iz prve roke
<\/b>\u00bbIzbral sem delo Hjalmarja S\u00f6derberga, ker je njegovo pojmovanje tragedije sodobnej\u0161e. Predolgo je bil v senci drugih dveh velikanov, Ibsena in Strindberga. Zakaj pravim sodobnej\u0161e? Namesto samomora in ostalih grandioznih dejanj v tradiciji pateti\u010dne tragedije je S\u00f6derberg raje izbral grenko tragedijo \u010dloveka, ki mora nadaljevati z \u017eivljenjem, \u010deprav so njegovi ideali in sre\u010da uni\u010deni.\u00ab
\u2013 Carl Th. Dreyer<\/p>\n
kritike
<\/b>\u00bbGertrud<\/b> v svoji norosti in lepoti dosega Beethovnova pozna dela.\u00ab
\u2013 Jean-Luc Godard, Cahiers du cin\u00e9ma<\/i>, 1968<\/p>\n
\u00bb\u010ce si\u00a0Gertrud<\/b> ponovno ogledamo danes, ali pa \u010de jo preprosto gledamo, kot bi je \u0161e nih\u010de nikoli ne videl, bomo do\u017eiveli \u0161ok. Dreyer je eden velikanov kinematografije. Ta gledali\u0161ka igra, posneta v \u010drno-beli tehniki, z nemoderno temo (ljubezen z veliko za\u010detnico) in neznanimi, nekoliko togimi danskimi igralci, je leta 1964 delovala kot nekak\u0161na \u010dudno staromodna klasika, izgubljena med modernimi, sve\u017eimi novimi valovi. Samo Dreyerjevi pravi obo\u017eevalci so znova za\u010dutili njegovo stra\u0161ljivo modernost, logi\u010dno posledico \u0161tiridesetih let ustvarjanja, v katerih je raziskoval brezdanjo ljubezen in dvojno dno scenografske kocke, vklju\u010deval belo kot sredstvo za mu\u010denje, glasbo (kadar \u017ee ne solze) pa kot tisto, kar nastopi, ko besede ne zadostujejo ve\u010d. In danes, ko je ta modernost jasna vsem, je film \u0161e vedno pred svojim \u010dasom \/\u2026\/. Najbolj \u010dudovita sivo-siva fotografija v zgodovini filma razprostre neskon\u010dne plasti svetlobe kot oblake \u010dasa, skozi katere ne prodre ni\u010d \u2013 ni\u010desar namre\u010d ni mogo\u010de popraviti.\u00ab
\u2013 Serge Daney, Lib\u00e9ration<\/i>, 1983<\/p>\n
\u00bbFilm je v meni vzbudil nekak\u0161no religiozno \u010dustvo. \u010cutil sem, da se v njem skriva nekaj bistvenega. Kaj? Minevanje \u017eivljenja, ujetega v klju\u010dne trenutke. Skrajna zgo\u0161\u010denost: tako malo prizorov za tako dolgo \u017eivljenje. In skrajna raztegnjenost: ker so prizori dolgi in gostobesedni. Kako je mogo\u010de hkrati zgo\u0161\u010devati in raztegovati? To je skrivnost filma. Ne vem, koliko \u010dasa traja, a omogo\u010di nam, da si ogledamo in poslu\u0161amo vse \u010dlove\u0161ko \u017eivljenje. Ne le dogodke (tri zveze, polne razodetij in razo\u010daranj) in ne le junakinjin zna\u010daj (hrepenenje po absolutnem in uporni\u0161tvo), temve\u010d njeno moralo na preizku\u0161nji \u010dasa.\u00ab
\u2013 Andr\u00e9 T\u00e9chin\u00e9, 1987<\/p>\n
\u00bbNenarativni duh, ki stra\u0161i po pripovedi in se skriva v liku Gertrud same, na vsakem koraku ogro\u017eajo psi, ki se junakinji zaganjajo v noge: pripovedni svet mo\u0161kih z njihovimi preteklostmi in prihodnostmi, ki si jo sku\u0161ajo prilastiti. Toda Gertrud, \u017eive\u010da le v kontinuirani sedanjosti, vztrajna in nespremenljiva, se vsem izmakne. In \u010de se izmika tudi nam, se morda zato, ker jo s svojo pripovedno izku\u0161njo lahko beremo le kot monotono \u2013 zamrznjen trenutek (kot v slikarstvu) ali podalj\u0161an trenutek (kot v glasbi), ki ne more pripeljati do nobene vi\u0161je logike. A \u010deprav Gertrud ne spra\u0161uje, ima mo\u0161kim veliko povedati. \/\u2026\/ Dreyer je v razli\u010dnih intervjujih poudaril oba vidika junakinje; videl jo je kot mo\u010dnej\u0161o od vseh mo\u0161kih likov, toda hkrati nestrpno:\u00a0\u2018Ne more sprejeti ni\u010desar, \u010desar ne \u010duti sama.\u2019<\/i> Dodal je, da noben mo\u0161ki ne bi mogel nikoli izpolniti njenih pri\u010dakovanj. Pravzaprav bi lahko rekli, da se v Dreyerjevi strastni ambivalentnosti skriva vsa tragi\u010dna mo\u010d filma. Kritiki so se v glavnem razhajali v tem, ali je Gertrud veli\u010dastna \u017eenska ali po\u0161ast, izpolnjena oseba ali tak\u0161na, ki \u017eivi v iluziji, \u017ertev ali zmagovalka \u2013 toda film na \u010dude\u017een na\u010din dose\u017ee, da je vse na\u0161teto hkrati, v vsakem trenutku.\u00ab
\u2013 Jonathan Rosenbaum, Sight and Sound<\/i>, 1985<\/p>\n
\u00bbV zgodovini filma ne poznamo bolj metafizi\u010dnega ali bolj fizi\u010dnega filma. Snemati telesa, da bi odkrili du\u0161e. Kdo ne bi verjel vanje, potem ko si je ogledal Gertrud<\/b> in jih sre\u010dal na Dreyerjevih podobah? Ob tem filmu verjamete v du\u0161o ali pa vanjo ne boste nikoli ve\u010d verjeli. \/\u2026\/ Ali lahko du\u0161e igrajo? Da. Neko\u010d sem videl Gertrud<\/b> Carla Th. Dreyerja.\u00ab
\u2013 Jo\u00e3o B\u00e9nard da Costa, Escritos sobre Cinema<\/i><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Gertrud, neko\u010d znana pevka, zdaj pa soproga uglednega odvetnika, zapusti neizpolnjujo\u010d zakon in se poda v iskanje prave ljubezni, a niti strastna afera z mlaj\u0161im mo\u0161kim niti o\u017eivitev stare romance ji ne prineseta odgovora, ki ga i\u0161\u010de …<\/p>\n","protected":false},"featured_media":352139,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/352135"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/352139"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=352135"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}