \u2018Ampak kako?\u2019<\/i> bo gotovo kdo vpra\u0161al. Weiss modro mol\u010di. Prisili nas, da vzpostavimo zvezo med nasprotji in se soo\u010dimo s protislovji. \/\u2026\/ I\u0161\u010de smisel, namesto da bi ga dolo\u010dal, odgovornost za iskanje odgovorov pa prelo\u017ei nazaj tja, kamor sodi: z dramatika na nas same.\u00ab
\u2013 Peter Brook, The Shifting Point: Theatre, Film, Opera, 1946-1987<\/i><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Priredba drame Petra Weissa v re\u017eiji Petra Brooka. Susan Sontag je gledali\u0161ko predstavo, ki jo je leta 1964 uprizorilo gledali\u0161\u010de Royal Shakespeare Company, opisala kot \u00bbeno najve\u010djih do\u017eivetij v \u017eivljenju vsakega obiskovalca teatra\u00ab.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":399814,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/399813"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/399814"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=399813"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}