Wes Anderson
ZDA, 2012
35 mm
94 min
imdb



režija Wes Anderson
scenarij Wes Anderson & Roman Coppola
fotografija
Robert Yeoman
montaža Andrew Weisblum
glasba Alexandre Desplat (izvirna glasba), Benjamin Britten, Hank Williams, Françoise Hardy
produkcija Wes Anderson, Scott Rudin, Steven Rales, Jeremy Dawson
igrajo Bruce Willis, Edward Norton, Bill Murray, Frances McDormand, Tilda Swinton,  Jason Schwartzman, Bob Balaban, Harvey Keitel, Jared Gilman, Kara Hayward
distribucija v Sloveniji Cinemania group
uradna stran

festivali, nagrade
Otvoritveni film Cannesa 2012. Karlovi Vari 2012.
Novi film 'fantastičnega gospoda Andersona' je zabavna, prisrčna in vizualno domišljena pripoved o mladem paru, ki ju prva ljubezen tako prevzame, da se resničnost zazdi kot fantazija. Avtor nas z značilno mešanico ekscentričnega humorja in melanholije posrka v svoj univerzum, kjer se velike teme ljubezni, osamljenosti in brsteče spolnosti prepletajo z lahkotnostjo glasbene pravljice. Otvoritveni film letošnjega Cannesa in ljubljenec tamkajšnjih kritikov medtem že podira rekorde gledanosti v ameriških umetniških kinematografih.
Spored
Dvorana, 05. 09. 2012 19:00
Kraljestvo vzhajajoče lune
Moonrise Kingdom
Tedenski spored

zgodba
Mali otok v Novi Angliji, poleti leta 1965. Na smrt zaljubljena dvanajstletnika skleneta skrivni dogovor in ob zori skupaj pobegneta v divjino. On je fant z očali in rakunjo kapo; sirota in najbolj nepriljubljen član svojega skavtskega odreda. Ona je deklica z daljnogledom in kovčkom fantazijskih knjig; »skrajno problematični otrok«, ki s tremi mlajšimi brati in odtujenima staršema živi v svetilniku. Ko zagnani vodnik (Norton) v šotoru najde Samovo »pismo o odpovedi« in Suzyjina starša (Murray/McDormand) odkrijeta, da so njuno hčer ugrabili »norci v bež uniformah«, se sproži mrzlična iskalna akcija, ki jo vodi osamljeni in melanholični lokalni šerif (Willis). Medtem ko kljubovalno dejanje mladih zaljubljencev povzroča pravi pretres v mirni otoški skupnosti, pa se nedaleč stran pripravlja nevihta bibličnih razsežnosti …

Novi film 'fantastičnega gospoda Andersona' je zabavna, prisrčna in vizualno domišljena pripoved o mladem paru, ki ju prva ljubezen tako prevzame, da se resničnost zazdi kot fantazija. Avtor nas z značilno mešanico ekscentričnega humorja in melanholije posrka v svoj univerzum, kjer se velike teme ljubezni, osamljenosti in brsteče spolnosti prepletajo z lahkotnostjo glasbene pravljice. Otvoritveni film letošnjega Cannesa in ljubljenec tamkajšnjih kritikov medtem že podira rekorde gledanosti v ameriških umetniških kinematografih.

iz prve roke
»Svoje filme skušam umestiti v okolja, kjer gledalci še niso bili; v nekakšen magični svet. Na neki točki sem začel premišljevati, da bi bilo fino, če bi bil film lahko ena izmed knjig, ki jih deklica v kovčku prenaša naokoli. Kraljestvo vzhajajoče lune se mi je zdel primeren naslov. /…/ To je spomin na fantazijo, avtobiografija nečesa, kar se ni zgodilo. /…/ Namesto da bi se osredotočal na like ali prizorišče, je bila moja izhodiščna točka spomin na občutke. /…/ Želel sem posneti film o čustvih, ki te prevzemajo, ko se pri dvanajstih zaljubiš, in o tem, kako silovita so lahko ta čustva. V tej starosti – vsaj pri meni je bilo tako – je želja, da bi domišljija postala resničnost, zelo močna. In če se ti le zdi, da si se zaljubil, se nenadoma znajdeš v čisto drugem vesolju. /…/ Navdih za Kraljestvo vzhajajoče lune sta bila dva filma, ki sta mi res ljuba: Loachev Black Jack in še en britanski film, scenaristični debi Alana Parkerja Melody. /…/ Potem pa je tu še Truffautova Žepnina, ki me je sploh pripravila do tega, da sem začel razmišljati o takšni zgodbi. To je nenavaden film, ki je v celoti postavljen v otroški svet, posnet z njihovega zornega kota, a pravzaprav ni namenjen otrokom. /…/ Večino glasbe sem si zamislil, še preden smo končali scenarij. /…/ Glasba daje filmu značaj in ga usmerja. Vodila me je pri pisanju scenarija. /…/ Ko sem bil star deset, enajst let, sva z bratom igrala v predstavi Noetova poplava in glasba je takrat naredila name močan vtis. Sem velik Brittenov oboževalec. Njegova glasba je imela ogromen vpliv na ves film; film je tako rekoč zgrajen na njej. Na neki način je barva filma.«
- Wes Anderson, režiser in koscenarist

