zgodba
<\/b>V mestu Novi Rim, ki mu grozi propad, se razvname spor med vizionarskim umetnikom Cezarjem Katilino in konservativnim \u017eupanom Franklynom Cicerom. Prvi sanja o utopi\u010dni prihodnosti, drugi pa vztraja pri nazadnja\u0161kem statusu quo<\/i>, ki vzdr\u017euje pohlep, osebne interese in strankarsko vojno. Med njiju je razpeta Julia Cicero, \u017eupanova h\u010di, katere ljubezen do Cezarja je zamajala njeno lojalnost do o\u010deta.<\/p>\n
iz prve roke
<\/b>\u00bbSeme za film je bilo zasejano, ko sem si kot otrok ogledal Bodo\u010de \u010dase<\/b> (Things to Come), posnete po knjigi H. G. Wellsa. Ta Kordova klasika iz tridesetih let, ki govori o gradnji prihodnosti, me je spremljala vse \u017eivljenje: najprej kot de\u010dka, navdu\u0161enega za znanost, pozneje pa kot filmskega ustvarjalca.
S scenarijem se v resnici nisem ukvarjal \u0161tirideset let, kot pogosto vidim zapisano, temve\u010d sem le zbiral zapiske in izrezke, ki so se mi zdeli zanimivi za kak\u0161en prihodnji projekt \/\u2026\/. Poleg tega sem po \u0161tevilnih filmih, ki sem jih posnel o razli\u010dnih temah in v razli\u010dnih slogih, upal, da bom pozneje v \u017eivljenju bolje razumel, kak\u0161en je moj osebni slog. \/\u2026\/
Nazadnje sem se po dolgem premisleku odlo\u010dil za idejo rimskega epa, nato pa rimskega epa, postavljenega v sodobno Ameriko. Scenarij sem tako zares za\u010del pisati \u0161ele pred kak\u0161nimi dvajsetimi leti. \/\u2026\/ Raziskal sem ve\u010d mo\u017enosti, nato pa me je pritegnil dogodek, znan kot Katilinova zarota \/\u2026\/.
Pomislil sem, da bi Katilinovo zaroto, kot jo je opisal zgodovinar Salustij, umestil v sodobno Ameriko, tako kot sem Srce teme<\/i> Josepha Conrada v Apokalipsi danes<\/b> postavil v vietnamsko vojno. Za\u010del sem z jedrom zgodbe: zlobni patricij Katilina pripravlja dr\u017eavni udar, vendar mu na\u010drte prepre\u010di konzul Cicero. Po predlogu [zgodovinarke] Mary Beard sem Katilino preimenoval v Cezarja: mladi Julij Cezar je bil namre\u010d v Svetonijevi razli\u010dici zgodbe Katilini zelo blizu, poleg tega pa bi bilo ime Cezar ob\u010dinstvu bolj doma\u010de kot Sergij, kakor je bilo Katilini v resnici ime. Spra\u0161eval sem se, ali je obi\u010dajna predstava o Katilini kot \u2018zlobnem\u2019 in Ciceru kot \u2018dobrem\u2019 sploh pravilna. V zgodovinskih virih preberemo, da je bil Katilina pora\u017een in ubit, Cicero pa je pre\u017eivel. Ker pa zgodbo vedno pripoveduje pre\u017eiveli, sem pomislil: kaj pa \u010de je bila Katilinova zamisel za novo dru\u017ebo \/\u2026\/ v resnici \u2018vizionarska\u2019 in \u2018dobra\u2019, Cicero pa je bil \u2018reakcionaren\u2019 in \u2018slab\u2019?
