Ken Loach
Velika Britanija / Francija / Belgija, 2016
DCP
100 min
angleščina
imdb, uradna stran



režija Ken Loach
scenarij Paul Laverty
fotografija Robbie Ryan
montaža Jonathan Morris
glasba George Fenton
produkcija Rebecca O’Brien
igrajo Dave Johns, Hayley Squires, Dylan McKiernan, Briana Shann, Kate Rutter, Sharon Percy, Kema Sikazwe
distribucija v Sloveniji FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade
Zlata palma, nagrada ekumenske žirije (posebna omemba) – Cannes. Nagrada britanskega neodvisnega filma (BIFA) za najboljšega igralca in najbolj obetavno novinko (H. Squires). Nagrada občinstva – Locarno, San Sebastián, Stockholm. Najbolj priljubljen mednarodni celovečerec – Vancouver. Posebna nagrada žirije za najboljšo igralko – Denver. Nagrada časopisa Evening Standard za najboljši film in stransko igralko (H. Squires). Evropska univerzitetna filmska nagrada. Štiri nominacije za nagrado Evropske filmske akademije. Sarajevo. Toronto. New York. Busan. Viennale. AFI Fest. LIFFe.
Ken Loach, neutrudni kronist delavskega razreda, se vrača z značilno strastnim in brezkompromisnim filmom o moči sočutja in solidarnosti v boju proti birokratski brezbrižnosti sistema. Veteranski režiser, ki je danes aktualen kot še nikoli, je z zadnjega festivala v Cannesu odnesel svojo drugo zlato palmo.
V duhu filma z Ljubljana Graffiti Tour pripravljamo projekt PlastikFantastik in vas vabimo k sodelovanju!
Spored
Tedenski spored

Na sporedu od 1. februarja 2017.

Jaz, Daniel Blake
I, Daniel Blake

zgodba
Newcastle, Velika Britanija. Devetinpetdesetletni Daniel Blake, ki je vse življenje delal kot tesar, zaradi zdravstvenih težav zdaj prvič potrebuje pomoč države. Spoprijatelji se s Katie, mlado materjo samohranilko z dvema otrokoma, ki ji v mestu ravno dodelijo socialno stanovanje. Daniel in Katie se znajdeta v birokratskem labirintu socialnih institucij, za katere se zdi, da v vseh prosilcih za pomoč vidijo le prevarante in lenuhe.

Ken Loach, neutrudni kronist delavskega razreda, se vrača z značilno strastnim in brezkompromisnim filmom o moči sočutja in solidarnosti v boju proti birokratski brezbrižnosti sistema. Veteranski režiser, ki je danes aktualen kot še nikoli, je z zadnjega festivala v Cannesu odnesel svojo drugo zlato palmo.

iz prve roke
»Izhodišče je bila zgodba o ljudeh, ki skušajo preživeti. A liki in situacije morajo biti utemeljeni v resničnem življenju. Če pogledamo dovolj pozorno, lahko vidimo, kako premišljeno kruta je država pri zagotavljanju socialne podpore ljudem, ki jo tako obupno potrebujejo, in kako uporablja birokracijo – njeno namerno neučinkovitost – kot politično orožje: 'To se ti bo zgodilo, če ne boš delal; če ne boš našel dela, boš trpel.' Jeza, ki smo jo ob tem čutili, je bila motiv za film. /…/ Koncept je znan večini izmed nas: gre za frustracijo in črno komedijo, ki prideta na dan ob spopadanju z birokracijo. Ta je tako izrazito nesmiselna, tako očitno zasnovana z namenom, da nas spravi ob živce. Če o tem spregovoriš iskreno in če znaš odnos ljudi na drugi strani mize ali telefona brati med vrsticami, bi se morala pokazati vsa komičnost, krutost in – navsezadnje – tragedija situacije. 'Revni so sami krivi za svojo revščino' – ta misel ščiti moč vladajočega razreda.«
- Ken Loach, režiser

