Ruben Östlund
Švedska / Nemčija / Francija / Danska, 2017
DCP
151 min
angleščina, švedščina, danščina
imdb



režija Ruben Östlund
scenarij Ruben Östlund
fotografija Fredrik Wenzel
montaža Ruben Östlund, Jacob Secher Schulsinger
produkcija Erik Hemmendorff, Philippe Bober
igrajo Claes Bang, Elisabeth Moss, Dominic West, Terry Notary, Christopher Laessø, Marina Schiptjenko, Elijandro Edouard, Daniel Hallberg, Martin Sööder
distribucija v Sloveniji Demiurg

festivali, nagrade
Zlata palma, nagrada vulcain za tehnične dosežke (Josefin Åsberg) – Cannes. Sydney. New Horizons, Wrocław. Odesa. Melbourne.
Provokativna satira švedskega režiserja Rubena Östlunda (Višja sila) tokrat preiskuje stanje zaupanja v družbi, ki jo zaznamujeta naraščajoči individualizem in razkroj družbene empatije. Dobitnik zlate palme letošnjega Cannesa.
Spored
Tedenski spored Dvorana, 12. 10. 2017 18:00
Kvadrat
The Square

zgodba
Christian je ločenec, predani oče dveh hčera in cenjen kustos muzeja sodobne umetnosti. Je tudi eden tistih, ki vozijo električne avtomobile in podpirajo dobrodelnost. Ukvarja se s pripravo umetniške instalacije Kvadrat, katere namen je spodbuditi obiskovalca k altruizmu in ga opomniti na odgovornost do sočloveka. Toda včasih je težko živeti v skladu z lastnimi ideali. Ko Christianu ukradejo mobilni telefon, njegov domišljavi odziv sproži plaz nepričakovanih situacij.

Provokativna satira švedskega režiserja Rubena Östlunda (Višja sila) tokrat preiskuje stanje zaupanja v družbi, ki jo zaznamujeta naraščajoči individualizem in razkroj družbene empatije. Dobitnik zlate palme letošnjega Cannesa.

iz prve roke
»Tako kot Višja sila je Kvadrat mešanica drame in satire. Želel sem posneti eleganten film z uporabo vizualnih in retoričnih sredstev, ki bi gledalca izzvala in zabavala. Tematsko se film dotakne vprašanj odgovornosti in zaupanja, bogastva in revščine, moči in nemoči, vse večjega poudarka na posamezniku nasproti upadajoči veri v skupnost in nezaupanju do oblasti v umetnosti in medijih. /…/ Celo na Švedskem, v nekoč najbolj egalitarni družbi na svetu, sta porast brezposelnosti in strah pred izgubo statusa privedla do vse večjega nezaupanja do ljudi in družbe na splošno. Prevladujoč občutek politične nemoči je spodkopal naše zaupanje v oblast in nas prisilil, da se vse bolj umikamo vase. Toda mar hočemo, da se naše družbe razvijajo v to smer? Med raziskavo za svoj film Igra, v katerem sem opisal nasilne rope med otroki, sem večkrat naletel na človekovo nezmožnost pomagati mimoidočemu v javnem prostoru. Dejanski ropi, ki so bili podlaga za film, so se zgodili sredi belega dne v mirnem Göteborgu, v nakupovalnih središčih, na tramvajih in mestnih trgih. Čeprav so se dogodki odvijali v njihovi neposredni bližini, odrasli nanje niso reagirali. Nezmožnost pomagati ob prisotnosti drugih ljudi socialni psihologi imenujejo 'učinek' ali 'apatija očividca'. Poskusi kažejo, da je verjetnost pomoči obratno sorazmerna s številom očividcev, kar je posledica 'razpršene odgovornosti' v večjih skupinah. /…/ V 50. letih, ko je bil moj oče otrok, je bil v zahodni družbi očitno še vedno živ nekakšen občutek vzajemne odgovornosti. Pravil mi je, kako so mu starši dovolili, da se je pri šestih letih igral v centru Stockholma. Okoli vratu so mu preprosto privezali listič z domačim naslovom, če bi se slučajno izgubil. To nas opomni, da so imeli ljudje druge odrasle v tistem času za vredne zaupanja, za člane skupnosti, ki bi otroku v nuji priskočili na pomoč. Današnje vzdušje v družbi nikakor ne prispeva k povečevanju skupinske kohezije ali zaupanja; danes druge odrasle pogosteje vidimo kot grožnjo našim otrokom. Na podlagi teh misli sva s Kallejem Bomanom razvila idejo Kvadrata, umetniškega projekta, ki preiskuje stanje zaupanja v družbi in izpostavlja potrebo po ponovni oceni naših trenutnih družbenih vrednot. /…/ Kvadrat se skuša tega urgentnega vprašanja lotiti na lahkoten, absurden način. Očitno lažni YouTube video, ki ga za promocijo moralnega sporočila razstave posnamejo PR specialisti, ilustrira, kako velik vpliv imajo mediji na naš pogled na svet in njegovo napačno razumevanje. Analiza učinkov medijev je zame nujna, saj sem prepričan, da so gibljive slike najbolj silovita izrazna sredstva, kar smo jih kdaj imeli. In potemtakem so tudi najbolj nevarna. Toda obenem nam lahko film ponudi neprimerljiv vpogled v svet: toliko je stvari, ki jih sami nismo nikoli dejansko naredili, pa smo jih v mislih vseeno doživeli po zaslugi filmov. Filmi lahko na primer spodbudijo naš kritični razmislek o družbenih konvencijah in tistih rečeh, ki jih imamo za samoumevne.«
- Ruben Östlund, režiser in scenarist

