{"id":1498,"date":"2020-01-03T13:03:41","date_gmt":"2020-01-03T12:03:41","guid":{"rendered":"http:\/\/localhost\/apps\/kinodvor\/index.php\/film\/stric-boonmee-se-spominja\/"},"modified":"2020-01-03T13:32:52","modified_gmt":"2020-01-03T12:32:52","slug":"stric-boonmee-se-spominja","status":"publish","type":"movie","link":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/film\/stric-boonmee-se-spominja\/","title":{"rendered":"Stric Boonmee se spominja"},"content":{"rendered":"

zgodba<\/strong>
Boonmee, ki boleha za hudo boleznijo ledvic, se po mnogih letih vrne na svoje posestvo v provinci Isan, odlo\u010den, da bo zadnje dni \u017eivljenja pre\u017eivel s sorodniki: snaho Jen, ne\u010dakom Tongom in z Jaaiem, delavcem iz Burme. Za\u010dne se spominjati svojih prej\u0161njih \u017eivljenj in tako se nekega dne, medtem ko dru\u017eina pre\u017eivlja miren ve\u010der na terasi hi\u0161e, pojavi najprej duh Boonmeejeve pokojne \u017eene in kmalu zatem \u0161e prikazen davno izgubljenega sina \u2026<\/p>\n

Meditativna, nekonvencionalna mojstrovina, ki se ves \u010das giblje med domi\u0161ljijo in resni\u010dnostjo, je hkrati igriv prikaz na\u010dina \u017eivljenja in animisti\u010dnega verovanja ljudstev severovzhodne Tajske. Zlata palma festivala v Cannesu 2010.<\/p>\n

zanimivosti<\/strong>
Film Stric Boonmee se spominja <\/strong>je del obse\u017enej\u0161ega multimedijskega projekta Primitive<\/em>, ki ga avtor ustvarja od leta 2008. Projekt je nastal po naro\u010dilu Haus der Kunst (M\u00fcnchen), v sodelovanju s kulturno-umetni\u0161ko organizacijo FACT Liverpool in londonskim Animate Projects, v produkciji Illuminations Films (London) in Kick the Machine (Bangkok).<\/p>\n

iz prve roke<\/strong>
\u00bbStric Boonmee se spominja<\/strong> je poklon moji de\u017eeli in kinematografiji, ob kateri sem odra\u0161\u010dal. \/…\/ Ko neko dogajanje predstavimo skozi film, postane del skupnega spomina filmske ekipe, igralcev in ob\u010dinstva. Nova plast (simuliranega) spomina obogati izkustvo gledalca. Na ta na\u010din ustvarjanje filmov ni dale\u010d od ustvarjanja umetnih preteklih \u017eivljenj, zato me resni\u010dno zanima, kako deluje ta \u010dasovni stroj. Morda so na delu skrivnostne sile, ki \u010dakajo, da jih odkrijemo. Podobno kot smo nekaterim re\u010dem neko\u010d rekli \u010drna magija, pa so se izkazale za preprosta znanstvena dejstva. Film mi \u0161e vedno predstavlja vir, katerega energije \u0161e nismo povsem izkoristili. Prav kakor \u0161e vedno nismo v vsej popolnosti doumeli notranjega delovanja na\u0161ih mo\u017eganov.<\/p>\n

In potem sem za\u010del opazovati procese uni\u010devanja in iztrebljanja \u010dlove\u0161kih kultur ter \u017eivalskih vrst. Na Tajskem je v zadnjih letih nacionalizem, ki ga podpihujejo voja\u0161ki prevrati, privedel do konfrontacije ideologij. Poseben dr\u017eavni organ je prevzel vlogo moralnega nadzornika, ki prepoveduje ‘neprimerne’ dejavnosti in uni\u010duje njihove vsebine. Zgodba strica Boonmeeja in njegova prepri\u010danja so s tem nelo\u010dljivo povezani. Je simbol ne\u010desa, kar izginja, kar se izgublja \u2013 kot tista stara kinematografija, njeni filmi, dvorane in poseben stil igre, za katere v na\u0161em svetu sodobnosti ni ve\u010d prostora.\u00ab
– Apichatpong Weerasethakul, re\u017eiser in scenarist<\/p>\n

