Andrea Arnold
Velika Britanija, 2011
35 mm
129 min


režija Andrea Arnold
scenarij Andrea Arnold, Olivia Hetreed (po knjižni predlogi Emily Brontë)
fotografija Robbie Ryan
montaža Nicolas Chaudeurge
zvok Nicolas Becker
produkcija Robert Bernstein, Douglas Rae, Kevin Loader
igrajo Kaya Scodelario, James Howson, Solomon Glave, Shannon Beer, Steve Evets, Oliver Milburn, Paul Hilton, Simone Jackson, Lee Shaw, James Northcote, Amy Wren, Nichola Burley
distribucija v Sloveniji Fivia – Vojnik

festivali, nagrade
Nagrada za najboljšo fotografijo – Benetke 2011. Nagrada za najboljšo fotografijo, častna omemba stranskih igralcev (Solomon Glave, Shannon Beer) – Valladolid 2011. Otvoritveni film – Leeds 2011. Toronto 2011. London 2011. Bronasta nagrada za fotografijo – Camerimage 2011. Rotterdam 2012.
Drzna in nadvse izvirna priredba angleške literarne klasike je pripoved o ultimativnem outsiderju, ki nas s pomočjo izjemne fotografije popelje v prvinski svet ljubezni, sovraštva in maščevanja.
Spored
Dvorana, 07. 05. 2012 18:30

Zadnji teden!

Viharni vrh
Wuthering Heights
Tedenski spored

zgodba
Yorkshirski kmet na svojo osamljeno kmetijo sredi močvirij nekega dne pripelje pretepenega in zapuščenega črnskega dečka, ki ga je našel na ulicah Liverpoola. Fant dobi ime Heathcliff in kmet ga sklene vzgajati skupaj s svojima otrokoma. V pusti, vetrovni in surovi pokrajini se med kmetovo hčerko in divjim dečkom kmalu splete tesna in usodna vez.

Drzna in nadvse izvirna priredba angleške literarne klasike je pripoved o ultimativnem outsiderju, ki nas s pomočjo izjemne fotografije popelje v prvinski svet ljubezni, sovraštva in maščevanja.

zanimivosti
Prva znana filmska priredba romana Viharni vrh je nastala leta 1920 v režiji A. V. Brambla, vendar film danes velja za izgubljenega. Luis Buñuel je leta 1954 posnel Glas v viharju (Abismos de pasión), špansko katoliško interpretacijo romana, postavljeno v izsušeno mehiško puščavo. Hurlevent (1985) novovalovca Jacquesa Rivetta se dogaja v južni Franciji v tridesetih letih 20. stoletja. Japonska različica Arashi ga oka režiserja Yoshide Yoshishige (1988) je skrajno pesimistično videnje romana, umeščeno ob vznožje japonske vulkanske svete gore. Najbolj znana priredba te angleške literarne klasike pa je po vsej verjetnosti film Williama Wylerja iz leta 1939, hollywoodska melodrama z Laurenceom Olivierom v vlogi Heathcliffa.

iz prve roke
»Zamisel o priredbah literarnih del mi ni bila nikoli všeč. Knjiga uporablja jezik, ki je popolnoma drugačen od filmskega /…/ Roman Viharni vrh je gotski, feminističen, socialističen, freudovski, incestuozen, okruten in instinktiven. Poskušati vse to spojiti v film je ambiciozna in morda nespametna naloga. /…/ Odločila sem se povsem instinktivno, spontano, ne da bi prav vedela, kam me bo pot zanesla. Pravzaprav sem sama sebe presenetila – tudi zato, ker gre za kostumski film, za katerega sem mislila, da se ga zares nikoli ne bom lotila. /…/ Vse, kar sem lahko storila, je bilo, da sem ustvarila svojo osebno verzijo. Kljub temu da je tako znana in da je bilo o njej že toliko povedanega, je knjiga zame še vedno zelo osebna in intimna. /…/ Že od vsega začetka mi je bilo jasno, ne da bi prav vedela zakaj, da bo v mojem filmu narava morala igrati pomembno vlogo. Narava je lahko po eni strani lepa in pomirjujoča, po drugi pa brutalna, sebična, podivjana in uničujoča. Vsi smo njen del, ne glede na to, kako živimo.«
- Andrea Arnold, režiserka in koscenaristka

portret avtorice
Andrea Arnold (letnik 1961), nekdanja britanska televizijska igralka, je leta 2005 prejela oskarja za svoj kratki film Wasp, leto kasneje pa posnela svoj celovečerni prvenec Rdeča cesta (Red Road), ki ga je podpisala kot scenaristka in režiserka. Film je bil premierno predvajan v glavnem tekmovalnem programu festivala v Cannesu, kjer je prejel veliko nagrado žirije, uspeh, ki ga je Andrea Arnold ponovila tudi z Akvarijem (Fish Tank, 2009). Viharni vrh je njen tretji celovečerec. Filme Andree Arnold zaznamuje surov, naturalističen pristop do perečih socialnih problematik, v ozadju katerega tičita redko videna empatija in globoko humanistično prepričanje avtorice, ki se tako suvereno vpisuje v tisto tradicijo britanskega filma, ki so jo proslavili Lindsay Anderson, Tony Richardson, Ken Loach in Mike Leigh.

