Jean-Pierre & Luc Dardenne
Belgija / Francija / Italija, 2011
35 mm
86 min
imdb



režija Jean-Pierre in Luc Dardenne
scenarij Jean-Pierre in Luc Dardenne
fotografija
Alain Marcoen
montaža Marie-Hélène Dozo
produkcija Jean-Pierre in Luc Dardenne, Denis Freyd
igrajo Cécile de France, Thomas Doret, Jérémie Renier, Olivier Gourmet
distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade
Velika nagrada žirije za najboljši film – Cannes 2011. Evropska filmska nagrada 2011 za najboljši scenarij. Nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film 2012. Belgijska filmska nagrada Magritte za najobetavnejšega igralca 2012 (Doret). Zlati pegaz za najboljšo režijo – Filmski festival Flaiano 2011. Častna omemba (Thomas Doret) – Valladolid 2011. LIFFe 2011. Viennale 2011. London 2011. New York 2011. Toronto 2011. Busan 2011. Telluride 2011. Sarajevo 2011. Melbourne 2011. Solun 2011. Karlovi Vari 2011.
Priznani belgijski režiserski tandem (Rosetta, Sin, Otrok) se v svojem zadnjem delu – preprosti, a čustveno siloviti zgodbi o osamljenem fantu – vrača k temam starševstva, zaupanja in ljubezni, hkrati pa ustvari svoj najbolj optimističen in priljuden film, ki 'kraljema poetičnega realizma' znova prinese nagrado na festivalu v Cannesu.
Spored
Dvorana, 02. 07. 2012 19:00
Fant s kolesom
Le gamin au vélo
Tedenski spored

zgodba
Dvanajstletni Cyril ima samo en cilj: najti očeta, ki ga je zapustil v sirotišnici. Po naključju spozna frizerko Samantho, ki privoli, da vikende preživlja pri njej. Cyril sprva ne prepozna ljubezni, ki jo do njega čuti Samantha; ljubezni, ki jo obupano potrebuje, da bi pomirila njegov bes.

Priznani belgijski režiserski tandem (Rosetta, Sin, Otrok) se v svojem zadnjem delu – preprosti, a čustveno siloviti zgodbi o osamljenem fantu – vrača k temam starševstva, zaupanja in ljubezni, hkrati pa ustvari svoj najbolj optimističen in priljuden film, ki 'kraljema poetičnega realizma' znova prinese nagrado na festivalu v Cannesu.

iz prve roke
Zgodbo sva dolgo nosila v sebi: ženska, ki pomaga fantu, da najde pot iz nasilja, katerega suženj je. Prva podoba je bil ta deček, tempirana bomba, ki se umiri in potolaži, zahvaljujoč drugemu živemu bitju. /…/ Verjamem, da človeško sočutnost nosimo v sebi vsi. Kar stori Samantha, bi v njenem položaju moral storiti vsak. Takšna dobrota nas zbega. Zaradi nje opustimo svoje navade in se podamo na tvegano pot. To je revolucionarno. /…/ Nisva želela psiholoških razlag. Nobene potrebe ni, da bi sedanjost razlagali s preteklostjo. Želela sva, da si gledalec reče: 'Ona to počne!' To zadostuje. /…/ Film sva si zamislila kot nekakšno pravljico, z negativnimi liki, ki poskrbijo, da deček izgubi svoje iluzije, ter Samantho, ki se pojavi kot dobra vila. Nekaj časa sva celo razmišljala o tem, da bi film naslovila 'Pravljica za današnji čas'. /…/ To je najin najbolj optimističen film. Je tudi prvi film, ki sva ga posnela poleti, zato je ton bolj veder, bolj prijazen morda, in ne tako dramatičen. Zgodba je preprosta kot pri tradicionalni pravljici in to jasnost sva skušala ohraniti od začetka do konca faze pisanja scenarija in skozi celotno obdobje snemanja. /…/ Čeprav nisva poskušala slediti pravilom melodrame, lahko v filmu najdemo elemente tega žanra. Negativec, ki zavede nedolžnega, prizor ponovnega združenja, iskanje očeta, nežen in ljubeč materinski lik … Melodrama omogoča večjo svobodo pri vzpostavljanju odnosov med liki. V okviru melodrame si drzneš storiti stvari, ki se zdijo večje od življenja in ki nikakor niso realistične. Potem pa moraš najti način, kako jih narediti verjetne in jih približati občinstvu. /…/
- Jean-Pierre in Luc Dardenne, avtorja

