Ulrich Seidl
Avstrija, 2016
DCP
91 min
nemščina
imdb, uradna stran



režija Ulrich Seidl
ideja in koncept Ulrich Seidl, Veronika Franz
fotografija Wolfgang Thaler
dodatna kamera Jerzy Palacz
montaža Christof Schertenleib
dodatna montaža Christoph Brunner, Andrea Wagner
produkcija Ulrich Seidl
distribucija v Sloveniji Demiurg

festivali, nagrade
Benetke. Toronto. London. Busan. Tajpej. Rotterdam. FDF, Ljubljana. Nominacija za avstrijsko filmsko nagrado za najboljši dokumentarec.
Ulrich Seidl, neprizanesljivi raziskovalec najmračnejših kotičkov človeške duše, svoj objektiv tokrat uperi v evropske lovske turiste v Afriki. Safari je "počitniški film o ubijanju, film o človeški naravi".
Spored
Tedenski spored Mala dvorana, 21. 04. 2017 19:00
Safari
Safari

zgodba
V divjih prostranstvih Afrike, kjer domujejo antilope, zebre, žirafe in druge živali, lovski turisti iz Avstrije in Nemčije preživljajo počitnice. Vozijo se skozi pokrajino, ležijo v preži in zalezujejo svoj plen. Potem ustrelijo, jočejo od razburjenja in pozirajo pred mrtvimi živalmi.

Ulrich Seidl, neprizanesljivi raziskovalec najmračnejših kotičkov človeške duše, svoj objektiv tokrat uperi v evropske lovske turiste v Afriki. Safari je "počitniški film o ubijanju, film o človeški naravi".

iz prve roke
»Nisem hotel prikazovati lepih in bogatih, šejkov, oligarhov in članov kraljevskih družin ter njihovega ekstravagantnega lova na velike živali, ampak običajne ljudi. Lov v Afriki si dandanes lahko privošči povprečen človek. Za številne prebivalce zahodnega sveta, Ruse in Kitajce je postalo povsem običajno, da enkrat ali celo večkrat na leto potujejo v Afriko in tam vsak dan hodijo na lov. To praviloma pomeni, da ustrelijo dve živali na dan, eno zjutraj in eno popoldne. Hotel sem prikazati potek lova, pa tudi doživljanje lovcev v čustvenem smislu. /…/ Ko iščem protagoniste za svoje filme, jih nikoli ne skušam preslepiti. V prvi vrsti zato, ker se nikoli ne lotim projekta z vnaprej oblikovanim mnenjem, pa tudi zato, ker me zanimajo le ljudje, s katerimi se lahko pogovarjam odkrito in brez predsodkov. V tem smislu je lov zame bil in še vedno je nekaj 'nevtralnega', nekaj, kar ljudje doživljajo kot gonilno silo. Želel sem odkriti in prikazati, kaj ljudi navduši za lov in zakaj lahko z njim postanejo celo obsedeni. Kaj ljudi žene, da se odpravijo na počitnice ubijat živali? Da bi odgovoril na to vprašanje, sem moral najti ljudi, ki hodijo v Afriko zaradi prepričanja in ki bi bili pripravljeni svoja dejanja zagovarjati ter jih pokazati pred kamero. /…/ To je bilo tudi zame nekaj novega: vedel sem za lovce, ki so ubijali živali, nisem pa še slišal za pare in družine, ki bi se po dobrem strelu drug drugemu vrgli v objem, se poljubljali in si čestitali. Zdi se, kot bi bilo dejanje uboja zanje nekakšna čustvena sprostitev. Tako je Safari postal tudi film o ubijanju. O ubijanju za zabavo, ne da bi človek pri tem sam sebe spravil v nevarnost. /…/ Humor je pomemben element vseh mojih filmov, ni odvisen od teme in se pojavi tudi v Safariju. Ampak rekel bi, da je Safari razmišljajoč, za nekatere celo zelo žalosten film. In veliko gledalcev bo zapustilo dvorano, še preden se bo končal, ker nočejo gledati mrtvih živali.«
- Ulrich Seidl

