zgodba
<\/b>Leta 1942 je bilo okoli trideset \u00bbrasno ustreznih\u00ab slovenskih otrok vklju\u010denih v zloglasni nacisti\u010dni program Lebensborn, ki ga je z namenom \u0161irjenja arijske rase zasnoval Heinrich Himmler. Program je bil sprva zastavljen kot mre\u017ea materinskih domov in porodni\u0161nic, v katerih so se lahko rodili rasno \u010disti nezakonski otroci, pozneje pa so vanj za\u010deli vklju\u010devati tudi ukradene dojen\u010dke, ki jih je okupatorska vojska po dekretu idejnega vodje ugrabljala na Poljskem, \u010ce\u0161koslova\u0161kem, v Ukrajini in Sloveniji, na Spodnjem \u0160tajerskem. Ve\u010dino teh otrok so oddali v posvojitev nem\u0161kim parom, ki so bili vsaj na videz zvesti nacisti\u010dnemu re\u017eimu.<\/p>\n
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe \u0161tirih ukradenih otrok, zadnjih \u0161e \u017eive\u010dih slovenskih \u017ertev nacisti\u010dnega rasnega programa Lebensborn.<\/p>\n
iz prve roke
<\/b>\u00bbMoja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi z Lebensbornom se za\u010denja leta 2012, ko me je dr. Janez \u017dmavc, predsednik Dru\u0161tva tabori\u0161\u010dnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo sre\u010danje in me vpra\u0161al, ali bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je za\u010delo moje veliko raziskovanje. Posnela sem pribli\u017eno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odlo\u010dila, kak\u0161na bo zgodba in kak\u0161en bo scenarij za film\u00a0Banditenkinder \u2013 slovenskemu narodu ukradeni otroci<\/b>.\u00a0Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od otrok iz Lebensborna, ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok le omenjeni. Sem pa \u010dutila, da je to samostojna zgodba. \/\u2026\/ Protagonisti v filmu [Zajeti v izviru<\/b>], ne glede na nacionalno pripadnost, sporo\u010dajo, da so odpu\u0161\u010danje, kompromis, sprejemanje razli\u010dnosti, solidarnost in ljubezen pomembni za ohranjanje miru, ki ga je v svetu vedno manj.\u00ab
\u2013 Maja Weiss<\/p>\n
\u00bbPred leti mi je pri\u0161la v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci<\/i>. V njej sem na\u0161la podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojen\u010dek. O tem, da so nacisti kradli dojen\u010dke, celo na Slovenskem, in jih vklju\u010devali v tajni program Lebensborn, do tistega trenutka nisem ni\u010desar vedela. \/\u2026\/ Potem pa sem \u010dez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film\u00a0Banditenkinder \u2013 slovenskemu narodu ukradeni otroci<\/b>, ki je sicer nastal \u017ee leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. \/\u2026\/ Sodelovanje pri filmu [Zajeti v izviru<\/b>] je bilo pravzaprav glavni razlog, da sem zasnovala dokumentarni roman [Senca brez \u010dloveka<\/i>], ki ima podnaslov\u00a0Film v prozi<\/i>, ker je nastajal v \u010dasu snemanja in postprodukcije. \/\u2026\/ Poznavanje lastnih korenin se mi zdi ena najpomembnej\u0161ih \u010dlove\u0161kih potreb in tudi osnovna pravica. Najbolj me je nagovorilo to, da o ukradenih otrocih, \u0161e posebno pa o ukradenih dojen\u010dkih, ki jih je pogoltnil rasni eksperiment Heinricha Himmlerja, imenovan Lebensborn, nismo vedeli ni\u010desar.\u00ab
\u2013 Nata\u0161a Konc Lorenzutti, soscenaristka<\/p>\n
\u00bbTo je najbolj\u0161i film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven na\u010din prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim dru\u017einam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako mo\u010dni in pogumni so bili. Gre za obto\u017ebo, u\u010dno uro, poziv \u010dlove\u0161tvu, naj kon\u010dno preneha s tak\u0161nimi zlo\u010dini nad otroki.\u00ab
\u2013 dr. Georg Lilienthal, zgodovinar<\/p>\n
\u00bbFilm \/\u2026\/ z nepopa\u010deno zgodovinsko resnico svari pred vsakr\u0161nim zlom in nasiljem, ki ga \u010dlovek povzro\u010da so\u010dloveku, \u0161e posebej v \u010dasu vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prina\u0161a sporo\u010dilo globoke humanosti in vere v mo\u010d pre\u017eivetja, pa tudi odpu\u0161\u010danja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.\u00ab
\u2013 dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novej\u0161e zgodovine Celje<\/p>\n
\u00bb[Film] prikazuje mo\u010d teh \u0161tirih ljudi, njihove rane \u2013 in kako jim je kljub vsemu uspelo imeti dobro \u017eivljenje. Zajeti v izviru<\/b> je \u010dustven, mo\u010dan film \u2013 in nepri\u010dakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nem\u010diji!\u00ab
\u2013 dr. Dorothee Schmitz-K\u00f6ster, novinarka in publicistka<\/p>\n
kritike
<\/b>\u00bbFilm Zajeti v izviru\u00a0\u2013\u00a0Slovenski otroci Lebensborna <\/b>\/\u2026\/ nam zleze globoko pod ko\u017eo \u2013 in nas ve\u010d ne zapusti. Predvsem zahvaljujo\u010d zvo\u010dnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu \/\u2026\/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in \u0161tirideseta leta prej\u0161njega stoletja. \/…\/ Kako zelo si \u017eelimo, da bi bil film Maje Weiss usli\u0161an ter da bi zaupanje v umetnost in \u010dlove\u010dnost lahko spremenilo svet.\u00ab
<\/b>\u2013 Christoph Sch\u00fctte, Frankfurter Allgemeine<\/i><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Dokumentarec Maje Weiss pripoveduje zgodbe \u0161tirih ukradenih otrok, zadnjih \u0161e \u017eive\u010dih slovenskih \u017ertev nacisti\u010dnega rasnega programa Lebensborn.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":337919,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/328771"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/337919"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=328771"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}