Andrea Segre
Italija/Francija, 2011
35 mm
100 min
imdb



režija Andrea Segre
scenarij Marco Pettenello, Andrea Segre
fotografija Luca Bigazzi
montaža Sara Zavarise
glasba François Couturier
produkcija Francesco Bonsembiante
igrajo Zhao Tao, Rade Šerbedžija, Marco Paolini, Roberto Citran, Giuseppe Battiston
distribucija v Sloveniji Demiurg
uradna stran

festivali, nagrade
Svetovna premiera, nagrada FEDIC, nagrada Lina Mangiacapre, nagrada laterna magica – Benetke 2011. Nagrada David di Donatello 2012 za glavno žensko vlogo (Zhao Tao). Nagrada Mario Verdone – Festival evropskega filma Lecce 2012. Nagrada Satyajit Ray – London 2011. Posebna omemba žirije – Reykjavík 2011. Najboljši prvenec, najboljši igralec (Rade Šerbedžija) – Tétouan, Maroko 2012. Nagrada Eurimagea za najboljšo evropsko koprodukcijo – Sevilla 2011. Nagrada za najboljši igrani film – Festival MedFilm, Rim 2011. Kino Otok, Izola 2012. Najboljši film – Bif&st, Bari 2012.
V prvem igranem celovečercu italijanskega dokumentarista Andree Segreja se skozi poetično srečanje dveh osamljenih duš razkrije tihi dialog med dvema kulturama, ki sta si različni, pa vendarle ne tako oddaljeni. Film, ki na izviren in tankočuten način osvetljuje perečo problematiko  priseljencev, so na festivalu v Benetkah pospremili s stoječimi ovacijami.
Spored
Dvorana, 22. 09. 2012 21:00
Ime mi je Li
Io sono Li
Tedenski spored

zgodba
Shun Li je kitajska priseljenka, ujeta v zanko sumljive pogodbe z izkoriščevalskim delodajalcem. Ta ji obljublja, da se ji bo po odplačilu dolgov v Italiji lahko pridružil njen osemletni sin. Nekega dne je Shun Li iz tekstilne tovarne na obrobju Rima nenadoma premeščena v Chioggio, majhno mestece v Beneški laguni. V taverno, kjer zdaj dela kot natakarica, že dolga leta zahaja tudi Bepi (Šerbedžija), stari ribič, ki je v Italijo pred mnogimi leti prišel iz Jugoslavije. Med mlado priseljenko in Pesnikom, kot ribiča kličejo prijatelji, se kmalu splete nežno in krhko razmerje, ki vznemirja tako kitajske kot italijanske lokalne skupnosti.

V prvem igranem celovečercu italijanskega dokumentarista Andree Segreja se skozi poetično srečanje dveh osamljenih duš razkrije tihi dialog med dvema kulturama, ki sta si različni, pa vendarle ne tako oddaljeni. Film, ki na izviren in tankočuten način osvetljuje perečo problematiko priseljencev, so na festivalu v Benetkah pospremili s stoječimi ovacijami.