zanimivosti
»Stück« (dobesedno: kos) – divja žival
»Schweiß« (dobesedno: znoj) – kri živali, ko je zunaj njenega telesa
»schweißen« (dobesedno: potiti se) – krvaveti
»anschweißen« – raniti žival s puško
»Decke« (dobesedno: odeja) – kožuh
»reif« (dobesedno: zrel) – oznaka za žival na vrhuncu njenih moči
»Ausschuß« – mesto, na katerem krogla izstopi iz telesa živali
»durchschlagen« – ustreliti tako, da krogla prebije celo telo
»edel« (dobesedno: plemenito, žlahtno) – vse, kar je dobrega in lepega pri lovu
»in Anschlag gehen« (dobesedno: iti v napad) – dvigniti puško k licu
»kapital« (dobesedno: prvovrsten, izvrsten) – neobičajno imeniten »kos«
»zeichnen« – gibanje in oglašanje ustreljene živali
»Waidsmannsheil« – tradicionalni pozdrav, s katerim si lovci zaželijo srečo pri lovu

portret avtorja
Ulrich Seidl (1952, Dunaj) velja ob Michaelu Hanekeju za enega najpomembnejših, mednarodno priznanih, formalno rigoroznih in vsebinsko radikalnih sodobnih avstrijskih režiserjev. Ta ugled, ki mu je nakopal prav toliko gorečih privržencev kot strastnih nasprotnikov, je dosegel že s svojimi dokumentarnimi filmi, ki jih snema vse od začetka osemdesetih let in ki so mu v mladosti med drugim prinesli oznako dostojnega naslednika Wernerja Herzoga. Leta 2001 je posnel prvi celovečerni igrani film Pasji dnevi (Hundstage) in zanj v Benetkah prejel posebno nagrado žirije. Nič manj kontroverznemu drugemu celovečercu Uvoz – izvoz (Import/Export) je sledila uspešna in večkrat nagrajena trilogija Paradiž (Paradies, 2012/2013). Vsi deli trilogije so bili premierno prikazani v tekmovalnih sporedih najpomembnejših svetovnih festivalov: v Cannesu, Benetkah in Berlinu. Pred dvema letoma smo si v Kinodvorovem rednem sporedu lahko ogledali dokumentarec V kleti (Im Keller, 2014), v katerem je Seidl razkril, kaj Avstrijci počnejo v svojih kleteh v prostem času.

Režiserjeva uradna spletna stran: www.ulrichseidl.com

kritike
»Najboljši filmi /…/ avstrijskega provokatorja Ulricha Seidla izpeljejo kočljiv paradoks: povedani so skoraj popolnoma neprizadeto, hkrati pa zasnovani tako, da sprožajo silovite, včasih nasprotujoče čustvene izbruhe. /…/ To še nikoli ni bilo bolj res kot v Safariju, skozinskoz grozljivem, a v celoti izjemnem portretu evropskih lovskih turistov v Afriki. Film slednjim ponudi priložnost, da zagovarjajo svoj šport – ne bo pa spreobrnil nikogar od upravičeno zgroženih.«
- Guy Lodge, Variety

»Kljub obilici absurdnega lovskega žargona in resničnih satiričnih situacij, značilnih za Seidlov mračni humor – lovci v praznih pokrajinah s pivom v roki in napol dremajoč ure in ure čakajo na plen – se Safari izkaže za eno režiserjevih najtemačnejših del, tako zaradi hladnokrvne nepristranskosti, s katero se osredotoči na spolni vidik ritualnega ubijanja (ki kljub temu deluje izrazito odbijajoč), kot tudi zaradi portreta (manj odkrito satiričnega kot v filmu Paradiž: Ljubezen, a nič manj vznemirjajočega) še vedno trajajoče kolonizacije. /…/ Seidlova skrita kritika bo seveda požela manj pozornosti kot domnevno negledljiva vsebina: zgroženi vzkliki se zdijo neizogibni, distribucijske možnosti pa so slabe vpričo politično korektne in hipokritske diskusije, ali je prav prikazovati dejansko ubijanje živali /…/. To mimogrede dokazuje, da je Seidlova metoda še vedno pomembna (in da še vedno razvnema), čeprav bi bil že skrajni čas za razpravo, zakaj gre preprosto za izjemnega filmskega ustvarjalca – kar znova potrjuje pričujoči film.«
- Christoph Huber, Cinema Scope