»Dana in Katie so navdihnile stotine moških, žensk in otrok, ki so z nami delili svoje intimne zgodbe. /…/ Hrana. Toplota. Streha nad glavo. Osnovne reči, odkar obstaja svet. Vedeli smo, da mora biti ta film surov. Elementaren.«
- Paul Laverty, scenarist

portret avtorja
Ken Loach (1936, Nuneaton) se je na Oxfordski univerzi, kjer je študiral pravo, prvič srečal z gledališkim delom. Filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja ter nagnjenosti k socialnemu realizmu in naturalističnemu slogu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledili sta prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je Loach še nadaljnji dve desetletji vračal k televizijskemu delu. Odločilen preboj mu je prinesel film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejelo še avtorjevo delo Dežela in svoboda (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes the Barley) je bil leta 2006 nagrajen s cansko zlato palmo. V Kinodvoru smo si lahko ogledali komično dramo Išče se Eric (Looking for Eric, 2009), zarotniški triler Irska pot (Route Irish, 2010), komedijo Angelski delež (The Angels' Share, 2012), dokumentarec Duh leta '45 (The Spirit of '45, 2013) in Jimmyjev dom (Jimmy's Hall, 2014). S filmom Jaz, Daniel Blake se je režiser že trinajstič uvrstil v tekmovalni spored festivala v Cannesu in si prislužil drugo zlato palmo.

Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je režiser prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih filmov, neuklonljivi človeški duh.

kritike
»Ken Loach je vedno znal izkoristiti svoj dar za komedijo – celo v najbolj polemičnih delih. /…/ Režiserjev najnovejši film, ki je hkrati eden njegovih najboljših, od začetka do konca prežema humor. Politiko varčevanja prikazuje kot absurdno in hkrati podlo 'monumentalno farso' (kot se izrazi naslovni lik), kar bi bilo morda smešno, če ne bi bilo tako resnično. /…/ Film se upira tako komentarju kot klišejem in namesto tega z občasnimi zatemnitvami ponuja priložnost za razmislek. Jaz, Daniel Blake – tako kot njegov junak – zahteva, da ga vidimo.«
- Pamela Hutchinson, Sight & Sound

»Zaradi globokega sočutja do obupanih in zatiranih se zdi Loach kot ustvarjen za film o trenutnem ekonomskem stanju. Jaz, Daniel Blake /…/ pripoveduje zgodbo z neustrašno neorealistično preprostostjo, ki seže naravnost do neposrednosti in pristnosti Vittoria De Sice. /…/ Tiha lepota pričujočega dela – ene redkih političnih dram, ki se dotakne srca – je v tem, da popolnoma verjamemo v ljudi, ki stojijo pred nami /…/. In ko je filma konec, imamo občutek, da jih ne bomo pozabili.«
- Owen Gleiberman, Variety

»Ta močna parabola o pomanjkljivostih sistema socialne pomoči se izogne ironiji in cinizmu, svoje nesrečne like pa obravnava s humorjem in človečnostjo. /…/ Film in osrednja lika sta mi priklicala v spomin vrstico iz Dickensove Puste hiše: 'Živ krst ne ve, kaj je siromak siromaku: to vedo le reveži sami in bog.' Loach želi to védenje razširiti ter nam pokazati, da za revščino ni odgovoren bog, pač pa mi sami. Lahko jo razumemo in nekaj ukrenemo.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Pol stoletja po Cathy Come Home in desetletje po Vetru, ki trese ječmen je Ken Loach ustvaril morda najboljši film po omenjenem dobitniku zlate palme. Čeprav nedvomno drži, da Lavertyjev scenarij in Loacheva značilno neposredna režija ne prinašata veliko presenečenj, pa je ravno tako nemogoče zanikati skrajno aktualnost in čustveno moč pričujočega filma.«
- Geoff Andrew, Sight & Sound

»Loach ustvari pretresljivo tragikomično dramo /…/, ki spaja brezčasno človečnost iz najboljših del bratov Dardenne z žgočo aktualnostjo Loacheve lastne mojstrovine iz leta 1966, Cathy Come Home
- Mark Kermode, The Observer

»Presunljiva obtožba ponižujočih učinkov neoliberalne ekonomije na človeška življenja.«
- Daniel Fairfax, Senses of Cinema

