Paolo in Vittorio Taviani
Italija, 2012
35 mm
76 min
imdb



režija Paolo in Vittorio Taviani
scenarij Paolo in Vittorio Taviani v sodelovanju s Fabiom Cavallijem (svobodno prirejen po drami Williama Shakespeara Julij Cezar)
fotografija Simone Zampagni
montaža Roberto Perpignani
glasba Giuliano Taviani, Carmelo Travia
produkcija Grazia Volpi
igrajo Cosimo Rega, Salvatore Striano, Giovanni Arcuri, Antonio Frasca, Juan Dario Bonetti, Vittorio Parrella, Rosario Majorana, Vincenzo Gallo, Francesco De Masi, Gennaro Solito, Francesco Carusone, Fabio Rizzuto, Maurilio Giaffreda
distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade
Zlati medved, nagrada ekumenske žirije – Berlin 2012. Nagrada David di Donatello 2012 za najboljši film, režijo, produkcijo, montažo in zvok.
V univerzalnem jeziku Shakespearovega besedila, v katerem se prepletajo teme prijateljstva, izdajstva, oblasti in nasilja, se zaporniki soočijo z lastno preteklostjo, stiskami in upi. Za film Cezar mora umreti sta brata Taviani prejela zlatega medveda na zadnjem berlinskem festivalu.
Spored
Dvorana, 17. 06. 2012 21:15
Cezar mora umreti
Cesare deve morire
Tedenski spored

zgodba
Filmska ustvarjalca Paolo in Vittorio Taviani sta pol leta preživela z zaporniki na strogo varovanem oddelku rimske jetnišnice Rebibbia in snemala njihove priprave na uprizoritev Shakespearove tragedije Julij Cezar. Premierni nastop se konča z bučnim in ganljivim aplavzom. Ko luči ugasnejo in se igralci spet znajdejo vsak v svoji tesni sobici, eden izmed njih pove: »Odkar sem odkril umetnost, je ta celica postala zapor.«

V univerzalnem jeziku Shakespearovega besedila, v katerem se prepletajo teme prijateljstva, izdajstva, oblasti in nasilja, se zaporniki soočijo z lastno preteklostjo, stiskami in upi. Za film Cezar mora umreti sta brata Taviani prejela zlatega medveda na zadnjem berlinskem festivalu.

zanimivosti
Idejo za film sta brata dobila po ogledu gledališke uprizoritve Dantejevega Pekla v rimskem zaporu Rebibbia. V predstavi so nastopili zaporniki, v glavnem člani različnih zločinskih organizacij, kot sta mafija in Camorra, v večini primerov obsojeni na dosmrtno ječo. Režiral jo je Fabio Cavalli, igralec in režiser, ki je velik del svojega življenja posvetil gledališki umetnosti v zaporih, in po zaslugi katerega je gledališče Rebibbia postalo cenjena ustanova, ki danes privablja številne obiskovalce.

Film, ki sta ga režiserja posnela v tesnem sodelovanju s Cavallijem, je bil v celoti posnet v strogo varovanem oddelku tega zapora. Vsi igralci, ki jih vidimo v filmu, so (ali so nedavno bili) kaznjenci tega oddelka. Salvatore Striano, ki nastopi v vlogi Bruta, je v zaporu preživel šest let in deset mesecev. Za zidovi Rebibbie se je pod mentorstvom Cavallija začela njegova igralska kariera. Po izpustitvi iz ječe je svoj filmski debi doživel v Gomorri Mattea Garroneja, nato pa sodeloval v filmih Abela Ferrare, Marca Risija, Stefana Incertija in v različnih televizijskih serijah. Za svoj nastop v filmu bratov Taviani se je Striano, zdaj kot igralec, za nekaj tednov vrnil na iste kraje, kjer je nekoč preživljal zaporno kazen.

iz prve roke
»Nikoli nisva imela v mislih nič drugega [kot Julija Cezarja, op. ur.]. Najina izbira je bila neizogibna: možje, s katerimi sva hotela delati, so imeli preteklost – daljno ali bližnjo –, ki smo jo morali upoštevati; preteklost, ki so jo zaznamovali hudodelstva, napake, prestopki, zločini in razdrti odnosi. Zato sva jih morala soočiti s prav tako močno zgodbo, ki je šla v nasprotno smer. In v tej italijanski filmski različici Shakespearovega Julija Cezarja prinašava na filmsko platno občudovanja in zaničevanja vredne odnose med človeškimi bitji, ki vključujejo prijateljstvo, izdajstvo, oblast, svobodo in nezaupanje. In tudi umor. /…/ Bedo njihovega življenja obsojencev sva skušala postaviti nasproti poetični silovitosti čustev, ki jih zbuja Shakespeare – prijateljstvu in izdaji, umoru in stiski spričo težkih odločitev, ceni oblasti in resnice. /…/ Vsakdo pozna zgodbo o Brutu in zanimalo naju je, kako bi bilo besedilo slišati v napolitanskem narečju, ki ga govorijo ti 'možje časti'. /…/ V igri gre za oblast, izdajo in umor voditelja. Razmišljala sva, da bi vanjo morda lahko vključila njihove izkušnje, njihove osebnosti in njihove realnosti. /…/ Ko igralec reče: 'Ubil bom Cezarja', je prisotna bolečina, ki je pri običajnem igralcu ne bi zaznali /…/. Nisva bila midva tista, ki bi se odločila uporabiti narečja, temveč igralci, ki so scenarij vzeli v svoje roke in ga prikrojili svojim individualnim značajem. /…/ Z vsem dolžnim spoštovanjem do Shakespeara (ki nama je bil vedno oče, brat in nato – ko sva postajala starejša – sin) sva vzela njegovega Julija Cezarja, ga razstavila in spet sestavila. Vsekakor sva obdržala tako duh izvirne tragedije kot naracijo, hkrati pa sva ga poenostavila in ga oddaljila od tradicionalnega tempa odrskih postavitev. Poskušala sva zgraditi avdiovizualni organizem, ki ga imenujemo film in je degenerirani sin vseh umetnosti, ki so obstajale pred njim. Degenerirani sin, ki bi ga Shakespeare nedvomno ljubil! /…/ Upava, da si bodo gledalci /…/ rekli, da celo zapornik, obsojen grozovitega dejanja /…/ je in ostaja človeško bitje.«
- Paolo in Vittorio Taviani, avtorja

