Damien Chazelle
ZDA, 2016
DCP
128 min
angleščina
imdb, uradna stran



režija Damien Chazelle
scenarij Damien Chazelle
fotografija Linus Sandgren
montaža
Tom Cross
glasba Justin Hurwitz
produkcija Fred Berger, Jordan Horowitz, Gary Gilbert, Marc Platt
igrajo Ryan Gosling, Emma Stone, John Legend, Rosemarie DeWitt, J. K. Simmons
distribucija v Sloveniji Blitz Film & Video Distribution

festivali, nagrade
Najboljša igralka – Benetke. Nagrada občinstva – Toronto. Nagrada občinstva za najboljši igrani celovečerec – Hamptons. Hollywoodska filmska nagrada za fotografijo in produkcijo. Telluride. London. Busan. Chicago. Viennale. AFI Fest. Sedem nominacij za zlati globus: za film, igralko,  igralca, režijo, scenarij, glasbo in izvirno pesem. Štirinajst nominacij za oskarja: za film, režijo, za glavno žensko in moško vlogo, fotografijo, izvirni scenarij, glasbo, izvirno pesem (2x), mešanje in montažo zvoka, montažo, scenografijo in kostumografijo.
Jazz in ljubezen v mestu sanj. Emma Stone in Ryan Gosling v čarobnem, prekipevajočem muzikalu Damiena Chazella (Ritem norosti). Otvoritveni film letošnjega beneškega festivala, kjer je Emma Stone prejela nagrado za najboljšo igralko.
FB
Spored
Tedenski spored

Silvestrska predpremiera 2016! Na sporedu od 5. januarja 2017.

Dežela la la
La La Land

zgodba
Mia si želi postati igralka. Kadar ne poskuša sreče na avdicijah, v kantini streže kavo filmskim zvezdnikom. Sebastian je strasten jazzovski pianist, ki si služi kruh z igranjem v zanikrnih barih. Sorodni duši se srečata v srcu Los Angelesa in po nekaj nerodnih srečanjih iskrica končno preskoči. A medtem ko mlada zaljubljenca plezata po lestvi uspeha, začno njuno romanco ogrožati prav sanje, ki jim tako predano sledita.

Jazz in ljubezen v mestu sanj. Emma Stone in Ryan Gosling v čarobnem, prekipevajočem muzikalu Damiena Chazella (Ritem norosti). Otvoritveni film letošnjega beneškega festivala, kjer je Emma Stone prejela nagrado za najboljšo igralko.

iz prve roke
»Želel sem posneti ljubezensko zgodbo in obenem ustvariti muzikal, podoben tistim, ki so me očarali v otroštvu, a posodobljen v nekaj zelo modernega. Zanimalo me je, kako uporabiti barve, prizorišča, kostume in vse te zelo ekspresionistične elemente starodobne režije, da bi povedal zgodbo, umeščeno v današnji čas. /.../ Kako vzeti to čarovnijo staromodnih muzikalov in jo prenesti v zgodbo resničnih ljudi v današnjem času, ko se stvari ne izidejo vedno po načrtih in kjer realnost največkrat ne doseže sanj. Muzikali te sicer vedno osrečijo, a pesem se vedno konča. Tudi v klasičnih muzikalih je vedno nekaj tragičnega pri vrnitvi v realnost vsakdanjega življenja. Prav zato smo filmu poskušali dati čim več realizma. Samo z resničnim ozadjem lahko fantazijski element zares učinkuje. /.../ Dežela la la je film o mestu, v katerem živim, o glasbi, ki sem jo igral v mladosti, o filmih, ob katerih sem odraščal. V tem smislu tudi velik spektakel v tem filmu doživljam zelo intimno. /…/. Tudi pestovanje nerealnih sanj prinese kaj dobrega. Celo kadar se sanje ne uresničijo – to se mi zdi čudovita lastnost Los Angelesa. Poln je ljudi, ki so se tja preselili, da bi uresničili svoje sanje. Mnogim od njih govorijo, da so nori, da živijo v iluziji. Hotel sem posneti film njim v čast in se pokloniti te vrste nestvarnemu stanju zavesti. /.../ Nekaj poetičnega je v ideji mesta, ki so ga zgradili ljudje z nerealnimi sanjami. /.../ Dežela la la se v mnogočem zelo razlikuje od filma Ritem norosti. Toda oba se ukvarjata s temo, ki mi je zelo blizu: kako vzpostaviti ravnotežje med življenjem in umetnostjo, med resničnostjo in sanjami, in še zlasti med svojim odnosom do lastne umetnosti in svojimi odnosi z drugimi ljudmi. V tem filmu sem poskušal zgodbo pripovedovati skozi glasbo, pesem in ples. Mislim, da je žanr muzikala odlična posoda za pripoved o iskanju ravnovesja med sanjami in resničnostjo. /.../ Največji vpliv – ne le na ta film, pač pa na vse, kar sem do zdaj ustvaril ali želel ustvariti – je imel najbrž Jacques Demy. Zame ni bolj formativnega filma od Cherbourških dežnikov (Les parapluies de Cherbourg, 1964). To je moja najgloblja ljubezen. /.../ V filmu Ritem norosti je bilo vse v znamenju odsekane montaže, ki je odsevala tempo in ritem bobnanja. Dežela la la je popolno nasprotje. Ritem norosti je film o pravih kotih, Dežela la la pa je vsa v znamenju krivin. /.../ Želel sem kamero, ki bi bila že sama po sebi melodična, ki se zdi kot plesalec in ki med plesom nikoli ni v napoto, pa vendar postane del koreografije.«
- Damien Chazelle