»To je Loach – humorist, režiser, aktivist –, ki strelja z vsemi topovi.«
- Bilge Ebiri, The Village Voice

»V trenutku, ko na politični levici vse bolj zmanjkuje alternativ /…/, bolj kot kadarkoli potrebujemo Loachevo neomajno bojevitost, da bi opozorila na napake naše družbe in popeljala državljane proti drugačnemu svetu.«
- Grégory Valens, Positif

»Prikaz Danielovega križevega pota po labirintu raznoraznih socialnih služb daje toliko pošastnejši vtis, ker je igralec in komik Dave Johns svoj lik upodobil z neverjetno mero blagosti in pretanjenosti (ob Danielovih preizkušnjah nam je hudo preprosto zato, ker ga imamo radi). Pa tudi, ker nam je Loach postregel morda z najbolj izostreno različico svojega pristopa, odkar režira - s filmom, ki scenografijo, kostumografijo ter montažo slike in zvoka potiska tako daleč na obrobje, kolikor je le mogoče, da se mu sploh še lahko reče film. Jaz, Daniel Blake je filmska stvaritev, ki svoj predmet osvetljuje tako jasno, ki izpred njega tako dosledno pomete vse koprene, da sta na koncu, pač v skladu z gledalčevim značajem, mogoča dva izida - ali boste v solzah ali pa vas bo imelo, da bi nekoga ustrelili.«
- Dušan Rebolj, Nedeljske novice

»Ves sistem socialne države je zdizajniran tako, kot da ga je zdizajniral kak dizajner računalniških igric (kdor zbere največ kazenskih točk, umre). Ali bolje rečeno: ves sistem je videti kot kozmični vic, ki ga Dickens pripoveduje Kafki. Če bi imel Daniel Blake, ki ga igra sloviti komik Dave Johns, več smisla za humor, bi najprej pomislil, da gre za skrito kamero, a tega itak ne bi mogel preveriti - z urada bi ga "odstranil" varnostnik. /…/ Socialna država se le še dela, da obstaja, obenem pa se dela, kot da Daniel Blake ne obstaja. Socialna država očitno ni več namenjena tistim, ki jo potrebujejo, temveč le še onim, ki je ne potrebujejo. Še huje: film Jaz, Daniel Blake, dobitnik lanske zlate palme v Cannesu, pokaže, kako socialna država zlorablja delavski razred in ustvarja revščino.« ZA+
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»V najboljših filmih Kena Loacha ni atraktivnih scen, spektakularnih zapletov in privlačnih, zmagovitih junakov, a tudi ne bleščečih vizualnih rešitev, ki bi dogajanje zaprle v sanjski svet popolne fikcije. /…/  Nič čudnega, kajti opraviti imamo s filmskim poetom družbenega dna, ki z grobo neposrednostjo brez kozmetičnih popravkov na moč dosledno in natančno razgalja travmatične točke propadajoče socialne države. Jaz, Daniel Blake (I, Daniel Blake) je eden takih biserov, film, kjer veteran britanskega socialnega realizma ne dopušča nikakršnih kompromisov /…/. /…/ Prav zato deluje zgodba glavnega junaka, brezupno izgubljenega v labirintu birokratskih šikan, tako prepričljivo in hkrati osupljivo, vsakdanje in bizarno, surovo realistično in domala kafkovsko fantastično.«
- Bojan Kavčič, Vklop

»Film je čistokrven poziv k protestu. V povsem smiselni odločitvi nima zgodbe v pravem pomenu besede; zgodba so kopičenje težav in poskusi njihovega reševanja. Je kafkovska grozljivka o birokraciji, ki probleme ustvarja in ne rešuje, umeščena v urnik vsakodnevnih opravil - med meglo in špagete, kapljanje s stropa, razpadajoča stanovanja, neobvladljivo digitalijo in robo s Kitajske. Najboljši del filma je občutek poskusa vzdrževanja neke hiše - hiše socialne države - medtem ko vse na vsakem koraku odpoveduje; ta občutek je naravnost otipljiv.«
- Peter Zupanc, TV Okno

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.