Juho Kuosmanen
Finska / Nemčija / Švedska, 2016
DCP
92 min
finščina
imdb, uradna stran



režija Juho Kuosmanen
scenarij Mikko Myllylahti, Juho Kuosmanen
fotografija J-P Passi
montaža Jussi Rautaniemi
produkcija Jussi Rantamäki
igrajo Jarkko Lahti, Oona Airola, Eero Milonoff
distribucija v Sloveniji Demiurg

festivali, nagrade
Nagrada v sekciji Posebni pogled – Cannes. Evropska filmska nagrada za odkritje leta (nagrada FIPRESCI). Osem nacionalnih finskih filmskih nagrad jussi, vključno za najboljši film. Najboljši mednarodni igrani celovečerec – Zürich. Najboljši novi režiser – Chicago. Uradni finski kandidat za oskarja. Karlovi Vari. Toronto. London. Busan. Viennale. Solun. AFI Fest. LIFFe. Zagreb. Palm Springs.
Film, ki ga je navdihnila resnična zgodba znanega finskega boksarja, se izogne vsem klišejem športnega filma in namesto tega ponudi toplo, duhovito in neizmerno romantično odo ljubezni. Dobitnik nagrade v sekciji Posebni pogled na festivalu v Cannesu.
Spored
Tedenski spored

Na sporedu od 4. oktobra 2017.

Najsrečnejši dan Ollija Mäkija
Hymyilevä mies

zgodba
Piše se leto 1962. Finski boksar Olli Mäki se pripravlja na tekmo za naziv svetovnega prvaka v peresno lahki kategoriji. Nadarjeni, a skromni mladenič iz malega mesta nenadoma postane veliki up svoje dežele in naenkrat so vse oči uprte vanj. Vse, kar mora storiti, je izgubiti nekaj kilogramov in se osredotočiti na boj. A tu je le ena težava: Olli se je ravno zaljubil.

Film, ki ga je navdihnila resnična zgodba znanega finskega boksarja, se izogne vsem klišejem športnega filma in namesto tega ponudi toplo, duhovito in neizmerno romantično odo ljubezni. Dobitnik nagrade v sekciji Posebni pogled na festivalu v Cannesu.

zanimivosti
Olli Mäki danes velja za enega najboljših finskih boksarjev. Po porazu proti Američanu Daveyju Mooru, ki ga opisuje Kuosmanenov film, je Mäki leta 1964 zmagal na evropskem prvenstvu in uspešno boksarsko kariero zaključil devet let kasneje.

iz prve roke
»Uspeh mojega diplomskega filma /…/ me je spravil v precejšnjo stisko. Prejel je prvo nagrado v sklopu Cinéfondation na festivalu v Cannesu, del nagrade pa je bila tudi obljuba, da bo moj celovečerni prvenec mednarodno premiero doživel v uradnem sporedu festivala. Na Finskem so o meni govorili kot o 'obetavnem mladem režiserju'. Spominjam se, kako sem sedel za svojo pisalno mizo, godrnjal in razmišljal, kaj točno sem obljubil in komu. Seveda mi je vse skupaj tudi laskalo, a sčasoma me je vse bolj težila misel, da ljudje, ki jih sploh ne poznam, od mene pričakujejo stvari, na katere nisem pripravljen. /…/ Ideja za film Najsrečnejši dan Ollija Mäkija je v tem mučnem položaju prišla kot nekakšna tolažba. Film je navdihnila resnična zgodba in Olli Mäki je še danes zelo znan finski boksar. /…/ Leta 2011 sem Ollija in [njegovo ženo] Raijo srečal v Kokkoli. /…/ Povedal mi je o prvenstvu leta 1961 in zgodbo zaključil z nasmehom, rekoč: 'To je bil najsrečnejši dan v mojem življenju.' Nejeverno sem ga vprašal: 'Kako to?' Potem mi je povedal, da sta istega dne z Raijo kupila zaročna prstana. Lepa zgodba, sem si mislil, ampak malo preveč klasična, da bi jo bilo vredno znova pripovedovati. Tedni so minevali, Ollijeva zgodba pa mi ni šla iz glave. Zakaj je prav tistega dne kupil prstana? Sam sicer nisem vedel veliko o boksanju, a bilo mi je jasno, da bi moral biti človek, ki se pripravlja na svetovno prvenstvo, stoodstotno osredotočen na tekmo. Kupovanje zaročnih prstanov na isti dan se mi je zdelo kot nekaj popolnoma prepovedanega. Ko sem se začel poglabljati v Ollijevo zgodbo, sem se zavedel, kako kompleksna je, polna prelepih podrobnosti. In to jo je iz povprečnosti dvignilo v nekaj edinstvenega. Pravijo, da je umetnost v detajlih … Kmalu sem se zavedel, da Ollijeva zgodba ne govori le o porazu na tekmi in zmagi v ljubezni. Pravzaprav sploh ne gre za zmago ali poraz, ampak za iskanje sreče, ne glede na zunanja pričakovanja.«
- Juho Kuosmanen

portret avtorja
Juho Kuosmanen se je rodil leta 1979 v Kokkoli na Finskem in diplomiral na filmskem oddelku helsinške univerze Aalto. Za svoje kratke študijske filme je bil nagrajen na pomembnih mednarodnih festivalih, kakršna sta Cannes in Locarno, njegov diplomski film pa je leta 2010 prejel nagrado canske fundacije Cinéfondation. Najsrečnejši dan Ollija Mäkija je režiserjev celovečerni prvenec.

