Martin Scorsese
ZDA / Tajvan / Mehika, 2016
DCP
161 min
angleščina, japonščina, latinščina
imdb, uradna stran



režija Martin Scorsese
scenarij Jay Cocks, Martin Scorsese (po istoimenskem romanu Shusakuja Enda)
fotografija Rodrigo Prieto
montaža Thelma Schoonmaker
glasba Kathryn Kluge, Kim Allen Kluge
produkcija Vittorio Cecchi Gori, Barbara De Fina, Randall Emmett, Gaston Pavlovich, Martin Scorsese, Emma Tillinger Koskoff, Irwin Winkler, David Lee
igrajo Andrew Garfield, Adam Driver, Liam Neeson, Tadanobu Asano, Ciaran Hinds, Yosuke Kubozuka, Yoshi Oida, Shinya Tsukamoto, Issey Ogata, Nana Komatsu, Ryo Kase
distribucija v Sloveniji FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade
Eden od desetih filmov leta po izboru Ameriškega filmskega inštituta. Nagrada National Board of Review za najboljši prirejeni scenarij. Nominacija za oskarja za najboljšo fotografijo.
Eden najbolj osebnih filmov Martina Scorseseja, epska, napeta, a tudi kontemplativna zgodovinska drama, ki sprašuje, zakaj Bog molči, ko človek trpi, in kje tiči jedro tiste prave, globoko nesebične vere.
Spored
Tedenski spored

Na sporedu od 31. maja 2017.

Molk
Silence

zgodba
Sedemnajsto stoletje, čas japonskega preganjanja krščanske vere. Mlada idealistična jezuitska duhovnika se izkrcata na neizprosni obali japonskega podeželja. Prišla sta, da bi poiskala svojega nekdanjega mentorja, ki je tamkaj širil krščanstvo, zdaj pa naj bi se odpovedal svoji veri in postal budist. Mladeniča se znajdeta v skrivnostni deželi, ki je ne razumeta, z vodnikom, ki mu ni moč povsem zaupati. V naslednjih mesecih postaneta priči dogodkov, ki globoko zamajejo temelje njune vere.

Eden najbolj osebnih filmov Martina Scorseseja, epska, napeta, a tudi kontemplativna zgodovinska drama, ki sprašuje, zakaj Bog molči, ko človek trpi, in kje tiči jedro tiste prave, globoko nesebične vere.

iz prve roke
»Snov Endove knjige je del mojega življenja že od zelo mladih let. Odraščal sem v pobožni katoliški družini in bil tesno vpet v religijo. Moj temelj je še vedno rimskokatoliška duhovnost, v katero sem bil potopljen kot otrok, duhovnost, ki je globoko povezana z vero. /.../ Sem v življenjskem obdobju, ko neprestano razmišljam in se sprašujem o veri in dvomu, o šibkosti, o stanju človeštva – in prav to so teme, ki se jih Endova knjiga tako neposredno loteva. /.../ Krščanstvo temelji na verovanju, a ko si pobliže ogledamo njegovo zgodovino, vidimo, da se je bilo prisiljeno neprestano prilagajati, vedno z velikim naporom, da bi vera lahko uspevala. To je paradoks, ki lahko prinese veliko bolečine: na prvi pogled se zdi, da sta verovanje in dvom postavljena v antitezo. Pa vendar sam verjamem, da gresta z roko v roki. Eno hrani drugega. Dvom lahko vodi v veliko osamljenost, toda kadar sobiva z vero, tisto pravo, neomajno vero, lahko vodi v najbolj osrečujoč občutek skupnosti. In prav ta boleče paradoksalni prehod od gotovosti prek osamljenosti do skupnosti Endo tako dobro razume. /.../ Sebastian Rodrigues predstavlja tisto, čemur bi lahko rekli 'najboljše in najsvetlejše v katoliški veri'. /.../ znajde se sredi drugačne, sovražne kulture v sklepni fazi njenega dolgotrajnega boja proti krščanstvu. Rodrigues z vsem svojim srcem verjame, da bo postal junak zahodnjaške zgodbe, ki jo vsi dobro poznamo: krščanska alegorija, kristusovski lik z lastnim Getsemanijskim vrtom – zaplato gozda – in svojim lastnim Judo Iškarijotom, ubogo paro po imenu Kichijiro. /.../ Molk je zgodba o človeku, ki se dokoplje do bolečega spoznanja, da je božja ljubezen skrivnostnejša, kot je verjel, da Bog človeku in njegovim odločitvam prepušča veliko več, kot si mislimo, in da je Bog vedno ob nas, pa čeprav molči. /.../ Menim, da je Rodrigues dejansko našel resnico krščanstva. Tisto idejo o nesebičnosti in sočutju, ki smo jo iskali. Vem, da to zdaj najbrž ni moderno, a film govori o sočutju, o spoštovanju drugih ljudi, o spoštovanju drugih kultur in o tem, da drugim ne smemo vsiljevati svojih vrednot.«
- Martin Scorsese

