zgodba
Štirje možje, štirje nekdanji duhovniki, prebivajo v odročni hiši v tihem obmorskem mestecu na čilski obali. Tja so jih poslali, da bi se v osami in molku, skriti pred očmi javnosti, odkupili za pretekle grehe. V prisilni upokojitvi pod budnim očesom skrbnice redovnice preživljajo monoton dnevni režim. Dokler krhkega ravnovesja vsakdanje rutine ne poruši prihod novega člana.
Z veliko nagrado berlinske žirije ovenčani film čilskega režiserja Pabla Larraína (Ne!) je neusmiljena in provokativna obsodba zločinske dvoličnosti katoliške Cerkve s primesmi izvirno enigmatičnega psihološkega trilerja.
iz prve roke
»Vedno so me pretresale usode tistih duhovnikov, ki jih je s pozicij odpoklicala cerkev sama, v skrivnostnih okoliščinah in brez vpletenosti širše javnosti. Hodil sem v katoliške šole in spoznal veliko spoštovanja vrednih duhovnikov, ki so delali in živeli v skladu s pobožnostjo, torej takšne, ki so bdeli nad božjo besedo kot neke vrste duhovni vodniki, poštene može, ki so pridigali z lastnim zgledom. Spoznal sem tudi duhovnike, ki so danes za zapahi ali v sodnem postopku zaradi različnih prestopkov. Toda spoznal sem tudi take, za katere nihče ne ve, kam so izginili. Ti duhovniki so pogrešani, možje vere in duhovni vodje, ki so se pogreznili v zemljo. Upokojili so jih v popolni tajnosti. Kje so ti duhovniki? Kako živijo? Kaj počnejo? Moj film govori o teh možeh v izgnanstvu, zato je to film o klubu izginulih duhovnikov.«
– Pablo Larraín, režiser in soscenarist
portret avtorja
Pablo Larraín (1976, Santiago, Čile) se je rodil tri leta po tistem, ko je oblast v državi prevzel Augusto Pinochet, ter odraščal kot privilegiran otrok enega najbolj znanih čilskih desničarskih politikov. Po prvem celovečercu Fuga (2005) je leta 2008 posnel prvi del nenačrtovane trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo, temačno komedijo Tony Manero. Film, ki je bil premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta 1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki želi postati čilski John Travolta. Leta 2010 je v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala premiero doživel režiserjev tretji celovečerec Post Mortem, v katerem spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času brutalnega državnega prevrata leta 1973. Sklepni del avtorjeve satirične trilogije in zgodbo o padcu Pinochetovega režima Ne! (No, 2012) smo si leta 2013 ogledali na rednem sporedu Kinodvora. Napet politični triler in hkrati hudomušna medijska satira je Larraínu prinesla nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Peti celovečerni film Klub je bil lani premierno prikazan v tekmovalnem programu Berlinala. V sklopu Štirinajst dni režiserjev letošnjega festivala v Cannesu pa je premiero že doživel režiserjev najnovejši film Neruda (2016), v katerem se reinvencije žanra biografskega filma loti skozi usodo čilskega pesnika in nobelovca Pabla Nerude.
