Jan Cvitkovič
Slovenija, 2011
DCP
72 min




režija in scenarij Jan Cvitkovič
fotografija Jure Černec
montaža Miloš Martin Kalusek
glasba Damir Avdić
zvok Boštjan Kačičnik, Rob Flanagan
scenografija Niko Novak, Vasja Kokelj
kostumografija Beti Njari
maska Lucie Liškova
producent Jožko Rutar
izvršni producent Miha Černec 
koproducenta Igor Prinčič, Andras Muhi
produkcija Staragara
koprodukcija Transmedia, Inforg Studio, RTV Slovenija
sofinanciral Slovenski filmski center
igrajo Medea Novak, Niko Novak, Tommaso Finzi
distribucija v Sloveniji Cinemania group

festivali, nagrade
Vesna za najboljši film, najboljšo režijo in najboljšo fotografijo – Festival slovenskega filma, Portorož 2011.
Archeo je potovanje treh ljudi in enega planeta. Potovanje drugega proti drugemu, potovanje v središče stvari. Vesna za najboljši film, najboljšo režijo in najboljšo fotografijo na portoroškem filmskem festivalu.
Spored
Mala dvorana, 14. 04. 2012 20:15
Archeo
Archeo
Tedenski spored

zgodba
Moški. Ženska. Deček. Trije ljudje v brezčasni pokrajini. Vsak zase skušajo preživeti. Počasi prihaja med njimi do stikov, ki so sprva skrajno nezaupljivi in na trenutke sovražni, sčasoma pa se začnejo razvijati v odnose. Ko se moški, ženska in deček osvobodijo strahu in negotovosti, se končno združijo v praskupnosti, ki jo lahko imenujemo družina. 

Archeo je vizualna poezija. Archeo govori s podobo, najbolj imanentnim filmskim sredstvom. 'Zgolj' odslikava bazično in arhetipsko stanje stvari. Archeo je film čistih odnosov, forme in fotografije. Odnose med moškim, žensko, dečkom in naravo niza v izčiščeni prezenci, brez komentarjev, besed, socialnih, psiholoških in zgodovinskih kontekstov. Četudi nam jih ne vsiljuje, ne pomeni, da jih v filmu ni. Lahko jih sami umestimo, ozavestimo ali pa tudi ne. Archeo je lahko molitev, lahko je študija – odvisno od gledalčeva stanja in pogleda. Ne komentira, ne vsiljuje boga, višjih sil, vesolja kot opazovalca in urejevalca sveta. Niza poezijo in podobe.

Archeo je potovanje treh ljudi in enega planeta. Potovanje drugega proti drugemu, potovanje v središče stvari. Vesna za najboljši film, najboljšo režijo in najboljšo fotografijo na portoroškem filmskem festivalu.

iz prve roke
»Že med procesom izdelave prejšnjega filma, Odgrobadogroba, mi je postalo jasno, da racionalen pristop pravzaprav preprečuje odkriti bistvo filma. Na ta način iščemo nek imaginaren svet, ki naj bi nas za hip popeljal iz 'resničnega', hkrati pa temu imaginarnemu svetu postavljamo pravila, ki smo jih pripeljali prav iz resničnega, torej tistega, ki se ga poskušamo otresti. /…/ Kar me vznemirja, je rušenje zidu med zavestjo in podzavestjo, preboj v podzavest. Dokazano je, da človek v podzavesti hrani vse, kar je kdajkoli izkusil, nekateri (tudi jaz) verjamejo, da je tam shranjena celotna izkušnja vsega, da je podzavest na nek način odraz univerzuma. Kar pomeni, da predstavlja podzavest potencialni stik z bistvom oziroma z Bogom. In občutek bližine bistva je tisto edino, kar me trenutno v umetnosti zanima. /…/ Vsi prizori temeljijo na impresijah iz moje podzavesti. V posebnih stanjih (polsen, hipnotično stanje, stanje delne zamaknjenosti na potovanju z letalom, vlakom, itd.) mi včasih pride pred oči prizor z veliko notranjo močjo. Včasih ga zapišem na košček papirja, v mobilni telefon, kamorkoli, včasih ga pozabim. Kar je tem prizorom skupno, je to, da so izrazito elementarni, kar pomeni, da so očiščeni nepotrebne racionalne navlake. Ne obstajajo z določenim razlogom, z določenim moralnim sporočilom ali s čim podobnim, temveč samo obstajajo. Ker stojijo sami zase, jih obdaja izjemno močna atmosfera. Ko govorim o atmosferi, pravzaprav govorim o emotivni energiji. /…/ Izdelava tega filma bo zame hkrati tudi poskus potovanja do bistva filmskega medija in prekinitev tradicionalne navezanosti filma na literaturo ter ostale starejše veje umetnosti. Verjamem, da samo na ta način lahko naredim resnično čist film. /…/ Archeo je molitev.«
- Jan Cvitkovič, režiser

portret avtorja
Jan Cvitkovič (rojen leta 1966) je režiser, scenarist, igralec, diplomirani arheolog, pisec kratkih zgodb in poezije. Leta 1995 je osvojil Grossmanovo nagrado za filmski scenarij Rop stoletja. Odigral je glavno vlogo v slovenskem filmskem hitu leta 1999 V leru, za katerega je skupaj z režiserjem Janezom Burgerjem napisal tudi scenarij. Leta 2001 je za svoj nizkoproračunski režijski prvenec Kruh in mleko (2001) prejel leva prihodnosti na filmskem festivalu v Benetkah in tako dosegel enega največjih mednarodnih uspehov slovenskega filma. V tekmovalno sekcijo beneškega festivala se je uvrstil tudi leta 2004 s kratkim filmom Srce je kos mesa. Z drugim celovečercem Odgrobadogroba (2005) si je prislužil nagrado za najboljšega novega režiserja na filmskem festivalu v San Sebastianu. Sledila sta kratka igrana filma Vem (2007) in To je zemlja, brat moj (2009) ter dokumentarec Totalni gambit (2010). Archeo je njegov tretji celovečerni igrani film.

odzivi / kritike
»Pri Archeu moramo najprej pozabiti na vso mitično-arhetipsko navlako: problem razumevanja tega filma ni, da nekaj pri gledanju spregledamo, ampak da v njem preveč vidimo. Na filmu ni nič večnega, Archeo je vseskozi film našega zgodovinskega trenutka: je film substrakcije, redukcije na minimum, na najbolj elementarne koordinate družine DANES, v času njenega razkroja. Mit, ki ga film uprizori, ni starinski, ampak je naš lasten. Film ponuja nekakšno transcendentalno genezo osnovne družinske celice (oče–mati–otrok) danes: kaj vse mora biti zadaj, navzoče v mračnih fantazmah, da se lahko ta celica oblikuje. To je zgodba pozabljenega nasilja, tesnobe in negotovosti.«
- Slavoj Žižek 

»Nepričakovana izkušnja čistega filma.«
- žirija 14. Festivala slovenskega filma

»Če bi bil jaz ta, ki bi lahko dal moč in čudež bogu, da ustvari zemljo, rastline, živali in človeški jezik – in kri in ritem in zrak – bi bil to Jan Cvitkovič.
O, ti trebuh, Kras in nebo nad Kenijo!«
- Tomaž Šalamun

YouTube je onemogočen. Dovoliti morate uporabo piškotkov.