zgodba
<\/b>Nova Anglija, 1970. Paul Hunham, zlovoljni in vsesplo\u0161no osovra\u017eeni profesor anti\u010dne zgodovine, je med bo\u017ei\u010dnimi po\u010ditnicami prisiljen ostati v kampusu, da bi nadzoroval dijake, ki za praznike ne gredo domov.<\/p>\n
dalj\u0161a vsebina<\/strong> iz prve roke portret avtorja kritike \u00bbV Bartonovi akademiji<\/b> ne manjka presene\u010denj, vendar ta izvirajo iz likov, ne iz zgodbe \u2013 iz na\u010dina, kako vsak od treh glavnih junakov razkrije nove globine in zamaje pri\u010dakovanja. \/…\/ Morda jim \u017eivljenje res ni bilo naklonjeno, toda pri\u010dujo\u010di film je do njih velikodu\u0161en, ne da bi bil pri tem sentimentalen. \/…\/ Paul Giamatti ni nikoli bolj\u0161i kot v filmih Alexandra Payna.\u00ab \u00bbPaul Giamatti \u2013 igralec, ki ga ni mogo\u010de primerjati z nobenim drugim v zgodovini \u010dlove\u0161tva, v nobenem mediju \/…\/. Eden Paynovih najbolj\u0161ih filmov.\u00ab \u00bbBartonova akademija<\/b> je elegantna in filmi\u010dna, hkrati pa ostaja zakoreninjena v zapleteni in pogosto nelagodni resni\u010dnosti \u010dlove\u0161kega ved\u00eanja; kombinacija, ki je \u017eal ne vidimo ve\u010d tako pogosto, kot bi jo morali. Film je postavljen v sedemdeseta in oblikovan, kot bi bil dejansko posnet v tistem obdobju; \u010dasu, ko sta zgoraj omenjeni lastnosti pogosteje hodili z roko v roki. Zaznamujejo ga tri do\u017eiveto odigrane vloge, ki bi lahko nastale tudi v tistem \u010dasu: \/\u2026\/ liki so tako dobro zasnovani in realizirani, da lahko za\u010dutimo njihova \u017eivljenja pred in po filmu; \u017eivijo naprej, ne glede na to, ali jih vidimo ali ne. \/\u2026\/ Film nas navda z ob\u010dutkom topline, ki nas greje \u0161e toliko dlje, ker vemo, kako mrzel lahko postane svet.\u00ab \u00bbZaplet, ki bi zlahka deloval \u0161ablonsko \/…\/, namesto tega navdu\u0161i na vseh ravneh. Film se za\u010dne kot melanholi\u010dna zna\u010dajska \u0161tudija, prepri\u010dljivo preide v buddy<\/i> komedijo, nato pa zavije v tema\u010dnej\u0161e \u010dustvene vode ter se zaklju\u010di z grenko-sladkim pridihom melanholije. \/\u2026\/ Kot da bi sedela v enem od zakajenih minipleksov iz mojih najzgodnej\u0161ih filmskih spominov. \/…\/ Eden Paynovih najbolj\u0161ih.\u00ab \u00bbPotem ko vam bo Bartonova akademija<\/b> v spomin priklicala Dru\u0161tvo mrtvih pesnikov<\/b> ali pa dolo\u010dene filme iz sedemdesetih, na primer The Paper Chase<\/b>, se bo morda tudi vam zazdelo, da ste videli na glavo obrnjeni Rushmore<\/b> Wesa Andersona \/…\/. To je Paynov prvi film, ki se dogaja v preteklosti. \/…\/ Vendar se ne zdi, da bi obti\u010dal v njej. Payne nas ne zaklene ven, ampak nam dovoli vstopiti, podobno kot \u2013 domnevam \u2013 med \u0161olskim letom po\u010dne Paul Hunham, ko obuja k \u017eivljenju starodavne civilizacije.\u00ab \u00bbHollywood \u017ee dolgo pripoveduje zgodbe o \u2018improviziranih dru\u017einah, ki se ne\u010desa nau\u010dijo\u2019, toda zakaj potem Bartonova akademija<\/b> deluje tako sve\u017ee? Verjetno zato, ker je minilo \u017ee toliko \u010dasa, odkar je katera teh zgodb delovala tako resni\u010dno. \/\u2026\/ Bartonova akademija<\/b> je dosledno inteligenten in zabaven film o ljudeh, podobnih tistim, ki jih poznamo; zanje ni te\u017eko navijati. Najve\u010dji dose\u017eek filma ni v tem, kako zlahka se bomo prepoznali v Paulu, Angusu ali Mary, pa\u010d pa v tem, da bomo kan\u010dek sebe na\u0161li v vseh treh.