Moja zgodba bi se dogajala v nekoliko stiliziranem New Yorku, prikazanem kot svetovno sredi\u0161\u010de mo\u010di. Cicero bi bil \u017eupan v \u010dasu velikih finan\u010dnih pretresov, kakr\u0161na je bila finan\u010dna kriza pod nekdanjim \u017eupanom Dinkinsom, Cezar pa gradbeni mojster, veliki arhitekt, oblikovalec in znanstvenik, ki bi zdru\u017eeval lastnosti Roberta Mosesa, opisanega v sijajni biografiji The Power Broker<\/i>, ter arhitektov, kot so Frank Lloyd Wright, Raymond Loewy, Norman Bel Geddes in Walter Gropius. \/\u2026\/
Megalopolisa<\/b> ne bi mogel ustvariti, \u010de ne bi stal na ramenih G. B. Shawa, Voltaira, Rousseauja, Benthama, Milla, Dickensa, Emersona, Thoreauja, Fullerja, Fourniera, Morrisa, Carlyla, Ruskina, Butlerja, Wellsa, Evripida, Thomasa Mora, Moli\u00e8ra, Pirandella, Shakespeara, Beaumarchaisa, Swifta, Kubricka, Murnaua, Goetheja, Platona, Ajshila, Spinoze, Durrella, Ibsena, Abela Gancea, Fellinija, Viscontija, Bergmana, Bergsona, Hesseja, Hitchcocka, Kurosawe, Cao Xueqina, Mizoguchija, Tolstoja, McCullougha, Mojzesa in prerokov. \/…\/
Moj prvi cilj je vedno posneti film z vsem svojim srcem, zato sem vedel, da bo Megalopolis<\/b> govoril o ljubezni in zvestobi na vseh podro\u010djih \u010dlove\u0161kega \u017eivljenja. \/\u2026\/ V Megalopolisu<\/b> se ljubezen izrazi v skoraj kristalni kompleksnosti. Na\u0161 planet je v nevarnosti, na\u0161a \u010dlove\u0161ka dru\u017eina skoraj v procesu samomora \u2013 nato pa film postane zelo optimisti\u010den, poln vere v \u010dloveka in njegovo sposobnost, da re\u0161i vsako te\u017eavo, ki mu pride na pot. \/\u2026\/
Kot vrsta imamo vsi istega prednika, vsi smo ena dru\u017eina. O\u017eivimo to vez in poskusimo svet spremeniti v nekaj, kar se pribli\u017ea na\u0161i predstavi o raju. \/\u2026\/
Moje sanje so, da bi Megalopolis<\/b> postal eden tistih filmov, ki si jih ljudje ogledajo vsak silvestrski ve\u010der. \u017delim si, da po ogledu ne bi razpravljali o novih dietah ali opu\u0161\u010danju kajenja, ampak o preprostem vpra\u0161anju: ali je dru\u017eba, v kateri \u017eivimo, edina mo\u017ena?\u00ab
\u2013 Francis Ford Coppola<\/b><\/p>\n
kritike
<\/b>\u00bbNe menite se za sovra\u017ene kritike \u2013 to je kalejdoskopska, navdu\u0161ujo\u010da, wellesovska vizija velikega starega mojstra, ki nima \u010desa izgubiti. \/…\/ Beseda \u2018opus\u2019 se zdi kot ustvarjena za film, kakr\u0161en je nori spektakel Francisa Forda Coppole. To je resni\u010dno redka ptica, saj gre za umetni\u0161ko delo, ki dejansko po\u010dne, kar pridiga; poklon nebrzdani ustvarjalnosti in daljnovidnosti, ki ponudi eksploziven spoj rokodelskega neoklasicizma, medtem ko se prebija skozi bombasti\u010den scenarij, ki se veselo izmika vsakr\u0161ni logiki ali koherenci. \/…\/ To je film mo\u017ea, ki je posnel Botra<\/b>. In to je film mo\u017ea, ki je posnel Drakulo<\/b>. To je tudi film mo\u017ea, ki je posnel Iz srca<\/b> (One From the Heart). In je to vsekakor film mo\u017ea, ki je posnel Twixt<\/b>. Na makro ravni ne bi smeli biti presene\u010deni, ko odkrijemo, za kak\u0161no delo gre, toda na mikro ravni v njem mrgoli podob in idej, ki so resni\u010dno presenetljive in nove. Pa tudi zelo \u010dudne. Celo \u010dustveni register filma se zdi na povsem druga\u010dni lestvici od obi\u010dajne. Humor je druga\u010den. Nasilje je druga\u010dno. \u017dalost je druga\u010dna. Gre za raz\u0161iritev resni\u010dnosti, ne za njen odsev.