portret avtorja
Wes Anderson se je rodil leta 1969 v teksaškem Houstonu. Že kot otrok je z bratoma navdušeno snemal super-8 filme in prirejal šolske predstave. Andersonova starša sta se ločila, ko mu je bilo osem let. Dogodek, ki ga je poimenoval »najbolj odločilen trenutek mojega odraščanja«, je kasneje navdahnil film Veličastni Tenenbaumovi (The Royal Tenenbaums, 2001). Kot najstnik je obiskoval zasebno šolo v Houstonu, ki je leta 1998 postala prizorišče njegovega drugega celovečerca, kultnega Rushmora. Na teksaški univerzi v Austinu, kjer je študiral filozofijo, se je spoprijateljil z Owenom Wilsonom. Ta je – poleg Billa Murraya, Jasona Schwartzmana, Anjelice Huston, Willema Dafoeja, Seymoura Cassela in drugih – kasneje postal eno izmed ponavljajočih se imen na spisku Andersonove ekipe sodelavcev. Z Wilsonom sta še kot študenta spisala scenarij z naslovom Bottle Rocket, po katerem je mladi režiser najprej posnel kratkometražec, ki ga je leta 1996 razvil v svoj prvi celovečerec. Delo je doživelo komercialni neuspeh, a pritegnilo veliko zanimanje kritikov. Za enega svojih desetih najljubših filmov devetdesetih ga je kasneje razglasil sam Martin Scorsese. Režiserjev četrti celovečerec Življenje pod vodo (The Life Aquatic with Steve Zissou, 2004) je nastal kot plod avtorjeve otroške fascinacije nad legendarnim oceanografom in pustolovcem Jacquesom Cousteaujem. Leta 2007 se je Anderson odpravil v Indijo, da bi posnel Darjeeling Limited (The Darjeeling Limited), komedijo o duhovnem popotovanju treh odtujenih bratov, posvečeno Satyajitu Rayu. Sledila je priredba romana Roalda Dahla Čudoviti lisjak (Fantastic Mr. Fox), posneta v tehniki stop-motion animacije. Film z Georgeom Clooneyem in Meryl Streep v vlogi lisičjih zakoncev v krizi je bil leta 2009 nominiran za oskarja za najboljši celovečerni animirani film.

S samo sedmimi celovečerci v dvajsetih letih se je Anderson uveljavil kot eden najvplivnejših in najizvirnejših ameriških filmskih ustvarjalcev svoje generacije. Prepletajoč številne vplive (od Orsona Wellesa, Françoisa Truffauta, Martina Scorseseja, Mika Nicholsa in Hala Ashbyja do J.D. Salingerja in Snoopyja) je izoblikoval svojevrsten in prepoznaven slog, mešanico visoko stilizirane estetike, ekscentričnega humorja in humanizma; popoln spoj stila in substance.

kritike
»Kritikov izbor! /…/ potovanje, ki je na pol misija, na pol romanca; s pridihom filma noir in ščepcem francoskega novega vala. /…/ Anderson dela osebne, neindustrijske filme; filme, ki niti na pogled niti s svojo čustveno močjo in atmosfero ne spominjajo na nobenega drugega režiserja. Ljudje v njegovih delih, njihovo hrepenenje in njihove drame, so resnični in prepoznavni – in le redko bolj doživeti kot v Kraljestvu vzhajajoče lune. Ti ljudje živijo v svojem svetu; v svetu, ki ga Anderson oblikuje z izjemno pozornostjo do podrobnosti, s skrbjo in – po mojem – z ljubeznijo.«
- Manohla Dargis, The New York Times

»/…/ Anderson najde malodane popolno ravnotežje med humanizmom in nadrealizmom, ki zaznamuje ves njegov opus. /…/ Brucea Willisa že dolgo nismo videli odigrati vloge s tolikšno mero senzibilnosti.«
- Betsy Sharkey, Los Angeles Times

»Kritikov izbor! /…/ Kraljestvo vzhajajoče lune znova ponuja priložnost, da vsaj za trenutek živimo v svetu, kakršnega lahko ustvari le Anderson. /…/ Anderson je eden redkih filmskih ustvarjalcev /…/, za katerega se zdi, da ga zanima raziskovanje filmskega medija ne le kot sredstva za pripovedovanje, temveč materialnega predmeta kot takega. Kraljestvo vzhajajoče lune že postaja poletni hit presenečenja v umetniških kinematografih. Nič čudnega: prinaša ravno tiste vrste eskapistični spektakel – v tem primeru premišljeno oblikovan svet, ki prekipeva od svojeglavosti, očarljivosti in vizualne živosti –, ki je kot nalašč za ta letni čas.«
- Ann Hornaday, The Washington Post