portret avtorja
Damien Chazelle (rojen leta 1985 v mestu Providence, Rhode Island, ZDA) je na Harvardu diplomiral iz režije. Med odraščanjem se je posvetil jazzovskemu bobnanju ter redno igral po newyorških klubih, ulicah in postajah podzemne železnice. Svoj prvi celovečerec Guy and Madeline on a Park Bench (2009) je začel snemati že med študijem. Njegov drugi film Ritem norosti (Whiplash, 2014), zgodba o ambicioznem študentu bobnov, ki se na elitnem glasbenem konservatoriju spopada z brutalnimi učnimi metodami fanatičnega učitelja, je ponesel njegovo ime v svet. Film, ki se ga je oprijel vzdevek »Full Metal Jacket na glasbeni šoli«, je prejel glavno nagrado na festivalu v Sundanceu in tri oskarje, med njimi za najboljšega stranskega igralca, prikazan pa je bil tudi na LIFFu. Film Dežela la la je premiero doživel na festivalu v Benetkah in bil pospremljen s stoječimi ovacijami.

kritike
»Ne marate muzikalov? Bleščeča Dežela la la bi to lahko spremenila /.../. Dežela la la je v vsej svoji globoki prisrčnosti ljubezensko pismo osupljivemu in čarobnemu mestu in hkrati oda ideji o romanci, ki bi se lahko tudi uresničila. Ta film ima potencial narediti zaljubljence iz vseh nas – le prepustiti se mu moramo.«
- Stephanie Zacharek, Time

»To je brezsramno romantičen poklon klasičnim muzikalom, ki po platnu trosi živobarvno energijo in sanjavi optimizem. Z nemajhno drznostjo išče svoj prostor nekje v kontinuumu med filmoma Pojmo v dežju (Singin’ in the Rain) in Vsi pravijo ljubim te (Everyone Says I Love You) Woodyja Allena, s kančkom Slave (Fame) Alana Parkerja v otvoritveni sekvenci. /.../ Dežela la la je tako vesel in dobrosrčen film – nekaj, kar vam bo s svojo sončno energijo dvignilo raven vitamina D v krvi.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Tako z otvoritveno, na losangeleški avtocesti posneto sekvenco, ob kateri se boste živahno pozibavali na sedežu, kot s tisto, postavljeno v Griffithov observatorij, ki ga je ovekovečil film Upornik brez razloga (Rebel Without a Cause), se Chazelle prikloni nekaterim večnim hollywoodskim klasikam in se ob tem uživaško predaja radostim žanra, ki nam zna še vedno narisati nasmeh na obraz. Medtem ko Ryan Gosling in Emma Stone zapeljivo prepevata in poplesujeta skozi vrtinec življenja in ljubezni, posipata zvezdni prah po filmu, ki bo prižgal zvezdico v očeh vsakega gledalca.«
- Piers Handling, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Vse tri Chazellove celovečerce povezuje ista rdeča nit; vsi poskušajo osvetliti njegovo priljubljeno temo: lahko glasba, ljubezen in umetnost sobivajo? Chazelle rad priduši luči, dokler se na zbledelem ozadju ne izlušči osamljena figura; tudi ko se film Dežela la la na koncu umakne resničnosti, ideje, na katerih stoji, ostanejo z nami. Morda pa vendarle ni tako 'la la lahkoten', kot se zdi.«
- Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Chazellova lebdeča, skrajno elegantna in neskončno domiselna Dežela la la je redka žival: muzikal za odrasle, ki ni kičast ali trivialen in ne prihaja iz Bollywooda. Namesto tega dobimo ekstatično, čudovito izdelano odo filmom, kot sta Cherbourški dežniki Jacquesa Demyja in Pojmo v dežju Stanleyja Donena, ki se odvija v napol sanjskem svetu Los Angelesa in uspe zgostiti vzpone in padce romantične ljubezni v zelo hollywoodsko pripovedko, ob kateri vas bodo zasrbele pete. /.../ Način, kako je Los Angeles predstavljen v filmu, bi lahko poimenovali 'Jacques Demy sreča Edwarda Hopperja': vse je zavito v pastele, mehko svetlobo, mesečino in lesk uličnih luči. Dogaja se v današnjem času, a komajda – film ima nekakšno brezčasno vibracijo petdesetih, kot da bi se zlata doba muzikalov odvijala v našem času.«
- Dave Calhoun, Time Out