\u00a0Megalopolis<\/b> je delo visoke transgresije in estetskega prisvajanja, skok v svet mo\u017enosti na drugi strani zrcala.\u00ab
\u2013 David Jenkins, Little White Lies<\/i><\/p>\n
\u00bbFrancis Ford Coppola stla\u010di petinosemdeset let umetni\u0161kega \u010da\u0161\u010denja in romanti\u010dne ljubezni v staromoden, prekipevajo\u010d in nadvse iskren manifest o vlogi umetnika ob koncu imperija.\u00ab
\u2013 David Ehrlich, IndieWire<\/i><\/b><\/p>\n
\u00bbMegalopolis<\/b> je \u010dista norost. \/…\/ V njem ni ni\u010desar, kar bi spominjalo na \u2018normalen\u2019 film. \/…\/ Kljub vsej ljubezni do znanosti in razuma gre za miazmo magije, melodrame, sentimentalnosti in politike gangsterskega filma. \/…\/ Coppola z vsakim novim projektom zelo zavestno stopa \u010dez rob. Neko\u010d je priznal, da se mu je med snemanjem Apokalipse<\/b> danes<\/b> za\u010delo me\u0161ati. Kot sem zapisal nekje drugje, sem imel sam ob\u010dutek, da je znorel pri Drakuli<\/b> \u2013 delu, ki ga danes \u0161tejem za mojstrovino. \u010clovek, ki je postavil na kocko ves svoj studio za film Iz srca<\/b> \u2013 \u010dudoviti, prismojeni, nepozabni, komercialno mrtvorojeni Iz srca<\/b> \u2013, <\/b>gotovo ni mogel biti \u010disto pri sebi. <\/b>No, zdaj je \u0161el spet \u010dez mejo in morda celo presegel samega sebe. Megalopolis<\/b> bi lahko bila najbolj nora stvar, kar sem jih kdaj videl. Lagal bi, \u010de bi rekel, da nisem u\u017eival v vsaki njegovi utrgani sekundi.\u00ab
\u2013 Bilge Ebiri, Vulture<\/i><\/p>\n
\u00bbTema\u00a0Megalopolisa<\/b> \/…\/ je \u010das. Za\u010dne se s podobo velike mestne ure in Coppola nas ve\u010dkrat spomni na neusmiljeni tek \u010dasa. Toda \u017ee v sami naravi tega brezkompromisnega, trmasto nelogi\u010dnega in o\u010darljivo optimisti\u010dnega filma je, da postavi pod vpra\u0161aj na\u0161e razumevanje \u010dasa kot omejenega vira. Gre za fantazijo o tem, kako bi nam lahko kot ljudem \u2013 oblikovalcem, graditeljem, izumiteljem, umetnikom \u2013 uspelo preslepiti \u010das in ustvariti utopijo, ki bi kljubovala naravnemu drsenju proti entropiji. \/…\/ Tisto, zaradi \u010desar je Megalopolis<\/b> tako ganljiv in kar daje smisel tudi njegovim najbolj nenavadnim ekscesom, je stopnja, do katere se je razvil v alegorijo o lastnem nastajanju. Coppola se zavzame za lepo in neprakti\u010dno, ne le kot na\u010delo urbanisti\u010dnega oblikovanja ali smiselnega \u017eivljenja, temve\u010d kot silo, ki poganja filmsko umetnost samo. Z Megalopolisom<\/b> se re\u017eiser morda res pribli\u017euje koncu svoje dolge in burne kariere, a \u017ee samo dejstvo, da film obstaja \u2013 z vso svojo dih jemajo\u010do in v\u010dasih \u017eivce parajo\u010do \u010duda\u0161kostjo \u2013, se zdi kot izraz upanja.\u00ab