»To je ameriški Nori Pierrot – retrospektivna predelava z Anno Karino in Jean-Paulom Belmondom v prednajstniških letih. Film je v resnici namenjen odraslim /…/, a zlahka si predstavljam, kako bo za filmsko umetnost navdušil mlade; tako poln je radostne ljubezni do medija in bister, ne da bi pri tem pametnjačil. Zaradi njegove otroškosti, nedolžnosti in zabavnosti ga ni težko vzljubiti.«
- Dave Calhoun, Time Out London

»Premišljeno ekscentrična predpubertetniška ljubezenska zgodba, ki v slogu najbolj obsesivnega izdelovalca hišk za lutke iz 19. stoletja pozornost namenja tudi najmanjšim podrobnostim. /…/ Alexandre Desplat je napisal odlično glasbo, a njegovo delo je le sestavni element izjemno kompleksnega soundtracka. /…/ Način, kako se Britten prepleta z mešanico Saint-Saënsa, Mozarta, Schuberta, Hanka Williamsa in Desplata, je nepozaben in si zasluži lasten esej.«
- Todd McCarthy, The Hollywood Reporter

»Andersonov film je muzikal, v katerem vsi inštrumenti – liki, zaplet, mizanscena – igrajo hkrati, film pa s tem doseže redko harmonijo oblike, razpoloženja in vsebine.«
- Ignatiy Vishnevetsky, Notebook, MUBI

»Kraljestvo vzhajajoče lune se dogaja na otoku, ki bi mu prav lahko vladal Prospero.«
- Roger Ebert

»Kraljestvo vzhajajoče lune, ki zveni kot reimaginacija Handkejeve Pesmi o otroštvu (slišane v Wendersovem Nebu nad Berlinom), je nostalgično (kot vsi Andersonovi filmi), toda pri tem ne gre za nostalgijo po tem, kar je bilo (in kar je minilo, izginilo, sprhnelo), ampak za nostalgijo po tem, kar bi lahko bilo - po neizkoriščenem potencialu tega, kar je bilo (in izginilo), po zamujenih priložnostih. Od preteklosti si ne moreš odpočiti. Kraljestvo vzhajajoče lune je zgodba o fantu in punci, ki se nočeta prilagoditi. Če hočeta odrasti in dozoreti, potem se ne smeta prilagoditi. Odrasli so se prilagodili, zato izgledajo kot otroci.« ZA+
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Andersonov filmski svet je umeten in se tega ne trudi skrivati, z mestoma poudarjeno umetelnostjo in pretiravanji (visenje lutk z zvonika) pa od gledalca celo zahteva ohranjanje distance. S tem film ne izgubi prav nič očarljivosti, obenem pa se na ta način ne ukvarja zgolj z dotično zgodbo, temveč tudi (ali predvsem) s samim procesom ustvarjanja filma kot umetniškega artefakta.«
- Špela Standeker, Dnevnik

»Anderson duhovito kombinira preverjene motive ljubezenske romance in pustolovskega filma, elemente pravljične nostalgije in norčavega humorja, se obešenjaško poigrava s prevladujočimi klišeji in stereotipi ter vse skupaj posrečeno uskladi z učinkovito glasbeno kulisa. V svoji značilni perfekcionistični maniri ničesar ne prepusti naključju, vsaka podrobnost je skrbno premišljena, precizno inscenirana in vpeta v koncept vseobvladujoče vizualne stilizacije.«
- Bojan Kavčič, Stop

»Presežek Wesa Andersona. /../ Vsi v polni formi in v odličnih vlogah ter nadvse prisrčni zgodbi«
- Igor Harb, Vikend

»Komedija s še eno netipično andersonovsko družino, ki je videti kot križanec njegovih prejšnjih filmov, od Veličastnih Tenenbaumov do Čudovitega lisjaka, nas zapelje v čas otroštva, nedolžnosti, zaljubljenih pogledov, upornosti in samosvojosti ter v napol pravljični svet, v katerem je mogoče vse, glasba pa ga poveže v simfonijo, tako kot se v celoto v filmu povežejo posamezni kadri in družinski člani.«
- Tina Bernik, Žurnal

»Je tudi film, ki vas nenehno opozarja, da  gre za predstavo – za film, ki opazuje gledalca – ki se zaveda moči in slabosti pogleda samega. In predvsem je film, v katerega se lahko zaljubite že zaradi podrobnosti, ki gradijo celoto – glasbene podlage ali čudovite koreografije. Ogled je skoraj kot obisk rahlo dekadentne slikarske razstave, ki zapusti posrečen in iz mnogih doslej neodkritih okusov sestavljen spomin.«
- Peter Zupanc, Primorske novice

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.