Film, ki smo ga lahko videli v Liffovi sekciji Perspektive, je prejel nagrado za najbolj\u0161i prvenec v sklopu Teden kritike festivala v Cannesu ter bil izbran kot belgijski kandidat za oskarja.<\/p>\n
iz prve roke<\/strong> Gvatemala leta 2018. O\u010di vse dr\u017eave so uprte v sodni proces proti vojakom, ki so zanetili dr\u017eavljansko vojno. Vrstijo se pri\u010devanja \u017ertev. Mladi forenzi\u010dni antropolog Ernesto identificira pogre\u0161ane. Neko\u010d se mu med poslu\u0161anjem neke starke zazdi, da je na\u0161el sled za svojim o\u010detom, pripadnikom gverilcev, ki je izginil med vojno …<\/p>\n","protected":false},"featured_media":160970,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies\/146385"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/movies"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/movie"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/160970"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=146385"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}
\u00bbV vasi Uspant\u00e1n, ki je bila med voja\u0161ko diktaturo prizori\u0161\u010de velikega pokola, sem se pripravljal na snemanje dokumentarca. Tja sem pri\u0161el zabele\u017eit pri\u010devanja dru\u017eine, ki je pre\u017eivela to tragedijo. Po ustnem izro\u010dilu gvatemalskih Indijancev morajo biti stvari izre\u010dene, preden lahko obstajajo. Ko v vas pride tujec, mu va\u0161\u010dani pripovedujejo o tamkaj\u0161njih dogodkih, da preteklost ne bi bila pozabljena. Pri\u0161lek tako vstopi v intimnost zgodbe, ki je v\u010dasih izjemno nasilna. Pri\u010devanja va\u0161\u010danov so me mo\u010dno pretresla in v meni vzbudila \u017eeljo, da o njih posnamem film; da o gvatemalski zgodovini spregovorim z velikim Z. Bolj oseben motiv za snemanje filma pa je bilo dolgoletno prepri\u010danje, da je bil moj o\u010de eden od ‘izginulih’ \u2013 gverilec v \u010dasu najhuj\u0161e diktature med letoma 1978 in 1984. Ko sem nekega ve\u010dera poslu\u0161al njegove prijatelje, sem ugotovil, da se tisto, kar mi je o o\u010detu pripovedovala mama, pogosto ni ujemalo z njihovimi spomini. Mislil sem, da mi je mama lagala, in si sam zase izmislil \u0161tevilne zgodbe: da je bila aretirana, posiljena, predstavljal sem si trpljenje, ki ga je morda prestajala. Nazadnje sem se z njo soo\u010dil in izkazalo se je, da sem bil sad veliko obi\u010dajnej\u0161e zgodbe, manj nasilne, a vseeno bole\u010de; zgodbe, ki me je o\u010ditno globoko zaznamovala. S filmom Na\u0161e matere<\/strong> sem tako hotel raziskati osebno in \u010dustveno pot lika, s katerim sem se lahko poistovetil. \/\u2026\/ Ko mrtvim vrnemo identiteto, omogo\u010dimo dru\u017einam, da za\u010dnejo s procesom \u017ealovanja; da se pomaknejo naprej. Sporo\u010damo tudi, da niso umrli zaman \u2013 celo \u0161tirideset let pozneje. To je \u0161e posebej pomembno, ker ljudje z gvatemalskim genocidom sploh niso seznanjeni, medtem ko poznajo diktature v \u010cilu, Argentini \u2026 Dvesto tiso\u010d ljudi je izgubilo \u017eivljenje, petin\u0161tirideset tiso\u010d je pogre\u0161anih, svet pa o tem ne ve ni\u010d. Zakaj? Zato, ker gre za Indijance. \u017drtvam smo morali vrniti \u010dlove\u0161ki obraz. Kaj naredimo s svojimi mrtvimi, ko prenehamo z medsebojnim pobijanjem? Kako si zacelimo rane? S spominjanjem. Da bi ozdravili dr\u017eavo, moramo za\u010deti pri posamezniku.\u00ab
– C\u00e9sar D\u00edaz<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"