Aki Kaurismäki
Finska / Nemčija, 2017
DCP
98 min
finščina, angleščina, arabščina, švedščina
imdb, uradna stran



režija Aki Kaurismäki
scenarij Aki Kaurismäki
fotografija Timo Salminen
montaža Samu Heikkilä
produkcija Aki Kaurismäki
igrajo Sherwan Haji, Sakari Kuosmanen, Janne Hyytiäinen, Ilkka Koivula, Nuppu Koivu, Simon Hussein Al-Bazoon, Niroz Haji, Kaija Pakarinen
distribucija v Sloveniji FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade
Srebrni medved za najboljšo režijo – Berlin. Sydney. Beograd. New Horizons, Wrocław. Festival neodvisnega filma, Buenos Aires. FIPRESCI Grand Prix 2017 za najboljši film preteklega leta - San Sebastián.
Finski velemojster absurdnega humorja Aki Kaurismäki (Le Havre) z zgodbo o nepričakovanem prijateljstvu med sirskim beguncem in finskim gostincem zada še en duhovit udarec neusmiljeni birokraciji, s katero sodobna Evropa sprejema prosilce za azil. Srebrni medved za najboljšo režijo na letošnjem Berlinalu.
Spored
Tedenski spored Dvorana, 13. 09. 2017 18:15
Druga stran upanja
Toivon tuolla puolen

zgodba
Sirski begunec Khaled, skrit med tovori premoga, prispe v helsinško pristanišče. A na Finskem, kjer bi rad zaprosil za azil, nemudoma trči ob neprepusten birokratski zid. Zbegan in obupan pobegne iz zbirnega centra in se poda na ulice Helsinkov, kjer spozna zagrenjenega Wikströma. Nekdanji prodajalec srajc je pred kratkim zapustil zapito ženo, da bi odprl svojo restavracijo in kot samski moški zaživel na novo. Skupaj se lotita krmarjenja med čermi teh novih, neznanih in pogosto zagonetnih svetov.

Finski velemojster absurdnega humorja Aki Kaurismäki (Le Havre) z zgodbo o nepričakovanem prijateljstvu med sirskim beguncem in finskim gostincem zada še en duhovit udarec neusmiljeni birokraciji, s katero sodobna Evropa sprejema prosilce za azil. Srebrni medved za najboljšo režijo na letošnjem Berlinalu.

zanimivosti
Kaurismäkijev Le Havre je bil leta 2011 zamišljen kot prvi del neuradne trilogije o življenju v pristaniških mestih, katere nadaljevanji naj bi se odvijali v Španiji in Nemčiji. Toda s filmom Druga stran upanja se je tematika načrtovane trilogije spremenila, bržkone tudi pod vplivom aktualnih družbenopolitičnih razmer v Evropi in po svetu. »Filme moram snemati v trilogijah, zato da dejansko kaj naredim. To je vse. Ne morem sekati drv. Toda tu ne gre več za pristaniško trilogijo, prelevila se je v trilogijo o beguncih. Upam, da bo tretji del vesela komedija,« pravi Kaurismäki. Svoj najnovejši film je posvetil slovitemu finskemu filmskemu zgodovinarju, filmarju in dolgoletnemu prijatelju Petru von Baghu (1943–2014), čigar filme in osebnost smo imeli priložnost spoznavati tudi pri nas, v okviru festivalov Kino Otok in Liffe. V skladu s Kaurismäkijevo maksimo, »film je svetloba, digitalno je elektrika«, je bil tudi film Druga stran upanja – kot vsa režiserjeva poprejšnja dela – posnet na filmski trak in kot edini film tekmovalnega programa v Berlinu predvajan s 35-milimetrske filmske kopije.

iz prve roke
»Film nima tako velikega vpliva, da bi množično spreminjal mnenja, toda moja iskrena namera je bila v poskusu privesti tiste, ki si ga ogledajo, k razumevanju, da smo vsi enaki, da smo vsi ljudje. In če je danes begunec 'on' ali 'ona', si lahko jutri begunec ti ali jaz. /…/ V Evropi smo v teku zadnjega stoletja razvili neko obliko demokratične ureditve. Zdaj pa smo imeli eno težko leto in čez deset let bo vse razpadlo, ker smo tako slabi. Sredi prejšnjega stoletja je bilo v Evropi 60 milijonov beguncev, tako kot danes. Takrat smo jim pomagali, zdaj pa so sovražniki. Kje, hudiča, je naš humanizem? Če ne bomo človečni do svojih prijateljev, tudi sami ne bomo preživeli. Celo ne smemo preživeti – kdo pa smo, če nismo ljudje? /…/ Svojih igralcev nočem preveč premikati in jih tudi prosim, naj z rokami ne krilijo kot mlini na veter. Izbiram jih, seveda, zaradi njihovih privlačnih obrazov – in igralskega talenta. Igralci naj igrajo; kamera je bodisi njihov sovražnik ali pa prijatelj. Če znaš igrati, je tvoj prijatelj. Če ne znaš, pa ni.«
- Aki Kaurismäki, režiser in scenarist

