<\/p>\n
zgodba<\/strong> Nesmrtna filmska klasika in obenem ena najlep\u0161ih ljubezenskih zgodb, ujetih na filmski\u00a0trak.<\/p>\n zanimivosti<\/strong> iz prve roke<\/strong> \u201cVse o\u00a0\u010demer lahko v\u00a0tem trenutku razmi\u0161ljam, je Jules in Jim<\/strong>. Posneti ta film bo najbr\u017e stra\u0161no te\u017eavno, vendar utegne biti izreden.\u201d \u201cPravkar sem zapustil Pariz in se zatekel v\u00a0Saint-Paul-de-Vence, sam, v\u00a0mir in ti\u0161ino, da bom lahko delal na scenariju za film Jules in Jim<\/strong> in ni\u010d drugega. Ta, moj naslednji film, bo himna \u017eivljenju in smrti, prek veselja in \u017ealosti prikazana nezmo\u017enost kakr\u0161nekoli seksualne kombinacije onstran ljubezenskega para.\u201d \u201cNekoliko sem v\u00a0zaostanku z\u00a0delom na scenariju; vame se je naselil nemir, otrpel sem od strahu; konec januarja ti po\u0161ljem kopijo dialogov.\u201d \u201cZdaj, tik pred za\u010detkom snemanja svojega tretjega filma, trpim za groznim napadom \u017eiv\u010dnosti; lahko bi ga opredelil kot me\u0161anico ponosa, ne\u010dimrnosti, ambicije in \u0161e \u0161tevilnih ostalih nizkotnih in obenem neubranljivih faktorjev: \u017eelim si, da bi Jules in Jim<\/strong> postal najbolj popoln uspeh, kar si ga lahko zamislim.\u201d \u201cJules in Jim<\/strong>: nekateri intelektualci so navdu\u0161eni (Queneau, Audiberti, moji kolegi re\u017eiserji!). \u017denske jo\u010dejo, mnogo mo\u0161kih je razsrjenih. To je moj prvi namenoma dolgo\u010dasen film (traja uro in petdeset minut). Iskreno povedano, zaradi treh igralcev se dr\u017ei bolje kot moji prej\u0161nji filmi. Francoski in tuji kritiki ga bodo branili la\u017eje kot Streljajte na pianista<\/strong>; publiki se bo zdel nekoliko bolj komercialen, vendar seveda manj kot \u0160tiristo udarcev<\/strong>, ki je po\u017eel uspeh, za kakr\u0161nega vem, da ga ne bom dele\u017een nikdar ve\u010d.\u201d portret avtorja<\/strong> kritike filma<\/strong> \u201cJules in Jim<\/strong> je najbolj tipi\u010dno francoski film, kar sem jih v\u00a0\u017eivljenju videl, tako v\u00a0smislu svoje bistroumne psihologije kot prek razvoja filmskih likov. Nadalje gre za popolno poroko talentov med re\u017eiserjem in glavno igralko.\u201d Jules in Jim: ideali v\u00a0prime\u017eu \u010dasa<\/strong> zgodbaV\u00a0Parizu pred prvo svetovno vojno prijateljstvo pove\u017ee Julesa (Oscar Werner), Nemca, z\u00a0Jimom (Henri Serre), Francozom. Brezskrbna boema postaneta nerazdru\u017eljiva prijatelja, ki si v\u00a0\u017eivljenju delita vse, tudi \u017eenske. O\u010darana od fotografije kipa \u017eenske s\u00a0skrivnostnim nasme\u0161kom sre\u010data mlado \u017eensko, Catherine (Jeanne Moreau), z\u00a0enakim nasmehom. Med trojko se splete ljubezenski trikotnik, trajajo\u010d dve desetletji, ki mu do \u017eivega<\/p>\n","protected":false},"featured_media":1577,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/1576"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/1577"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=1576"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}