zanimivosti
Film Molk je Scorsese razvijal kar petindvajset let in velja za enega njegovih najbolj osebnih projektov. Scenarij sloni na istoimenski knjižni predlogi Shusakuja Enda, pisatelja, ki je pisal z redke perspektive japonskega katolika. Endov roman temelji na zgodovinskih dejstvih. Glavnina dogajanja je tako v romanu kot v filmu postavljena v leti 1640 in 1641, v zgodnje obdobje Edo. Prvi misijonarji so na Japonsko prispeli skoraj stoletje prej, v času politične nestabilnosti, ko so različni klani bili spopad za prevlado. Delo misijonarjev je bilo neposredno povezano z odprtjem trgovskih poti z Zahodom. Dolga leta so bili misijonarji med Japonci relativno dobro sprejeti in do leta 1600 se je med 200.000 in 300.000 Japoncev spreobrnilo v katoliško vero. Ko se je uveljavil režim šogunata Tokugava, je fevdalna vojaška vlada klana Tokugava začela širiti svojo moč in združevati Japonsko pod svojo vladavino. V evropskih misijonarjih so videli nasprotnike, grožnjo svoji suverenosti, zato so jih začeli preganjati in jih leta 1614 z dekretom izgnali iz države. Mnogi duhovniki so državo zapustili, nekateri pa so ostali in podtalno delovali še naprej. Eden izmed njih je bil Christovao Ferreira, vodja jezuitskega reda na Japonskem. Začelo se je obdobje preganjanja, ko so se bili kristjani prisiljeni odreči svoji veri ali pa so bili na različne načine mučeni in ubiti. Leta 1633 so jezuiti prejeli vest, da se je Christovao Ferreira spreobrnil v budistično vero in postal kolaborant japonske vlade. Kmalu zatem je Japonska zaprla svoje meje proti Zahodu in tako je ostalo naslednjih dvesto let.

Roman Molk je v prevodu Iztoka Ilca leta 2009 izšel pri Cankarjevi založbi.