portret avtorja
Švedski režiser Ruben Östlund (1974, Styrsö) se je uveljavil kot eden najbolj samosvojih in drznih skandinavskih filmskih ustvarjalcev novega tisočletja. Je neusmiljen raziskovalec človeškega vedenja, znan po pikrem humorju, dolgih posnetkih, pa tudi učinkoviti uporabi računalniških programov za obdelavo slik. Kariero je začel v devetdesetih letih z amaterskimi smučarskimi filmi, zadnje desetletje pa pobira nagrade na najpomembnejših svetovnih festivalih. Za svoj celovečerni debi Kitarski mongoloid (Gitarrmongot, 2004) je prejel nagrado FIPRESCI v Moskvi, mednarodno priznanje pa mu je prinesel drugi celovečerec Nenamerno (De ofrivilliga, 2008), premierno prikazan v canskem sklopu Posebni pogled. Dve leti kasneje je bil za kratki film Incident pred banko (Händelse vid bank, 2009) nagrajen z berlinskim zlatim medvedom, za svoj tretji celovečerec Igra (Play, 2011) pa je prejel nagrado coup de coeur v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, nominacijo za nagrado LUX in najvišje skandinavsko priznanje, nagrado Nordijskega sveta. Vse omenjene filme smo si lahko leta 2014 ogledali v sekciji Posvečeno Ljubljanskega filmskega festivala. Na Kinodvorovem rednem sporedu pa smo nazadnje videli Östlundov celovečerec Višja sila (Turist / Force Majeure, 2014), v katerem se z značilno neprizanesljivim humorjem loti vloge moškega v sodobni družini. Film je prejel veliko nagrado žirije v canskem sklopu Posebni pogled in postal že tretji od avtorjevih petih celovečercev, ki so bili izbrani kot uradni švedski kandidati za tujejezičnega oskarja. Najnovejši Kvadrat je z letošnjega festivala v Cannesu odnesel še zlato palmo za najboljši film.

kritike
»Prične se s spektakularno duhovito zafrkancijo na temo puhlosti galerijskih kustosov, konceptualne umetnosti in pompozne izpraznjenosti sodobne PR-mašinerije ter nadaljuje z obdelavo relevantnih aktualnih vprašanj, od vse večje razslojenosti (skandinavske) družbe, vloge privilegiranega posameznika, pomanjkanja solidarnosti do (ne)zaupanja v sočloveka. /…/ Östlund je velemojster minimalistične situacijske komike, režiser, ki vsakemu prizoru pusti, da zadiha in da (v praviloma dolgih kadrih) razvije avtentično medčloveško interakcijo. Stranski efekt tovrstnega principa so dolgi, mestoma neenotni in dramsko razpršeni filmi, ki pa vrejo od provokativne nekonvencionalnosti in teatra absurda. Kvadrat bo brez dvoma eden najbolj markantnih filmov leta.«
- Simon Popek, Dnevnik