\u00ab \u00bb\u010cas je, da se Hunham, Angus in Mary spoznajo – in \u010dakajo jih \u0161oki, drame, trilerji. Vsi imajo svoje mu\u010dne skrivnosti, svoje travme, svoje neuspehe, toda Bartonova akademija<\/b> mu\u010dnih skrivnosti, travm in neuspehov ne prikazuje kot nekaj, kar terja odre\u0161itev, ampak odre\u0161itev vidi v njih samih – v mu\u010dnih skrivnostih, travmah in neuspehih. Bartonova akademija<\/b> slavi transformativni, revolucionarni potencial mu\u010dnih skrivnosti, travm in neuspehov, pa tudi strahu, da bo\u0161 odrasel v svojega o\u010deta ali svojo mater. Hunham, Angus in Mary se odpeljejo v Boston, kjer si Hunham in Angus ogledata Pennovega Malega velikega mo\u017ea<\/b>, enega izmed klju\u010dnih filmov sedemdesetih. Alexander Payne, fen kinematografije sedemdesetih, pravi, da je hotel posneti film iz sedemdesetih. In v tem je \u010dudovito uspel – Bartonova akademija<\/b>, dejansko \u00bbrimejk\u00ab Pagnolovega filma Merlusse<\/b> (1935), je eden izmed najve\u010djih filmov sedemdesetih, saj ima njihovo senzibilnost, njihov ton, njihove labirintne emocije, njihovo zrno, njihovo estetiko, njihove trope, njihovo vizualno paleto, njihovo melanholijo, njihovo ambicijo, njihove o\u010di ter njihovo obsedenost z neprilagojenci, izgubljenci, izkoreninjenci in drugimi ostanki dneva. ZELO ZA\u00ab \u00bb\u0160e posebej se Payne z vizualno podobo filma, z zasedbo manj znanih igralcev in njihovim odli\u010dnim vodenjem, uporabo realnih lokacij in z drugimi elementi, naslanja na danes malce spregledanega Hala Ashbya\/\u2026\/. Bartonova akademija<\/b> je sicer tudi film, v katerem je do meje kli\u0161ejev vse na svojem mestu in ga ni te\u017eko imeti rad. Gre za zelo klasi\u010dno pripoved o gnosti\u010dnem spoznavanju samega sebe, pa tudi o poti preobrazbe v smislu ugledati \u010dloveka v drugem, namesto izvr\u0161evanja nekih vlog in funkcij.\u00ab \u00bbPrav v tovrstnih niansah se tako prika\u017ee ve\u010dplastnost filma, ki na povr\u0161ju morda deluje kot \u017ee videna in poznana bo\u017ei\u010dna zgodba o trdosr\u010dnem profesorju, ki pod prisilo prazni\u010dnega vzdu\u0161ja reflektira svojo preteklost, sedanjost in prihodnost, dokler se do svojih \u0161tudentov dokon\u010dno ne omeh\u010da in postane \u010dlove\u0161ki. A pod to preprosto premiso se skriva predvsem tudi topel in duhovit preplet kompleksnih vpra\u0161anj o du\u0161evnem zdravju, osamljenosti, krivicah, dru\u017ebenih privilegijih, neenakosti ter razredni razslojenosti. Pa tudi o varljivosti prvih vtisov in dejstvu, da lahko dru\u017einske vezi v\u010dasih spletemo na naj bolj nepri\u010dakovanih mestih. \/\u2026\/ Bartonova akademija<\/b> je v celoti pre\u017eeta z nostalgijo in ljubeznijo do zgodovine filma, ki se ji poklanja na vsakem koraku: s teksturo fotografije, dinami\u010dnim zumiranjem, monozvokom, izborom glasbe in ritmom