Izhodi\u0161\u010de filma so fotografije Stojana Kerblerja, poezija Franceta Forstneri\u010da, re\u017eiserjevega dedka, in pripovedi Halo\u017eanov razli\u010dnih generacij. Film je prejel vesno za najbolj\u0161i dokumentarec na zadnjem festivalu v Portoro\u017eu.<\/p>\n
portret avtorja
<\/b>Vid Hajn\u0161ek, rojen leta 1991 v Mariboru, je svoj izraz na\u0161el v dokumentarnem filmu. Za magistrski film Konec <\/b>je prejel priznanje Franceta Brenka, debitiral pa je s celove\u010dernim dokumentarcem Alejandra<\/b>, ki ga je posnel v sore\u017eiji s Klemnom Brvarjem. Kot pomo\u010dnik re\u017eije je sodeloval pri\u00a0Oroslanu<\/b> Matja\u017ea Ivani\u0161ina, kot igralec pa v filmu Igram, sem<\/b> Miroslava Mandi\u0107a.\u00a0<\/b><\/p>\n
iz prve roke
<\/b>\u00bbZa\u010delo se je s prebiranjem dedkove poezije po zelo dolgem \u010dasu. Na Majskem vrhu je imel svojo ljubo po\u010ditni\u0161ko hi\u0161ko, z majhnim vrtom in vinogradom. Moji otro\u0161ki spomini nanjo so polni rojstnodnevnih praznovanj, trgatev in gobarjenja po halo\u0161kih gozdovih. Ko sem prebiral njegovo poezijo, sem imel ob\u010dutek, da dedka spoznavam na novo, da dojemam Haloze skozi njegove o\u010di. To \u2018trdo, zbito zemlo\u2019 in podobe iz otro\u0161tva, ki so ga tako zaznamovale, da jih je moral izpisati v svoji poeziji.
Vzporedno z branjem sem odkrival tudi fotografski opus Stojana Kerblerja. Njegove fotografije, pod\u010drtane z dedkovimi verzi v mojih mislih, so me mo\u010dno zaznamovale. Dojemal sem jih kot univerzalno, a hkrati zelo osebno zgodovino neke dru\u017ebe, skupnosti. Po\u010dutil sem se dovolj anga\u017eiranega, da se lotim odkrivanja krajev, ki vzbujajo tako intenzivno ustvarjalnost.
Na poti snemanja tega \u2018halo\u0161kega filma\u2019 smo spoznavali izjemne ljudi, ki so bili pripravljeni z nami deliti del\u010dke svojih \u017eivljenj, spominov, upov, sanj, in nastala je pripoved, ki zrcali to pot sre\u010devanja, zbli\u017eevanja in deljenja.\u00ab
\u2013 Vid Hajn\u0161ek<\/p>\n
kritike \u00bbRad imam filme, ki me odpeljejo v druge kraje. Kraje v mojih mislih, v svetu, v zgodovini. Kraje, ki jih je vredno obiskati. Tak je na primer novi film slovenskega re\u017eiserja Vida Hajn\u0161ka. \/\u2026\/ Sre\u010damo va\u0161\u010dane, ve\u010dinoma starej\u0161e ljudi, ki govorijo o preteklosti, zlasti v povezavi s \u010drno-belimi fotografijami, na katere jih je kot otroke ujel Stojan Kerbler \u2013 fotograf, ki je regijo dokumentiral v sedemdesetih letih. \/\u2026\/ Njegove fotografije sodijo v humanisti\u010den cartier-bressonovski slog, v katerem je pred mnogimi leti bele\u017eil odlo\u010dilne trenutke \u2013 in jih bele\u017ei \u0161e danes. Njegovo delo je \u010dudovito: to je eden krajev, kamor me je film popeljal. K njemu. Drugi kraj, kamor me je odnesel, je bila poezija Franceta Forstneri\u010da \/\u2026\/. Pesnik je svojih delih \/…\/ obujal spomine na otro\u0161tvo, a ne v nostalgi\u010dnem smislu, pa\u010d pa z namenom, da bi \u2013 na zelo oseben in pronicljiv, pogosto tema\u010den in visceralen, a vedno prevpra\u0161ujo\u010d na\u010din \u2013 osmislil zgodovino in kontinuiteto bivanja. Ne zelo druga\u010de, kot je v svojih filmih po\u010del V\u00edctor Erice. \u010ceprav Forstneri\u010da poznam le po drobcih in v prevodu, so me njegovo pisanje ter podobe, ki jih opisuje, navdu\u0161ili. \/\u2026\/ To so kraji, kamor me je popeljal ta film.\u00ab \u00bbFilm odlikuje subtilna poetika, v kateri \u010das in dih zastaneta. \u010clovek, pokrajina, \u017eivali, zgodovina, tradicija se zlijejo v eno \u2013 Haloze.\u00ab Poeti\u010dni dokumentarni mozaik halo\u0161ke pokrajine in njenih ljudi, ki skozi prepletanje individualnega in kolektivnega premi\u0161ljuje o so\u010dasnem obstoju preteklosti in sedanjosti v kolektivnem spominu skupnosti. Film je prejel vesno za najbolj\u0161i dokumentarec na zadnjem festivalu v Portoro\u017eu.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":356851,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/352156"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/356851"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=352156"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}
<\/b>\u00bbGlobokoumni verzi in vlak iz nezavedne \u010drnine nas popeljejo na kontemplativno popotovanje h koreninam. Koreninam, iz katerih \u2018v mojih sanjah rase vsako no\u010d drevo\u2019. Koreninam filmskega ustvarjalca\u00a0Vida Hajn\u0161ka, vnuka halo\u0161kega pesnika\u00a0Franceta Forstneri\u010da. \/\u2026\/ In koreninam, ki jih nekje globoko v sebi kot potomci prvobitnega so\u017eitja med \u010dlovekom in naravo \u010dutimo vsi. \u010ce smo se le pripravljeni zagledati vase in v drugega. Najve\u010dja vrednost filma <\/b>je prav to, da nam nenehno odpira portale v nezavedno hrepenenje po vrnitvi k izgubljeni harmoniji. Skozi poezijo, fotografije, so\u010dloveka, glasbo, obi\u010daje, detajle. Obi\u010daje, ki v sebi nosijo sled sobivanja. Poezijo, ki prena\u0161a spomin na otro\u0161ko veselje. Fotografije, ki trenutek prenesejo v ve\u010dnost. Glasbo, ki igra z vetrom \u2013 zavijajo\u010dim med gri\u010di, poraslimi s trto in gozdovi. So\u010dloveka, ki s svojo pristnostjo vabi k sre\u010danju. Detajle, ki pri\u010dajo o nekem druga\u010dnem \u017eivljenju.\u00ab\u00a0
\u2013 \u017diga Brdnik, Radio Slovenija<\/em><\/p>\n
\u2013 Nicholas Vroman, a page of madness<\/em><\/p>\n
\u2013 utemeljitev vesne za najbolj\u0161i dokumentarec<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"