Mark Cousins
Velika Britanija, 2013
DCP
106 min
angleški
imdb



režija Mark Cousins
scenarij
Mark Cousins
svetovanje in raziskava
Neil McGlone
fotografija
Mark Cousins, Marc Benoliel
montaža
Timo Langer
produkcija
Adam Dawtrey, Mary Bell
http://astoryofchildrenandfilm.com/

festivali, nagrade
Svetovna premiera – Cannes 2013. Edinburg 2013. Karlovi Vari 2013. Toronto 2013. Dokufest, Prizren 2013. Telluride 2013. Hongkong 2013.
V svojem poetičnem eseju Mark Cousins (The Story of Film: An Odyssey) raziskuje, kaj nam film pove o otroštvu in kaj nam otroštvo pove o filmu. Zgodba o otrocih in filmu je poklon otroštvu in filmu.
Spored
Tedenski spored

Leto kina: samo 7. in 12. maja 2014!

Zgodba o otrocih in filmu
A Story of Children and Film

zgodba
»V majhnih stvareh lahko vidimo veliko.«

Zgodba o otrocih in filmu je strastno popotovanje skozi zgodovino svetovnega filma. Mark Cousins snema nečakinjo Lauro in nečaka Bena med igranjem v njegovem stanovanju. Njuni odzivi na prisotnost kamere (najprej sta sramežljiva, nato kljubovalna, potem se postavljata, pripovedujeta zgodbe in nazadnje navdušeno uničita svojo igračko) postanejo izhodišče za serijo razmišljanj o razmerju med otroki in filmom. Različne vidike otroštva – osamljenost, norčavost, destruktivnost, togotnost… – ponazarjajo izseki iz več kot petdesetih filmov z vsega sveta: od uspešnic, kakršni sta E.T. – Vesoljček in Kraljestvo vzhajajoče lune, preko nesmrtnih klasik kot Rdeči balon in Štiristo udarcev, pa vse do redko videnih ali davno pozabljenih mojstrovin.

V svojem poetičnem eseju Mark Cousins (The Story of Film: An Odyssey) raziskuje, kaj nam film pove o otroštvu in kaj nam otroštvo pove o filmu. Zgodba o otrocih in filmu je poklon otroštvu in filmu.

zanimivosti
V Zgodbi o otrocih in filmu so prikazani odlomki iz naslednjih filmov: Aljonka, Boris Barnet. Angel za mojo mizo (An Angel at My Table), Jane Campion. Babica (Yaaba), Idrissa Ouédraogo. Beli balon (Badkonake sefid), Jafar Panahi. Chakmeh, Mohammad-Ali Talebi. Beed-o baad, Mohammad-Ali Talebi. Dare mo shiranai, Hirokazu Koreeda. Deček (The Kid), Charles Chaplin. Duh panja (El espíritu de la colmena), Victor Erice. Dve rešitvi za en problem (Do rah-e hal baray-e yek masaleh), Abbas Kiarostami. Emil in detektivi (Emil und die Detektive), Gerhard Lamprecht. E.T. – Vesoljček (E.T. The Extra Terrestrial), Steven Spielberg. Fanny in Aleksander (Fanny och Alexander), Ingmar Bergman. Finlandia, Erkki Karu. Frankenstein (Frankenstein), James Whale. Gasman, Lynne Ramsay. Huang tu di, Chen Kaige. Hugo och Josefin, Kjell Grede. Kauwboy (Kauwboy), Boudewijn Koole. Kaze no naka no kodomo, Hiroshi Shimizu. Kes (Kes), Ken Loach. Kraljestvo vzhajajoče lune (Moonrise Kingdom), Wes Anderson. Maeumui gohyang, Yoon Yong-Kyu. Mala prodajalka sonca (La petite vendeuse de Soleil), Djibril Diop Mambéty. Melodija dlja sharmanki, Kira Muratova. A Mouse in the House, William Hanna in Joseph Barbera. My Childhood, Bill Douglas. Naj živi republika (At’ žije Republika), Karel Kachyňa. Nespatřené, Miroslav Janek. Nezadostno iz vedenja (Zéro de conduite), Jean Vigo. Noč lovca (The Night of the Hunter), Charles Laughton. Obred (Ghattashraddha), Girish Kasaravalli. Ohikkoshi, Shinji Sômai. Palle alene i verden, Astrid Henning-Jensen. Par desmit minutem vecaks, Herz Frank. Pozabljeni (Los Olvidados), Luis Buñuel. Prepovedane igre (Jeux interdits), René Clément. Prvi film (The First Movie), Mark Cousins. Qyteti më i ri në botë, Xhanfize Keko. Rdeči balon (Le ballon rouge), Albert Lamorisse. S.E.R. - Svoboda eto rai, Sergei Bodrov. Srečala se bova v St. Louisu (Meet Me in St. Louis), Vincent Minnelli. Štiristo udarcev (Les quatre cents coups), François Truffaut. Tôkyô no yado, Yasujirō Ozu. Tomka dhe shokët e tij, Xhanfise Keko. Valjar in violina (Katok i skrypka), Andrej Tarkovski. Veliki posel (Big Business), James W. Horne & Leo McCarey. Veliko pričakovanje (Great Expectations), David Lean. Wrony, Dorota Kędzierzawska. The Yellow Balloon, J. Lee Thompson. Zlati kodrčki (Curly Top), Irving Cummings. Zrcalo (Zerkalo), Andrej Tarkovski. Želim si… (Kiseki), Hirokazu Koreeda.

iz prve roke
»/…/ ko sem začel razmišljati o temi, sem ugotovil, da me filmi o otrocih ne zanimajo zato, ker pripovedujejo o njih. Filmi o otrocih govorijo o svobodi. Če dobro pomislimo, so otroci verjetno najmanj svobodni ljudje na svetu. Nekdo jim pove, kdaj naj večerjajo, kdaj naj zamenjajo hlače in kdaj naj gredo v posteljo – v bistvu so mali sužnji. Vsi filmi o otrocih se na tak ali drugačen način poigravajo z idejo pobega iz tega suženjstva. Tema Zgodbe o otrocih in filmu je v nekem smislu torej svoboda, zato sem zanjo potreboval svobodno in ohlapno obliko. /…/ Vedno so me zanimali otroci v filmu. Pogosto so težje obvladljivi in manj obvladani kot odrasli igralci. Številni otroci v filmih so seveda projekcije problemov odraslih, a v nekaterih najboljših filmih o otrocih, tam, kjer otroci niso v podrejenem položaju, lahko uzremo bežne trenutke skoraj naravnega vedenja ter igrive in sveže improvizacije pred kamero. Rad imam takšne trenutke, ko režiser otroka pusti, da je, kakršen je, da se postavlja, se zabava, se razburi … Takšna čustva se pri otrocih menjavajo zelo hitro, skoraj tako, kot lahko montažer v hipu preskoči iz ene situacije v drugo. V takšnih trenutkih filmi delujejo živo, nepredvidljivo, muhasto. Upam, da sem nekaj tega uspel ujeti v Zgodbo o otrocih in filmu. /…/ Zgodba o otrocih in filmu ni kronološka zgodovina in nikakor ne poskuša pokriti vseh vidikov teme. V resnici sploh ne gre za dokumentarec o zgodovini filma, ampak bolj za portret otroštva, kot ga prikazujejo filmi. Filmski odlomki so kot barvna paleta, s pomočjo katere ustvarjam sliko. /…/ Že ko sem začel razmišljati o projektu, sem vedel, da v nasprotju z drugimi mojimi deli ne bo šlo za popotovanje, za film ceste, ampak za niz tem. Zato sem na velik kos papirja napisal teme, povezane z otroštvom: sramežljiv, skrivnosten, nastopaštvo, destruktiven, gledati, oditi, pustolovec, sanjati, čemeren, preplašen, izguba, omejeno obzorje, drzen, družbeni sloj, odrasel, pes s kostjo, sam ... Vsakič ko sem potem gledal film, ki je imel dober prizor o eni izmed teh tem, sem naslov zapisal poleg besede. Ta pristop se mi zdi veliko bolj uporaben kot recimo delo z linearnim dokumentom na računalniku. Omogoči mi, da preskakujem med temami, opazim povezave in tako naprej. Bolj ustvarjalen je, bolj podoben risanju. /…/ Ljudje me bodo spraševali, komu je film namenjen. Moj odgovor je: komurkoli, ki je star okoli deset let ali več in ima rad film. Upam, da bodo mladi in stari v njem prepoznali sebe ali otroke, ki jih poznajo. V filmu rečem, da lahko v majhnih rečeh /…/ vidimo veliko. Upam, da bodo gledalci v tem majhnem filmu lahko videli veliko o otroštvu in filmih.«

portret avtorja
Mark Cousins je severnoirski filmar, pisec in kurator, ki živi na Škotskem. Sredi devetdesetih let je kot direktor Mednarodnega filmskega festivala v Edinburgu filme pripeljal v oblegano Sarajevo. V istem času je soustanovil dobrodelno organizacijo Scottish Kids are Making Movie, katere cilj je razvijati filmsko ustvarjalnost otrok iz različnih družbenih okolij. Kot voditelj je sodeloval pri BBC-jevih serijah Moviedrome in Scene by Scene. Slednjo, ki je bila na sporedu pet let, je tudi režiral. Skupaj s Kevinom Macdonaldom je uredil knjigo Imagining Reality: The Faber Book of Documentary. Leta 2004 je izdal knjigo The Story of Film, ki jo je kasneje priredil v 930-minutni dokumentarec The Story of Film: An Odyssey (2011). Njegov kinematografski prvenec, magično-realistični dokumentarec Prvi film (The First Movie, 2009), posnet z otroki v Kurdistanu, je osvojil Prix Italia. Leta 2010 je skupaj z igralko Tildo Swinton ustanovil fundacijo 8 ½ (http://www.eightandahalf.org/), ki skuša z uvedbo 'filmskega rojstnega dneva' pri osmih letih in pol otrokom približati svetovni film. Od leta 2012 objavlja kolumne v reviji Sight & Sound. Svoj tretji kinematografski film, intimni poetični dokumentarec What is this Film Called Love? (2012), je posnel med tridnevnim bivanjem v Mehiki. Cousinsov najnovejši filmski esej Here be Dragons (2013) govori o Albaniji, komunizmu in spominu.

kritike
»Osebni filmski esej Marka Cousinsa je docela prepoznaven, včasih ekscentričen, a vselej briljanten: mozaik z občutkom in eleganco izbranih filmskih izsekov, podob in trenutkov – tako iz znanih virov kot iz pozabljenih filmskih zakladnic vsega sveta. Cousins nam brez vzvišenosti ali cinizma ponudi svoj lasten humanistični idealizem, osvežujoč kot kozarec hladne vode. /…/ Film je poslastica.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Cousinsov dostopni in gledljivi dokumentarec /…/ potrjuje tisto, kar smo že dolgo slutili: da številni vidiki otroštva privabijo tisto najboljše iz največjih svetovnih režiserjev.«
- Mark Adams, Screen Daily

»Otroci so za filmske ustvarjalce že več kot stoletje neustavljivo privlačna tema. Cousins upravičeno sugerira, da gre za stranski proizvod edinstvene sposobnosti medija ujeti neponovljive trenutke v času. /…/ Film nikakor ni suhoparno predavanje iz medijskih študij: Cousinsovo navdušenje je nalezljivo, njegov jezik pa včasih pogovoren, a vselej razumljiv. /…/. Dlakocepiti o izpuščanju držav in tem je preprosto, a Cousins se ne pretvarja, da gre za karkoli drugega kot globoko oseben sprehod skozi neskončno plodno temo. /…/ v zaključni špici se pokloni vsem nastopajočim otrokom; film namreč bolj kot o odraslih, ki so jih naredili nesmrtne, govori o njih.«
- Michael Brooke, Sight & Sound

»Čeprav Cousins pusti, da nas ob nekaterih odlomkih prevzame ganjenost, pa njegov vedno samosvoj in inteligenten pristop ne deluje kot poveličevanje ali nostalgija, ki sta cilj številnih dokumentarcev o filmu. Namesto tega prinaša majhna razkritja in impresije, ki so kot najboljša arhivska dela vir navdiha za nadaljnje raziskovanje in odkrivanje.«
- Todd McCarthy, The Hollywood Reporter

»Cousins je pravi ognjemet idej. Ne predava, ampak z nami deli svoje misli. Sproščenost naracije nam omogoči, da uživamo v raznolikosti in moči pravih zvezd dokumentarca: filmov samih.«
- Dave Calhoun, Time Out London

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.