portret avtorja
Brata Vittorio in Paolo Taviani (San Miniato, 1929/1931) sta svoje prve igrane in dokumentarne filme posnela v šestdesetih letih. Mednarodno sta se uveljavila s filmom Oče gospodar (Padre padrone), s katerim sta si leta 1977 v Cannesu prislužila zlato palmo. Svoj sloves sta še potrdila s filmom Noč svetega Lorenca (La notte di San Lorenzo, 1982), ki je bil na istem festivalu nagrajen z veliko nagrado žirije. Leta 1986 sta brata v Benetkah prejela zlatega leva za življenjsko delo. Njun film Fiorile smo si lahko ogledali na LIFFu, nekatera druga dela pa na retrospektivi v Slovenski kinoteki leta 2006.

kritike
»Brata Taviani, zdaj v svojih osemdesetih, s to izjemno, svežo in ganljivo doku-dramo dokazujeta, da nista izgubila prav nič od tiste mešanice opazovalne temeljitosti in sočutja do najšibkejšega, ki je zaznamovala njune zgodnje filme, kot je Padre Padrone /…/. Tisto, kar daje filmu resnično težo in pomen, pa je način, na katerega režiserja uporabita Shakespearov tekst, zaporniško prizorišče in potek vaj, da bi zabrisala meje med dramo in resničnostjo, ter zasukala bardovo politično tragedijo v film, ki ponudi pomembne poante o bratstvu, hrepenenju, obžalovanju in bolečini jetništva. /…/ Cezar mora umreti je silovita zaporniška drama o drami v zaporu /…/.«
- Lee Marshall, Screen International

»Shakespearova zgodba o predanosti, izdajstvu in boju za oblast ne govori le o dinamiki zaporniške populacije, temveč o sodobni – natančneje, sodobni italijanski – politiki. Kot domiselna svarilna pripoved o izgubljenem idealizmu, revolucionarni skupinski akciji, brezkončnem cikličnem utopizmu ter o pomenu in z njim povezano ceno predanosti umetnosti je film povsem značilen za brata Taviani. /…/ humano, inteligentno in ganljivo.«
- Geoff Andrew, Time Out London

»/…/ stimulativen spoj teatra in krute resničnosti.«
- David Rooney, Hollywood Reporter

»S svojo ekspresivno mešanico črno-bele in barvne fotografije, ki osvetli metaforični pobeg igralcev-jetnikov v gledališče, je film neverjetno dobro realizirana in navdušujoča domislica /.../.
- Eric Kohn, IndieWIRE

»Resnična intrigantnost filma je v paradoksni ideji, da nekdanji zarotniki proti državi, člani kriminalnih družb, ki so same nekakšne države v državi, uprizarjajo intrigo, storjeno v imenu republike. Drugi paradoks, ki nosi film, je, da to počno na odru sredi atrija zapora. /.../ Javna stvar izgine, zamre ideja politične občosti, udeležbe vseh državljanov. Toda kaj jo nadomesti? V kaj se transformira? Brata Taviani ponudita odgovor na to vprašanje.«
- Igor Pribac, Ekran

»/../ že sama uprizoritev Shakespearjeve drame, v kateri se prepletajo teme prijateljstva in izdaje, nasilja in obsedenosti z željo po oblasti, v sugestivnem okolju rimskega zapora, nudi navdahnjeno izhodišče za razmislek o aktualnih družbeno političnih razmerah v sodobni italijanski družbi, pa tudi širše. A ne le to, brata Taviani gledalcu nedvoumno sugerirata, da je prav umetnosti tista, ki posamezniku lahko omogoči, da se zave lastne ujetosti v zapore vsakdanjega življenja, ter mu hkrati pomaga, da se je reši. In prav s to reafirmacijo umetnosti, ki se zdi danes, ko jo kapital in politika poskušata degradirati, ter prikazati kot potratno in odvečno, s še kako aktualno in drzno potezo, sta brata Taviani naredila največ.«
- Denis Valič, RA Slovenija


YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.