Abdellatif Kechiche
Francija, 2010
35 mm
164 min
imdb



režija Abdellatif Kechiche
scenarij
Abdellatif Kechiche
fotografija Lubomir Bakchev, Sofian El Fani
montaža Camille Toubkis, Ghalya Lacroix, Laurent Rouan, Albertine Lastera
produkcija Marin Karmitz, Nathanaël Karmitz, Charles Gillibert
igrajo Yahima Torrès, Andre Jacobs, Olivier Gourmet, Elina Löwensohn, François Marthouret, Michel Gionti, Jean-Christophe Bouvet
distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade
Svetovna premiera – Benetke 2010. Nagrada Lumière 2011 za najobetavnejšo igralko (Yahima Torrès). Nominacija za cezarja 2011 za najobetavnejšo igralko (Torrès). Viennale 2010. New York 2010. Karlovi Vari 2011. Göteborg 2011.
V kontroverznem filmu francosko-tunizijskega režiserja Abdellatifa Kechicha (Kuskus), posnetem po resničnem življenju 'Hotentotske Venere', se za rasizmom kolonialističnega obdobja, spolnim poniževanjem, hipokrizijo malomeščanske družbe in intelektualno nepoštenostjo znanstvenikov razkriva pretresljiva zgodba o golem nasilju pogleda.
Spored
Tedenski spored
Črna Venera
Vénus Noire

zgodba
Kraljeva akademija za medicino, v Parizu leta 1817. Anatom Georges Cuvier stoji ob odlitku telesa Saartjie Baartman: »Nikoli še nisem videl človeške glave, ki bi bila tako podobna opičji.« Sedem let poprej je Saartjie s svojim gospodarjem Caezarjem zapustila rodno Južno Afriko, da bi nastopila pred londonskim občinstvom. Kmalu je postala glavna atrakcija potujočih sejemskih predstav in eksotična kurioziteta elitnih pariških salonov, znana pod imenom 'Hotentotska Venera'.

V kontroverznem filmu francosko-tunizijskega režiserja Abdellatifa Kechicha (Kuskus), posnetem po resničnem življenju 'Hotentotske Venere', se za rasizmom kolonialističnega obdobja, spolnim poniževanjem, hipokrizijo malomeščanske družbe in intelektualno nepoštenostjo znanstvenikov razkriva pretresljiva zgodba o golem nasilju pogleda.

zanimivosti
Po smrti Saartjie Baartman so odlitke njenega telesa, njeno okostje ter steklenici z možgani in genitalijami razstavili v Muzeju človeka (Musée de l’Homme) v Parizu. Tam so ostali na ogled do leta 1976, ko so jih umaknili v muzejske depoje. Nelson Mandela je ob svojem prihodu na oblast Francijo pozval, naj izroči njene posmrtne ostanke Južni Afriki. Francoske oblasti in znanstveniki so prošnjo v imenu znanosti zavrnili. Leta 2002 so 'Hotentotsko Venero' končno pokopali v njenem rojstnem kraju, v provinci Cape v Južni Afriki.

iz prve roke
»Psihologija omejuje naše razumevanje človeškega bitja. Zunanjost včasih razodene mnogo več odtenkov človeške narave kot vsi poskusi psiholoških razlag. /…/ Saartjie Baartman je bila je zelo skrivnostna figura. Prav to je tisto, kar me pritegnilo k njeni zgodbi. /…/ Prebral sem vse, kar je bilo o njej napisanega, in pogosto sem imel občutek, da so se pisci vse preveč nagibali k analizi. Ali so jo slikali zgolj kot sužnjo /…/ ali pa so jo preveč romantizirali in ji s tem odvzeli vso skrivnostnost. /…/ Podoba lahko pove veliko več kot besede. To sem začutil ob gledanju portretov, ki so jih naredili muzejski risarji, še bolj pa takrat, ko sem odkril originalni odlitek njenega telesa /…/. Na njenem obrazu je bilo jasno videti trpljenje/…/, a onkraj tega je razodeval skoraj mistično distanco. /…/ Moje zanimanje za Saartjie Baartman je vedno presegalo zgolj zgodovinski aspekt. Kompleksnost odnosov, zgrajenih na dominaciji, in problemi, s katerimi se soočajo ljudje iz sveta zabave, so teme, ki so me od nekdaj privlačile. /…/ Saartjie je bila umetnica. Njena največja tragedija je bila bržkone v tem, da se kot umetnica nikoli ni mogla zares izraziti, ker to pač ni bilo nekaj, kar so od nje pričakovali. /…/ Bila je ujetnica pogleda drugega. In konec koncev je morda prav to glavna tema filma: tiranija pogleda.«
- Abdellatif Kechiche, režiser in scenarist

