Technicolor na papirju
Technicolor na papirju
(razstava filmskih plakatov)
Kinodvor. Galerija. Od 11. novembra do 5. decembra



Razstavljeni so plakati filmov, posnetih v technicolorju. Za promocijo so jih uporabljali slovensko distribucijsko podjetje Vesna film in distributerji nekdanje Jugoslavije, ki so poskrbeli tudi za produkcijo plakatov. Razstavljeni plakati so iz zbirke Slovenske kinoteke.
 
Razstavo Technicolor na papirju sta pripravila Slovenska kinoteka in Kinodvor ob retrospektivi Technicolor 100!, predvajani na 26. festivalu Liffe.

Prve podobe, ki so se jim čudili gledalci »gibljivih slik«, so bile črno-bele. V obdobju, ko so šele razvijali tehniko, ki bi omogočala snemanje in predvajanje filma, so sicer pri večini t. i. predfilmskih izumov uporabljali tudi obarvane podobe. Te so gledalci lahko videli tudi kasneje, v prvih letih po »rojstvu« filma. Filmske podobe so bile takrat barvane ročno, barve pa so bile lahko intenzivne predvsem na svetlejših delih slike. Poskusi, da bi razvili postopek snemanja in prikazovanja barvnih filmov, so se tako začeli skoraj hkrati z razvojem črno-belega postopka, a šele v sredini 50. let prejšnjega stoletja je število posnetih barvnih filmov preseglo število črno-belih.

Danes, ko so filmi, avdiovizualne podobe in ves multimedijski svet, ki nas obdaja, večinoma v barvah, si je težko predstavljati, da so si barve utirale pot na film več desetletij. Pri tem so morale premagati nasprotovanje filmske industrije, celo filmskih ustvarjalcev, pa tudi filmske javnosti. Odpor so zbujali predvsem visoki stroški in zapletenost barvnih postopkov produkcije filma, nezanemarljivi pa so bili tudi pomisleki samih ustvarjalcev, da barva odvrača pozornost gledalcev od vsebine filma. Prevladujoč način produkcije je zato dolgo časa ostal črno-bel in taki so bili dolgo tudi skoraj vsi filmi, ki so si jih v kinodvoranah lahko ogledali gledalci.

Na vseh vrstah plakatov pa so se barve naselile takoj, ko je to omogočil razvoj tiskarske tehnike. Tiskarne so konec 19. stoletja – v času rojstva filma – lahko tiskale večbarvne plakate, ki so se prav v tem obdobju začeli uveljavljati kot eno osrednjih sredstev množičnega komuniciranja. Filmski plakati so bili zato od nekdaj barvni. Črno-beli ali monokromni so ostajali le tisti, ki so morali biti tako poceni, da so jih natisnili le z eno barvo, ali pa še redkeje tisti, kjer je bilo njihovo pomanjkanje barv že del vizualnega sporočila plakata. Gledalci so bili vajeni, da so jih k ogledu filmov in v kino vabili barvni plakati, a niso pričakovali, da bo tudi film barven. Razlog za to nedvomno tiči v dejstvu, da so bile podobe na filmskih plakatih, tudi kadar je šlo za priljubljene in znane filmske igralke in igralce, narisane ali kako drugače grafično obdelane. Filmski plakati so bili takrat povsem osvobojeni danes skoraj zapovedane fotorealistične upodobitve filma na papir.

Ko je v kinodvorane prišel technicolor, najboljši in najbolj obstojen barvni filmski postopek, so se ustvarjalci plakatov morali spopasti z nalogo, kako med vsemi že tako barvitimi in pisanimi plakati poudariti posebnost technicolor filma. Pri tem so jim pomagali predvsem filmi sami, saj so z zamudnim, zapletenim in dragim postopkom snemali filme v najpopularnejših žanrih. Napis Technicolor, s katerim so na plakatih opozarjali na posebnost in povečano privlačnost filma, je tako označeval predvsem vesterne, kostumske in zgodovinske spektakle, melodrame in muzikale. Technicolor pa je gledalcem napovedoval tudi film z intenzivnimi barvami celotnega barvnega spektra, vizualni spektakel in pravo "barvno orgijo" za oči. Na filmskih plakatih seveda nikoli ni bilo mesta za kritične opise technicolorja kot kičastega in kričečega. Sama beseda pa je do danes ostala sinonim za najbolj veličastno barvno filmsko izkušnjo, ki jo je mogoče doživeti v kinodvorani.

Metka Dariš, vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke