Terrence Malick
ZDA, 2011
35 mm
138 min
imdb


režija Terrence Malick
scenarij Terrence Malick
fotografija Emmanuel Lubezki
montaža Hank Corwin, Jay Rabinowitz, Daniel Rezende, Billy Weber, Mark Yoshikawa
glasba Alexandre Desplat
produkcija Sarah Green, Bill Pohlad, Brad Pitt, Dede Gardner, Grant Hill
igrajo Brad Pitt, Sean Penn, Jessica Chastain, Fiona Shaw, Irene Bedard, Jessica Fuselier, Hunter McCracken, Laramie Eppler, Tye Sheridan
distribucija v Sloveniji Blitz Film & Video Distribution
http://www.foxsearchlight.com/thetreeoflife/  

festivali, nagrade
Svetovna premiera v tekmovalnem programu festivala v Cannesu 2011 (zlata palma za najboljši film). Sydney 2011.
Najbolj intimno in hkrati najbolj epsko delo Terrencea Malicka (Surova balada, Božanski dnevi, Tanka rdeča črta, Novi svet) je eliptična vizualna simfonija, ki v iskanju resničnega, večnega in neskončnega prehodi razdaljo od otroštva do odraslosti in od zametkov zemeljskega življenja do skrajnih robov vesolja. Zlata palma letošnjega Cannesa.
Od 25. avgusta je v Kinodvorovi Galeriji na ogled tudi razstava fotografij vesolja pod naslovom »Onstran« pisatelja, fotografa in filmskega ustvarjalca Michaela Bensona. Benson, avtor knjig »Beyond« in »Far Out«, je za film Drevo življenja zasnoval podobe vesolja. Fotografije, ki so na ogled do 21. septembra, nam je prijazno priskrbelo podjetje PharmaSwiss.
V Slovenski kinoteki bo od 6. septembra potekala retrospektiva Malickovih zgodnjih del - na sporedu bodo filmi Surova balada, Božanski dnevi in Tanka rdeča črta.Vabljeni k ogledu!
Spored

Predpremiera: 18. avgusta na Ljubljanskem gradu. Na rednem sporedu od 25. avgusta 2011

Drevo življenja
The Tree of Life
Tedenski spored

zgodba
Impresionistična družinska saga, umeščena na ameriški srednji zahod 50-ih let. Od otroške nedolžnosti do razočaranja zrelih let spremljamo najstarejšega izmed treh sinov, Jacka, in njegov težaven odnos z očetom. Hvalnica življenja, ki skozi kalejdoskop intimnega in kozmičnega, od čustvovanja družine v teksaškem mestecu do neskončnih horizontov prostora in časa, od izgubljene nedolžnosti otroštva do čudenja moža pred obličjem transcendence, odkriva odgovore na najgloblje in najbolj osebne skrivnosti človeštva. V Malickovem značilnem vizualnem univerzumu surova narava in duhovna milina skupaj krojita ne le naša posamična življenja, pač pa življenje samo.

Najbolj intimno in hkrati najbolj epsko delo Terrencea Malicka (Surova balada, Božanski dnevi, Tanka rdeča črta, Novi svet) je eliptična vizualna simfonija, ki v iskanju resničnega, večnega in neskončnega prehodi razdaljo od otroštva do odraslosti in od zametkov zemeljskega življenja do skrajnih robov vesolja. Zlata palma letošnjega Cannesa.

iz prve roke
»Terry je bržkone moj najljubši ameriški režiser. Obožujem njegovo delo; je nekdo, ki želi svojo zgodbo povedati skozi pristno filmski pristop, v katerem film ne temelji na teatralnih prvinah, pač pa je v čistem smislu kinematografski. Čudovito pri snemanju s Terryjem je to, da se nam vsem neverjetno izostrijo čuti, na snemanju smo izjemno pozorni. Zavedamo se, da je vsak trenutek lahko odločilen in da ga lahko v hipu tudi izgubimo. Če hočete snemati na tak način, potrebujete izjemno snemalno ekipo. Ko se začne nekaj dogajati, namerite kamero in zgrabite tisto, kar vidite. /.../ Ne gre za tradicionalen način snemanja, kjer bi Terry začrtal kader, potem pa bi posneli točno določen dialog z namenom, da podamo neko informacijo ali razvijemo zgodbo. Ravno nasprotno. Terry določi prizor, potem pa ga uniči in poskusi ustvariti čim več kaosa. Ustvarjamo kaos in znotraj tega kaosa se začnejo dogajati stvari, ki so naravne, resnične. To so trenutki, ki jih želimo ujeti. Naj gre za spontan trenutek sreče ali prvi korak otroka. Vse to so stvari, ki jih ne morete načrtovati, pač pa nanje naletite.«
- Emmanuel Lubezki, direktor fotografije

