Razstava fotografij Tomaža Skaleta ob filmu Adžami
Kinodvor. Galerija. Od 11. maja do 5. junija 2011

Ob filmu Adžami si lahko ogledate razstavo fotografij Tomaža Skaleta, katerih zgodbo je Ervin Hladnik-Milharčič zapisal takole:

Stojimo in gledamo

Fotografije so bile posnete leta 2009 v Gazi, na inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani in v alternativni palestinski prestolnici Ramali. Posnete so bile po zadnji veliki izraelski vojaški ofenzivi na celotno območje Gaze januarja leta 2009. Lahko pa bi bile posnete leta 1948, ko je val Palestincev iz novonastalega Izraela pribežal v Gazo in ob starem mestu postavil prva begunska taborišča. Ali pa leta 1967, ko so zbežali pred zasedbo Jeruzalema in Zahodnega brega reke Jordan. Slike iz leta 1974 in 1982 so skoraj enake slikam, ki so bile posnete včeraj. Kažejo narod, ki štirideset let gradi državo na okupiranih ozemljih z vedenjem, da bo v dveh urah porušeno vse, kar zgradijo v desetih letih. Prej ali slej bo vse, kar so zgradili, ponovno porušeno.

Fotografske tehnike se spreminjajo, fotografije pa so vedno enake. Le drobne spremembe v oblačilih in mestni ikonografiji kažejo, da so med njimi tekla leta monotonega življenja za zidovi in bodečo žico.  Vse predsedniške palače, ministrstva, policijske postaje, tovarne in vladne zgradbe se desetletje za desetletjem  zdrobijo v prah pod bombami. Zrušijo se stanovanjske zgradbe ob njih, v zrak letijo šole in bolnice. Pod seboj pokopljejo sto, dvesto, tisoč ljudi. Na tleh obležijo ranjenci, ki jih rešilni avtomobili s tulečimi sirenami odpeljejo iz vidnega polja. Preživijo. Spravijo se na noge in začnejo ponovno zidati svoja življenja.         

Skupaj z zgradbami so se zrušila osvobodilna gibanja, stranke in strogo nadzorovani politični sistemi. Palestina je razvita politična družba z izobraženim prebivalstvom. Zdaj sta v Palestini samo še škrbini Arafatove organizacije Fatah in gibanja Hamas, ki ga je ustanovil šejk Jasin. Dve šibki organizaciji, ki sta po letih konfliktov v zadnjih tednih sklenili dogovor o nenapadanju. Preživeli sta intenzivno bombardiranje gosto naseljenih mest in nekako ostali na nogah.

Vse to se dogaja pred našimi očmi, prenešeno, v realnem času. Na teh nekaj kvadratnih kilometrih je bilo posnetih več vojnih fotografij kot na celem svetu skupaj.

Nihče nikoli ne bo mogel reči, da ni vedel.