portret avtorja<\/strong>
Apichatpong Weerasethakul (rojen leta 1970 v Bangkoku) odra\u0161\u010da v mestecu Khon Kaenu na severovzhodu Tajske, kjer do\u0161tudira arhitekturo, nato pa v ZDA dokon\u010da \u0161e podiplomski \u0161tudij filma na The School of the Art Institute v Chicagu, kjer se ga prime vzdevek Joe. V devetdesetih za\u010dne snemati kratkometra\u017ene filme in videe, po svetu pa od leta 1998 gostujejo tudi \u0161tevilne avtorjeve razstave in in\u0161talacije. Je ustanovitelj bangko\u0161ke produkcijsko-distribucijske hi\u0161e Kick the Machine, ki podpira mlade eksperimentalne avtorje in neodvisen umetni\u0161ki film, ter eden redkih tajskih re\u017eiserjev, ki ustvarja zunaj rigidnega studijskega sistema te nacionalne kinematografije. Nanj so vplivali avantgardni filmi Andyja Warhola in Brucea Baillieja ter tajvanski re\u017eiser Tsai Ming-liang. Prvi celove\u010derni film, dokumentarni Dokfa nai meuman<\/strong>, posname Weerasethakul leta 2000. \u017de dve leti kasneje sledi prva uvrstitev v uradni izbor festivala v Cannesu, kjer se v sekciji Un Certain Regard predstavi Bla\u017eeno tvoj <\/strong>(Sud sanaeha<\/strong>, 2002) in domov odnese tudi glavno lovoriko sekcije. Leta 2004 se v tekmovalni program Cannesa uvrsti film Tropska bolezen <\/strong>(Sud pralad<\/strong>), ki prejme nagrado \u017eirije, medtem ko se avtorjev Sindromi in stoletje <\/strong>(Sang sattawat<\/strong>, 2006) kot prvi tajski film uvrsti v tekmovalni program filmskega festivala v Benetkah, med najbolj\u0161e filme desetletja pa ga uvrstijo \u0161tevilne mednarodne kriti\u0161ke lestvice. Leta 2008 se Joe ponovno znajde v Cannesu, tokrat kot \u010dlan glavne \u017eirije. Nato pa leta 2010 s svojim \u0161estim celove\u010dercem Stric Boonmee se spominja <\/strong>na festivalu po\u017eanje \u0161e najvi\u0161je priznanje \u2013 zlato palmo. Filme Apichatponga Weerasethakula smo lahko v Sloveniji videli na festivalih (Kino Otok, Liffe) in v redni distribuciji, Joeja osebno pa na prvi ediciji Kino Otoka leta 2004.<\/p>\n

kritike<\/strong>
\u00bbApichatpong Weerasethakul, tajski auteur<\/em>, ne pu\u0161\u010da nobenega dvoma, da je narava nadnaravna, da je animizem zvrst eksistencializma, da je prihodnost preteklost, da je smrt \u017eivljenje in da so nebesa precenjena, toda njegove slike so tako lepe, tako hipnoti\u010dne in tako estetizirane, da se vpra\u0161ate: kaj skrivajo? Vmes sli\u0161imo, da so strica Boonmeeja pred mnogimi leti poslali pobijat komuniste (\u00bbrde\u010de opice\u00ab), ki so se zavlekli v to obmejno d\u017eunglo \u2013 v \u010dasu ameri\u0161ke invazije na Vietnam so se namre\u010d komunizma nalezle tudi obubo\u017eane, deklasirane, brezpravne regije Tajske. To je vse, kar sli\u0161imo \u2013 le utrinek iz prej\u0161njega \u017eivljenja. Ve\u010d ne izvemo. Ve\u010d ne morejo re\u010di. Ve\u010d ne smejo re\u010di. Ne brez razloga: tajska cenzura je stroga, hladna in brezdu\u0161na. Tajski filmarji morajo paziti, kaj re\u010dejo, kar pomeni, da morajo vedeti, o \u010dem je treba mol\u010dati (o tajski politiki, vojski, represiji, razredni razslojenosti, korupciji, alternativah ipd.). Film vidijo kot meditacijo, kot napol filozofski esej, v katerem je velike \u00bbresnice\u00ab mogo\u010de priklicati z dolgimi, stati\u010dnimi, kontemplativnimi, melanholi\u010dnimi, razdramatiziranimi kadri, intimisti\u010dnimi ti\u0161inami, krajinskimi panoramami, katatoni\u010dno atmosfero, abstrakcijami, minimalizmom in slikarsko po\u010dasnim antidogajanjem, ki mu tu in tam navr\u017eejo kaj transgresivnega, zato njihovi filmi \u2013 tudi Stric Boonmee se spominja<\/strong> \u2013 izgledajo kot odgovor na prevladujo\u010di trend bu\u010dnih, pompoznih, postemtivijevsko nadrobljenih, skompjuteriziranih filmov, toda v enigmati\u010dni in nelinearni transcendentalnosti teh filmov bi lahko videli tudi produkt cenzure (in posledi\u010dne samocenzure), ali bolje re\u010deno: tako kot lahko re\u010demo, da je estetiko klasi\u010dnega Hollywooda oblikovala cenzura (skupek strogih pravil, ki so se jih morali filmi dr\u017eati, \u010de so hoteli biti prikazani), bi lahko rekli, da je cenzura oblikovala estetiko novega tajskega vala. Cenzura, ki no\u010de sli\u0161ati za dru\u017ebeno kriti\u010dnost, je te filme \u00bbprisilila\u00ab v antinarativnost, alegori\u010dnost, ezop\u0161\u010dino, sugeriranje, elipti\u010dnost, abstraktnost, kontemplativnost, redkobesednost in estetiziranje narave, v kateri nikoli ni\u010d zares ne izgine \u2013 vedno se vrne, magari v reinkarnirani obliki. In iskreno re\u010deno, med tajskimi levi\u010darji boste zelo te\u017eko na\u0161li koga, ki verjame, da \u010dloveka, ki je v sedemdesetih pobijal komuniste, mu\u010dijo ledvice \u2013 ledvice so tu toliko ledvice, kot so rde\u010de opice rde\u010de opice. \/…\/ ZA +\u00ab
– Marcel \u0160tefan\u010di\u010d, jr., Mladina<\/em><\/p>\n