dialogov, v katerih kaj hitro razberemo vplive filmov Hala Ashbyja, Petra Bogdanovicha in drugih. Ob ogledu tako malodane pozabimo, da gledamo sodoben, digitalno posnet film, ki pa nam kljub ume\u0161\u010denosti v preteklost podaja \u0161e kako relevantno sporo\u010dilo: bodimo ne\u017eni in razumevajo\u010di drug z drugim ter prenehajmo poganjati kolesje sveta, v katerem lahko prosperirajo le bogati brezsr\u010dni kreteni. Alexander Payne dvajset let po Stranpoteh znova zdru\u017ei mo\u010di z igralcem Paulom Giamattijem, da bi nam povedal toplo in duhovito zgodbo o iskanju dru\u017eine, varljivosti prvih vtisov ter tihih, vsakdanjih juna\u0161tvih, ki spreminjajo \u017eivljenja.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":325695,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/325679"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/325695"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=325679"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}
Paul Hunham je strog in vsesplo\u0161no osovra\u017een profesor anti\u010dne zgodovine v elitnem internatu v Novi Angliji. Med bo\u017ei\u010dnimi po\u010ditnicami je prisiljen ostati v kampusu, da bi nadzoroval dijake, ki v \u010dasu praznikov ne morejo domov. V pestri dru\u017ebi fantje razo\u010daranje in jezo spro\u0161\u010dajo drug na drugem, slo\u017eni so le, ko se pove\u017eejo proti profesorju. Premo\u017eni o\u010de enega od njih tudi tokrat re\u0161i situacijo, tako da ve\u010dino de\u010dkov odpelje na po\u010ditnice. Ostanejo le profesor Hunham, 15-letni Angus, pameten, a zagrenjen mladeni\u010d, ki nima kam zaradi te\u017eav doma, ter glavna kuharica \u0161ole, ki \u017ealuje za sinom edincem. Ta nenavadna trojica je zdaj prepu\u0161\u010dena sama sebi v prazni \u0161oli. <\/p>\n
<\/b>\u00bbSem velik ljubitelj kinematografije sedemdesetih let. Hotel sem posneti film, ki bi se pribli\u017eal mojemu ob\u010dutku, ko gledam dober film iz zgodnjih sedemdesetih. \/\u2026\/ To so bile dobro napisane, \u010dlove\u0161ke, zanimive, ve\u010dplastne, vznemirjujo\u010de zgodbe \u2013 in \u010de so imele sentimentalen u\u010dinek, je bil ta zaslu\u017een, ne vsiljen. \/\u2026\/ V nekem smislu se \u017ee vso svojo kariero trudim snemati filme iz sedemdesetih let, tokrat pa sem hotel narediti korak naprej in ustvariti iluzijo, da je bil film dejansko posnet takrat. \/\u2026\/ Ogledali smo si Ashbyjeve filme Poslednja naloga<\/b>, The Landlord<\/b>, Harold in Maude<\/b> ter Bogdanovichev Papirnati mesec<\/b>; da bi za\u010dutili njihov ritem, pozornost do podrobnosti, teksturo fotografije in scenografijo. \/\u2026\/ [S Paulom Giamattijem] imava podobno senzibilnost in se instinktivno strinjava, kak\u0161en film snemava. To sem za\u010dutil \u017ee pred dvajsetimi leti pri Stranpoteh <\/b>in to sem za\u010dutil tudi tokrat. Zame kot re\u017eiserja je popoln nosilec tona. Komi\u010dne prizore zna odigrati na dramati\u010den na\u010din, dramati\u010dne pa z mo\u010dnim komi\u010dnim nabojem. In \u010de bi filme snemal dovolj hitro, da bi lahko imel igralca, ki bi bil moj alter ego<\/i>, bi bil to on.\u00ab
\u2013 Alexander Payne<\/p>\n