V\u00a0Parizu pred prvo svetovno vojno prijateljstvo pove\u017ee Julesa (Oscar Werner), Nemca, z\u00a0Jimom (Henri Serre), Francozom. Brezskrbna boema postaneta nerazdru\u017eljiva prijatelja, ki si v\u00a0\u017eivljenju delita vse, tudi \u017eenske. O\u010darana od fotografije kipa \u017eenske s\u00a0skrivnostnim nasme\u0161kom sre\u010data mlado \u017eensko, Catherine (Jeanne Moreau), z\u00a0enakim nasmehom. Med trojko se splete ljubezenski trikotnik, trajajo\u010d dve desetletji, ki mu do \u017eivega ne pride niti\u00a0vojna.<\/p>\n
Henri-Pierre Roch\u00e9, avtor romana, po katerem je film posnet, je lik neobi\u010dajne glavne junakinje Kathe (v\u00a0filmu Catherine) oblikoval po resni\u010dni osebi, nem\u0161ki prevajalki Helen Hessel. \u0160ele leta 1980, ko mu je takrat \u017ee \u0161tiriindevetdesetletna Helen Hessel poslala dopisnico, v\u00a0kateri mu \u010destita za film, je Truffaut izvedel, da je gospa \u0161e \u017eiva. Iz plemenitih, diskretnih vzgibov je storil vse v\u00a0svoji mo\u010di, da resni\u010dno ozadje filma (in romana) ne bi pri\u0161lo v\u00a0javnost, saj je bil med drugim sin gospe Hessel takrat \u0161vicarski veleposlanik v\u00a0Parizu.<\/p>\n
\u201cFilm ima dve temi: prva je \u2018fantovsko prijateljstvo ne sme umreti\u2019 in druga, \u2018da se v\u00a0troje ne da \u017eiveti\u2019. Ideja filma je v\u00a0tem, da ljubezenski par kot model ne zadostuje, druge mo\u017enosti pa ni.\u201d
– Fran\u00e7ois Truffaut<\/p>\n
– Fran\u00e7ois Truffaut v\u00a0pismu Helen Scott, avgust\u00a01960<\/p>\n
– Fran\u00e7ois Truffaut v\u00a0pismu Helen Scott, september\u00a01960<\/p>\n
– Fran\u00e7ois Truffaut v\u00a0pismu Helen Scott, december\u00a01960<\/p>\n
– Fran\u00e7ois Truffaut v\u00a0pismu Helen Scott, marec\u00a01961<\/p>\n
– Fran\u00e7ois Truffaut v\u00a0pismu Helen Scott, december\u00a01961<\/p>\n
Fran\u00e7ois Truffaut (1932\u00a0\u2013 1984) velja za najbolj priljubljenega izmed gru\u010dice pari\u0161kih filmskih zanesenjakov, ki jih danes poznamo kot tvorce enega najbolj vplivnih in usodnih filmskih gibanj, francoskega novega vala, za katerega manifest (\u010dlanek Dolo\u010dena tendenca francoskega filma<\/em>, januarja 1954\u00a0objavljen v\u00a0znameniti reviji Cahiers du cin\u00e9ma<\/em>) je poskrbel prav Truffaut. Filmski kritik, u\u010denec Andr\u00e9ja Bazina, enega klju\u010dnih filmskih teoretikov, in gore\u010di ljubitelj Johna Forda, Howarda Hawksa, Jeana Renoirja, Jeana Vigoja in zlasti Alfreda Hitchcocka, je filmski svet leta 1959\u00a0osupnil in za vedno zaznamoval s\u00a0prvencem \u0160tiristo udarcev<\/strong> (Les Quatre cents coups<\/strong>, zlata palma za najbolj\u0161o re\u017eijo v\u00a0Cannesu). V\u00a0enakomernem tempu pribli\u017eno filma letno je do svoje prezgodnje smrti Truffaut posnel enaindvajset celove\u010dernih filmov, ki so na \u010dude\u017een na\u010din lovili ravnote\u017eje med v\u0161e\u010dnostjo \u0161ir\u0161emu ob\u010dinstvu in nesporno umetni\u0161ko kvaliteto. Avtorica iz\u010drpne knjige o\u00a0Truffautu, Carole Le Berre, je o\u00a0Truffautu pisala kot o\u00a0cineastu strastnih in ve\u010dnih \u010dustev, ki z\u00a0vsakim novim zapisom, posnetkom in monta\u017enim rezom zgo\u0161\u010da, strnjuje in si izmi\u0161lja zmeraj bolj surove, vznemirljive, stopnjevane prizore. Govori tudi o\u00a0prekletstvu njegovih filmov, natan\u010dneje, bistveni dvojnosti med prijaznim, urejenim videzom in prikritim divja\u0161tvom, ki v\u00a0vsakem trenutku lahko privre na dan. Skozi podtalno nasilje njegovih \u00bbdvojnih filmov\u00ab, ki so kot \u00bbdvojni vohuni\u00ab, se nam odkriva umetnost prepovedanega in v\u00a0njej svojevrstna spotakljivost Fran\u00e7oisa Truffauta.<\/p>\n