iz prve roke
»Zamisel za film se je porodila iz dveh potreb. Na eni strani sem želel z zgodbo, ki je hkrati realistična in metaforična, najti način, kako v svetu, ki ustvarja vedno več priložnosti za kontaminacijo in krizo identitete, spregovoriti o razmerju med individualno in kulturno identiteto. Po drugi strani pa sem čutil potrebo, da spregovorim o dveh krajih, ki imata v mojem življenju velik pomen in sta hkrati tipična za dandanašnjo Italijo: multietnično obrobje Rima in Benečija – regija, ki je doživela izjemno hitro ekonomsko rast in se je v zelo kratkem času iz dežele izseljevanja spremenila v deželo priseljevanja. /…/ Še vedno imam v spominu svoje srečanje z žensko, ki bi lahko bila Shun Li. Bilo je v tipični beneški taverni, kamor že več generacij zahajajo tamkajšnji ribiči. Spomin na njen obraz, tako tuj tem krajem /…/ me ni nikoli zapustil. Nekaj sanjskega je bilo v njeni navzočnosti. Njena preteklost, njena zgodovina … že ob samem pogledu nanjo so se v meni porajale ideje za zgodbo. Kakšne odnose lahko vzpostavi v okolju, kakršno je moje; tako nevajenem sprememb? To vprašanje je bilo izhodišče, ko sem si skušal zamisliti njeno življenje. /…/ Ime mi je Li je sinteza mojega dela kot režiserja dokumentarnih filmov. /…/ Raznolike izkušnje pri ustvarjanju dokumentarcev so mi omogočile, da vidim ne le zgodbe o realnosti, temveč najdem tudi zgodbo v realnosti. Pomagale so mi razkriti intimno in globoko človeško razsežnost realnosti, tudi pri perečih in aktualnih temah dandanašnje družbe. Pri Ime mi je Li sem želel spoštovati postopke in slog dokumentarnega filma /…/, hkrati pa so me pri podajanju vzdušja in opisovanju okolja navdihovali preciznost in subtilnost orientalskega filma ter nekateri zgledi v mednarodnem neodvisnem filmu. /…/ Film v Italiji trenutno čuti željo po tem, da bi imel vlogo pri kulturni preobrazbi Italije in se postavil proti ksenofobni komunikaciji v osrednjih medijih in v politiki. /…/ Ni nas strah svojim filmom reči politični filmi. Prišla je nova generacija filmarjev, ki se ne boji ničesar in snema en politični film za drugim. Snemamo sredi političnega kaosa. Stranke v Italiji ne predstavljajo več politične resničnosti družbe, ne znajo več upravljati družbe in z njo ne komunicirajo, v rokah pa imajo vse politične instrumente oblasti. Enako velja za Evropo. Oblast se ne bo spremenila, morala se bo zrušiti. V družbi je veliko želja po konfrontaciji z režimom političnih strank in zelo malo jasnosti pri strategijah in instrumentih konfrontacije. To je naša resničnost. Vsi pa hočemo govoriti o resničnosti in jo razumeti skozi vse dostopne kanale. Film je eden od njih. Časi so nam naklonjeni.«
- Andrea Segre, režiser in koscenarist

»Ta film je drugačen od tistih, ki jih snemajo danes. Hodi po poti umetniških filmov, ki so jih pred dvajsetimi, tridesetimi leti snemali režiserji, kot so Pavlović, Makavejev, Klopčič, Slak in Tadić. /…/ Ime mi je Li je pravi avtorski film.«
- Rade Šerbedžija, igralec

portret avtorja
Andrea Segre (1976, Dolvo, Benetke) se kot raziskovalec na področju sociologije komunikacij že več kot deset let posveča predvsem problematiki migracij. Je ustanovitelj združenja ZaLab, v okviru katerega razvija filmske projekte in video delavnice. V svojih dokumentarcih se osredotoča zlasti na dve temi: preseljevanje v Evropo (A metà, A sud di Lampedusa, Come un uomo sulla terra, Il sangue verde) ter družbeni in geografski prostor Benečije (Marghera Canale Nord, Pescatori a Chioggia in La mal’ombra). Ime mi je Li je njegov prvi celovečerni igrani film.

kritike
»Film za našo mediteransko dušo! Nežen, družbeno kritičen, topel, okopan v bonacah in meglicah, skozi katere mojstrsko pluje kamera; barke, usode, zven besed v tukajšnjih jezikih in narečjih ob novem jeziku ambienta – kitajščini.«
- Milan Rakovac, boter filma na letošnjem Kinu Otok

»Kakšen debi! /…/ Film je zahvaljujoč sijajni fotografiji Luce Bigazzija pravi estetski biser. Če k temu dodamo še prvovrstne igralce /…/ in briljanten scenarij /…/, nam kmalu postane jasno, da je pred nami velik film.«
- Guido Bonsaver, Sight & Sound

»(Dez)integracija ljubezni v času globalizacije. /…/ Nedvomno eden najlepših filmov zadnjega beneškega festivala. /…/ Mojstrovina.«
- Boris Sollazzo, Liberazione

