V veliko \u010dast mi je, da sem prisoten na 10. obletnici Kurje polti. Fantasti\u010den podvig je \u017ee, \u010de se festival obdr\u017ei ve\u010d kot nekaj izdaj \u2013 nekateri se le eno \u2013, da pa ustanovi\u0161 in uspe\u0161no vodi\u0161 tako dinami\u010den, inovativen in pomemben festival, je res redek in \u010dudovit dose\u017eek. Ekipi Kurje polti, ki jo vodi neustavljiva kraljica vsega \u017eanrskega Ma\u0161a Pe\u010de, gredo vse \u010destitke, da je v Ljubljani nastala in obstala tako sijajna prireditev. V zadnjih desetih letih nam je festival postregel z izjemno zanimivim, eklekti\u010dnim izborom filmov, poleg tega pa je dejstvo, da so velikani \u017eanra \u2013 Christina Lindberg, Lamberto Bava, Fabrice du Weltz in mnogi drugi \u2013 hodili po ljubljanskih ulicah, sploh pa to, da si jih lahko videl posedati v kavarni Kinodvora, res nekaj \u010darobnega za mesto, ki sem ga vzljubil, kot bi bilo moje.<\/p>\n
Upamo, da se nam boste lahko tudi tokrat pridru\u017eili na vsakoletni Konferenci kultnega filma. V veliko veselje nam je, da sta letos spet z nami dve akademski stalnici Kurje polti, dr. Alexia Kannas<\/strong> (RMIT, Melbourne) in dr. Steve Jones <\/strong>(Univerza Northumbria). Vem, da sta tako kot jaz po\u010da\u0161\u010dena, da sodelujeta na 10. obletnici festivala. Alexia bo v svojem predavanju raziskovala, kako je v 90. letih pri\u0161lo do na videz nenavadnega trka: industrijska glasba in navdu\u0161enje tega desetletja nad neo-noir filmom sta se nekako sprijela in ustvarila obilo zelo uspe\u0161ne filmske glasbe. Steve pa bo obdelal na\u010dine uvajanja inovacij in sprememb v \u017eanr grozljivke \u2013 na videz paradoksalno \u2013 z odvzemanjem in zgo\u0161\u010danjem tega, kar pri\u010dakujemo, da bomo videli, in ne z ustvarjanjem novih (in dozdevno \u00bbizvirnej\u0161ih\u00ab) prvin.<\/p>\n Zelo se veselimo, da bomo Konferenco kultnega filma delili z vami, \u0161e bolj pa, da bomo skupaj proslavili 10. izdajo Kurje polti v pravem slovenskem slogu! Komaj \u010dakamo. Dr. Russ Hunter<\/strong> je vi\u0161ji predavatelj filmskih in televizijskih \u0161tudij na Univerzi Northumbria. V raziskovalnem delu se osredoto\u010da na italijanski \u017eanrski film, evropsko grozljivko in festivale \u017eanrskega filma. O razli\u010dnih vidikih italijanske in evropske \u017eanrske kinematografije je objavil \u017ee vrsto \u010dlankov in monografij. Je sourednik zbornika Italian Horror Cinema (s Stefanom Baschiero, 2016). Prispevke je objavljal v \u0161tevilnih filmskih enciklopedijah in vodnikih, aktivno pa sodeluje tudi z vrsto evropskih \u017eanrskih festivalov.<\/p>\n Padajo\u010de spirale: neo-noir in pop industrijska filmska glasba 90. let<\/strong> Mo\u010dno stilizirana najavna \u0161pica Kyla Cooperja za neo-noir Sedem<\/strong> Davida Fincherja je leta 1995 orala ledino. Vpliv njenih spraskanih povr\u0161in in tipografske dekonstrukcije je bilo \u010dutiti \u0161e desetletja dolgo, tako v filmu kot \u0161ir\u0161e v grafi\u010dnem oblikovanju. Toda fizi\u010dno kakovost podob te sekvence modulira remiks uspe\u0161nice Closer <\/em>skupine Nine Inch Nails. Mehanski ritem ter ubla\u017eeno \u0161kripanje in cviljenje v pesmi napovedujejo nasilje, ki bo sledilo v pripovedi, hkrati pa ume\u0161\u010dajo Sedem v kulturni moment, ko je industrijska glasba z vzponom \u00bbindustrijskega popa\u00ab prodirala v mainstream. Glasba za neo-noir filme 90. let predstavlja ta prehod z obrobja v mainstream s skupinami kot NIN, Marilyn Manson, Ministry in Rammstein ter njihovo glasbo za kriminalke, kot so Stekli psi<\/strong> (Reservoir Dogs<\/strong>, Quentin Tarantino, 1992), Vran <\/strong>(The Crow<\/strong>, Alex Proyas, 1994) in Izgubljena cesta<\/strong> (Lost Highway<\/strong>, 1997) Davida Lyncha. Predavanje se posve\u010da zlivanju industrijske glasbe in neo-noir filma v 90. letih ter raziskuje, kako se je ta simbioza izkazala za finan\u010dno smotrno in kako zvok popularne industrijske glasbe vpliva na strukture ustvarjanja pomena v neo-noir \u017eanru.