Hanna Slak
Slovenija / Hrvaška, 2017
DCP
102 min
slovenščina
imdb, uradna stran



režija Hanna A. W. Slak
scenarij Hanna A. W. Slak (po romanu Nihče Mehmedalije Alića)
fotografija Matthias Pilz
montaža Vladimir Gojun, Hanna A. W. Slak
scenografija Marco Juratovec
kostumografija Tina Bonča
maska Tina Lasič Andrejević
produkcija Miha Knific, Siniša Juričić
produkcijska hiša Nukleus film
igrajo Leon Lučev, Marina Redžepović, Zala Đurić Ribič, Tin Marn, Boris Cavazza, Nikolaj Burger, Jure Henigman, Boris Petkovič
distribucija v Sloveniji 2i Film

festivali, nagrade
20. Festival slovenskega filma: vesna za režijo, glavno moško vlogo in montažo. Slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja. Tekmovalni program, Varšava 2017.
Rudar v zapuščenem rudniku odkrije posmrtne ostanke tisočih žrtev iz časa po drugi svetovni vojni. Da bi jim omogočil dostojen pokop in s tem ohranil lastno človečnost, se zoperstavi zunanjemu svetu. Igrani film Hanne Slak je nastal po življenjski zgodbi zasavskega rudarja Mehmedalije Alića in njegovi avtobiografiji Nihče.
Spored
Tedenski spored Dvorana, 13. 10. 2017 15:00
Rudar
Rudar

zgodba
Rudarja Alijo pošljejo odkopat rov, ki je bil zazidan od konca druge svetovne vojne. Njegova naloga je čim prej napisati poročilo, da v zapuščenem rudniku ni ničesar. Toda Alija kmalu odkrije, da rov ni prazen. Kljub vsem nevarnostim nadaljuje s kopanjem, dokler se ne prikoplje do neljube resnice: v rovu je skrito množično grobišče. Najdba najprej odjekne v javnosti, nato pa je nemudoma utišana. Alija vztraja, da je treba žrtve identificirati in pokopati. Oblastem pa tako predstavlja nevšečnost, katere se je treba znebiti.

Rudar v zapuščenem rudniku odkrije posmrtne ostanke tisočih žrtev iz časa po drugi svetovni vojni. Da bi jim omogočil dostojen pokop in s tem ohranil lastno človečnost, se zoperstavi zunanjemu svetu. Igrani film Hanne Slak je nastal po življenjski zgodbi zasavskega rudarja Mehmedalije Alića in njegovi avtobiografiji Nihče.

zanimivosti
Mehmedalija Alić, doma iz Srebrenice, je v drugi polovici sedemdesetih kot najstnik prišel v Slovenijo. Izšolal se je za rudarja in kasneje postal rudarski tehnik. Ko so ga v novem tisočletju nadrejeni iz rudnika Trbovlje Hrastnik odposlali na posebno nalogo v rudnik Huda jama nad Laškim, je v tamkajšnjem Barbarinem rovu marca 2009 odkril enega največjih slovenskih povojnih množičnih grobišč. Ker se je uporni rudar neutrudno zavzemal za izkop, identifikacijo in pokop posmrtnih ostankov žrtev, so ga tik pred upokojitvijo odpustili. Leta 2013 je pri Cankarjevi založbi izšla Alićeva knjiga Nihče (Niko i ništa), pri nastajanju katere je sodelovala tudi režiserka Hanna Slak.

»Rudar iz Srebrenice je v Hudi jami lastnoročno odkril temno resnico slovenske zgodovine. V jami je odkrival truplo za truplom. Našel je zloglasni Barbarin rov, kjer se nahaja najmanj 2500 žrtev – še zdaleč ne le 'nasprotnikovih borcev' – nikoli kaznovanega komunističnega zločina. Storil je vse, da bi bili ubiti dostojanstveno pokopani. A slovenske oblasti so –  'drugorazredna politična tema' – njegove pozive preslišale. Zato se je, mož usode in zgodovina(r) 20. stoletja, lotil pisanja, ki preprosto ne bi moglo biti močnejše, kot je. Če bi se Primo Levi, Susan Sontag in Hannah Arendt po naključju srečali na kavi, bi se lahko ure in ure pogovarjali le o eni sami knjigi. O enem samem človeku. In njegovi usodi.«
- Boštjan Videmšek, Bukla