»Besedo 'suspenz' navadno povezujemo s trilerji, akcijo in smrtonosnim nasiljem. Toda kaj če ste sijajen režiser, ki skuša diagnosticirati razraščajočo se ljudomrznost naše družbe, in znate to mojstrsko narediti prav s srhljivo-igrivimi sredstvi suspenza? Potem ste švedski režiser Ruben Östlund, avtor opevane družinsko-psihološke pasijonske igre Višja sila (2014) in po novem Kvadrata, ki je doživel premiero nocoj v Cannesu. Östlund ustvarja suspenz na tradicionalen način; skozi prizore, ob katerih se na trnih sprašujemo, le kaj za boga se bo zdaj zgodilo? Toda hkrati ustvarja suspenz na povsem nov način; tako da prostor med ljudmi spremeni v alarmantno eksistencialno bojišče. Je kot Hitchcock, prežet z duhom Bergmanovega srednjega obdobja.«
- Owen Gleiberman, Variety

»Kralj nelagodnih konfrontacij, veliki mogul živčnega smeha – če je Ruben Östlund na ta naziva pretendiral že s sijajno katastrofično Višjo silo, ga zdaj dokončno ustoliči film Kvadrat, nabrita in žgoča kritika, ki uporablja šaljivost kot mučilno sredstvo. Kvadrat, v katerem Östlund svoje slikarsko platno razgrne onkraj družinske dinamike prejšnjega filma /…/, prinese na desetine prizorov, ki so kot do popolnosti prefinjene in zbadljive kratke zgodbe, tako da film prej spominja na zbirko vinjet kot na celovečerec. In vendar /…/ njegova neusmiljena senzibiliteta ponuja nenehno, mračno naslado – a v tej tiči provokacija. Kot pravi pridigarski pregovor, ki je tako priljubljen pri učiteljih: vsakič, ko na nekoga pokažeš s prstom, trije prsti kažejo nate. In tarča najbolj zajedljivih šal tega filma smo pogosto mi sami. Smejte se in kažite s prstom, kolikor vas je volja. Toda pazite se, Kvadrat je bumerang škodoželjnosti.«
- Jessica Kiang, The Playlist

»Östlundova razsežna in drzno nadrealistična satira Kvadrat spremeni muzej sodobne umetnosti v mestno državico bizarne, disfunkcionalne in ballardovske tujosti. To je prostor, kjer občutki krivde enega pomembneža okužijo vso družbo s počasi kipečim živčnim zlomom, ki ga hkrati podžiga in prikriva umišljena vera v estetski nekonformizem in provokativen umetniški performans. Film prinaša trenutke osupljivo čudaškega in nezaslišanega spektakla ter čiste, dih jemajoče bizarnosti. /…/ Kvadrat morda ne poseduje izostrene jasnosti Östlundovega prejšnjega filma Višja sila. Toda odločen je, da vas osupne. In to mu tudi uspe.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Pri nenehno razvijajočem se stilu Rubena Östlunda kot režiserja in družbenega komentatorja je morda najbolj impresiven njegov vzgib, da obogati sleherni prizor z mnogoterimi toni in odtenki, ki se raztezajo vzdolž resno-komičnega spektra. Je kot virtuozni kuharski mojster, ki ga žene sla po eksperimentiranju z vse bolj divjimi kombinacijami sestavin in začimb /…/.«
- Todd McCarthy, The Hollywood Reporter

»/…/ Kvadrat najbolj blesti, ko počne dve od neštetih nalog, ki si jih zastavi. Prvič, ko uporabi mestni muzej sodobne umetnosti – ki sta si ga Östlund in arhitekt Gert Wingårdh zamislila kot modernistični prostor, vsajen v tkivo Kraljeve palače v Stockholmu –, da bi na komičen in hkrati resen način testiral, kako se ljudje odzivamo v odnosu do umetnosti, moči in drug do drugega. In drugič, ko začrta kolaps nadutega, uglajenega esteta, ki je postal podjetnež in politik in čigar postopni propad se začne v trenutku, ko hoče svoj mačistični ego spustiti z vajeti. Nepopolni briljantnosti navkljub ponuja Kvadrat izvirno, telesno, nelagodno in esencialno gledalsko izkušnjo.«
- Lee Marshall, Screen Daily

»Kljub vsem velikim režiserskim imenom, ki nam jih razni kadri Kvadrata kličejo v spomin, je v mešanici neprijetnih dialogov, preizkušanja medčloveških razmerij moči in družbeno zgovornih nevsakdanjih trivialnih prizorov nekaj izrazito Östlundovega. Tam, kjer bodo nekateri videli buržujsko praznost in srednjerazredno lažnost filma, drugi tako vidimo ikonoklastično drznost in auteursko dovršenost. Kvadrat je po vsem tem še vedno težko preprosto opisati, oceniti ali si o njem sploh ustvariti koherentno mnenje, a se je težko znebiti občutka, da človek po njegovem ogledu iz kina pride vsaj malce spremenjen. Tudi če imate to jesen čas le za en film, vam ne bo žal, če vstopite v Kvadrat
- Jernej Trebežnik, Radio Študent