»Ljubezenski spev naravnim elementom, človeškim čustvom in tistim preprostim rečem, ki naredijo vsakdanje življenje manj brezupno.«
- Sila Berruti, Close up

»Segre se poda v svet fikcije, ne da bi pri tem za trenutek ponaredil dejstva realnosti ali zanikal dolga leta svojega militantnega dokumentarnega ustvarjanja /…/. Na svoj nepopustljiv in rahločuten način nas kot po prstih povede v resnično izviren čustven univerzum.«
- Dario Zonta, L'Unità

»Na mizo padejo vsi stereotipi, vsi predsodki in vsi klišeji - Italijani, mali ljudje, v kitajski imigrantki vidijo znak, da se je začela invazija, toda pri tem spregledajo, da je tako prestrašena kot oni in da bi lahko njene solze, produkt njenega domotožja, stalne zadolženosti, eksistencialne tesnobe, mafijskega izsiljevanja, napol suženjske zlorabljenosti in vseh tistih nelagodnih jezikovnih, kulturnih in geografskih ločnic, beneško laguno naredile še bolj slano, kot je. Ali bolje rečeno: vsi ti mali ksenofobi, ki živijo v meglici, da ne rečem megli (beneška laguna pač), spregledajo, da ima Li precej hujše probleme od njihovih predsodkov in da je po drugi strani to, kako bo rešila te probleme (in ali jih bo rešila), odvisno tudi od njihovih predsodkov, od kvantuma njihove soli.« ZA
- Marcel Štefančič jr., Mladina

»Film ne kloni pod vajeno in pričakovano narativno strukturo, ki predvideva zaplet na določeni točki časovne premice, temveč sledi lastni inerciji poteka dogodkov v idiličnem morskem okolju. Umirjeno, iskreno, skoraj naivno, a z nedvoumnim sporočilom. To se v gledalca splazi počasi, neprisiljeno, brez sugestivnih prizorov in skoraj brez nasilja ter nežno vzbudi tesnobo. V pravljičnih prizorih poplavljenega obmorskega mesta, ko gladina zgladi kruto resničnost s čudovitost jo življenja, voda ni grožnja, ampak spira in povezuje daljne dežele in najdražje, po katerih hrepeni glavna junakinja.«
- Tina Lešničar, Delo

»Ime mi je Li ni le tenkočutna pripoved o tkanju človeškega razumevanja, naklonjenosti in čustvenih vezi v svetu brezobzirnega, pridobitništva, izkoriščanja, nestrpnosti, ozkosrčnega in nasilnega zavračanja drugačnosti, marveč tudi lirična, nekoliko nostalgična poema o očarljivem okolju in  življenjskem slogu, ki izginjata.«
- Bojan Kavčič, Stop

»Režiser Andrea Segre je doslej snemal zgolj dokumentarce, in tematika tega filma /../ se zdi kot nalašč za zgodbo, polno interpretacij. A te so podane v majhnih dozah in mimogrede, povsem v skladu z zahtevami zgodbe in tempa, medtem ko se na platnu poetično prepletajo čudovito posnete podobe. Zgodba je vsekakor v središču, a Ime mi je Li je ne glede na italijansko poreklo pravi srednjeevropski film s socialno in čustveno dramo v središču, prikazano ob spremljavi čudovitih, simbolike polnih kadrov, ki poudarijo dogajanje in določajo tempo. Rade Šerbedžija in Zhao Tao navdušita v glavnih vlogah z občutljivim prikazom kompleksnih čustev in občutkov ter imigrantske vztrajnosti v iskanju boljšega, svojega življenja.« ****
- Igor Harb, Vikend

»Tudi odlično pa je v zgodbo večplastna vpletena problematika priseljencev v smislu, da jih lahko še skoraj bolj učinkovito kot oblast onemogočajo sami mali ljudje s svojimi ali vcepljenimi predsodki, strahovi ... Na podlagi tega je o odnosu med slovanskim ribičem in Kitajko v filmu možno reči, da je prelepo, da bi lahko bilo. Tako kot v življenju?«
- Uroš Smasek, Večer

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.