portret avtorja
Abdellatif Kechiche se je rodil leta 1960 v Tuniziji. Kariero je začel kot gledališki in filmski igralec. Znan je po svojih nastopih v uprizoritvah dramskih del Gabriela Garcie Lorce in Edouarda Maneta ter kot režiser drame Fernanda Arrabala, ki so jo uprizorili na avignonskem gledališkem festivalu leta 1981. Svojo prvo filmsko vlogo je odigral v celovečernem prvencu Abdelkrima Bahloula Le Thé à la menthe (1984), med opaznejše pa sodi tudi njegov nastop v filmu Andréja Téchinéja Les Innocents. Leta 2000 je prvič stopil za kamero kot režiser in scenarist filma La Faute à Voltaire, pet let kasneje pa je posnel s štirimi cezarji nagrajeno komedijo L’Esquive. Uspeh je ponovil s Kuskusom (La graine et le mulet, 2007), ki je poleg cezarja za najboljši film, režijo, scenarij in igralko prejel tudi posebno priznanje žirije v Benetkah in prestižno nagrado Louis Delluc. Črni Veneri bo naslednje leto predvidoma sledil avtorjev peti celovečerec, Blue Is a Hot Color.

kritike
»Z dolgimi, briljantnimi posnetki iz roke postavi Kechiche občinstvo v vlogo voajerjev iz devetnajstega stoletja, nadene mučno človeški obraz eni izmed najbolj brezčutno izkoriščanih žrtev v vsej zgodovini ter ustvari film, ki ga je včasih neprijetno gledati, a ga nikakor ni mogoče pozabiti.«
- Film Society of Lincoln Center

»Kar je pri Črni Veneri tako čudovito in hkrati grozljivo, je to, da [Kechiche] ne skuša ničesar dokazovati, ampak zgolj prikazuje. In več tudi ni potrebno. Njegov film zaznamuje tolikšna občutljivost, da podobe pogosto govorijo same zase. /…/ Kechiche svoj film skrbno gradi na tankočutnem nastopu Yahime Torrès, skoraj tako, kot bi okoli nje sestavljal glasbeno kompozicijo. In prav to Črna Venera je: žalostinka v obliki filma.«
- Stephanie Zacharek, Movieline

»Ko je ohranil skrivnostnost protagonistke, ji je Kechiche prihranil ultimativno žaljivko psihološkega skalpela, s tem pa izkazal spoštovanje nedoumljivosti in kompleksnosti slehernega človeškega bitja.«
- Dominique Widemann, L'Humanité

»Kechiche orkestrira postopen spust v pekel, ob tem pa problematizira tako pogled gledalca kot pogled režiserja /…/.«
- Marie Sauvion, Le Parisien

»Kechiche prikazuje detajle tega žalostnega, postopnega izbrisa dostojanstva z zadržanostjo, a ne brez sočutja ali empatije. V Yahimi Torrès je našel igralko, katere izostren občutek za izražanje subtilnih čustev ženske pod silovitim pritiskom skorajda lahko primerjamo z nastopom Marie Falconetti v Dreyerjevem Trpljenju Device Orleanske, še eni pomenljivi kroniki o preganjani mučenici.«
- Kenji Fujishima, The House Next Door

»Kechiche ponovno obdeluje teme, ki zaznamujejo njegovo filmsko ustvarjalnost /…/: spektakel in pogled, jezik in komunikacija.«
- Adrien Gombeaud, Positif

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.