\u2013 Justin Chang, The New Yorker<\/i><\/p>\n
\u00bbMegalopolis<\/b> deluje kot poslednja izpoved, kot povzetek \u017eivljenjskih sanj. In kaj je film drugega kot platno za sanja\u010de? Ni pomembno, ali bo Megalopolis<\/b> zaslu\u017eil milijardo dolarjev ali ni\u010d. Dokler bodo na svetu ljudje, \u017eeljni filmov, ki dejansko govorijo o ne\u010dem (morda celo o preteklih \u0161est tiso\u010d letih \u010dlove\u0161ke civilizacije), bo Megalopolis<\/b> imel svoje ob\u010dinstvo.\u00ab
\u2013 David Fear, Rolling Stone<\/i><\/p>\n
\u00bbCoppola se ne poslavlja z ne\u010dim krotkim in manikiranim, temve\u010d s prenatrpano, energi\u010dno in prekipevajo\u010do zgodbo o koreninah fa\u0161izma, ki bi jo le najbolj brezsr\u010den gledalec ozna\u010dil za katastrofo.\u00a0Megalopolis<\/b> pravzaprav bolj kot na film spominja na mesto. Gre morda za najbolj radikalen film, kar jih je Coppola kdaj posnel.\u00ab
\u2013 Joshua Rothkopf, Los Angeles Times<\/i><\/p>\n
\u00bbOb tako ambiciozno zasnovanem, sentimentalnem, svetovnonazorsko naivnem eposu bi spektakularno pogorel marsikateri re\u017eiser, Coppola pa vendarle prika\u017ee dobr\u0161no mero formalne igrivosti, norosti in celo humorja, ki ga v njegovem opusu doslej resni\u010dno nismo bili vajeni. Megalopolis<\/b>\u00a0je svojevrsten intelektualni blockbuster na temo konca sveta, nujnosti renesanse in manipulacije \u010dasa, cikli\u010dnosti oblasti in imperijev, pa dru\u017einska saga o tekmovalnosti, razo\u010daranjih in seveda ljubezni. Dekadentni New York bli\u017enje prihodnosti (\u2018Feds to the City: Drop Dead!<\/i>\u2019) nam predstavi kot Novi Rim tik pred propadom, v estetskem in ekscesnem smislu pa bi ga lahko postavili v konstelacijo z\u00a0Zadnjimi dnevi<\/b>\u00a0(1995) Kathryn Bigelow, Kubrickovimi\u00a0\u0160iroko zaprtimi o\u010dmi<\/b>\u00a0(1999) in Chazellovim\u00a0Babilonom<\/b> (2018). \/\u2026\/ O tem filmu se bo \u0161e govorilo.\u00ab
\u2013 Simon Popek, Dnevnik<\/i><\/p>\n
\u00bbV sredi\u0161\u010du te izjemno frustrirajo\u010de \u2013 in izjemno velikodu\u0161ne \u2013 vizije je ljubezen. \/…\/ Ne le ljubezen kot abstraktni pojem, temve\u010d ljubezen v smislu dru\u017einskih vezi, medsebojnega razumevanja in ustvarjalnega partnerstva. Coppolova \u017eena in dolgoletna sodelavka Eleanor je bila z njim vse do konca snemanja, a je le nekaj tednov pred premiero umrla. Re\u017eiserjevo posvetilo \u017eeni, ki se izpi\u0161e na koncu filma, tako predstavlja primeren poklon, hkrati pa gre za presunljiv trenutek, ko film postane ultimativna, brezkompromisna razli\u010dica samega sebe: zgodba o umetniku poznih let, globoko ljube\u010dega \u010dloveka, ki uresni\u010di fantazijo o zaustavitvi neusmiljenega teka \u010dasa, medtem ko sku\u0161a ustvariti (in duhovno posredovati) drzno, revolucionarno in transformativno vizijo bolj\u0161ega jutri. \u010cesa podobnega \u0161e niste videli.\u00ab
\u2013 Siddhant Adlakha, IGN
<\/i><\/p>\n