\u00bbWeerasethakul z zgodbo o mo\u0161kem, ki se ob soo\u010denju z lastno smrtnostjo in s preminulimi osebami, ki so bile del njegovega \u017eivljenja, pri\u010dne spominjati svojih predhodnih \u017eivljenj, nadaljuje z meditacijo o temah, ki se jim je posve\u010dal \u017ee v svojih predhodnih delih: reinkarnacija, vzporedni svetovi, ve\u010dno vra\u010danje, stik med duhovnim in snovnim svetom, med preteklostjo in sedanjostjo. Kot obi\u010dajno, v njegov intimisti\u010dni svet, razpet med skrajnim realizmom in fantastiko, tudi tokrat vdira geopoliti\u010dna stvarnost okolja, v katerem ustvarja. Stric Boonmee se spominja<\/strong> je \u010dudovita, skoraj magi\u010dna avdiovizualna poezija, smerokaz filmski umetnosti ob njenem vstopu v drugo filmsko stoletje.\u00ab
– Denis Vali\u010d, Delo<\/em><\/p>\n

\u00bbPravica \u0161e obstaja, bi se lahko glasil najkraj\u0161i mo\u017eni povzetek nedeljske podelitve zlatih palm na 63. filmskem festivalu v Cannesu. Devet\u010dlanska \u017eirija s Timom Burtonom na \u010delu je za najbolj\u0161i film festivala razglasila film Stric Boonmee se spominja <\/strong>tajskega maestra Apichatponga Weerasethakula.\u00ab
– Simon Popek, Dnevnik<\/em><\/p>\n

\u00bbAnimizem, prikazni, zunajtelesne izku\u0161nje, seks z morskim zmajem \u2013 vse to in \u0161e ve\u010d najdemo v \u010dudovito norem Stricu Boonmeeju<\/strong> Apichatponga Weerasethakula.\u00ab
– Justin Chang, Variety<\/em><\/p>\n

\u00bbKo ta film naleti na dovolj odprtega duha in radovedno razpolo\u017eenje, lahko povzro\u010di nekaj podobnega bla\u017eenosti.\u00ab
– A.O. Scott, The New York Times<\/em><\/p>\n

\u00bbVe\u010d kot o\u010ditno je, da imamo opraviti z re\u017eiserjem s pretanjenim ob\u010dutkom za vse magi\u010dno in misti\u010dno, ki se skriva v vsakdanjem.\u00ab
– Kenneth Turan, Los Angeles Times<\/em><\/p>\n

\u00bbKo Apichatpong znova poru\u0161i pregrado med nebom in zemljo, odpravi tudi vse lo\u010dnice med \u017eanri \u2013 opravka imamo z znanstvenofantasti\u010dno-romanti\u010dnim-dru\u017einsko-religiozno-srhljivko-komedijo-pornografskim filmom. Nobena videoteka nima police za kaj takega. Edina primerna poli\u010dka je namre\u010d tista v va\u0161i du\u0161i.\u00ab
– Wesley Morris, Boston Globe<\/em><\/p>\n

\u00bbKo Joe zabri\u0161e mejo med realnim in nadnaravnim, vas njegov presunljiv, hipnoti\u010den film tako uro\u010di, da si \u017eelite, da urok ne bi popustil. To je film \u010diste lepote.\u00ab
– Peter Travers, Rolling Stone<\/em><\/p>\n

\u00bb… ta drzno originalna, nenavadno ganljiva meditacija o posmrtnem \u017eivljenju vam podari trenutke neverjetne globine, ki vam bodo v zavesti (ali podzavesti) tleli \u0161e vse \u017eivljenje (ali \u017eivljenja).\u00ab
– David Lewis, San Francisco Chronicle<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Meditativna, nekonvencionalna mojstrovina, ki se ves \u010das giblje med domi\u0161ljijo in resni\u010dnostjo, je hkrati igriv prikaz na\u010dina \u017eivljenja in animisti\u010dnega verovanja ljudstev severovzhodne Tajske. Zlata palma festivala v Cannesu 2010.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":1499,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/1498"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/1499"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=1498"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}