»Z veseljem sem pozabila na določene igralske metode. Svoj ego sem morala pustiti ob strani. Kadar delaš z bratoma Dardenne, ne moreš blefirati. Pozabi na 'igralski nastop'! Belgijski pristop pravi: 'Ne glamurju!', 'Ne zvezdniškemu sistemu!', 'Vse za zgodbo!'. To mi povsem ustreza.«
- Cécile de France, igralka

portret avtorjev
Sloviti belgijski režiserski par, brata Jean-Pierre (rojen 1951) in Luc Dardenne (rojen 1954) sta odraščala v valonskem industrijskem mestu Seraing, prizorišču skoraj vseh njunih igranih filmov. Po seriji formalno drznih in politično angažiranih dokumentarcev in dveh igranih celovečercih sta sredi devetdesetih let pritegnila pozornost mednarodne publike s filmom La promesse (1996). Od leta 1999, ko je njun četrti celovečerec Rosetta na festivalu prejel zlato palmo, so bili njuni filmi v Cannesu redno nagrajeni z eno pomembnejših nagrad: Sin (Le fils, 2002) z nagrado za najboljšega igralca, Otrok (L'enfant, 2005) ponovno z zlato palmo, Lornina tišina (Le silence de Lorna, 2008) pa z nagrado za najboljši scenarij. Zadnjih pet celovečercev bratov Dardenne smo imeli priložnost videti tudi na LIFFu.

Jean-Pierre in Luc Dardenne se v svojih filmih, v katerih beležita vsakodnevno življenje pripadnikov delavskega razreda na robu družbe, pogosto osredotočata na odnos med otroki in starši. S svojim naturalističnim pristopom, družbeno angažiranostjo in humanistično naravnanostjo sodita med najpomembnejše predstavnike t. i. novega realizma, kamor poleg njiju uvrščamo tudi Agnès Varda, Bertranda Tavernierja, Claire Denis, Pascale Ferran, Arnauda Desplechina, Bruna Dumonta in druge.

kritike
»Fant s kolesom je – kot vsi filmi bratov Dardenne – tako rekoč popoln.«
- Nick James, Sight & Sound

»Večina filmov pride in gre v roku nekaj tednov. Filme, kakršen je ta, bodo gledali in občudovali še desetletja.«
- Joe Morgenstern, The Wall Street Journal

»/…/ še ena silno ganljiva moralna drama, postavljena v belgijsko pristaniško mesto Seraing in njegovo okolico, kjer sta brata Dardenne preživela večino življenja. To je območje, ki sta ga orisala tako obširno kot Monet svoj vrt v Givernyju. In vendar – enako kot slikarski mojster – znova in znova najdeta nove zgodbe – preproste, neolepšane človeške zgodbe z univerzalnim odzvenom. /…/ Stvaritev je osupljiva v svoji lucidnosti, ekonomičnosti sredstev in igri, ki jo brata izvabita iz nepreizkušenega otroka in energične mlade igralke. Slednja si še nikoli prej ni dovolila, da bi bila na platnu videti tako vsakdanja in tako resnična. /…/ V letu, ko Cannes v svojem tekmovalnem sporedu prvič predvaja film v 3D formatu /…/, sta nam brata Dardenne življenje samo ponovno prikazala v več dimenzijah, kot bo kadarkoli omogočila kakršnakoli tehnologija.«
- Scott Foundas, The Film Society of Lincoln Center

»/…/ po vsej verjetnosti eno najboljših del o otroštvu po filmu Kes ali – če smo že pri tem – po Tatovih koles, ki se mu film nedvomno poklanja. /…/ Odlična Cécile De France s treznim in neposrednim nastopom učvrsti svoj status inteligentne in pretanjene umetnice ter velike igralke. Brata Dardenne /…/ sta v glavnem igralcu, mladem Thomasu Doretu, odkrila izjemen talent. /…/ pomembna in navdušujoča zgodba, ki tokrat vzbuja dodatne dickensovske asociacije: film bi skoraj lahko gledali kot sodobnega, minimalističnega Oliverja Twista. /…/ filmi bratov Dardenne počasi, a vztrajno preraščajo v malo, a mojstrsko zasnovano 'človeško komedijo' za te nič kaj glamurozne čase.«
- Jonathan Romney, Screen Daily

»Čudovito živahen in hiter tempo se popolnoma ujema z najstniško, pogosto z obupom zaznamovano energijo Cyrilovega iskanja stabilnosti, medtem ko pripoved znova zajema tako naturalizem kot nekaj mitskega, celo bibličnega. To je navsezadnje zgodba o zločinu in kazni, hrepenenju in razočaranju, ljubezni, sovraštvu in odpuščanju. A konec koncev je verjetno najbolje pozabiti vse te kontekstualne zadeve, saj gre v filmu v prvi vrsti za ljudi. Ko oče prizna, da ni več kos skrbi za lastnega sina, lahko na Renierovem obrazu uzremo golo grozo. V tem trenutku, po kakšne pol ure filma, nam postanejo moč, neminljiv pomen in absolutna iskrenost zadnjega filma bratov Dardenne kristalno jasni.«
- Geoff Andrew, Time Out London