\u00bb\/…\/ da je to original in singular, utopi\u010dni film o distopiji, potovanje v srce teme, konceptualni festival Izgubljenega raja<\/b>, po malem 1984<\/b>, po malem Mi<\/b>, po malem Krasni novi svet<\/b>, po malem Ognjemet ni\u010devosti<\/b>, po malem Vihar<\/b>, po malem Nasledstvo<\/b>, reimaginacija Mannovega Propada rimskega cesarstva<\/b>, superjuna\u0161ki manifest vpra\u0161anj, dilem, idej, izjav, poant, non sequiturjev, hamletizmov, prostih asociacij in citatov (je bil tisto Rousseau, Plutarh ali Mark Avrelij?), divjina, v kateri je nastala Apokalipsa zdaj!<\/strong>, monumentalna gesta, psihedeli\u010dna satira, dekonstrukcija ameri\u0161ke gotike, tiktakanje civilizacijske kukavice, \u0161tudija neoliberalnega vampirizma, emersonovski esej o strmoglavljanju Republike, kaligulizacija resni\u010dnostne dru\u017ebe spektakla, odmotavanje fa\u0161izma, ultimativna stava, screwball obsesija, filmska perverzija, magnum opus tveganja, pretiravanja in preseganja, pravljica, umetnina, bolj nora od sveta, v katerem je nastala. ZELO ZA\u00ab \u00bbSkozi medijsko sito \u2013 in to je ostra Coppolova kritika \u2013 stvari postanejo pretirane, uniformne in \u010drno-bele, liki, ki jih gledamo, niso in ne morejo biti ve\u010d realne osebe, ampak nekaj pravlji\u010dno pripovedovanega, fiktivnega \u2013 celo verizem filmske podobe jih v Coppolovi viziji v tem pogledu ne skrha. \/…\/ Postanejo pa te alegori\u010dne osebe izvrsten, celo gnetljiv material za filozofsko refleksijo sveta in bivanja v njem. Megalopolis kot esejizirana pravljica Coppoli torej omogo\u010di dvoje: hkrati ponuditi odsev trenutka, krize vrednot ali kar vsega, kar pojmujemo pod terminom Zahod, s pravlji\u010dnimi zasuki, v katerih celo mrtvi o\u017eivijo, pa mo\u017enost vitalisti\u010dnega premisleka o novem. Kot vsak pravi, dober esej, film ne komentira, ni vseveden, ne daje odgovorov, ampak je v osnovi vpra\u0161anje, igrivo, velikokrat duhovito, v razko\u0161na, ekstravagantna obla\u010dila oble\u010deno vpra\u0161anje. In teh in takih v marsikdaj enoumni medijski krajini mo\u010dno primanjkuje. Sklep: \u010de rde\u010do kapico po\u017ere volk, je to \u010drna kronika, \u010de pa se rde\u010di kapici nekako posre\u010di, da pride \u017eiva iz trebuha, je to kot rojstvo metulja. Ali umetnosti, ki s svojo ve\u010dplastnostjo navdu\u0161uje in spra\u0161uje.\u00ab Film, o katerem je Francis Ford Coppola sanjal \u0161tiri desetletja, je vizualno razko\u0161en in intelektualno ambiciozen rimski ep, postavljen v domi\u0161ljijsko verzijo sodobne Amerike. Zgodba o ljubezni, \u010dasu, ustvarjalnosti in krhkosti imperijev.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":348626,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/348625"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/348626"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=348625"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}
\u2013 Marcel \u0160tefan\u010di\u010d, jr., Mladina<\/em><\/p>\n
\u2013 Matej Juh,\u00a0Radio Slovenija<\/i><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"