iz prve roke
»Smo generacija, ki ji je bila druga svetovna vojna pripovedovana kot čas herojskih dejanj bork in borcev za svobodo, pravičnost in enakopravnost, generacija, ki je ta boj ponotranjila kot najvišjo humanistično vrednoto; smo tudi generacija, ki je izkopala dokaze o nekakšni drugačni zgodovini, zamolčani, skriti, a boleče prisotni v kolektivni podzavesti. Kako v tem kontekstu ohraniti vero v humanistične vrednote, ki so naša najdragocenejša dediščina? Kakšna je naša vloga pri razpletanju zgodovinskih vozlov preteklosti? Odgovor Rudarja je preprost: resnici pogledati pogumno v obraz.

/…/

Ko sem prvič slišala za odkritja v Hudi jami, sem bila šokirana in prizadeta, a do Alićeve izpovedi te zgodbe nisem slišala na način, ki bi mi pomagal soočiti se z njo, sprejeti nesprejemljivo in narediti korak naprej. Vedno so bile prisotne primesi političnega in zgodovinskega manipuliranja, ki ga prek svojega dela hitro začutim. Nihče ni govoril pristne, inertne resnice. In moja prizadetost je ostajala; občutek, da nekdo nekaj groznega še vedno skriva /…/. Ostajala je tesnoba. Ko pa sem slišala Mehmedalijevo zgodbo, je bilo povsem drugače. Ta človek se ni bal resnici preprosto pogledati v oči. Govoril je resnico. Svojo resnico, toda neizkrivljeno resnico. In nenadoma tesnobe ni bilo več in ni bilo več strahu. Na ta način želim zgodbo povedati naprej.

/…/

Če bi po Alićevi zgodbi posnela dokumentarni film, bi morda nastal intimen, subjektiven, tudi poetičen dokumentarec, a to ne bi bilo prav. Fikcija je strogo strukturirana. Je logična. Je disciplinirana. Je objektivna zato, ker se ne dela, da to je. Je tudi zdravilna. Pripovedovanje zgodb – od sedenja okoli jamskega ognja naprej – je ustvarjanje in ohranjanje kolektivnega. Zgodba pripada tistim, ki jo poslušajo. Zgodba pomaga razumeti nerazumljivo, sprejeti nesprejemljivo, premagati strahove, odgnati tesnobo, najti pogum, poiskati izhod, se osvoboditi demonov in napraviti korak naprej. Pripovedovanje nam je omogočilo preživetje. In za to nam gre!«
- Hanna Slak, režiserka in scenaristka

»Mehmedalija je zame navdih. Zaprl mi je usta. Poslušal sem ga in opazoval. Je človek, ki ga sovražijo prav vsi sistemi. Zato, ker je za ceno svojega življenja pripravljen iti do konca. Vedno in povsod. Pogumen je, skoraj nemogoče ga je ustaviti. Deset takih ljudi bi lahko spremenilo svet. /…/ Ko sem prebral scenarij, sem vedel, da je to to. V njem sem se prepoznal. V njem sem prepoznal nas vse. To je, povedano preprosto, naša zgodba. Tudi sam imam na Hrvaškem za seboj bolečo vojno izkušnjo. Ta čas me je zaznamoval. Vse nas je. Ključno je, da ljudje izvedo resnico. In Mehmedalijeva zgodba je resnica. Nič več in nič manj.«
- Leon Lučev, igralec