kritike
»Drzen, direkten in klinično inteligenten film, prav toliko izzivalen zaradi mračnega humorja kot zaradi upravičenega besa, je v isti dih napet triler, agitacijska družbena kritika in jedka moralna basen. Režijske samozavesti Larraína, ki tu razširi obzorje svoje že tako odlične pinochetovske trilogije (Tony Manero, Post Mortem, Ne!), ni mogoče prehvaliti: to je njegov najboljši film doslej.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Larraín, ki svoj pogled tokrat osredotoči na katoliško Cerkev – ali tisto, kar je v Čilu od nje še ostalo –, naslika mrko komičen in globoko svetoskrunski portret štirih duhovnikov, izgnanih na obrobje svoje vere, kjer živijo prej po zgledu Sopranovih kot po zapovedih Vatikana. Presenetljiv in provokativen film režiserja, ki nikoli ne ubere lažje poti, utrdi Larraínov sloves enega resničnih talentov sodobne kinematografije.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Klub je drzna in utripajoča alegorija cerkve, omadeževane s škandali – zlasti s pedofilijo in spolnimi zlorabami duhovnikov ter prikrivanjem teh afer –, ki pod trenutnim pontifikatom doživlja bolečo, a še kako zakasnelo reformo. Glede na papeževe medijske veščine in posluh za sodobnost si pravzaprav ni težko predstavljati, da bi lahko postal ogled filma obvezen za škofe širom sveta. Ne teisti ne ateisti pa ne bodo ostali ravnodušni ob Larraínovi izjemni žilici za like, dialoge in narativni lok zgodbe, katere dramatični obrati so proti koncu morda res na meji verjetnega, toda film se izteče v prepričljiv, pregrešno duhovit in provokativen finale.«
– Neil Young, Indiewire
»Štirje moški in ena ženska prestajajo prav posebno obliko duhovne kazni – ali odsotnosti le te – v filmu Klub, ostro kritičnem in psihološko večplastnem odzivu čilskega režiserja na mnogotere zlorabe katoliške cerkve. Atipičen in naelektren peti celovečerec Pabla Larraína, ki je po duhu bližje zgodnejšima filmoma Tony Manero in Post Mortem kot razmeroma lahkotnemu Ne!, bo že po zaslugi svoje neprijetne tematike (in odporu do izrekanja prenagljenih moralnih sodb) naletel na veliko zadržanih gledalcev. Toda tisti, ki si bodo drznili vstopiti v Klub, bodo odkrili izvirno in briljantno odigrano komorno dramo, v kateri režiserjev divje politični glas zadoni jasneje in glasneje kot kdaj koli poprej.«
– Scott Foundas, Variety
»Po lanskih napovedih naj bi Larraín režiral nov ameriški rimejk filma Brazgotinec, kar bi postal režiserjev prvi celovečerec v angleškem jeziku. Če se bo napoved uresničila, si lahko Hollywood mane roke. Klub je Larraínov najbolj mojstrsko realiziran film doslej, ki ga avtor vodi skozi kompleksne premene tona in filmu ne dopusti, da bi zdrsnil v histerijo, tudi ko vanjo padejo liki. Scenarij, ki ga je Larraín napisal z Guillermom Caldaronom in Danielom Villalobosom, ne skopari z moralnim seciranjem duhovnikov, toda hkrati jih ne demonizira. /…/ Medtem ko vztrajen veter biča naša ušesa, se kamera Sergia Armstronga sprehaja po goli, brezoblični pokrajini in ustvarja učinek širokokotne agorafobije; puščoba že vse od filmov Slepa ulica (Cul-de-sac) Romana Polanskega in Stalker Andreja Tarkovskega ni delovala tako mogočno in spokorniško. V temačni hiši pogosto snema proti megleni svetlobi, ki spreminja igralce v silhuete. A celo v tem mraku je jasno čutiti sočutje filma, njegov trpki humor se svetlika v temi kot rezilo noža.«
– Ryan Gilbey, The Guardian
»To je film o izključenih, prezrtih in osamljenih. To je tudi komorna drama. Moralna drama o grehu in kesanju, ki mu ne sledi vedno. To je tihi in hipnotičen film, ki ustvarja klavstrofobičen občutek zaprtega sveta, skrivnosti, obžalovanja, ampak tudi trme in ponosa.«
– Andrej Gustinčič, Kino fokus, TV Slo
»Vse do trenutka, ko v klub prispe nov duhovnik, oče Matias Lascano in se kolesje filmske pripovedi nenadoma zažene z vso silo, je jasno, da film ne pristaja na nikakršno poenostavljanje. V posvečenih ves čas išče izprijenost in jo tudi najde. V domnevnih izprijencih pa išče človeškost in najde tudi to. Medtem ko so člani kluba katoliškim ali drugačnim moralnim imperativom včasih zavezani le na videz, jih drugič za svoje življenjsko vodilo naredijo v takšni skrajnosti, da je rezultat še vedno pogubnejši, kot je bil sicer. Konec koncev je torej Klub ne le kritika določene resnično obstoječe ustanove, ampak nadvse kompleksen portret človeškega stanja.«
– Tina Poglajen, RA ARS