portret avtorja
Martin Scorsese (rojen leta 1942 v New Yorku) je potomec italijanskih priseljencev, ki so v New York prišli okrog leta 1910 in se naselili v italijanski četrti, ki je bila kasneje vir navdiha za mnoge njegove filme. Scorsese danes velja za eno največjih še živečih in delujočih legend ameriške kinematografije ter enega izmed protagonistov t. i. »novega Hollywooda«. Nase je opozoril že s prvencem Kdo trka na moja vrata (Who's That Knocking at My Door?, 1967), s katerim je pritegnil pozornost Rogerja Cormana, ki mu je nato zaupal režijo filma Boxcar Bertha (1972), pravi preboj na filmsko sceno pa mu je prinesla njegova prva sodobna urbana kriminalna drama Ulice zla (Mean Streets, 1973). Tematika mafije se pojavlja skozi vso režiserjevo kariero, najbolj celostno v filmih Dobri fantje (Goodfellas, 1990, srebrni lev za najboljšo režijo) in Kazino (Casino, 1995). Z nekaterimi filmi, predvsem z epsko dramo o življenju Jezusa Kristusa in njegovem boju z notranjimi demoni in skušnjavami Zadnja Kristusova skušnjava (The Last Temptation of Christ, 1988), je dvignil nemalo prahu, z mnogimi kultnimi klasikami pa je navdušil tako kritike kot gledalce. Mednje lahko štejemo filme Pobesneli bik (Raging Bull, 1980), Scorsesejevo z zlatim globusom za najboljšo režijo nagrajeno vizijo nastanka New Yorka Tolpe New Yorka (Gangs of New York, 2002), s petimi oskarji ovenčano biografijo ekscentričnega inovatorja Howarda Hughesa Letalec (The Aviator, 2004), s štirimi oskarji nagrajeno Dvojno igro (The Departed, 2006), zagonetni psihološki triler Zlovešči otok (Shutter Island, 2010), v 3D tehniki posneti poklon Georgesu Mélièsu Hugo (zlati globus za najboljšo režijo 2011) ter film Volk z Wall Streeta (The Wolf of Wall Street, 2013), portret kontroverznega brokerja Jordana Belforta, v katerem je ob Leonardu DiCapriu nastopila tudi Katarina Čas. Scorsese pa ni bil priljubljen samo pri ameriških kritikih, kultni status je hitro začel dobivati tudi v Evropi. Prvo nominacijo za cansko zlato palmo si je prislužil z dramo Alice ne živi več tukaj (Alice Doesn't Live Here Anymore, 1974), zlato palmo pa je prejel dve leti kasneje za film Taksist (Taxi Driver, 1976). Tretjič se je v Cannesu pomeril s satiričnim filmom Kralj komedije (The King of Comedy, 1982), črno komedijo na temo ameriške kulture medijev in poveličevanja zvezdništva, leta 1986 pa je za Idiotsko noč (After Hours, 1985), nenavaden, manični sprehod po nočnih ulicah New Yorka, prav tam prejel nagrado za najboljšo režijo. S psihološkim trilerjem Rt strahu (Cape Fear, 1991) je tekmoval na festivalu v Berlinu, s portretom newyorške visoke družbe dvajsetih let dvajsetega stoletja Čas nedolžnosti (The Age of Innocence, 1993) pa na festivalu v Benetkah. Manj izpostavljen in komercialno manj uspešen je bil muzikal New York, New York (1977), pri nas pa smo videli tudi filme Barva denarja (The Color of Money, 1986), biografski film o življenju Dalajlame Kundun (1997) in dramo Med življenjem in smrtjo (Bringing Out the Dead, 1999). Scorsese je posnel tudi nekaj dokumentarcev, med njimi vrsto glasbenih, denimo Zadnji valček (The Last Waltz, 1978), z grammyjem nagrajeni No Direction Home: Bob Dylan (2005) in poklon skupini The Rolling Stones Shine a Light (2008). Nekaj dokumentarcev je posvetil tudi filmski umetnosti – leta 1996 je po naročilu Britanskega filmskega inštituta in v sorežiji z Michaelom Henryjem Wilsonom ob stoletnici rojstva filmske umetnosti posnel štiriurni dokumentarec A Personal Journey with Martin Scorsese Through American Movies, leta 2001 pa dokumentarec, ki ljubeče popisuje njegovo ljubezen do italijanske kinematografije Il Mio Viaggio in Italia.