»Upam le, da se bo nekaj končno premaknilo in bodo ljudje dojeli, da ni naših in njihovih žrtev.«
- Mehmedalija Alić

portret avtorice
Hanna A. W. Slak (rojena leta 1975 v Varšavi) je diplomirala iz filmske in televizijske režije na AGRFT v Ljubljani. Od leta 1997 se ukvarja s pisanjem scenarijev, režijo in montažo. Od leta 2007 živi in dela v Berlinu. Je avtorica več mednarodno priznanih igranih, dokumentarnih in animiranih filmov, med drugim igranih celovečercev Slepa pega (2002; nagrada za najboljšo režijo v Sofii ter nagrada ekumenske žirije in Don Kihotova nagrada na festivalu Cottbus)) in Tea (2007; štiri nagrade vesna na Festivalu slovenskega filma, vključno z nagrado za najboljši film). Kot montažerka sodeluje z berlinskimi eksperimentalnimi filmarji in dokumentaristi. Vez z domovino ohranja tudi s pisanjem za slovenske filmske publikacije in kot tekstopiska za eksperimentalno sonorično gledališče Hanne Preuss, o katerega delovanju na Japonskem je nastal dokumentarni film SonoLog (2011). Je tudi soavtorica dveh celovečernih igranih omnibusov, Desperado Tonic (2004) in Neke druge zgodbe (Neke druge priče, 2010); oba filma smo si lahko v preteklosti ogledali na rednem sporedu Kinodvora. Rudar, posnet po resnični zgodbi zasavskega rudarja Mehmedalije Alića in njegovi avtobiografiji Nihče, je avtoričin tretji celovečerec v samostojni režiji.

kritike
»Z vesno za najboljšo režijo nagrajeni film je, tako kot zgodba, po kateri je posnet, pretresljiv, a vendarle tako elegantno zrežiran, da ne zaide v nepotrebna moraliziranja ali opredeljevanja. /…/ Leon Lučev, ki odigra naslovno vlogo, je bil očitno več kot odlična izbira, /…/ njegova dostojanstvena drža in žalostne oči pa samo s pogledom povedo velik del zgodbe. Zgodba, ki stoji na njegovih plečih, lahko pa bi tudi padla, je zaradi njegove igre tako še bolj pretresljiva. Hanna W. Slak se občutljive tematike, ki preseže zgolj delitev na partizane in domobrance, loteva predvsem prek intime in osebne zgodovine glavnega junaka, tragiko in naključja pa ublaži z občasnimi simpatičnimi prizori /…/. /…/ Rudar je zgodba, ki je morala postati film, in srečo ima, da se je je lotila Hanna W. Slak.«
- Deja Crnović, Stop

»Od vseh del, ki so se bolj ali manj neposredno dotaknila vprašanja povojnih pobojev, žrtev in etične razsežnosti vprašanja, se je Rudarju morda še najbolj posrečeno uspelo izogniti dnevnopolitičnim manipulacijam. To pa zato, ker se je Hanna Slak premišljeno fokusirala na zgodbo rudarja Alije in se pri tem raje kot za nadaljnje mešanje blata v močvirju notranjepolitičnih razprtij odloči za razkrivanje usode enega tistih pripadnikov slovenske družbe, ki ga je sistem že takoj po osamosvojitvi odrinil na obrobje in ga poskušal izpljuniti – a ker mu to ni uspelo, se je sistem zadovoljil z izbrisom. Na koncu pa se izkaže, da je prav on, Alija, edini premogel dovolj poguma in odločnosti, da pride do konca eni najbolj bolečih zgodb slovenske povojne zgodovine. Hanna Slak čudovito pokaže, kako sistem poskuša streti takega neupogljivega posameznika.«
- Denis Valič, RA ARS

»Zgodba o rudarju, ki je odkril eno največjih povojnih množičnih grobišč, je večplastna in zaobjame skoraj preveč tem, a deluje, ker je ves čas osredotočena na glavnega junaka in njegovo zgodbo. V njej so vzporednice med neidentificiranimi, a nikoli pozabljenimi trupli v Barbarinem rovu in tistimi v Srebrenici, kakor tudi grozljivost izbrisa in splošna gospodarska degradacija Zasavja. A v njej je tudi upanje in Rudar skozi odlično kamero ter še boljšo igro to tudi pokaže.«
- Igor Harb, Vikend

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.