»Že dolgo nismo videli bolj drznega muzikala, kot je Dežela la la, in, ironija vseh ironij, najbolj drzen je prav tem, da je najbolj tradicionalen. Chazelle se v svojem barvitem, razvnetem, po zvezdah segajočem tretjem celovečercu virtuozno pokloni hollywoodskim muzikalom štiridesetih in še posebej petdesetih let /.../. Stari muzikali se mnogim še vedno zdijo plehki ali pa (zmotno) mislijo, da so preživeti, pa vendar ta žanr trmasto vztraja v drobu naše kulture. Zato se zdi tako prav, ko vidimo pogumnega režiserja, ki se na vse ali nič vrže v poustvaritev razkošnega studijskega muzikala, polnega zvezdnatih noči in svetlobe uličnih luči, ki osvetljujejo nedolžnost romance v ritmu mehkega stepa, in dveh ljudi, ustvarjenih drug za drugega, ki dobesedno plešeta po zraku.«
- Owen Gleiberman, Variety

»Chazelle in njegov mojster fotografije Linus Sandgren svojima glavnima igralcema namenita tiste vrste bližnjih posnetkov, v katere bi se človek kar potopil. Emma Stone žari in Ryan Gosling tli /.../. In ko njuna romanca zaokroži koledarsko leto, od vroče zime do jeseni, ki napoveduje njen padec, se spreminjajoče stanje njunega odnosa odigra na njunih obrazih tako jasno, kot se v spremenljivi pokrajini kaže igra letnih časov.«
- Robbie Collin, The Telegraph

»Chazellov film pripoveduje o ljubezni, pa tudi o nečem manj romantičnem: o tem, kako se naučiti sklepati kompromise in odrasti, kako pogoltniti ponižanje, pa tudi o vsem tistem, kar v tem procesu pustimo za sabo. Podoba Kalifornije kot prostora, kjer človek ne more razlikovati med zimo in pomladjo, postane pomenljiva kulisa generacije, za katero se zdi, da se je na poti k resnično svobodnemu odločanju izgubila – nobenega zemljevida ni, ki bi tem mladim pokazal pot od 'mesta iluzij' do resničnega Los Angelesa.«
- Diana Dabrowska, Cinema Scope

»Chazelle se ni lotil nečesa tako štorastega, kot bi bila ponovna obuditev preživetega žanra. Zdi se, da se zanj življenje odvija kot muzikal, vprašanje je le, ali znamo slišati glasbo in opaziti trenutke sinhronosti, drobce spontane koreografije. Na ta način razblini glavno miselno blokado, s katero mnogi izmed nas pristopamo k temu žanru – tisti nerodni prehod med govorom in petjem, trenutek, ko zapustimo območje verjetnega in preskočimo na drugačno, bolj fantastično raven. V tem filmu so tudi trenutki realizma prežeti s čarobnostjo in trenutki čarovnije obarvani z realnim.«
- Jessica Kiang, The Playlist

»Vpliv Jacquesa Demyja in Michela Legranda je vtkan globoko v film Dežela la la /.../. To je ljubezensko pismo /…/ Fredu Astairu, Colu Porterju, technicolorju in še čemu, a reflektirano skozi nenavadno novovalovsko mešanico romantike in realizma. /…/ Chazelle je ustvaril nekaj, kar redko vidimo: pristno romantično komedijo, obenem pa rapsodijo v modrem, rdečem, rumenem in zelenem.«
- Tom Charity, Sight & Sound