kritike
»Film bo literarne puriste šokiral, tiste, ki iščejo sveže in drzne adaptacije klasik, pa prijetno presenetil. V nasprotju z večino dosedanjih filmskih priredb tega dela, ki so v njem videle predvsem romanco in patos, se je Andrea Arnold odločila za povsem drugačen pristop – v njenem delu ne bomo videli lepih panoramskih posnetkov, sijajnih kostumov in čustveno nabrekle glasbene spremljave, saj je z zgodbe Emily Brontë odluščila vse odvečno in jo slekla do najbolj elementarne, gole in pristne ter na trenutke celo grobe mladostniške strasti. S tem ko je Heathcliffa spremenila v temnopoltega fanta, pa je refleksijo z razredne prenesla na rasno razslojenost britanske družbe.«
- Denis Valič, Pogledi

»Britanska režiserka Andrea Arnold je za svojo priredbo Viharnega vrha nedvomno iznašla svež pristop. Ta pa nemara niti ni toliko v tem, da je Heathcliffa spremenila v črnca /…/, kakor pa v tem, da je tej 'kostumski' drami strastne in nemogoče ljubezni dala skoraj fizični obstoj.«
- Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Film že na začetku pomete s historično koreografijo konvencionalnih knjižnih priredb, to pa naredi tako temeljito, da sem prvih nekaj minut mislil, da se mora tale Viharni vrh dogajati sto let po atomskem napadu. Pričujoča verzija pripelje zgodbo nazaj v nekakšno social-realistično leto nič. /…/ Andrea Arnold nas uspe na najbolj nenavaden način popeljati v nekakšno predknjižno realnost. Njen film nam ne ponuja še ene plasti interpretacije /…/ temveč je poskus ustvariti nekaj, kar je nemara obstajalo pred romanom, nekaj, kar bi lahko bilo osnova za roman; surova, napol artikulirana serija dogodkov, ki je bila kasneje zloščena in kultivirana kot neobdelan literarni žlahtni kamen. To je kajpak iluzija a prepričljiva in razburljiva. /…/ Film mi je dal nekaj, česar nisem nikdar pričakoval od katerekoli priredbe klasične literature: šok novega.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Mnogokrat prirejena, večgeneracijska zgodba iz leta 1847 /…/ že mogoče prikazuje izmišljene dogodke izpred 300 let, a Andrea Arnold in njeni soustvarjalci jih opišejo tako živahno in temperamentno, da je vrzel med stoletji v trenutku in povsem izbrisana. /…/ Film je tako drzen in napreden – tu lahko morda povlečemo vzporednice z vodilno francosko avtorico Claire Denis in celo katalonskim eksperimentatorjem Albertom Serro, da se Fukunagova povsem spodobna adaptacija romana Jane Eyre Charlotte Brontë nenadoma zazdi skoraj tako staromodna kot verzija Roberta Stevensona iz leta 1943 z Orsonom Wellesom in Joan Fontaine v glavnih vlogah.«
- Neil Young, The Hollywood Reporter

»Andrea Arnold je prevzela duh, esencialno bistvo romana, in ga spremenila v 128 minut dolgo vizualno poslastico. /…/ Režiserkina odločitev, da se raje kot na besede opre na podobe, je pogumna in navdušujoča. /…/ Andrea Arnold je ustrezno nespoštljiva do kulturne dediščine, kljub temu pa je očitno, da roman občuduje in spoštuje. Ne meni se za kakršnakoli pravila o adaptaciji kostumskih romanov in v tem smislu je njen film bliže divji, surovi lepoti, ki jo utelešata Viharni vrh in romantika. /…/ Film je vreden spoštovanja predvsem zaradi svojega drznega punk etosa. Kadar deluje, je tako razburljivo, kot bi prvič poslušali God Save the Queen
- Amy Raphael, Sight & Sound

»Osupljiv napad na čute, v katerem se režiserka znebi vsakršne izumetničenosti, da bi zajela bistvo knjige, ob tem pa gledalcu odreka lahkotno sentimentalnost v zameno za globlji čustven odziv.«
- Carmen Gray, 'Najboljši filmi leta 2011', Sight & Sound

»Andrea Arnold je ustvarila Viharni vrh, ki bi ga [Kate] Bush, Buñuel in morda celo sama Emily Brontë zagotovo vzeli za svojega.«
- Neil Young, Tribune

»Andrea Arnold, režiserka intrigantnih fIlmov (Akvarij, Rdeča cesta), nas torej šokira s tem, kar je implicitno že v samem originalu, romanu Emily Brontë, toda s tem, ko nas šokira z implicitno, neizrečeno, neizrekljivo vsebino samega romana (od umazanije in verbalne tesnobe do vizualne nervoze in črnca), doseže prav to, da nas njen film - njeno naturalistično branje Viharnega vrha - šokira tako, kot je Viharni vrh šokiral viktorijanske bralce leta 1847. ZA«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina


YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.