\u201cJules in Jim<\/strong> je najbolj vznemirljiv film, narejen na Zahodu, vse od Avanture<\/strong>, Do zadnjega diha<\/strong> in Truffautovega prej\u0161njega filma Streljajte na pianista<\/strong> dalje; zaradi lepote in topline svojih podob je bogatej\u0161i in bolj prepri\u010dljiv kot katerikoli izmed na\u0161tetih filmov. Prepri\u010dana sem, da bo v\u00a0prihodnosti obveljal za enega najve\u010djih liri\u010dnih dose\u017ekov kinematografije, ob boku z\u00a0deli Griffitha in Renoirja.\u201d
– Pauline\u00a0Kael<\/p>\n
– Vincente Minnelli<\/p>\n
Nika Bohinc<\/em>
Ko je Truffaut snemal svoj tretji celove\u010derec Jules in Jim<\/strong> (Jules et Jim<\/strong>, 1962), je bil njegov namen posneti nizkoprora\u010dunski, priljubljen, predvsem pa finan\u010dno uspe\u0161en film, s\u00a0katerim bi se pri producentu odkupil za polom predhodnega Streljajte na pianista<\/strong> (Tirez sur le pianiste<\/strong>, 1959), sebi pa zagotovil nadaljevanje re\u017eiserske kariere. Hvalnica prijateljstvu in ljubezni, ki jo je za platno priredil po tedaj \u0161e neznanem romanu pisatelja Henri-Pierra Rocheja, je na pohodu po kinematografih dodobra razvnela tako filmsko kritiko kot gledalce. Za nekdanje \u010dase \u0161okantno, drzno in \u0161e za dandana\u0161nje o\u010darljivo ter predvsem razoro\u017eujo\u010de iskreno izpoved ljubezenskega trikotnika so ponekod po svetu najprej prepovedali (na primer v\u00a0Italiji), drugje so jo nemudoma razglasili za kultni film generacije, ki je rasla v\u00a0letih po koncu druge svetovne vojne, sredi prebujajo\u010dega se liberalizma in razkrajajo\u010de se me\u0161\u010danske morale, jo potem v\u00a0kanonu filmske zgodovine dolgo prepoznavali kot enega prvih in zatorej klju\u010dnih predstavnikov francoskega novega vala ter Truffautov najzrelej\u0161i, najbolj pre\u010di\u0161\u010den film, dokler ni naposled obveljala za klasiko. Torej za eno tistih izbranih umetni\u0161kih del, ki so ugnala \u010das in postala nesmrtna.
In Jules in Jim<\/strong> je menda, kot je pokazala vsa minulost od njegovega nastanka do zdaj, ko bi ga, ozirajo\u010d se na izhodi\u0161\u010de zgodbe (ta se\u017ee v\u00a0La Belle Epoque, bur\u017eoazni Pariz leta 1912, in se razteza do prvih pohodov fa\u0161izma po Evropi), pravzaprav zlahka \u0161teli med kostumske filme (kak\u0161na nemogo\u010da misel!), res brez\u010dasen. Brez\u010dasen predvsem zato, ker so v\u00a0njem zastavljena vpra\u0161anja svobodne (in obenem popolne, absolutne) ljubezni ter mo\u017enih oblik odnosov med ljudmi te\u017eko pomirljiva ter tako globoko vrezana v\u00a0ko\u017eo preteklega tiso\u010dletja, da bo njena povrhnjica\u00a0\u2013 vsa razrvana od zagat in eksperimentiranja s\u00a0\u010dlove\u0161kimi \u010dustvi in izkustvi\u00a0\u2013 \u0161e dolgo skelela vse tiste \u2018junake\u2019, ki jih razpihujemo ter brez konca i\u0161\u010demo en sam odgovor nanje. Kot to vpra\u0161anje preganja Julesa in Jima in predvsem Catherine, \u017eensko, ki jo oba ljubita in ki ljubi svoje mo\u0161ke, \u0161e bolj pa lastno \u017eivljenje in svet, a naposled vseeno klone pred spoznanjem, da se tega vendarle ne da povsem ukrotiti ter podrediti \u017eeljam, ki ga \u017eenejo naprej.