»Kvadrat je brez dvoma odličen film. Je film, ki odpira vprašanja in ki svoje občinstvo izzove in povabi k razmisleku. Je skratka film, ki kot vsi Östlundovi do slej, ostane v spominu. Vsaj dokler se režiserjevemu opusu ne pridružijo še novi filmi, pa bi bila morda lahko njegova bistvena vloga prav v tem, da bi morda, predvsem prihodnje navdušence nad Östlundovim delom, povabil tudi k ogledu njegovih drugih filmov.«
- Tina Poglajen, RA ARS

»Če bi Tonija Erdmanna, pomočenega v njegovo hčerko, vrgli v Anderssonov film Golob je sedel na strehi in razmišljal o življenju, bi dobili Kvadrat /…/. /…/  In Ostlundov Kvadrat, letošnji dobitnik zlate palme v Cannesu, je obešenjaški katalog liberalnega blefa, grotesknih tableaujev sodobnega liberalnega razreda - njegove čredne pretencioznosti, njegove viralne samozadovoljnosti, njegove prikrite nestrpnosti, njegovih fobij in paranoj (čigav je po seksu kondom?), njegove postmoderne vere v emancipacijsko upravičenost svojih predsodkov in njegovega uživanja v družbeni hierarhiji, ki ga lepo dopolni neonski napis You Have Nothing, še ena konceptualna umetnina v tem muzeju.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Kvadrat švedskega scenarista in režiserja Rubena Östlunda je satirična drama, ki pametno niza vprašanja o odgovornosti, zlaganosti, politični korektnosti, morali in samovšečnosti dobro preskrbljenega družbenega sloja. Film obravnava ta vprašanja skozi prizmo sodobne konceptualne umetnosti in hkrati prevprašuje njen pomen.«
- Jožica Grgič, Delo

»In ravno v tem je Östlund najbolj genialen. Namreč, tako vztrajno seka ritem svoje pripovedi o odtujenosti sodobnega sveta, da jo s tem kvečjemu le še oplemeniti. Dolge sekvence v njegovem filmu pa nas opozarjajo, da nas sama neučakanost in potencialno pričakovanje nekega razpleta lahko usodno prikrajšata za dragocenost neposredne filmske izkušnje, ki se nam zaradi neizbežne želje po iskanju nekega čim hitreje obelodanjenega smisla ali celo vnaprej začrtanega jasnega cilja, vselej seveda tudi vztrajno izmika. Kvadrat je tako film za vse filmske zanesenjake, ki si upate sami sebe še vedno občasno tudi presenetiti. Tudi za ceno premika iz lastne cone udobja.«
- Žiga Čamernik, Domžalski slamnik

zanimivosti
Projekt Kvadrat je najprej zaživel kot istoimenska umetniška instalacija, ki sta jo režiser Ruben Östlund ter producent in profesor filma Kalle Boman spomladi 2015 postavila v muzeju oblikovanja Vandalorum v Värnamu na jugu Švedske. Razstava v Varnämu je eksperimentirala z idejo, da je družbena harmonija odvisna od preproste odločitve, ki jo vsak dan sprejme sleherni posameznik: bodisi ljudem zaupam ali jim ne zaupam. Obiskovalci muzeja so morali izbrati med dvojimi vrati: leva so pomenila zaupanje, desna nezaupanje. Večina je izbrala leva vrata, ko pa so jih nato prosili, naj svoje telefone in denarnice odložijo na tla razstavnega prostora, so se obotavljali.

Kvadrat je nato postal stalna instalacija na osrednjem trgu mesta Värnamo. Zamišljen je kot prostor humanitarnih vrednot, utemeljen na etiki recipročnosti, in nalaga vsakemu, ki se nahaja v njegovem območju, da ponudi pomoč mimoidočemu, ki jo potrebuje. Namera avtorjev je bila postaviti tovrstno dobrodelno zavetišče – fizični kvadrat sredi mestnega trga – na trgih vseh švedskih mest. Po uspehu v Värnamu so podoben kvadrat ob prisotnosti kraljeve družine postavili tudi v norveškem Grimstadu. Kvadrat v Värnamu, katerega namen je bilo spodbujanje altruizma in zaupanja, je kmalu zaživel svoje življenje: postal je priljubljeno shajališče za mlade, koncertno in protestno prizorišče ter prostor, kjer snubci zaprošajo bodoče neveste.

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.