kritike
»Pred nami je prava poslastica: ta prelepi film /…/ je nežna, pronicljiva, nekoliko skrivnostna ljubezenska zgodba /…/, čudovito posneta v žareči črno-beli tehniki ter navdihnjena s Scorsesejem in Truffautom. /…/ To je delo neskončne humanosti in očarljivosti: boljšega filma za zmenek si ni mogoče zamisliti.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Najsrečnejši dan Ollija Mäkija ponovno odkrije in oživi žanr boksarskega filma. /…/ eden najbolj romantičnih boksarskih filmov vseh časov.«
- Geoffrey Macnab, The Independent

»Najsrečnejši dan Ollija Mäkija je čudovito delo; prikupna, topla zgodba, prežeta z ravno pravo količino skandinavske melanholije – kombinacija, ki se odlično poda njenemu tiho očarljivemu protagonistu.«
- Kenneth Turan, Los Angeles Times

»Najsrečnejši dan Ollija Mäkija se filmski konvenciji o športni požrtvovalnosti postavi po robu z osvežujoče preprosto mislijo: da je najti ljubljeno osebo, biti z njo in skrbeti zanjo morda bolj pomembno kot tekati za minljivo slavo.«
- Hannah McGill, Sight & Sound

»Srce filma /…/ je nedvomno Lahtijev Olli Mäki, blag in zadržan možakar, ki zaradi prirojene skromnosti ni idealen kandidat za profesionalni šport, ponuja pa odlično izhodišče za značajsko študijo. /…/ Poleg znatnih užitkov, ki jih prinaša dobro povedana resnična zgodba /…/ in niansirana karakterizacija Jarkka Lahtija v naslovni vlogi, gre za majhen čudež brezhibne obrtniške spretnosti.«
- David Rooney, The Hollywood Reporter               

»Gledalce, ki pričakujejo običajen boksarski film, bo gotovo presenetilo to suho humorno, nežno, a globoko občuteno delo. Najsrečnejši dan Ollija Mäkija podobno kot njegovi najbližji predhodniki – Zaposlitev Ermanna Olmija in Ko odpada listje Otarja Iosselianija – uspe predvsem kot grenko-sladka komedija o dobrosrčnem fantu iz majhnega mesta, ki ga način, kako deluje ta svet, bega v enaki meri kot vihar prve ljubezni.«
- Jason Anderson, Cinema Scope

»Če naj uporabim boksarsko terminologijo je temeljni šarm Kuosmanenovega postopka v tem, da ne zadaja izmeničnih direktov in aperkatov, ampak niza točke s plešočim izogibanjem klišejem in  pričakovanjem. Avtor vijugasto zavlačuje z ekspozicijo, dramaturški lok celovečerca je razpotegnjen in se konča z asimetrično hitro razrešitvijo, a jo ob enem popolnoma zvest svoji notranji logiki. Čeprav je vse kaj drugega kot nespoštljiv do športa, bi ga lahko označili celo za nekakšen antifilm o boksu. V smislu, da avtorja skoraj bolj zanima vse obrobno, predvsem pa intimni svet junaka. In skozi te elipse na koncu filmsko pretanjeno zasijeta dve spoznanji. Najprej o ostri razredni ločenosti družbenih svetov in skoraj zenovski uvid o tem, da mora pri igrah na zmago nujno nekdo tudi izgubiti. Kar je lahko tudi skupna poanta, vendar se s tem že približujemo preinterpretaciji dela, ki bi ga vsaj n osnovni ravni težko obtožili kakršne koli nabuhlosti. Ker pa se je filmski zgodovini, kot omenjeno uvodoma, težko izogniti, naj za konec  omenimo, da Najsrečnejši dan Ollija Mäkija prav ta dosledna nepretencioznost in oda odrešilni moči ljubezni, približuje eni največjih boksarskih mojstrovin iz leta 1949, Podtikanju Roberta Wisa.«
- Gorazd Trušnovec, RA ARS

»Zato tudi boks ni nekaj, kar pride med njiju, ampak le ena izmed mnogih reči, ki jih počneta skupaj. Vse, kar počneta, ju povezuje, zbližuje, združuje - na neresničnosten, neposesiven, nepatološki način. Olli, za katerega sumijo, da je komunist, in ki je videti tako, kot da bi z Raijo najraje stegnil v Jarmuschev film Bolj čudno od raja, spremeni le svoje telo, ne pa tudi svojega emocionalnega make-upa, toda ko po svoji "borbi stoletja" postoka, da se je vse skupaj odvrtelo prehitro, da bi lahko kaj čutil, se stegne tudi v naš čas - v čas, ko se zdi, da živimo v permanentni "borbi stoletja", dobi stalne vklopljenosti in vzburjenosti, karikaturi "najsrečnejšega dne". Olli in Raija še vedno živita, Davey Moore pa je umrl že naslednje leto - v ringu.« ZA
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.