'Gospod Horten' pri nas

Gospod Horten osebno, legendarni igralec Bård Owe, ki je v svoji petdesetletni filmski karieri nanizal več kot sedemdeset vlog in delal z režiserji, kot sta Von Trier in Dreyer, se je udeležil premiere filma v Kinodvoru.

biografija

Bård Owe se je rodil 3. julija 1936 v mestu Mosjøen na Norveškem.

V študijskem letu 1955/56 se je vpisal na Akademijo za gledališče v Oslu. Razočaran nad študijem je leto kasneje odšel na Dansko, kjer se je vpisal na igralsko šolo Gledališča v Aalborgu in že istega leta (1957) debitiral v gledališki igri Šest prijateljev (Seks kammerater).

Leta 1962 je s pesmijo Er det virk'lig sandt (Je vse to res?) nastopil na tekmovanju Melodi Grand Prix, danskem predizboru za pesem Evrovizije, in se uvrstil na tretje mesto.

Sledile so številne gledališke produkcije, mnoge izmed njih pri Kraljevem danskem gledališču v Köbenhavnu.

Leta 1971 se je Bård Owe nenadoma umaknil iz javnega življenja. Zavrnil je glavno vlogo v muzikalu Guys and Dolls in se za nekaj mesecev pridružil verski skupnosti v Londonu. Po vrnitvi na Dansko se je posvetil študiju teologije na Univerzi v Köbenhavnu ter pridigal v različnih krščanskih cerkvah.

Poleg tega se je v zgodnjih sedemdesetih izučil veščin refleksologije, iznašel pa je tudi lastno formo kung fuja. S tehniko, ki jo imenuje ToDo, poskuša Owe pri treningu z igralci s pomočjo nevroloških, anatomskih in psiholoških mehanizmov izluščiti njihov notranji izraz. Kot sam pravi: »Moja različica kung fuja je zasnovana tako, da drug drugemu nudimo ravnotežje, oporo, ne pa da skušamo drug drugega uničiti.«

Po triletnem molku se je leta 1974 vrnil na odre z vlogo v muzikalu Can Can. Priključil se je gledališču Gladsaxe in v njegovi stalni postavi ostal do sredine osemdesetih. Čeprav je še naprej nastopal v produkcijah Danskega kraljevega gledališča, se je od osemdesetih posvečal predvsem eksperimentalnemu gledališču. Leta 2005 je zablestel v predstavi danskega umetnika Jespera Justa, nekakšnem živem glasbenem hologramu True Love Is Yet To Come.

V šestdesetih in sedemdesetih se je uveljavil tako na velikem platnu kot v televizijskih filmih in nadaljevankah. Na platnu je debitiral leta 1961 s filmom Harryja Watta Den hvide hingst, tri leta zatem pa je v zadnjem filmu Carla Theodorja Dreyerja Gertrud (1964) odigral mladega ljubimca naslovne junakinje, skladatelja Erlanda Janssona.

Čeprav so se vloge vrstile tudi po Owejevi vrnitvi v soj žarometov, mu je priljubljenost zares povrnilo šele sodelovanje z režiserjem Larsom von Trierjem pri filmu Evropa, sklepnem dejanju »Trilogije o Evropi«, leta 1991. Igralčevo podobo in sloves v očeh danske publike pa je dokončno zapečatila vloga patološkega profesorja Bonda v Von Trierjevi kultni TV seriji Kraljestvo (Riget, 1994) in Kraljestvo II (Riget II, 1997).

Sledile so vloge, ki so bile igralcu pisane na kožo, med drugim v filmu Portland (1996, režija Niels Arden Oplev), vloga fanatičnega pastorja Zeema v televizijski seriji Charlot og Charlotte (1996, režija Ole Bornedal), v nadanaravnem elementu pa se je zopet znašel v TV seriji Hotellet (2000–02).

Leta 2007 je s čudovito in natančno premišljeno zmernostjo, molkom in minimalizmom upodobil lik Odda Hortena v filmu Benta Hamerja Gospod Horten.

Danes živi v Köbenhavnu. Poročen je z dansko igralko Marie-Louise Coninck, ki jo je spoznal med študijem. Od štirih otrok so trije – dvojčici Anja in Rebekka ter sin David –že stopili po igralskih stopinjah svojih staršev.

o igralcu

»Kot mladenič je bil nagnjen k melanholiji, z leti je postal žilav in odporen, njegove like pa zdaj že po pravilu spremlja pridih demonskega in ekscentričnega. /…/ Njegov talent prihaja do največjega izraza v vlogah, po kakršnih je tudi najbolj znan – kot ambiciozni profesor Bondo v Von Trierjevem Kraljestvu; kot lik, ki ga je režiser – ki zna ceniti pristno čudaštvo – napisal posebej zanj. Tu brez pretiravanja in pompa odigra tako norost kot komiko in tragiko. /…/ S pojočim naglasom, ki razodeva njegove norveške korenine, uspe Bård Owe kot igralec platno prežeti s silo in prezenco, ki je vedno veliko bolj psihična kot fizična.«
Morten Piil, Danske Filmskuespillere