»Terry je razvil svojo lastno, unikatno filmsko govorico. Tega jezika ne govori nihče drug. Poseduje čudovito sposobnost, da gledalca ponese v zgodbo, tako da se vam zdi, kot bi bili tam, kot da poznate njegove like. S filmom Drevo življenja je to govorico zopet prestavil v novo območje, da bi lahko gledalce popeljal na edinstveno potovanje in jim omogočil, da se z lastno življenjsko izkušnjo zapišejo v tkivo njegove zgodbe – zgodbe o družini, ki je hkrati zgodba o nastanku vesolja.«
- Grant Hill, producent

»Gre za neznatno zgodbico o dečku, ki odrašča v 50-ih letih, o njegovi materi, ki je poosebljena milina, in strogem očetu. Deček se prebija skozi zgodbo svojega odraščanja in počasi določa, kdo bo, ko odraste. Nasproti tej zgodbi pa se odvija še drobna, neznatna mikrozgodba sveta, ki sega od rojstva do smrti vesolja.«
- Brad Pitt, igralec

portret avtorja

Terrence Malick (rojen leta 1943 v ameriški zvezni državi Illinois) odrašča v Teksasu in Oklahomi. Leta 1966 dokonča študij filozofije na Harvardu in se kot Rhodesov štipendist vpiše na univerzo v Oxfordu. Po sporu z mentorjem doktorske disertacije se vrne v Združene države, kjer sprva predava filozofijo na MIT in dela kot svobodni novinar za časopise Newsweek, Life in The New Yorker, nato pa se vpiše na Ameriški filmski inštitut, kjer leta 1969 magistrira s kratkometražcem Lanton Mills. V dobrih štirideset let dolgi karieri enigmatični Malick, ki nadvse ceni svojo zasebnost, podpiše zgolj pet celovečernih filmov, ki pa jih kritika skoraj brez izjeme označi za mojstrovine. Celovečernemu prvencu Surova balada (Badlands, 1973) sledijo Božanski dnevi (Days of Heaven, 1978), ki leta 1979 požanjejo oskarja za najboljšo fotografijo in nagrado za najboljšega režiserja v Cannesu. Malick začne že istega leta razvijati projekt o nastanku življenja na Zemlji z naslovom Q, v fazi predprodukcije pa se nenadoma preseli v Pariz in popolnoma umakne iz javnega življenja. Delo na projektu Q postane vrsto let pozneje osnova za film Drevo življenja. Leto 1998 pomeni režiserjevo vrnitev s filmom Tanka rdeča črta (The Thin Red Line, 1998), ki prejme sedem nominacij za oskarja in zlatega medveda na filmskem festivalu v Berlinu leta 1999. Po odkritju Malickovega članka o Che Guevari iz 60-ih let mu Steven Soderbegh ponudi vlogo režiserja in scenarista pri filmu o tem revolucionarju. Vendar zaradi težav s financiranjem Malick od projekta po letu in pol odstopi ter po lastnem scenariju, ki ga je začel razvijati že v 70-ih, posname Novi svet (The New World, 2005). Malickova družinska drama Drevo življenja je premierno predstavljena na festivalu v Cannesu leta 2011, kjer prejme najvišjo lovoriko – zlato palmo za najboljši film.

kritike
»Posedoval je veličino, pomembnost in intenziteto, kakršne pritičejo nagradi.«
- Robert de Niro, predsednik mednarodne žirije na festivalu v Cannesu

»Podoba, ki se mi je najbolj živo vtisnila v spomin, je kratek posnetek igralke Jessice Chastain, kako v obleki, ki ji sega do polovice meč, lebdi v zraku. Kot bi plavala nad tlemi, kot angel z renesančne slike. A tisto, kar podžiga to epsko odo življenju, ni dramatičnost igre – pač pa podobe in glasba. /.../ Divjanje peščenih viharjev, delitev celic, delovanje mikrobov, prozorna, meduzam podobna bitja iz morskih globin, bruhanje vulkanov ... Izkušnja te čudovite vizualne simfonične pesnitve, pri kateri je sodelovalo pet montažerjev in legendarni guru vizualnih učinkov Douglas Trumbull, prikliče v spomin Kubrickovo Odisejo (in na neki način tudi Noéjev V praznino). /.../ Film je najbolj presunljiv v svojem spoznanju, da je tisto, kar postavi misterij obstoja in vero v boga pred najtežjo preizkušnjo, najhujša osebna tragedija, ki lahko doleti posameznika – smrt lastnega otroka. /.../ Drevo življenja je ultimativna reinterpretacija Malickovega najljubšega motiva, izgona iz Raja, izkristaliziranje resnično sublimne filmske poetike hrepenenja in obžalovanja, ki se človeka dotakne tako, kot se ga ne more delo nobenega drugega auteurja
- Nick James, Sight & Sound

