iz prve roke
<\/b>\u00bbFilm ni zgodovinski v smislu, da bi \u0161li skozi roman in preu\u010dili vse podrobnosti; to bi bilo nemogo\u010de. \u017deleli smo le ujeti tisto vzdu\u0161je in ga poustvariti v skladu z na\u0161im videnjem knjige, pa tudi vseh drugih zgodnjih vernakularnih romanov. To je bil najte\u017eji del. Zato smo morali vsak prizor posneti ve\u010dkrat. Prve posnetke bi bilo nemogo\u010de uporabiti, saj smo igralcem pustili, da se po\u010dasi privajajo na okolje in vzdu\u0161je javne hi\u0161e v poznem obdobju dinastije Qing. \/…\/ V filmu je le devetintrideset posnetkov. V bistvu gre za en posnetek na prizor.\u00ab
\u2013 Hou Hsiao-hsien<\/p>\n
kritike
<\/b>\u00bbFilm se za\u010dne s sijajnim sedemminutnim posnetkom: lenobni, a natan\u010dni premiki kamere ga od za\u010detka do konca napolnijo z zapeljivo mo\u010djo opijskih sanj.\u00ab
<\/b>\u2013 Berenice Reynaud, Chicago Reader<\/i><\/p>\n
\u00bbHoujevo formalno najbolj drzno delo ni toliko priredba stoletje starega romana Han Ziyuna kot destilacija izgubljenega sveta, ki ga knjiga opisuje. \/\u2026\/ Presunljivo \u017ealostni film elegantno zamaje gledal\u010dev ob\u010dutek za \u010das: ta na videz nespremenljivi svet v resnici pretresajo dogodki, ki se dogajajo zunaj platna \u2013 in ti spremenijo vse.\u00ab
\u2013 Tony Rayns, Time Out<\/i><\/p>\n
\u00bb\u010cas ne mineva, ampak bolj \u2018izgublja zavest\u2019; prizori \u2013 morda kot odsev brezsramnega kajenja opija v filmu \u2013 nepri\u010dakovano preidejo v temo, nato pa se nekaj minut ali mesecev kasneje \u2018prebudijo\u2019 v istem sijo\u010dem, s filtrirano svetlobo pre\u017eetem interjerju \u2013 ali pa v drugem, zelo podobnem.\u00ab
\u2013 Peter Keough, The Boston Phoenix, 2000<\/i><\/p>\n
\u00bbVsak prizor v filmu \u0160anghajsko cvetje<\/b> si zaslu\u017ei podrobno analizo, saj je prav vsak slogovna in dramatur\u0161ka mojstrovina.\u00ab
\u2013 David Bordwell, Figures Traced in Light<\/i><\/p>\n
\u00bb\u2018To je nekaj novega v filmu<\/i>,\u2019 je dejal prijatelj, s katerim sem si ogledal \u0160anghajsko cvetje<\/b>. In prav ima: poleg Dreyerja ni veliko re\u017eiserjev, ki bi znali na tako popoln na\u010din zabele\u017eiti vsak gib, vsako gesto in vsako spremembo perspektive. V\u0161e\u010d mi je primerjava [kriti\u010darke] Kathleen Murphy s Henryjem Jamesom \/\u2026\/. V nasprotju z Dreyerjevimi izpraznjenimi posnetki imajo podobe v \u0160anghajskem cvetju<\/b> jamesovski posluh za svet predmetov, njihov pomen za like: tako kot pri Jamesu ne gre toliko za vpra\u0161anje vrednosti, ki jo pripisujemo predmetom, kot za fantazijo o predanosti, ki jo projiciramo vanje. \/…\/ V tem trenutku te\u017eko najdemo kaj bolj\u0161ega od Hou Hsiao-hsiena.\u00ab
\u2013 Kent Jones, Film Comment, 1999<\/i><\/p>\n
\u00bb\u0160anghajsko cvetje<\/b> Hou Hsiao-hsiena je film, zgrajen kot noben drug: ne sledi konvencijam postopnega in na\u010drtnega razvijanja pripovedi, ne spreminja bistveno scenografije in ne razlikuje likov na posebej o\u010ditne na\u010dine. Gre za uganko, ki skoraj izklju\u010dno uporablja omejeno tretjeosebno pripovedno oko in uho, skozi katera gledalec vsrka informacije o zgodbi \u2013 nato pa je prisiljen tuhtati o njihovem pomenu in posledicah.\u00ab
\u2013 Christopher Lupke, Senses of Cinema<\/i><\/p>\n
\u00bb\/…\/ devetdeseta leta je zaznamovala nova pozornost zahodne filmske kulture do osupljivih dose\u017ekov azijske kinematografije. Filmi devetdesetih, ki so jih na primer posneli Dare\u017ean Omirbajev, Mohsen Makhmalbaf, Abbas Kiarostami, Wong Kar-wai, Takeshi Kitano, Tsai Ming-liang in Hou Hsiao-hsien, sodijo med velike dose\u017eke svetovne kinematografije \u2013 in Houjevo \u0160anghajsko cvetje<\/b> je opijska kadilnica, kjer bi se morali vsi na\u0161teti sre\u010dati. (\u010ce pomislim, bi bil tudi hrib\u010dek z drevesom, luknjo in mobilnim telefonom v Kiarostamijevem filmu Veter nas bo odnesel s seboj<\/b> popoln kraj.)\u00ab
\u2013 Alexander Horwath, Najbolj\u0161i filmi devetdesetih,<\/i> Film Comment<\/i><\/p>\n
\u00bbTajvanski mojster se je s \u0160anghajskim cvetjem<\/b> uveljavil kot pravi, brezkompromisni dedi\u010d Carla Dreyerja. Film je zaznamoval devetdeseta leta na podoben na\u010din kot Gertrud<\/b> \u0161estdeseta: to je delo tako sijo\u010de lepote in tako edinstvenega sloga, da obstaja zunaj \u010dasa, v katerem je bilo posneto.\u00ab
\u2013 Christian Blauvelt, 100 najbolj\u0161ih filmov devetdesetih, IndieWire<\/i> <\/p>\n
\u00bbKamera se fluidno giblje od ene \u010dudovite kompozicije do naslednje ter ustvarja ob\u010dutek suspenza, kak\u0161ne podobe bodo sledile.\u00ab
\u2013 Ryusuke Hamaguchi, 10 najljub\u0161ih, Criterion<\/i> <\/p>\n
\u00bbPopoln \/…\/. Eden najlep\u0161ih filmov vseh \u010dasov.\u00ab
\u2013 Phillip Lopate, The New York Times<\/i><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
\u0160anghaj konec 19. stoletja. Ker dr\u017eavnim uradnikom ni dovoljeno obiskovati bordelov v kitajskih delih mesta, se mo\u0161ka elita sre\u010duje v razko\u0161nih \u00bbhi\u0161ah cvetja\u00ab v britanski enklavi. Te hi\u0161e so postale samozadosten svet z lastnimi obredi, tradicijami in celo lastnim jezikom. Mo\u0161ki ne prihajajo le zaradi kurtizan, temve\u010d tudi zato, da bi pove\u010derjali, kadili opij, igrali mahjong in se sprostili. \u017denske, ki tam delajo, so znane kot \u00bb\u0161anghajsko cvetje\u00ab.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":348648,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/348647"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/348648"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=348647"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}