Med letoma 2010 in 2014 je za televizijsko hišo HBO posnel pilotno epizodo in produciral serijo Imperij pregrehe (Boardwalk Empire), razkošno gangstersko dramo o času prohibicije leta 1920 v Atlantic Cityju, ki je prejela kar dvanajst emmyjev in zlati globus za najboljšo dramsko serijo. Leta 1997 je prejel nagrado za življenjsko delo Ameriškega filmskega inštituta, leta 2012 pa BAFTO za življenjsko delo. Je tudi ustanovitelj in vodja neprofitne organizacije The Film Foundation, ki se posveča varovanju in ohranitvi filmske dediščine. Njegov zadnji film Molk je bil premierno prikazan v Vatikanu.

kritike
»Molk je Scorsesejev najboljši film zadnjih dvajsetih let /.../. Trenutek Rodriguesove apostazije je, preprosto rečeno, ena najizjemnejših sekvenc, kar jih je Scorsese kdajkoli ustvaril – trenutek tako mojstrske režijske spretnosti, čustvene silovitosti in bogato razvejanega pomena, da je vsaj meni vzel dih. /.../ Kaj ostane od vere, ko se odrečemo njenim podobam, sprašuje Scorsese, vrhovni stvarnik podob. Kaj je vera brez svetih podob in totemov, ki ji dajo obliko in izraz v tem našem snovnem svetu?«  
- Andrew Tracy, Cinema Scope

»Molk je film velike vneme, ki se razplete v eno samo misel: če se je vernik prisiljen javno odreči svoji veri, a ohrani njeno skrito, neosvojljivo jedro, če za hrbtom na skrivaj drži figo – je to poraz ali ne? Bog seveda vidi vse – tudi to, kako je javno zanikanje vere odvrnilo od verovanja na stotine ali tisoče ljudi. Toda ali je javno razkazovanje vere pomembnejše od skrite kupčije z molčečim stvarnikom?«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Molk iz naslova je molk Boga, kot ga sprva občuti Rodrigues, ko je postavljen pred največjo preizkušnjo svoje vere. Pa Bog res molči? Ali je zanj, s tem pa seveda za vsakega verujočega posameznika, vprašanje zunanje potrditve vere res bistveno vprašanje? In kdo pravzaprav resnično molči, ko molči Bog? Konec koncev dobrega in zla ne povzroča Bog, ampak človek. Scorsesejev Molk /…/ na ta vprašanja odgovarja z – molkom. Natančneje: odgovarja z vizualno preprostim, počasnim in temačnim ter obenem nežnim in sočutnim filmom. Ter predvsem s tako teološkim kot teleološkim disputom in kontemplacijo, ki nikamor ne hitita in se ne menita za gledalčeva pričakovanja. Vprašanje smiselnosti vere in trpljenja, še zlasti pa vprašanje vere v svetu, ki se ne zmeni (več) za vero, je lahko obenem vznemirljiv filozofsko-šahovski spopad, lahko pa je seveda tudi zelo intimna duhovna in čustvena izkušnja skrivnosti vere same. Scorsese z Molkom razpre oba horizonta – od posameznega gledalca pa je odvisno, kateri ga bo angažiral.«
- Ženja Leiler, Delo

»Scorsesejevi filmi so bili vedno zgodbe o odrešitvi, odplačilu dolga, razdolžitvi, zveličanju in križanju, niso pa nikoli skrivali, kaj je v resnici odrešitev – torture porn, pornifikacija torture, body horror, nasilje, avtodestrukcija /…/. Odrešitev kliče film. Le film lahko pokaže pekel – cvretje v neskončnem ognju. Tako kot film terja vero, odrešitev terja film. Odrešitev je film, ki ponavlja: To ni le film, to ni le film, to ni le film! 'Vse razen bolečine je sranje,' slišimo v Ulicah zla. Scorsesejev Molk – film o ultimativnem testu vere v Boga in pornificiranosti odrešitve, asketski odgovor na hedonistične, dekadentne ekscese Volka z Wall Streeta ('Ne bom umrl trezen.') in dopolnitev Zadnje Kristusove skušnjave, v kateri je JK le sanjal, da je izgubil vero ('Če bi bil ogenj, bi gorel.') – to spiralo sklene. ZA+«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Scorsese se rad spusti med izobčene in prezirane, rad se pomeša med moralne gobavce, jim izmije rane, tvega okužbo. Med Kichijirom, nepopravljivim serijskim odpadnikom iz Molka, in Johnnyjem Boyem iz Ulic zla lahko potegnemo ravno črto. Scorsesejevi filmi, poseljeni s takšnimi brezupneži ter polni prežečih vab in pasti, gledalcu ne ponujajo nobenega blažilca v obliki varnega pomilovanja ali prezira – ko gledate Molk, ste tudi vi vpleteni in skupaj z duhovnikom kot nema priča grozljivi predstavi gledališča krutosti stojite pred preizkušnjo. Molk je čudovit, mučen dodatek k Scorsesejevemu opusu, temu nespornemu spomeniku vizualni čarobnosti in moralni nizkotnosti.«
- Nick Pinkerton, Artforum