»Nihče, ki ga potencial filmske umetnosti resnično in iskreno zanima, si ne bo dovolil izpustiti ogleda tega filma.«
- Peter Travers, Rolling Stone          

»Film Drevo življenja, prežet z iskrenostjo, ki razoroži, in formalno sofisticiranostjo, ki naravnost osupne, prevprašuje tista najtežja in najbolj trdovratna vprašanja. Takšna, ki jih otroci zastavljajo staršem, ti pa ob njih ne najdejo besed.«
- A.O. Scott, The New York Times

»S tako drzno vizijo se lahko pohvali samo še Kubrickova Odiseja v vesolju, ki pa ji manjka Malickova neverjetna sposobnost, da izzove silovito čustveno reakcijo.«
- Roger Ebert, Chicago Sun-Times

»Drzen v svojem konceptu, na trenutke blazen v svoji izvedbi, vsekakor pa povsem nepozaben Malickov film ponudi presunljiv in iskren odgovor na vprašanje, kam spadamo – drug k drugemu, na ta planet, povezani v ljubezni.«
- Joe Morgenstern, Wall Street Journal

»Na trenutke je težaven in zapleten, vendar hkrati prinaša nekaj najbolj psihološko pronicljivih in ekstatičnih filmskih trenutkov, kar si jih lahko zamislimo.«
- Mick LaSalle, San Francisco Chronicle   

»Film številnih metamorfoz je podoben poeziji. Že v naslednjem trenutku se približa simfoniji. Od vsega najpogosteje pa nas spominja na gorečno molitev.«
- Claudia Puig, USA Today

»Malick zna prodreti globlje v zavest svojega občinstva kot katerikoli drug režiser.«
- David Gritten, The Telegraph

»Drevo življenja se konča z upanjem in spoznanjem, da je družina naša prva šola o življenju in izkušnja o svetu. Da je lepo kdaj v življenju v svoji domišljiji srečati samega sebe, ko smo bili še otrok. Da majhne stvari štejejo. To je film o ljubezni in lepoti stvari.«
- Irena Štaudohar, Sobotna priloga

»A če je bilo božje delo res že opravljeno z genezo (ne biblično, ampak »znanstveno« in obenem visoko estetsko), pa se Drevo življenja vendarle sklene z neke vrste rajskim imaginarijem, v katerem se srečujejo živi in mrtvi in kjer je lahko obnovljena oziroma šele prav ustvarjena družinska harmonija. In če je v tem kakšna »idejna teža« filma, moram reči, da je neprimerno bolj skromna od stilistične. Ta pa je dejansko vrhunska, ne le zaradi kozmično-genealoških podob, marveč zaradi skoraj nenehnega in prav osupljivega gibanja kamere in prizorov, ki se pojavljajo kot iz reke spominov in delujejo s skoraj hipnotično močjo. Drevo življenja je elegija za življenjem, od katerega je ostal samo spomin na otroštvo.«
- Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Drevo življenja je Malickova Odiseja 2011, ali bolje rečeno, Malickov nadrealistično-lirični, panteistično-mistični, eksperimentalno-instalacijski, transcendentalni metaspomin: prvič, spomin na otroštvo - fragmentaren in eliptičen, kot je lahko fragmentaren in eliptičen le spomin; drugič, spomin na stvari, ki jih ni več mogoče izraziti z besedami in ki jih verjetno nikoli sploh ni bilo mogoče izraziti z besedami - dialogi so redki, v večni vojni s slikami, a po drugi strani, tudi dialogi med starši in otroci so vedno redki, ustavljeni, zadržani, disciplinirani, hendikepirani, stisnjeni med šepet in tišine; tretjič, spomin na utopični sladki poslej, v katerem se vsi spet srečamo - filmi so edina »Nebesa« (heh, Bog je cinefil - kot evolucija, Big Bang); in četrtič, spomin na nastanek sveta, kar zveni sicer pretenciozno, ekshibicionistično in perverzno, toda filmom - in božjemu očesu kamere - je v naturi, da so pretenciozni, ekshibicionistični in perverzni. Nič manj in nič bolj kot osebni spomin na nastanek sveta. Toda šele tedaj, ko Malick pogleda daleč nazaj, vse tja do Big Banga, lahko ugotovi, koliko naključij se je moralo zgoditi in koliko dogodkov se je moralo z atomsko preciznostjo ujeti, da bi se rodil Jack. ZELO ZA«
- Marcel Štefančič jr., Mladina

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.