»Tisto, kar dela filme bratov Dardenne tako žive, sodobne in hkrati brezčasne, je dejstvo, da postavljajo najbolj bistvena vprašanja – vključno s tem, kaj pomeni biti človek –, ne da bi pri tem pridigali ali predpisovali. To ne izključuje religioznih vplivov, ki so v njunih filmih prav tako globoko zakoreninjeni kot v realnosti, temveč dokazuje, da sta avtorja te vplive prekrojila v filozofskem in estetskem smislu. Rosetta, Sin, Otrok in Fant s kolesom so dobra dela v najširšem pomenu besede. /…/ prodorno, družbeno ozaveščeno raziskovanje tipičnih krščanskih tem /…/ ljubezni, odpuščanja, odrešitve in duhovnega prebujenja v posvetnem kontekstu in dobi. /…/«
- Manohla Dargis, The New York Times

»Brata Dardenne, ki se napajata tako pri flamskem realizmu kot pri Robertu Bressonu /…/, sta se – oborožena z bogatimi dokumentarističnimi izkušnjami – uveljavila kot najprodornejša opazovalca novega evropskega proletariata, ki je po razpadu vzhodnega bloka in slabljenju tradicionalnih socialnih varnostnih mrež – potem ko so cerkve in sindikati izgubili svojo moč – ostal brez kakršnekoli zaščite. Brez podpore teh ustanov so junaki bratov Dardenne ranljivi. Da bi preživeli, so neprestano v gibanju /…/. Vse, kar preostane, je orkestracija trčenj teh izobčencev, ki se dobesedno zaletavajo drug v drugega. Od tod odločilen pomen njihovih trajektorij, pa naj bodo peš, z javnim prevozom ali mopedom. Trk, padec in rešitev: to je Sveta trojica bratov Dardenne.«
- Frédéric Bonnaud, Film Comment

»Brata Dardenne na opustelih ulicah Serainga vedno najdeta zgodbo z dobrim suspenzom, ki gledalca čustveno posrka vase brez posiljevanja z običajnim arzenalom sredstev, ki jih za boljšo identifikacijo z liki film rad prikliče iz nabora svojih mnogih možnosti. Nobene ekspozicije, nobene glasbe; liki so enostavno tako življenjski in zgodbe so, čeprav težke in sive, dramaturško tako spretno speljane, da zagrabijo že po prvih nekaj kadrih. /../ Brata Dardenne pač bolj kot psihološka zanima moralna dimenzija človeške eksistence. Na to so osredotočeni vsi njuni filmi in tudi Fant s kolesom ni izjema. Tisto, v čemer se ta film razlikuje od njunih prejšnjih, pa je za odtenek prijaznejša tonaliteta. Kot v zgodbi sta se režiserja tudi v estetskih izbirah tokrat otresla značilne sivine in dodala celo nekaj malega muzike. Fant s kolesom je, če malo karikiram, pravzaprav prvi film bratov Dardenne v barvah in čeprav je konec tudi tokrat precej odprt, se film vendarle zaključi z bolj optimistično noto kot prejšnji.«
- Špela Barlič, Pogledi

»Brata Dardenne se ne sprašujeta o vzrokih zaradi katerih se oče odloči zapustiti svojega otroka, prav tako ne problematizirata socialnih ustanov in institucionalnega urejanja tovrstnih socialnih problemov, pač pa se, tako kot je za njiju značilno, z vso silovitostjo osredotočita na samega Cyrila in čeprav se prav tako ne odločita za poglobljeno psihološko analizo njegovega lika, je intenzivnost, s katero nam ga predstavita, intenzivnost tistega osrednjega občutka, ki vodi v vsa njegova dejanja, občutka zapuščenosti in iz nje izhajajoče jeze, morda prav zaradi tega že prav zastrašujoča. Tako intenzivnost znajo na platnu poustvariti le redki, še manj pa je takih, ki jo znajo doseči s tako preprostimi sredstvi, kot brata Dardenne. In prav zaradi tega sta v svojem sporočilu še kako prekleto jasna. Cyril ne potrebuje socialnih ustanov in ne nazadnje ne potrebuje niti očeta, pač pa le in preprosto starševsko ljubezen tistega, ki mu jo je zmožen dati.«
- Denis Valič, RA Slovenija

»Dinamična kamera v skorajda dokumentaristični maniri vztrajno spremlja protagoniste, ne da bi jim skušala vsiljiva zlesti pod kožo, pripoved sledi "naravnemu" toku dogajanja Z vsemi vijugami in dozdevnimi prazninami, dialogi so na moč skopi in vsakdanje preprosti, igra pa skrajnje nedramatična, vendar bogato niansirana. Vsak gib, vsak izraz na obrazu je povsem v skladu z dogajanjem, ne da bi hkrati razkril ali izdal kaj več, kot je neogibno potrebno.«
- Bojan Kavčič, Stop

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.