»Ne pripeti se pogosto, da nam Hollywood servira film s krščansko tematiko, ki nima posebnega namena pridigati ne omahljivcem ne prepričanim. Z neizprosno inteligenco ter suverenim obvladovanjem kulturnih in teoloških razlik Molk obrne na glavo znano pripoved o imperialistični osvojitvi ter pomete z običajno hollywoodsko modrostjo o Vzhodu, ki se priklanja Zahodu.«
- Justin Chang, Los Angeles Times

»Morda Rodrigues v svoji želji, da bi bil podoben Jezusu, išče tudi samopoveličanje v lastnem mučeništvu. Toda Kristusa v resnici ne najde tako, da mu postane podoben, ampak tako, da najde svojo pot s pomočjo lika, ki se zdi njegovo nasprotje – svojega izdajalca Judo Iškarijota. Rodriguesova pot od prepričanja skozi dvom in samoizpraševanje ter nazaj do vere je dialog, ki ga vodi sam s seboj, obenem pa je pozunanjen v drugih likih, ki ta proces odslikavajo in izkrivljajo.«
- Richard Combs, Sight & Sound

»Scorsese ni nikoli posnel vesterna, a Molk je njegov največji približek – Scorsesejeva verzija Iskalcev (The Searchers) Johna Forda. /.../ Vestern je filozofski in politični žanr par excellence; obravnava predbirokratsko stanje, kjer so družbene funkcije na platnu udejanjene v neposredni, fizični akciji. V Molku si Scorsese izposodi najosnovnejši okvir žanra, da bi skozenj opazoval fizično uporabo brutalne sile. Njegov prikaz japonske družbe je skromen, zato pa v do potankosti razdelane, obsesivno ponavljajoče se, pa vendarle raznolike podrobnosti prikaže agonijo japonskih krščanskih spreobrnjencev in evropskih misijonarjev, ki jim nudijo duhovno oskrbo, intelektualne argumente, s katerimi japonski funkcionarji utemeljujejo svoja kruta dejanja, pa tudi tiste, s katerimi misijonarji opravičujejo lastno delovanje.«
- Richard Brody, The New Yorker

»Scorsesejevo mojstrstvo je v tem, da ob pomoči osupljive palete Rodriga Prieta vizualno na moč elegantno spaja japonsko asketsko lepoto in katoliško ikonografijo s skoraj janzenistično strogostjo in zadržanostjo. Gibson je pri Kristusovem pasijonu dosegel transcendenco s filmsko ekscesnim prikazom telesnega nasilja, ob Molku pa se velja prej spomniti na diametralno nasprotni primer – Scorsesejev Čas nedolžnosti iz leta 1993, v katerem je virtuozno prefinjeno prikazano, kako neusmiljeni so lahko družbeni obredi in norme.«
- Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija

»Scorsese slovi po prijemih, ki gledalcu vbrizgajo kinetični šus: vpadljivih montažnih trikih /.../, kontrastni osvetlitvi in glasbenih podlagah, sestavljenih večinoma iz popularne glasbe. Molk je veliko bolj zadržan, z dolgimi posnetki, širokimi pokrajinskimi kadri, vtisom naravne osvetlitve in skoraj brez glasbe /.../. Toda umirjena, hladna, kontemplativna estetika Molka je prav tako agresivna kot maničnost Scorsesejevih drugih dram.«
- Tal Rosenberg, The Chicago Reader

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.