portret avtorja
Aki Kaurismäki (rojen leta 1957 v Orimattili na Finskem), veliko avtorsko ime evropskega filma, si je v mladosti želel postati pisatelj, na poti k filmski režiji pa je preizkusil številne druge poklice – kariero poštarja, pomivalca posode, filmskega kritika in predvsem scenarista. Filmski scenarist je še danes, a je do leta 1983, ko je posnel adaptacijo Zločina in kazni (Rikos ja rangaistus, 1983) Dostojevskega, nastopal predvsem kot producent, scenarist in igralec v filmih starejšega brata Mike. Celovečernemu prvencu je sledila vrsta izrazito avtorskih filmov, polnih Kaurismäkijevega značilnega humorja in poetike, med drugim: kultni film ceste Leningrajski kavboji gredo v Ameriko (Leningrad Cowboys Go America, 1989), Boemsko življenje (La vie de bohème, 1992), poklon nememu filmu Juha (1999) in Luči v temi (Laitakaupungin valot), ki smo si jih lahko ogledali na Liffu leta 2006. Njegovi filmi žanjejo uspehe na številnih mednarodnih festivalih, največji kritiški uspeh pa mu je prinesel Mož brez preteklosti (Mies vailla menneisyyttä, 2002), za katerega je leta 2002 prejel veliko nagrado žirije v Cannesu. Spomladi leta 2000 sta bili v Slovenski kinoteki na ogled retrospektivi filmov bratov Kaurismäki, v seriji Kinotečni zvezki pa je ob tej priložnosti izšel tudi zbornik Finca, verjetno … Filmski svet Akija in Mike Kaurismäkija (urednika Stefano Boni in Claudia Gianetto, Slovenska kinoteka, 2000). Na Kinodvorovem rednem sporedu smo si nazadnje lahko ogledali proletarsko pravljico Le Havre (2011), ki mu je na festivalu v Cannesu prinesla nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI. Po filmu Le Havre se velikan finske kinematografije v svojem značilnem absurdno-komičnem slogu znova vrača k aktualni evropski tematiki imigracije z najnovejšim filmom, berlinskim nagrajencem Druga stran upanja.

kritike
»Če poznate filmskega režiserja Akija Kaurismäkija, potem veste, da snema kot poper suhe črne komedije, katerih liki redko zaidejo dlje od helsinškega bara – kakšen rockabilly bend in zavojček cigaret pa nikoli nista daleč. Njegovi filmi so pravi biseri komične absurdnosti, polni brezizraznih obrazov in turobnih prostorov. Takšna je tudi Druga stran upanja – toda tokrat so vse misli veteranskega filmarja usmerjene v evropsko begunsko krizo. Kaurismäki na svoj idiosinkratičen način to vročo tematiko načne z vprašanjem: zakaj bi sploh kdo hotel priti v to grozno, zastarelo Finsko? /…/ To je globoko človečen film in hkrati skromno, skoraj neopazno za počit smešen.« 
- Dave Calhoun, Time Out London

»Drugo poglavje Kaurismäkijeve neuradne pristaniške trilogije po filmu Le Havre dokazuje, da je starešina burkaštva na višku svoje moči. /…/ Očarljiva, mila in pogosto nadvse humorna Druga stran upanja je tipičen Kaurismäkijev film – in hvala bogu, da je tako. /…/ Resda se film sam predstavlja kot eksplicitno političen, toda upira se ideji, da naj človekovo spodobnost vodijo svetovni dogodki ali da ima to, od kod prihajamo, kakršenkoli vpliv na to, kje se počutimo doma /…/. Tudi ko je najbolj ostra, Kaurismäkijeva trilogija v prvi vrsti govori o dobroti (in starcih, ki v najbolj depresivnih barih poslušajo rokerske komade). Njegovi filmi se zdijo kot pravljice, zato da nas spomnijo, da se nam ne bi smeli zdeti kot pravljice – zato da ilustrirajo, da se od resničnega življenja razlikujejo po enem samem dobrem dejanju. Če pa že morajo biti pravljice, potem nam vsaj nudijo preprost nauk: upanje je nekaj, kar vsi potrebujemo, a lahko ga dobimo le drug od drugega.«
- David Ehrlich, IndieWire

»Še ena porcija poetičnega realizma v režiji mojstra kronista marginaliziranih glasov.«
- Patrick Gamble, CineVue

»V en dih brezbrižen in topel, aktualen in odtujen, mrk in sentimentalen film, ki kot tak dokončno utrjuje Kaurismäkijev status mojstra protislovij.«
- Sean Gallen, The Upcoming

»Aki Kaurismäki je posnel svojo različico filma Jima Jarmuscha iz 90. let, toda tematika pod površjem njegove hermetične ekscentričnosti bi ne mogla biti bolj aktualna.«
- Owen Gleiberman, Variety

