Philippe Falardeau
Kanada, 2011
35 mm
94 min
imdb


režija Philippe Falardeau
scenarij Philippe Falardeau po gledališki igri Bashir Lazhar Evelyne de la Chenelière
fotografija Ronald Plante
montaža Stéphane Lafleur
produkcija Luc Déry, Kim McCraw
igrajo Mohamed Fellag, Sophie Nélisse, Émilien Néron, Danielle Proulx, Brigitte Poupart, Louis Champagne, Jules Philip, Francine Ruel, Sophie Sanscartier, Seddik Benslimane, Marie-Eve Beauregard, Louis-David Leblanc, Vincent Millard
distribucija v Sloveniji Cinemania group

festivali, nagrade
Svetovna premiera, nagrada občinstva, nagrada revije Variety – Locarno 2011. Nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film 2012. Nagrada občinstva – Rotterdam 2012. Najboljši kanadski igrani film – Toronto 2011. Posebna nagrada žirije, nagrada občinstva – Festival frankofonskega filma Namur, Belgija 2011. Nagrada Jutra 2012 za najboljši film, režijo, scenarij, izvirno glasbo, zvok, stransko igralko (Nélisse), stranskega igralca (Néron). Nagrada Art Cinema – Filmfest Hamburg 2011. Najboljši scenarij, nagrada mednarodne žirije FIPRESCI – Valladolid 2011. Nagrada občinstva – CPH:PIX, Kopenhagen 2012. Nagrada SIGNIS – Hongkong 2012. Nagrada genie 2012 za najboljši film, režijo, prirejeni scenarij, montažo, glavnega igralca (Fellag), stransko igralko (Nélisse).
Letošnji oskarjev nominiranec za najboljši tujejezični film je ganljiv portret dobrega moža in dobrega učitelja, ki se kompleksnih in težkih tem smrti, žalovanja in krivde – ravno tako kot njegov glavni junak – loteva s toplino, vedrino in tihim humorjem. Film je prejel številne nagrade občinstva na mednarodnih festivalih. Obvezen ogled za vse učitelje!
Spored

Na rednem sporedu od 27. septembra 2012.

Učitelj
Monsieur Lazhar
Tedenski spored

zgodba
Montrealsko osnovno šolo dodobra pretrese nepričakovana smrt ene izmed učiteljic. Nekaj dni po tragičnem dogodku se v ravnateljičini pisarni z življenjepisom v roki pojavi Bachir Lazhar, uglajen in izobražen alžirski priseljenec. Ravnateljica ga v naglici najame in Bachir prevzame razred pokojne učiteljice. Kljub domnevnim dolgoletnim izkušnjam s poučevanjem v rodni Alžiriji se bo moral novi učitelj še marsikaj naučiti. Otroci še niso preboleli izgube, učni načrt in običaji frankofonske Kanade pa se kar precej razlikujejo od tistih v rodnem Magrebu. Kljub temu se Bachir s svojo iskrenostjo in dobrosrčnostjo kmalu zbliža z otroki; predvsem z Alice in Simonom, ki ju je smrt priljubljene učiteljice še posebej prizadela. Rane se počasi celijo, nihče pa ne sluti Bachirjeve lastne boleče preteklosti in negotove prihodnosti …

Letošnji oskarjev nominiranec za najboljši tujejezični film je ganljiv portret dobrega moža in dobrega učitelja, ki se kompleksnih in težkih tem smrti, žalovanja in krivde – ravno tako kot njegov glavni junak – loteva s toplino, vedrino in tihim humorjem. Film je prejel številne nagrade občinstva na mednarodnih festivalih. Obvezen ogled za vse učitelje!

iz prve roke
»Ko najdeš svojo zgodbo, je tako, kot bi te udarila strela ali kot bi se zaljubil. V trenutku ti je jasno. Mene je strela udarila pred petimi leti, medtem ko sem gledal monodramo z naslovom Bachir Lazhar. /…/ Scenarij sem pisal dve leti /…/, vrnil sem se v šolo, sedel v zadnjih klopeh s šestošolci, /…/ opazoval otroke, odkrival podrobnosti v načinu njihovega govorjenja, gibanja in poslušanja ali pa jih samo gledal, kako se izgubljajo v svojih mislih … Spoznal sem, da je šola laboratorij življenja; inkubator 'človeških bitij v procesu nastanka'. To mi je omogočilo, da sem se dotaknil vprašanj, kot so izobraževanje, togost birokracije, trk različnih kultur in priseljevanje, ne da bi film s tem postal didaktičen. Mislim, da sem kljub vsebinski premisi uspel ustvariti veder film, ki mu tudi humorja ne manjka. Upam, da bom z njim gledalcem uspel posredovati čustveni vtis, ki ga je name naredil osrednji lik, ko sem gledal gledališko igro; tiste noči, ko sem našel svojo zgodbo, ali bolje – ko je zgodba našla mene.«
- Philippe Falardeau, režiser in scenarist

portret avtorja
Philippe Falardeau (1968, Quebec, Kanada) je diplomiral iz politologije in mednarodnih odnosov na univerzah v Ottawi in Quebecu. Po uspešnem dokumentarcu o kitajskih priseljencih v Kanadi Pâté chinois (1997) je leta 2000 režiral svoj prvi igrani celovečerec La Moitié gauche du frigo, komedijo, ki je v rodni Kanadi doživela izreden uspeh. Gledalce in kritike je navdušil tudi z drugim celovečercem Congorama (2006), ki je svetovno premiero doživel v programski sekciji Štirinajst dni režiserjev na festivalu v Cannesu. Leta 2010 smo na LIFFu lahko videli dobitnika berlinskega kristalnega medveda Jaz že ne, prisežem! (C’est pas moi, je le jure!), tragikomično zgodbo o odraščanju v poznih šestdesetih. Učitelj je njegov četrti celovečerec.

