\u00bbNe bi bilo slabo, \u010de bi za nekaj \u010dasa prepovedali ameri\u0161ke filme. Tri \u010detrtine planeta razmi\u0161ljata o filmu z vidika in po merilih ameri\u0161ke kinematografije … Ljudje morajo spoznati, da so tudi drugi na\u010dini snemanja filmov, ne le ameri\u0161ki.\u00ab
\u2013 Jean-Luc Godard, februar 1967<\/p>\n
\u00bbUstvarimo dva, tri … mno\u017eico Vietnamov, to je na\u0161e geslo!\u00ab
\u2013 Ernesto Che Guevara, 1966, objavljeno aprila 1967<\/p>\n
\u00bbPetdeset let po oktobrski revoluciji ameri\u0161ki film obvladuje svetovno kinematografijo. Temu ni kaj veliko dodati. Razen da moramo tudi mi na svoj skromen na\u010din v mogo\u010dnem hollywoodskem imperiju ustvariti dva ali tri Vietname (Cinecitt\u00e0, Mosfilm, Pinewood itd.), tako v ekonomskem kot estetskem smislu, torej z bojem na dveh frontah. Ustvariti moramo nacionalne, svobodne, bratske, tovari\u0161ke in prijateljske kinematografije.\u00ab
\u2013 promocijsko gradivo za Kitajko<\/b>, avgust 1967<\/i><\/p>\n
\u00bbKitajko<\/b> bi najpreprosteje opisali kot zgodbo o petih mladih aktivistih, ki v prostornem pari\u0161kem stanovanju \/\u2026\/ ustanovijo maoisti\u010dno celico, nato pa se prepirajo, kako izpeljati teroristi\u010dno dejanje. Toda ker je Godard pa\u010d Godard,\u00a0Kitajke<\/b> ni mogo\u010de tako zlahka opredeliti. To ni ne drama ne dokumentarec, temve\u010d film, ki se odre\u010de pripovednemu suspenzu v prid ne\u010demu bolj spontanemu in samosvojemu. Fikcija, skozi katero vztrajno pronica resni\u010dnost. \/\u2026\/ Stanovanje s svojimi \u017eivimi barvami, dekorativnimi kupi Maovih Rde\u010dih knji\u017eic<\/i> in drznimi slogani na stenah spominja na nekak\u0161en progresivni vrtec; ti infantilni levi\u010darji se ves \u010das igrajo, dokler se \u2013 na na\u0161o osuplost \u2013 ne igrajo ve\u010d. Vizualno je film udaren kot kak\u0161en plakat \u2013 ali pa morda sto plakatov. Je \u010dudovito hekti\u010den skupek politi\u010dnih kli\u0161ejev, improviziranih monologov in readymade<\/i> pop arta, vklju\u010dno s huronsko sme\u0161no popevkico Clauda Channesa Mao Mao<\/i>. Prevladujejo primarne barve, zlasti rde\u010da, agitprop gverilsko gledali\u0161\u010de pa prekinja dogajanje kot plesni vlo\u017eki Busbyja Berkeleyja v starem muzikalu bratov Warner. Nekatere sekvence so naravnost osupljive. V najdalj\u0161i izmed njih si Anne Wiazemsky deli kupe s svojim resni\u010dnim profesorjem, nekdanjim komunisti\u010dnim aktivistom Francisom Jeansonom. Medtem ko vlak speljuje in ustavlja, ona zatrjuje, da je mogo\u010de univerze zapreti le z nasiljem, on pa sku\u0161a, ne povsem prepri\u010dljivo, izpodbiti njene argumente. V nekaterih pogledih je prav Anne Wiazemsky resni\u010dna tema Kitajke<\/b>; omenjeni prizor, ki se med drugim poklanja podobni vo\u017enji z vlakom v Murnauovi Zori<\/b> (Sunrise), pa je bistvo tega filma. V Kitajki<\/b> se ves \u010das govori, pa vendar vanjo nenehno vdira film. Kako lahko ta lepa mladenka zagovarja tak\u0161ne morilske ideje? Be\u017ee\u010da pokrajina in svetloba na njenem obrazu sta tako brezbri\u017eno sve\u017ei in novi, kot bi kamero izumili posebej za ta prizor.\u00ab
\u2013 J. Hoberman, The Village Voice,<\/i> 2007<\/p>\n
o Omarju Diopu Blondinu v Kitajki
<\/i><\/b>\u00bbOmar ima v izvirnem filmu poseben polo\u017eaj. On in filozof Francis Jeanson, intelektualec in nekdanji vodja mre\u017ee, ki je podpirala Nacionalno osvobodilno fronto (FLN), za razliko od drugih nastopajo\u010dih igrata sama sebe. Toda medtem ko ima Jeanson vso svobodo, da v zelo dolgi sekvenci razvije lastno argumentacijo, Omar \u2013 \u010deprav v jasnem polo\u017eaju avtoritete, saj pou\u010duje druge \u2013 v resnici zgolj niza Leninove in Maove citate. Vendar Omar ni le temnopolti lik. Med vsemi igralci je edini aktivist, ki je sodeloval pri takratnih \u0161tudentskih gibanjih. Vredno je omeniti, da njegovega imena sploh ni v \u0161pici, a ga je Godard deset let pozneje prepoznal kot edini uravnote\u017eeni lik in kot tistega, ki je bil zanj \u0161e vedno pomemben. Temnopolti Afri\u010dan, mladi filozof in aktivist \u2013 resni\u010dni lik, ujet v fikcijo.\u00ab
\u2013 Vincent Meessen, re\u017eiser filma Samo en gib<\/b> (Juste un Mouvement)<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
La Chinoise, ou plut\u00f4t \u00e0 la Chinoise. Un film en train de se faire.\u00a0(Kitajka, ali bolje: Po kitajsko. Film v nastajanju.)<\/p>\n","protected":false},"featured_media":341331,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/341330"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/341331"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=341330"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}