<\/b>Alexander Payne se je rodil leta 1961 v Nebraski kot potomec gr\u0161kih priseljencev. Po \u0161tudiju zgodovine in \u0161panske literature na Univerzi Stanford je magistriral iz filmske re\u017eije na univerzi UCLA. Leta 1996 je posnel svoj prvi celove\u010derec, provokativni prispevek k ameri\u0161ki debati o splavu Dr\u017eavljanka Ruth<\/strong> (Citizen Ruth), tri leta pozneje pa Volitve<\/strong> (Election, 1999), srednje\u0161olsko politi\u010dno satiro, prirejeno po istoimenskem romanu Toma Perrotte. Film je navdu\u0161il kritike, re\u017eiserju pa prinesel sloves enega najbolj pronicljivih satirikov v sodobnem filmu. Leta 2002 je bila v tekmovalnem sporedu festivala v Cannesu premierno predvajana njegova komi\u010dna drama po romanu Louisa Begleyja Gospod Schmidt <\/strong>(About Schmidt), kasneje nagrajena z zlatim globusom za najbolj\u0161i scenarij. Oba Paynova naslednja filma, Stranpota<\/strong> (Sideways, 2004) in Potomci<\/strong> (The Descendants, 2011), sta prejela oskarja za najbolj\u0161i prirejeni scenarij ter poleg drugih tudi nominaciji za najbolj\u0161i film in najbolj\u0161ega re\u017eiserja. Sledil je film Nebraska <\/strong>(2013), ki je Bruceu Dernu prinesel nagrado za najbolj\u0161ega igralca v Cannesu, nominiran pa je bil za \u0161est oskarjev, tudi za najbolj\u0161i film. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali Kr\u010denje<\/b> (Downsizing, 2017) z Mattom Damonom v glavni vlogi. Bartonova akademija<\/b> je re\u017eiserjev osmi celove\u010derec in po Stranpoteh <\/strong>njegov drugi film s Paulom Giamattijem.<\/p>\n
<\/b>\u00bbNajnovej\u0161i film Alexandra Payna, zavestna evokacija srednjeprora\u010dunskega Hollywooda zgodnjih sedemdesetih let, se zlahka kosa z deli, ki so navdihnila njegovo estetiko. \/…\/ Kakr\u0161ni koli nevarnosti, da bi za\u0161el v kli\u0161ejsko podajanje \u017eivljenjskih lekcij, se Payne brez te\u017eav izogne s toplino in humorjem, s katerima obravnava svoje like, ter z domiselnimi, a nikoli prisiljenimi situacijami, ki jih s [scenaristom] Hemingsonom ustvarjata zanje. Vrhunec dogajanja \/…\/ tako postane ne le globoko ganljiv, temve\u010d tudi docela prepri\u010dljiv. Giamattijev nastop je celo bolj\u0161i od tistega v Stranpoteh<\/b>. \/\u2026\/ V karieri, v kateri ne manjka izjemnih dose\u017ekov, bi se lahko nostalgi\u010dna, zabavna, ganljiva in navdihujo\u010da Bartonova akademija<\/b> izkazala za re\u017eiserjev najbolj\u0161i in najbolj prevzemajo\u010d film.\u00ab
\u2013 Philip Kemp, Najbolj\u0161i filmi leta 2023, Sight and Sound<\/i><\/p>\n
\u2013 Alison Willmore, Vulture<\/i><\/p>\n
\u2013 Bilge Ebiri, Najbolj\u0161i filmi leta 2023, Vulture<\/i><\/p>\n
\u2013 Benjamin Lee, Najbolj\u0161i ameri\u0161ki filmi leta 2023, The Guardian<\/i><\/p>\n
\u2013 Dana Stevens, Najbolj\u0161i filmi leta 2023, Slate<\/i><\/p>\n
\u2013 Wesley Morris, The New York Times<\/i><\/p>\n
\u2013 Brian Tallerico, RogerEbert.com<\/i><\/p>\n
– Marcel \u0160tefan\u010di\u010d, jr., Mladina<\/i><\/p>\n
– Gorazd Tru\u0161novec, RA Slovenija<\/i><\/p>\n
– Veronika Zakonj\u0161ek, Dnevnik<\/i><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"