<\/p>\n Dr. Alexia Kannas <\/strong>je predavateljica filmskih \u0161tudij na Univerzi RMIT v avstralskem Melbournu. V raziskovalnem delu se posve\u010da vidikom kultnega filma, filmske igre, glasbe in zvoka ter filmskega prostora. Je avtorica monografij Deep Red<\/em> (Columbia University Press\/Wallflower, 2017) in Giallo!: Genre, Modernity and Detection in Italian Horror Cinema<\/em> (State University of New York Press, 2020).<\/p>\n Od\u0161tevanje in zgo\u0161\u010danje v sodobni neodvisni grozljivki Da bi prepoznali, kateremu \u017eanru neki film pripada, se gledalci zana\u0161ajo na \u017eanrske konvencije. Slednje jim pomagajo predvideti in pravilno dekodirati avtorjevo namero in estetske izbire, da se lahko nanje ustrezno odzovejo. Toda v zadnjem \u010dasu \u0161tevilni neodvisni re\u017eiserji grozljivk v \u017eanr vna\u0161ajo igrive inovacije prav s tem, ko se poigravajo s konvencionalnimi pri\u010dakovanji. Za izhodi\u0161\u010de vzamejo standardni zaplet grozljivke, nato pa odstranijo ali zgostijo na videz bistvene komponente. Tovrsten pristop je \u0161e posebej zanimiv, saj inovacijo navadno ena\u010dimo z\u00a0dodajanjem in ne odvzemanjem ali od\u0161tevanjem. Za ilustracijo bosta predstavljena dva filma, ki uporabita isti tip standardnega zapleta grozljivke \u2013 najstnike med taborjenjem v gozdu nekdo postopoma mori \u2013, a se na razli\u010den na\u010din poigrata s pri\u010dakovanji publike. Nisem pri\u0161el umret sem<\/strong> (I Didn\u2019t Come Here to Die<\/strong>, 2010) se na primer znebi lika morilca, ki ga v tak\u0161ni zgodbi najbolj pri\u010dakujemo. Sli\u0161i se absurdno, saj tak pristop odstrani na videz bistveno komponento pod\u017eanra (morilca), toda narativna struktura \u017eanra ta pristop hkrati naturalizira: filmi, kot je Nisem pri\u0161el umret sem<\/strong>, med kopi\u010denjem trupel postopoma \u00bbod\u0161tejejo\u00ab vse glavne igralce, v finalnem obra\u010dunu pa je obi\u010dajno odstranjen \u0161e sam morilec. Druga\u010den princip od\u0161tevanja ilustrira film Tudi umor ljubi morilce<\/strong> (Murder Loves Killers Too<\/strong>, 2009), ki vzame za izhodi\u0161\u010de podoben zaplet, toda domala vse umore stla\u010di v prvo tretjino filma. Ko na ta na\u010din zgosti standardni zaplet, gledalci ne morejo ve\u010d enostavno predvideti, kaj bo sledilo v nadaljevanju \u2013 zato se ve\u010dina filma razvije kot presene\u010denje. Ko nadeneta novo preobleko arhetipskim narativnim strukturam \u017eanra, ta dva filma poka\u017eeta, da lahko grozljivke s \u0161e tako obrabljenimi zapleti porajajo nove perspektive.<\/p>\n Dr. Steve Jones<\/strong> je izredni profesor medijskih in filmskih \u0161tudij na Univerzi Northumbria v britanskem Newcastlu. V raziskovalnem delu se osredoto\u010da na vpra\u0161anja spolnosti, nasilja, etike in sebstva v \u017eanrih grozljivke in pornografije. Je avtor monografije Torture Porn: Popular Horror after Saw <\/em>(2013). Njegova najnovej\u0161a knjiga The Metamodern Slasher Film\u00a0<\/em>bo iz\u0161la konec leto\u0161njega leta.<\/p>\n","protected":false},"featured_media":300703,"template":"","meta":[],"acf":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/events\/300702"}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/events"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/event"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media\/300703"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.kinodvor.org\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=300702"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}
\u2013 Dr. Russ Hunter<\/strong><\/p>\n
Dr. Alexia Kannas<\/strong>, Univerza RMIT (Melbourne, Avstralija)<\/p>\n
Dr. Steve Jones<\/strong>, Univerza Northumbria (Newcastle, VB)<\/p>\n