No, Truffaut v\u00a0Jules in Jim<\/strong> vendarle ne pripoveduje zgodbe o\u00a0sre\u010dno-nesre\u010dni Catherine, \u010deprav je ta ves \u010das v\u00a0ospredju. \u017dena, mati in ljubimka, \u017ee v\u00a0tistem \u010dasu skorajda vizionarsko dodelan \u2018ideal\u2019 \u017eenske modernega \u010dasa: raztrgana med \u0161tevilna nasprotja, med svoj notranji imperativ svobode, iskanja in kreiranja lastnega sebstva na eni ter med (tem potrebam nasprotujo\u010do, morda pa vendarle vzporedno) zahtevo po dru\u017eini, gotovosti in posedovanju, se vrti v\u00a0za\u010daranem krogu kakor barka brez krmarja, kot pobesneli zmaj, ki grize svoj lastni rep. Truffaut domala ves \u010das govori iz mo\u0161kega gledi\u0161\u010da in lik Catherine bolj kot subjekt oziroma resni\u010dna \u017eenska iz mesa in krvi obstaja predvsem kot objekt fascinacije, kot idealna, nezemeljska podoba \u017eenske, kakr\u0161no so zgradile ter v\u00a0mo\u0161kega (a tudi \u017eensko) vsadile literatura, slikarstvo \u2026 in druge romanti\u010dne umetnosti. Na za\u010detku filma vidimo, da se Jules in Jim v\u00a0Catherine tako nesmrtno zaljubita zato, ker na njenih ustnicah najdeta nasme\u0161ek kipa, ki ju je o\u010daral, kar Truffaut izpove zelo filmsko, z\u00a0gibanjem kamere, ki nemirna in trzajo\u010da drobi njen obraz, se ji pribli\u017ea do te mere, da skorajda za\u010dutimo njen sr\u010dni utrip, natanko tako kot poprej zaple\u0161e okrog gore\u010de obo\u017eevane skulpture, katero sta prijatelja iskala po svetu. V\u00a0svojem ob\u010dudovanju pa pozabita, da je \u0161e tako skrivnostna in popolna umetnina vendarle manj kompleksna in enigmati\u010dna od svojega \u017eivega modela \u2026
Jules in Jim<\/strong> je morda zato tudi film o\u00a0idealih, ali \u0161e bolje, o\u00a0poslavljanju od idealov, ki se v\u00a0teku \u017eivljenja po Truffautu vedno znova izka\u017eejo za ne\u010diste, krute namesto naivne in nedol\u017ene, zlasti pa bole\u010de oddaljene od resni\u010dnosti. Catherinino \u017eivljenjsko na\u010delo in hkrati njen fantom je bila svobodna ljubezen, a ta ni mogla obstati kot resni\u010dna, ker jo je vedno postavljala pred zaresna \u010dustva in mo\u0161ke, realnej\u0161e od njenih idealov. Prav tako Jules in Jim nista mogla obdr\u017eati vihrave in v\u00a0razpolo\u017eenjih hitro nihajo\u010de Catherine, ki je bila vse druga\u010dna in vse manj bo\u017eanska kot tisti lepi, mili, nemi kip s\u00a0skrivnostnim nasmehom, po katerem sta hrepenela.
In nenazadnje je Jules in Jim film<\/strong> o\u00a0\u010dasu, saj poka\u017ee njegovo neustavljivo, uni\u010devalno mo\u010d in veliko \u017eeljo \u010dloveka, da bi ga ustavil, ga kot Truffaut svojo Jeanne Moreau freeznil, zajezil trenutke, ki odtekajo v\u00a0njem. \u017deljo, da bi lahko vsaj v\u010dasih tudi \u017eivljenje ali vsaj kak\u0161en njegov ko\u0161\u010dek spremenili v\u00a0kip, neob\u010dutljiv za odmiranje in \u010das. In bi se potem vedno znova vra\u010dali k\u00a0njemu, pili od njegove brezmade\u017ene podobe in se poglabljali vanj, prav tja do mesta in to\u010dke intimnosti, kjer bi lahko ve\u010dno do\u017eivljali njegovo stvarjenje.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"