kritike
»Učitelj nam prikaže življenje v vsej njegovi celovitosti in priča o tem, kako so lahko humor, sočutje in tragedija prav tako sestavni del naše izkušnje. Njegova čustvena iskrenost je ohrabrujoča; lekcija, za katero nismo nikoli prestari, da bi se je naučili.«
- Kenneth Turan, Los Angeles Times

»Kar pri tem filmu navdušuje, sta modrost in eleganca, s katerima se loteva tematike žalovanja in prebolevanja, ter tiha lepota Fellagovega nastopa v naslovni vlogi. /…/ vreden Françoisa Truffauta in njegovih 400 udarcev /…/.«
- Joe Morgenstern, Wall Street Journal

»Subtilno in neprimerljivo čudovito delo, ki ga lahko brez težav označimo za enega najbolj ganljivih filmov tega leta – še toliko bolj učinkovitega zaradi svojega varljivo preprostega sloga.«
- Peter Howell, TIFF, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Ganljiva drama o otroštvu, sočutju in tistem svetem kraju, kakršen bi moral biti šola.«
- Nathalie Petrowski, La Presse

»To je čudovita, humanistična in subtilno aktualna filmska umetnina, ki ji ob uvedbi novih likov ter skrajno realističnega in podrobnega prikaza šolske skupnosti uspe ohraniti nedotaknjeno intimnost in senzibilnost monoigre. In prav te podrobnosti – vizualni prijemi, ravno prav odmerjena pojasnila iz ozadja zgodbe, prebliski humorja in bežne geste – dajejo sicer preprosti zgodbi pomen in kompleksnost. /…/ resnično nepozabno.«
- Jennie Punter, The Globe and Mail

»Falardeau tako skrbno opravi svoje delo, da nam šele v zadnjih trenutkih filma postane jasno, kako spretno je uravnotežil celo vrsto tem; od psiholoških do političnih in pedagoških. Odmevi filmskih zgodb o neustrašnih učiteljih iz filmov Zbogom, gospod Chips (Goodbye, Mr. Chips, 1939) in Razred (Entre les murs, 2008) so prav tako nezgrešljivi, kot je nezgrešljiva povezava pričujočega dela z neke druge vrste pripovedjo, ki je bila dolgo priljubljena med kanadskimi pisci in ki ji je zahvaljujoč Ženski, ki poje (Incendies, 2010) Denisa Villeneuva usojena vrnitev: zgodba izgnancev, katerih življenja v novih deželah bodo še naprej oblikovale travme, ki so jih utrpeli, dolgo preden so se podali na tisto usodno 'pot brez dokumentov', kot temu pravi Lazhar.«
- Jason Anderson, CinemaScope

»Učitelj tako pod svojim videzom preprostosti skriva osupljivo večplastno, resno (čeprav tudi vedno začinjeno s kančkom humorja) in predvsem strogo nesentimentalno pripoved, čudovito meditacijo o izgubi, žalovanju, krivdi, izgnanstvu in pravem pomenu vzgoje. O tem, kako je zahodni izobraževalni sistem med kopičenjem pravil in prepovedi izgubil stik s samim življenjem. O tem, kako od otrok pričakujemo, da bodo odrasli, a jim to odraslost v zanje ključnih trenutkih nato odrečemo. Nenazadnje tudi o tem, kako čudeži danes preprosto niso več možni. Zato pa lahko posameznik s svojimi dejanji še vedno naredi razliko in zaseje tisto, kar bo ostalo tudi po tem, ko bo odšel.«
- Denis Valič, Pogledi

»Film nas ne spusti v njihovo intimo. A po drugi strani - tudi v intimo gospoda Lazharja nas ne spusti. Če bi nas spustil v intimo učencev in učitelja, bi omogočil primerjavo med obema trpljenjema, med trpljenjem učencev in trpljenjem učitelja, med trpljenjem prvega sveta in trpljenjem tretjega sveta, tega pa noče. Distanca je kul, edino jamstvo sočutja - bližina je nevarna. Sili nas, da počnemo neumnosti - tako kot nas sentimentalnost sili, da ponavljamo le klišeje, ki ne peljejo nikamor. Drug z drugim ne moremo živeti, ker smo si preblizu. Bolj ko smo ločeni, bližje smo si. Učitelj je film o ljudeh, ki imajo pravico do tega, da ne vemo, kdo so.« ZA
- Marcel Štefančič jr, Mladina

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.