»A če bi se takrat ko Sebastjan in Mia končno pristaneta skupaj, pripoved po navadi končala, potem Dežela La La prav takrat pokaže, da je narejena iz drugačnega testa. Danes res ni več ovir, ki bi preprečevale, da bi dva bila skupaj. A hkrati se težave takrat šele zares začnejo. Tudi zato, ker je prvi imperativ individualistične sodobnosti samouresničitev in doseganje svojih sanj. To pa je pri vsakem posamezniku in posameznici mogoče le za vsakega posebej. In pomembnejše od trenutne ljubezenske zveze. Tega se zaveda tudi Dežela La La. Mia in Sebastjan nenadoma postaneta veliko bližja resničnim osebam. Sebastjan začne igrani v newjazzovski skupini, Mia pa pisati monodramo. /…/ Vse manj je celo brezskrbnega poigravanja s klasičnimi muzikalskimi vložki. Skoraj do konca, ki je zaradi omenjenih protislovij, hkrati srečen in nesrečen. Dežela La La svoja osnovna žanra preseže in nadgradi za sodobnost. Je hkrati dekonstrukcija in ljubezensko pismo klasičnemu hollywoodskemu filmu, ki kljub vsem ugovorom na koncu vseeno izzveni nepopravljivo romantično.«
- Tina Poglajen, RA ARS

»Dežela la la – transformativni rapsodični mjuzikl, posnet v cinemascopu, ki je danes le še stvar preteklosti – je videti tako bajno in tako senzacionalno, kot da je stala 200 milijonov, a je stala sedemkrat manj /…/. /…/ Mjuzikli so za tiste, ki so jih vajeni, toda Dežela la la /…/ je za tiste, ki mjuziklov niso vajeni. To ni le film, temveč vizija filma. Od gledalca ne pričakuje, da ga bo le gledal, temveč dela vse, da bi se z njim stopil - in vanj vstopil. Na vsak način ga skuša prevzeti, očarati, zapeljati, uročiti, hipnotizirati. Ne z vsiljivimi specialnimi efekti, temveč z vsem tistim, kar je filme delalo velike, preden so prišli digitalni (d) efekti in preden so začeli filme soditi po stripih, po katerih so posneti - oh, in preden so mjuziklom šov ukradli animirani filmi, ti mjuzikli-za-otroke, ki so zlagoma postali tudi mjuzikli-za-odrasle, s čimer so lepo poudarili infantilizacijo sodobne filmske izkušnje. Dežela la la, ki se odvrti v petih dejanjih (zima, pomlad, poletje, jesen, zima, kar je seveda komično, če pomislite, da v Los Angelesu praktično ni letnih časov), je film, ki ne skoči iz računalnika, temveč iz filmske zgodovine. /…/ Bolj ko se steguje nazaj, bolj moderno deluje. Bolj ko slavi preteklost, zlato dobo holivudskega mjuzikla, bolj je videti kot nekaj, kar prihaja iz prihodnosti. Bolj ko je nostalgičen, bolj je inovativen. In bolj ko je inovativen, bolj klasično je videti. Toda bolj ko je videti klasično, bolj je videti kot film, ki sanja o tem, kaj filmi zamujajo, ali bolje rečeno - kaj so izgubili, ko so pozabili, zakaj so nekoč zmagovali in ljudi pritegovali v kino, navsezadnje, tisti sanjavi mrak je bil vedno priložnost, da tudi gledalci pokažejo transformativni talent, da rastejo in zorijo s filmom in da se premaknejo. /…/ Damien Chazelle ubrani in ponovno legitimira izgubljene, neubranljive in neupravičljive reči, kot so sanje, romanca, nostalgija, čarobnost in happy end, ki so jih filmi bodisi kompromitirali, zbanalizirali ali pa vrgli med staro šaro, toda ubrani in ponovno legitimira jih z vsem tistim, kar je filme delalo velike in zaradi česar so ljudje hodili v kino.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Tisti, ki pravijo, da je Hollywood ponovno produciral film, v katerem lahko občuduje samega sebe in svojo glamurozno zgodovino, imajo prav, a to ni slabost filma. Dežela La La nam namreč ponudi nostalgijo po starih hollywoodskih sanjah v zabavni, gledljivi, a obenem dovolj inteligentni ter režijsko spretni obliki, kar je danes v največji filmski industriji precej redka dobrina, pa tudi sicer je ni ravno v izobilju.«
- Jela Krečič, Delo

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.