»Čeprav film prikazuje svet, ki se le redko oddalji od krute realnosti, po zaslugi svojega prebrisanega humorja ves čas ohranja vedrino. Ta humor napaja zlasti Kaurismäkijeve obešenjaške dialoge, ki jih s hladnokrvno samozavestjo uprizarja sijajna igralska zasedba.«
- David Rooney, The Hollywood Reporter

»Kot vselej samosvoj režiser, a povsem vpet v sodobno realnost, Kaurismäki tokrat omili svojo značilno absurdnost s sarkastično alegorijo človeške stiske, empatije in medčloveškega stika. /…/ Druga stran upanja je bržkone njegov najbolj političen film doslej, dvignjen sredinec brezčutni birokraciji in apatiji njegove dežele pred obličjem humanitarne krize. V pristnem Kaurismäkijevem slogu je film, seveda, narejen s suhoparnim humorjem, nežnim melanholičnim podtonom, statičnimi kamerami in poln prismuknjenih vizualnih gegov. /…/ Z duhovitostjo in humanizmom je izdolbel edinstveno, čeprav redko opevano nišo. Tokratni se bo v spominu ohranil dlje od večine.«
- Phil De Semlyen, Empire

»Druga stran upanja je eden najbolj sodobnih in življenjskih filmov, kar jih boste letos videli, hkrati pa eden najbolj smešnih in najbolj klasično filmskih (da o njegovi lepoti sploh ne govorim).«
- Rory O'Connor, The Film Stage

»Druga stran upanja ne prinaša pravzaprav nobenih presenečenj, prej smo priča nekakšnemu procesu kultivacije humanistične filozofije. Toda film je vražje smešen, zgrajen z minimalističnimi sredstvi (razpad Wikströmovega zakona se odvrti v nemih podobah) in obarvan s toni režiserjeve značilno puščobne palete – s kobaltovo modro, mahovnato zeleno in oranžno v odtenku prežgane marmelade.«
- Ryan Gilbey, The Guardian

»Čudovita oda moči filma. /…/ Navihan užitek od prve do zadnje minute.«
- David Jenkins, Little White Lies

»Sočuten in očarljiv.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Druga stran upanja, nadaljevanje "imigrantskega" filma Le Havre, povsem jasno sporoča: begunci so za Finsko, naveličano same sebe, edino upanje ("druga stran upanja"). Finsko bodo poživili, osvežili, senzibilizirali, revitalizirali, premaknili, odrešili. Toda Kaurismäki ne pušča nobenega dvoma, da jo bodo morali najprej preživeti.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Tokrat je Kaurismäki v družbeni kritiki konkretnejši, ali, natančneje rečeno, bolj političen kot običajno, saj neposredno uperi prst v apatičnost in brezdušnost finske (evropske) emigracijske birokracije, soočene s humanitarno krizo. /…/ A očitno mu vedno znova uspe, da se nikakor ne naveličamo preprostih humanističnih sporočil, prefinjenega humorja, absurdnih dialogov, izvrstnega režijskega minimalizma, ki je sposoben prikazati razpad nekega zakona s pomočjo steklenice, pepelnika, cigaret in poročnega prstana ter brez ene same besede, anahronističnih scenskih detajlov, modro-zeleno-sivo-oranžnih odtenkov ter finskih ostarelih rock glasbenikov.«
- Ženja Leiler, Delo

»Film se kaurismäkijevsko "razživi" šele v prizorih v Wikströmovi restavraciji, ki imajo več kot vlogo kontrapunkta ali kontrasta do finskega uradnega in neuradnega odnosa do beguncev. Tako Wikström in njegovo osebje v restavraciji kot vsi tisti postarani rockerji, ki igrajo in prepevajo po ulicah in barih, namreč tvorijo neko občestvo avtsajderjev, ki so edini zmožni sprejeti begunce. Khaleda morda ne rešijo, rešijo pa podobo Finske.«
- Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»In Khaled se začne kaj kmalu obnašati tako kot Kaurismäkijevi Finci ter se zapletati v podobne groteskne situacije. Kaurismäkijeva izraznost ga vpne vase in tako prevzame vlogo ciljne kulture. Kulture, ki se sama sebi niti malo ne odpove, hkrati pa je mnogo bolj priljudna in gostoljubna od uradnih, "racionalnih" kultur, ki nam tačas črtajo obzorja civilizacijsko sprejemljivega in politično izvedljivega. Pomisleku, da življenje ni film, se Kaurismäki ne poskuša izogniti. Toda njegov klic po premiku zornega kota, iz katerega Evropa nezaupljivo škili v svojo kulturno prihodnost, ni zaradi tega nič manj prodoren. Morda je mogoče prav s tem premikom doseči naslovno »drugo stran upanja«.«
- Dušan Rebolj, Nedeljske novice

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.