»Seidl razume, da je njegov komentar nepotreben in da moč filma izhaja prav iz običajnosti sodelujočih parov in družin, iz rasne delitve dela v tej industriji in iz neprizanesljivega prikaza dogodkov, za katere vemo, da obstajajo, a jih običajno namerno izrinemo iz zavesti. Noben dokumentarist ne dela tako dosledno sijajnih filmov kot Seidl.«
- Marc Raymond, Senses of Cinema

»Čudno, kako se največji filmski ljudomrzneži vedno zdijo – globoko v sebi – najbolj empatični. Kot bi popolna odsotnost čustev do človeške narave (in absolutna prevzetost z njo) nekako omogočila globlje razumevanje. /…/ Ko sem ga včeraj vprašal o Ulrichu Seidlu, mi je Wim Wenders dejal: 'Potrebujemo ga.' Bo kar držalo.«
- Rory O’Connor, The Film Stage

»/…/ Seidlova globoka ironija in kritičnost protagonistom kljub vsemu ves čas puščata prostor – ne le da se predstavijo, ampak da tudi obstajajo kot človeška bitja.«
- Daniel Kasman, Notebook

»Ulrich Seidl v Safariju nadaljuje s svojim osupljivim in neizprosnim antropološkim raziskovanjem. Režiser je zbiralec človeških bitij. Tako kot nekateri v metulje, Seidl zabode buciko – v tem primeru kamero – v ljudi in jih vstavi v okvir.«
- Camillo De Marco, Cineuropa

»Grozote našega sveta lahko razumemo le, če se z njimi soočimo. Seidl svoje protagoniste opazuje s spoštljive razdalje, kar jim omogoča, da brez zadržkov izrazijo svoje navdušenje. Za čudovitimi tabloji in mračno humornimi trenutki leži Seidlova osrednja točka zanimanja: antropološka študija človeške narave.«
- Dimitri Eipides, Mednarodni filmski festival v Torontu

»V Safariju najde nov segment ljudi, ki mislijo, da imajo prav – groteskne Nemce in Nemke, Avstrijce in Avstrijke, ki se odpravljajo v Afriko na plenilske safarije. /…/ Toda ubijanje je le del užitka - preostali del užitka je nedolžnost, ki jo izžarevajo. Nedolžni so kot ostanki nacističnih taborišč smrti, kot zlo, ko se postara. To so ljudje, ki ne bi nikomur storili nič zalega. Fašizem lahko vedno računa na njih. Rasizem prav tako. In kapitalizem tudi. Itak se animalizirajo z njim. Seidl jih snema tako, kot da so nagačeni. Niti ustreliti jih ni treba.« ZA+
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Safari ponuja predvsem razgled na neko področje, v katerem zlahka vidimo zgolj razširitev kupoprodajnih odnosov, v katere smo vsak dan popolnoma vpleteni, tudi če se ne zabavamo s streljanjem afriških živali. In ko svoj pogled prilagodimo tej ugotovitvi, se nam protagonisti preprosto ne morejo več zdeti tako sporni in groteskni kakor v otvoritvenih kadrih (razen če smo sposobni obtožbi spornosti in grotesknosti uperiti tudi vase). Seidlu se je torej posrečilo največ, kar se lahko posreči dokumentaristu. Občinstvo je opremil z barometrom, sposobnim meriti moralne količine onkraj uvodne zgroženosti in vzdihovanja. Ta barometer je - glede na občost kupoprodajnega pristopa v naši družbi - sicer dokaj neuporaben, a zato niso njegovi odmerki nič manj zanesljivi.«
- Dušan Rebolj, Nedeljske novice

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.