Kako gledajo na tisti \u010das po ve\u010d kot tridesetih letih? Kaj se je zgodilo z brezskrbnimi prijateljstvi in \u017eivljenji mladih fantov, ki so bili takrat dr\u017eavljani skupne dr\u017eave? Kako na njihov spomin vpliva dejstvo, da \u017eivijo v razli\u010dnih dr\u017eavah? Kaj je danes z voja\u0161kimi objekti na otoku, ki ga je takratna armada poimenovala \u00bbtrdnjava Jadrana\u00ab?<\/p>\n
iz prve roke kritike \u00bbJugoslovani, ki so neko\u010d slu\u017eili voja\u0161ki rok, so se tega – ‘vojske’ – obi\u010dajno spominjali z nostalgijo. Igor \u0160terk najde nekdanje Jugoslovane, ki se tega spominjajo z antinostalgijo. V voja\u0161ko naslovljenem dokuju namre\u010d obi\u0161\u010de svoje nekdanje voja\u0161ke tovari\u0161e, ki imajo vsi po vrsti slabe spomine na slu\u017eenje voja\u0161kega roka na Visu. Nobene patetike. Nobene nostalgije. Travma. \/…\/ Vsi so sku\u0161ali le pre\u017eiveti. Ko so uniformo slekli, so prisegli, da se na Vis ne bodo nikoli ve\u010d vrnili, toda ko kje zapiha jugo, se spomnijo na Vis. Je kaj bolj nostalgi\u010dnega od antinostalgije? Septembrska klasa<\/strong> je demonstracija filmske mo\u010di – film pove\u017ee ljudi, ki se ne bi ve\u010d nikoli sre\u010dali. ZA\u00ab \u00bbPravi prispevek dokumentarca je razgrnitev spominov, ki jih delijo \u0161tevilne generacije na\u0161ih star\u0161ev in starih star\u0161ev in jih ogled dokumentarca lahko obudi. Vsak, ki je slu\u017eil rok v JLA-ju, ima v rokavu kak\u0161no anekdoto, zgodbe z Visa pa so morda druga\u010dne tudi zaradi oto\u0161ke izolacije in divjine. Re\u017eiser spominov ne podaja zagrenjeno, niti ne tako, da bi lahko razbirali intenco njihove politi\u010dne instrumentalizacije. Hkrati si ne zatiska o\u010di, niti si ne nadene nostalgi\u010dnih o\u010dal. Septembrska klasa<\/strong> je zato predvsem dokument nekega \u010dasa, spominov nanj, \u010dasa, ki se ga danes sodelujo\u010di spominjajo v smehu, tedaj pa bi se mu \u2013 \u010de bi le lahko \u2013 z najve\u010djim veseljem izognili.\u00ab Dokumentarni film Igorja \u0160terka je portret generacije, ki se je s podro\u010dja vse Jugoslavije septembra 1987 zbrala v majhni kasarni na otoku Vis, da bi odslu\u017eila 365 dni v JLA.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":279826,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/279825"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/279826"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=279825"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}
<\/strong>\u00bbSpomin je varljiv, \u0161e posebej po toliko desetletjih.\u00ab
– Igor \u0160terk<\/p>\n
<\/strong>\u00bbGloboko osebna zgodba, \u010deprav sam re\u017eiser v njej ne spregovori, jo pa zato podpi\u0161e, je nastala iz ambivalentnih ob\u010dutkov in spominov, ki jih je vanj in njegove sotrpine zarezala izku\u0161nja slu\u017eenja voja\u0161kega roka v JLA, na otoku Vis, leta 1987. Obiskal je osem prijateljev iz nekdanjih republik skupne dr\u017eave in z njimi pred kamero sedel k (terapevtskemu) pogovoru.
\u2018U vojsci sam stekao druga do groba i hroni\u010dnu upalu zgloba, suvenir na stra\u017earske dane,\u2019<\/em> je v enem stavku esenco voja\u0161\u010dine strnil \u017ee dragi \u0110or\u0111e Bala\u0161evi\u0107. \u0160terkov film pove isto, z nekoliko ve\u010d besedami. Predvsem pa zgodbe iz vojske dobijo konkretne obraze in resnice \u2013 v\u010dasih ve\u010d resnic. Re\u017eiserja je zanimala prav ta varljivost spomina.
\u2018Verjamem, da je vojska mnogim dala ve\u010d, kakor pa jim vzela,\u2019<\/em> je prepri\u010dan stare\u0161ina, ki je, zdi se, tisti \u010das bival na nekem vzporednem otoku. Kolektivni spomin zbranih mo\u017e je namre\u010d druga\u010den. Pomni kamenje, veter, sonce, morje, nemo\u010d, strah, poni\u017eanje, izkori\u0161\u010danje, iz\u017eivljanje in trpin\u010denje. Pa nesmiselne ukaze in naloge, ki jim je treba poslu\u0161no slediti. Zlomljeni duh je bil sre\u010den, da je lahko na koncu ribal strani\u0161\u010da in \u010distil svinjake, da je le imel mir pred starej\u0161imi sovojaki, ki so v majhni kasarni, brez nadzora oficirjev, opiti od mo\u010di sejali teror na otoku. A spomin ima to navado, da lepe slike potisne pred grde. Navsezadnje so ekstremne situacije najmo\u010dnej\u0161e lepilo med ljudmi. Pa vendarle nekateri od takrat niso stopili na Vis. In jih ob misli na sonce, morje, veter in kamenje \u2013 zmrazi.\u00ab
– Tina Le\u0161ni\u010dar, Delo<\/em><\/p>\n
– Marcel \u0160tefan\u010di\u010d, jr. Mladina<\/em><\/p>\n
– Urban Tarman, Radio Slovenija<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"